Toni_Zamene wrote on 17.05.2004 at 07:38:31:


Pa kje hodiš, ko te človek najbolj potrebuje?  

Potem pa še samo en stavek?

se mi zdi da si v teh par dnevih že kar precej predelala to, pa vseeno


Lilith wrote on 13.05.2004 at 18:42:23:



Vsekakor, (vsaj poskušamo) v vsakem trenutku prevzeti popolno odgovornost za svoja dejanja. Kar pomeni, tudi soočiti se s posledicami.

Pa sem spet pri tistem, da ko nekaj naredim resnično iz sebe, ko enostavno vem, da je tako prav, me nič ne more zdrmat, nobene reakcije drugih...
(In v tem kontekstu me zanima detajl, kake posledice si imela v mislih in zakaj ti niso všeč?)

Saj vem, da tega topica ne bi niti odprla, če bi na tak način vedela-čutila, kaj narediti... tudi jaz zapadem v dileme, pa premlevanje.
Pa ti (mi) verjetno odgovora ne more dati nihče drug, kot lastna duša?


Sicer se pa najdem v tem, kar je napisala Rose... čeprav mi ta odnos do življenja in do drugih ljudi ne rata čisto vedno.

Najhujš, kar se ti lahko zgodi, je zavestna zaloraba zaupanja, ampak tistmu ki je zaupanje zlorabu, se ne moreš maščevat z odtegnitvijo  zaupanja, ker on je to odtegnitu predpostavu in vkalkuliral, zato se mu z odtegnitvijo zaupanja pač ne moreš niti maščevat (kvečjemu  mu zaupanje laže odtegneš ob farbanju samega sebe, da se mu na tak maščuješ). Žrtve maščevanja so tako  v bistvu vsi, ki zarad slabe izkušnje zlorabe zaupanja  brez lastne krivde in enotransko s tvoje strani izgubijo zaupanje ali pa si ga od tebe ne morejo pridobit, tud če bisi ga zaslužil.  

Če je bla zloraba nehotna, boli itak oba in potrebe po maščevanju ni, le potreba po razumevanju in sprejemanju in ponovnem vzpostavljanju zaupanja. Ampak za ugotovitev  razlike med hoteno in nehotentno zlorabo zaupanja je potrebno pridobit izkušnje in modrost, do katere se je po moje težko prebit skoz maščevanje, ker  ta pot ponavad enosmerna.    

Za zalorabo zaupanja sta v principu zmerom potrebna dva, tko  kot rose ugotavlja, pa čeprav sva ta dva ne eni strani jest, na drugi vsi ljudje tega sveta (po animističnemu prepričanju človeku stoji nasprot  kar ves svet,  kar pa je arhičen človek lepo razrešu s tem, da je v vseh naravnih pojavih, ki jih ni razumu in jim zato ni zaupov,  pripisal   animicajo od človekovega duha/duše  oz. jim je  pripisal duhovno/nadnaravno vodenost/vplivanost).

Zanimiv, da zločina brez predhodne zlorabe zaupanja v bistvu ni. Vojna, v kateri je nezaupanje  splošno legitimizirano in clo legalizirano, je kot stanje brez zločina in zato brez kazni,  živ dokaz za to.

Lilith wrote on 17.05.2004 at 09:32:45:


hm, agresorji niso ubogi in probleme imajo zato, da se iz njih kaj naučijo ... vsekakor njihovega nasilja ni treba tolerirat

seveda pa obstaja med dvema skrajnostima, torej agresijo in popolnim fatalizmom še cel spekter variant ...
tako da sem zmeraj za uporabo tiste metode, ki je najbolj mila in najbolj učinkovita v nekem momentu

žal nekateri ljudje razumejo samo jezik nasilja in pol je men tut čist prov, ker če imam to možnost, da ga bom z eno pošteno klofuto spmaetovala .. it is fine with me

toda jaz maščevanja v topiku ne razumem kot fizično nasilje, ampak kot tak subtilen nekoliko pritajen pritisk na "zločinca"

Lilith wrote on 17.05.2004 at 08:59:31:



Eeh Lilith,  zbežal sem v gozd sedet na štor, da bi pogruntal kaj pametnega....Vem, potem pa še samo en stavek.... ...

Ne vem kako dalje izpeljati akcijo ( konkretno ukrepanje )s tvojim počutjem, da bi mogel verjeti, da te bo trajnejše  zadovoljila. Kvečjemu lahko govorim o meni lastnem ravnanju v takšnih primerih. Prvo kot prvo se v takšnih situacijah počutim enako oziroma zelo podobno kot ti. Vsa stvar se pa zaplete v realizaciji razmišljanja  o  maščevanju. Naj bosta ta želja in potreba šetako močni, se zelo  hitro zapletem v " ekonomijo " realizacije maščevanja. Prva " past " pri razmišljanju o maščevanju je, da sem s tem postavljen v situacijo, da se mi v realizaciji tega zelo lahko dogodi, da bom iz  agresorja naredil za ljudi ( sodni senat ) simpatično žrtev.
Druga stvar, ki pa me  vzpodbudi k temu, da se maščevanja ne lotim paje spoznanje, da lahko z njim dosežem ravno  to, kar si najmanj želim - to , da me  maščevanje ( lahko tudi za celo življenje ) poveže s človekom, za katerega si pravzaprav želim in prizadevam, da odide iz mojega življenja.
Kako torej s " takimi " ljudmi v mojem življenju ? Fizično in čustveno jih postavim " ven ", izkušnjo z njimi pa sprejmem kot lekcijo življenja in kot učenje o tem koga bom v  bodoče sprejemal v svoje življenje in koga ne.

Sam sodim med tiste  vrste ljudi, ki  zagovarjajo izkušnjo, da en  pravi človek v mojem življenju odtehta vso tisto silno množico prijateljev in kolegov okrog mene. Ampak to je že stvar osebnih opredelitev..in drugih stvari.

Lilith, tisto sedenje na štoru mi ni nič kaj koristilo - le vuka sem se nalezel.

Toni_Zamene wrote on 17.05.2004 at 10:49:25:


Toni, tu sem se spomnila nase, tudi jaz kalkuliram z opcijo maščevanje. Čeprav moram pripomnit, da mene nikoli ne spremlja močna želja po maščevanju, razmišljam pa o tej možnosti kot o eni od poti za rešitev  moje težave z določeno osebo. In vedno nekako skalkuliram, da se mi ne splača.

Strinjam se s tabo v tistem delu, da je najbolje te ljudi fizično in čustveno postaviti ven. Le pot je včasih lahko malo daljša, če se nekdo z vsemi štirimi upira, da bi "šel ven".

Toni_Zamene wrote on 17.05.2004 at 11:37:01:


A lahko razložiš tisti del o družbi, ki me s človekom povezuje?
Pa funkcijo jeze v smislu kuriva.

Lilith wrote on 17.05.2004 at 12:52:45:


Zelo pogosto je lahko človek ,za katerega si želim, da "odide" iz mojega življenja del ,neke širše družbe  skupnih kolegov ali prijateljev. Iz tega razloga sem z lastnim problemom tudi znotraj tega prostora izpostavljen  - nekdo bo zahteval od mene, da v imenu skupine in skupnosti " ne delam iz muhe slona " ; spet nekdo me bo doživel kot, da ustvarjam vzdušje ali - ali, t.j. da izsiljujem, itd. Zame je seveda pomembno, da že od vsega začetka v moj odnos s posameznikom (iz te skupine ) ne vpletam skupine kot celote, še kako pomembno pa je, da si pri sebi odgovorim,  kako je vsak posameznik iz te naše skupine  notranje opredeljen do bistva mojega problema z drugim . Na to si nujno moram odgovoriti, ni pa pametno delati kakršnekoli ankete. Skozi to pozicijo izpostavljenosti si bom tudi jasneje lahko odgovoril na vprašanje kje mi je mesto in kje mi ni, brez da bi ob tem moral koga, ki ni nič kriv in dolžan, po nepotrebnem prizadeti ali ustvarjati situacijo   zamere.
Takšne situacije nam dajejo "možnosti" in vzpodbude, da tudi naprej iščemo svojo psihološko družino.

Jeza kot "kurivo " ima v takšnih situacijah zelo velik pomen. Daje nam zagotovilo, da bomo, če je ne bomo na  silo utišali, dokončali to, kar smo dolžni sebi - pred seboj uspešno zagovarjati sebe, ker v tem zagovoru se namreč hitro prikradejo občutki krivde z raznimi očitki do "naših posebnosti ".