Ne razumem najbolje, zakaj še ti ne počneš isto, kot on? A nista enakopravna?
Se pa še ti oziraj za lepimi dečki, komentiraj do onemoglosti in se potem zazri v njegov izraz na obrazu. Me prav zanima, kakšen bo?
Pa kaj je slabega v tem, če opazimo lepoto. Vsi smo krvavi pod kožo, po naravi vsi opazimo lepoto. Esteti smo in težimo k popolnosti, ki jo žal ni.
Bi težko svetovala, ker nisem v tvoji koži, vem pa, da se človeka z očitki ne da spremenit, lahko spremeniš edino sebe in svoj odnos do njega. Ljubezen in ljubezenska razmerja so zamotana reč, posebno še, če trpimo ob nekom, ki ni tak, kot bi si mi želeli. Če mu ti nisi vizuelno všeč, pojdi čimprej čimdalj od njega, pa naj si najde drugo, ki mu bo sedla. JAZ BI ŽE TKO NARDILA, KER KAJ BI SE ČLOVEK METAL ZA NEKOM, KI TE NI VREDEN, PA LJUBEZEN GORI, AL PA DOLI. JE BOLJŠ NEHAT IN JiT, KOT PA AGONIJO VLEČT V KALVARIJO. MOJE MNENJE JE TAKO, PA SEJ PRAVIM, JE BIt TEŽKO PAMETEN ZA DRUGE.
KER SI RAVNO POSTAVILA VPRAŠANJE, SEM TI DALA MOJ ODGOVOR. KAJ BOŠ NAREDILA IN KAKO, JE PA ČISTO TVOJ PROBLEM. ŽAL.

EJ, sorry, velike začetnice so se kloflne gor, nevede, je blo mišljeno z malo, pa nam šeenkarat pisala.
donna

Ni panike. Prosim.

Pravjo, da je včasih najtežje naredit prvi korak. Jaz pa mislim, da je najtežje naredit zadnjega...

Pa, da ne bomo ostali pri korakanju, je res bolj poslušat svoje srce in se ne kaj dost ozirat na mnenje drugih, ker je za druge bit lahko pameten, ko pa je človek na tem, kaj bo naredu, naredi to po svojih občutkih in pameti.

Me veseli, da se imata rada, saj je edino ljubezen čusto, ki dva zveže in poveže v nekaj višjega. Moč vztrajanja v ljubezni ni izmerljiva, preživijo tudi take ljubezni, za katere bi večina trdila, da ne bodo. Pa vendar se človek iz vsake še tako slabe stvari nekaj nauči.

...izdala ti bom še eno skrivnost, ki sem jo doživela pred kratkim. Pred mnogi leti sem brala knjigo o govorjenju pred javnostjo, sem pač mogla nekaj storit na to temo. Prvo poglavje je bilo naslovljeno:

<Nikoli ne poskušaj biti boljši govornik, kakor si dober človek, kajti tvoje poslanstvo bo to vedelo!> To me je spomnilo na mojo bolečo izkušnjo pred leti, ko sem se zacopla do ušes (pa še čez) v nekoga, ki je bil podoben tvojemu sedanjenu dečku. Vse skupaj spominja na Kvintilijanovo opredelitev dobrega govornika:

dober človek, je tisti, ki dobro govori...?? V tem je očiten namig, da naši nagibi navadno pokažej vse, kljub našim poskusom, da bi jih prikrili ... Občasno vsi čutimo, da nas ljudje narobe razumejo in nas res, tada na dolgi poti je intuicija drugih o naših nagibih navadno pravilna, četudi nepopolna.
Zato bi morali ljudje, ki poskušajo z dialogom, tanko prisluhniti svojim nagibom. Menim, da so tri možnosti, ki jim posvetimo našo pozornost:

1.če izlijem svoje čustvene težave vate zato, da bi se sam bolje počutil, je to sebično. In če postane navada, se človek razvije v egocentrično osebo, taka oseba pa ima majhno sposobnost za dialog in ljubezen-

2.manipulacija- drugi možni nagib, o katerem moram razmisliti, je ravno manipulacija. Naj bo ljubezen v svoji biti osvobujoča, naj postavlja vprašanja nekomu: kakšena želiš, da sem ZATE? Kaj lahko storim zate? In nasprotno:
Kaj lahko ti storiš zame? Manipulafcija ju le način, da s spretnim trikom in besednimi igrami pritisnemo na drugega, da zadosti mojim potrebam. Saj je jasno, da so trenutki, ko te potrebujem, da mi pomagaš, da si z menoj, da me poslušaš, da me rzumeš. Moral bi se počutiti svobodnega in te prositi brez strahu in sramu, da me zavrneš.
Manipulacija kot dialog pa pomeni, da človek opisuje svoja občutja drugemo zato, da bo drugi glede njih kaj ukrenil. Manipulator v bistvu drugega prisili do tega, da se čuti odgovornega za njegova čustva. Gre za preprosto skrivnost, da doživljam dobo osamljenosti in želim, da to veš, ker želim, da me poznaš. Lahko pa ti to povem na način, ki ti jasno da čutiti tvojo odgovornost, da zapolniš mojo praznino. Z rahlim namigom v glasu, izrazom na obrazu... te pripravim do tega, da začutiš nujnost izpolnitve moje potrebe.... po ovinku in z namigom uporabim čustveni vpliv nate, da bi to dosegel, da rešiš problem.

Zapomniti si moramo, da v primeru, če pademo v skušnjavo, lahko zagovarjamo svojo nedolžnost pred drugimi in sebe zelo prepričljivo, toda drugi bodo vedeli. Je zakomplicirano-a ni?
In dalje.

Mislim, da nikoli ne smemo poskušati biti boljši govornik, kakor smo dober človek, kajti poslušalstvo bo to vedelo. In, da se vrnem k tvojem problemu, ki sploh ni problem, le ti si ga tako začutila. Ljudi vse prevečkrat cenimo in ocenjujemo le z vidika koliko so VREDNI, prikladni in uporabni za nas. Tudi v razmerju med dvema, ki se ljubita pride do tega, da v dialogu delata tako, da izničita oziroma degradirata in razdirata razmerje. Kmalu oba zanese v nek tihi mopnolog, v odtujitev, ko si ne znata ali pa ne moreta nič dopovedati... nastane razdor, odtujitev pa je pot, ki te zveče v osamo, pot, ki ne vodi nikamor.
Prav zato je pomemben pogovor med dvema ljubečima se bitjema, da v bistu razložita en drugemu, kako zelo sta si različna, podobna, kako čutita in vračata ter dajeta ljubezen.
Nadgradnja vsega tega pa je kumunikacija. Edini nagib, ki pripomore k pravemu dialogu. Izdati čustva nekomu, povedati mu, kje sem ranljiv, občutljiv, kaj me moti in kaj osrečuje. To pomeni najdragocenejšo stvar, ki jo lahko dam : sebe razkrijem v pozornosti, ki jo dosežem v najinem pogovoru.
Prepričana sem, da smo vsi občutili kakor tudi čutili, da se drugi resnično zanimajo zares za nas. Niti tisti, ki nas dovmnevno imajo radi in ki jih mi dovnevno imamo radi, niso vedeli kdaj pride želja, da bi nas poslušali. Iz lastne izkušnje vem, da mi je neprijetno, kadar čutim, da me drugi uporablja ali manipulira z mano, boli me, če me ne posluša in ne razume. Začnem gledati na uro, v upanju, da bi našla rešilni izhod...človeška narava je po svojem bistvu družabna. Zakon skupnega življenja je vpisan v naša srca... vendar ta želja, da bi poznali in bi nas drugi poznali, ne pomeni, da bi hoteli biti odlegališče za smeti...ali razreševalci problemov, ki jih nosimo v biti v sebi.

Da ne bo predolgo, da boš razumela, ti lahko čisto odkrtito povem, zakaj je šla meni ena love romanca po vodi...
Ni me poslušal, ker me ni niti slišal, ni mi namenil niti toliko pozornosti, da bi me spoznal, nikoli se ni poglobil ne v moja čustav, ne besede. Samoumevno se mu je zdelo samo JEMATI in nič DATI. Pa sem sama sebe skoraj uničla zarad enga. Na koncu so po svetu hodile samo še moje kosti, postala sem apatična, depresivna in na smrt žalostna...
Kaj je presekalo moja videnja, ne vem niti danes, vse je šlo čez rob.
Nekaj časa sem rabila, da se spet naredim, to, kar sem bila prej. Pa tudi una knjiga in neka avdicija mi je pomagala spregledati. Na avdiciji sem odletela, se ve, spoznala pa sem bistvo.

Nam je Bog  ali BIT namenil-a dvoje ušes in samo en jezik veš, kar pomeni, da je bolje ljudi več poslušati, kot pa jim povedati. Nikoli pa si ne dovoli, da te slečejo do kosti...
potem skrivnost zbledi,
človek postane nezanimiv
in ljudje lahko po tebi samo še pljuvajo...
Razumeš?
lp
donnangel

Lahko vam rečem le_hvala.

Angel . že nekaj časa te z veseljem berem in tvoj stil mi je zelo blizu ...
se zelo strinjam s teboj
pozdravček