Quote:


Problematik? Se opravičujem, ne razumem vprašanja.

Sicer pa hvala za odgovor.

t wrote on 02.06.2004 at 12:50:22:


Težave pa problema jest ne bi tko poljubno prepletov, obračov, zamnejval itd. ( mimogrede, enačba -osnovnošolska-  je zame npr. tista, v kateri ti nezanaka x pozroča težave in jo je zato traba izazit z znanimi spremenljivkami tako, da ti ne bo povzročala težav. da ne bi bla naloga preenostavna, smo pod opombo k nalogi smo ponavadi dobili navodilo, da x ne sme bit enako nič). Lahko pa  ju seveda izenačiš pod pogojem, da  ti težava povzorča problem.

Tkole po moje gre to.

Maš pred sabo goro, ki seveda sam po seb ni  noben problem. Je samo težava v smsilu, če jo moraš prečkat, da bi prišel iz kraja A na tej strani  v kraj B na drugi strani. Jo sprejmeš, jebi ga, par dni bo trajal. Je pa lahko tud problem, ko se začenš spraševat, kako da se je ta ogromna skala znašla ravno na  tvoji poti in kako bi blo fajn če jo ne bi blo. Pol ti ta problem rata težava sam po seb, ne pa gora kot taka,  ki je tam bla in bo  ne glede na tvojo pot. Tud če se z vso modreno tehniko lotiš skoz goro vrtat predor iz kraja A v kraj B tvoj problem  ni gora, ki je sicer težavna, ampak je problem najkrajša pot,  ki si jo zarisov v glavi med krajema A in B.  

en_bk wrote on 01.06.2004 at 12:07:07:




Vse "omejitve", ki si jih postavljamo (če si jih postavljamo) so nam enkrat že postavljali drugi.

Ne moremo si postavljati omejitev, če jih ne poznamo.

Sicer pa, le kdo si želi postavljati omejitve?
Tisto, kar si "postavljamo", ne doživljamo kot omejitev.

Andres wrote on 02.06.2004 at 14:17:54:


???

Lepo prosim, obrazloži takšno razmišlanje.

In odgovor, ni in ni in ne.

Jaz sem samo en bk, ne dolgo član tega foruma, tko da moje mnenje najbrž ne šteje kaj dosti, ampak vseeno.
Največja očarljivost, vrednost, odličnost in prednost tega foruma pred meni znanimi,  je zame prav v njegovi odprtosti, podobnosti z vsakdanom,  kot poligon za vadbo vsakodnevnih situacij brez stresov, posledic, z možnostjo učenja, dokler ne osvojim lekcij /na neboleč način/. In zapiranje v neke omejitve bi mu vzelo uporabnost. Vsaj zame. Zelo bi mi bilo žal in zelo bi ga pogrešal.

en bk

Andres wrote on 02.06.2004 at 14:48:04:


Sem zadnjič razlagala svoji hčeri (še ne 5 let), ki mi je rekla, da moram ji nekaj dat oz. naredit, torej besedo moram, da nobeden ne sliši rad, kaj naj bi delal, pa kaj naj ne bi delal. Torej, besede, kot je morati, oz. ne smeti, ko oblikuješ TI stavek.

Sem hotla to povedat, da nobeden rad ne sliši, da ne sme kaj narediti, če pa ima prav to željo, narediti stvar.
In da svoje lastne meje, torej meje, ki si jih sami postavljamo, tako ali tako ne doživljamo kot meje, torej z nekimi močno negativnimi občutki.
Sevede meje morajo biti, samo kako postaviti mejo.
Je že umetnost postaviti mejo na način, ki bo prijazen za vse. Vidim še najboljš varianto v tem, da razložiš zakaj mejo. Kot pri otrocih.

N. wrote on 02.06.2004 at 15:17:54:


Navajaš otroke. Njih se pošlje v peskovnik, ker niso zmožni komunicirati na neki starejšim doumljivi ravni.
Isto bi torej veljalo za forum.  
Vse to pomeni, da se otrokom postavlja meje s tem, ko se jim ne govori o gospodarstvu, inflaciji, vojni v Iraku.  
S tem ko otrokom postaviš meje ta dozoreva z njegovimi leti primerno.   So pa tisti starši, ki tiščijo svojim otrokom knjigo na knjigo in iz 13 letnikov postanejo  ti otroci že na videz starčki.  Imamo eno tako v širši družini.

Andres

Nisem hotla nc vec napisat, pa bom.

Ko smo lih pri otroških bitjih...so otroci iz nebes, veste. Bolj kot mi obvladajo problem zarad težav, ker znajo živeti samo za sedanjost. Jih baš boli, kaj je njihova prihodnost, za preteklost se pa tud ne sekirajo kaj dosti. Poglavitno je pa ravno to, živet za sedanjost, ta hip, ta trenutek, ker nikoli ne veš koliko časa bo sploh trajal. Tud ne konzumirajo kaj dosti naših načel in norm, jim je težko dopovedat, da je vse časovno omejeno, oni bi se samo igrali, se fino imeli, smejijo se pa tko al tko samo na račun naših traparij. So resnično angeli tapravi, če oduzamemo naporno najstniško obdobje, ko itak ne vedo, kaj bi in kaj ne bi.
Takrat šele imajo probleme, pa težave, pa bolj sami s seboj, kot pa z nami. V iskanju identitete so resnični alkimisti, prav dol jim mahajo človeške norme, zapovedi in prepovedi. Vem to prav dobro, mam en primerk doma, neukrotljiva, neubogljiva, nastopaška, razgrajaška, drugač pa inteligentna in na moč estetska, kritik svetoven, da nam pisala o dizajanu in vsemu, ker bo žal predolgo. In to je to. Angelska vam rečem, včasih tud vražja, sej na moč uživa v zapeljevanju fantkov, se ji dobr zdi, da se cel svet okrog nje vrti... Ko jo bo to minilo, bo najbrž mene že pobralo...Otroci so edina bitja, ki so vredno naše pozornosti in velikega občudovanja, jih je treba samo mal čuvat, da ne padejo u kake probleme s težavami. Samo to, vse ostalo naredijo po svoji logiki, ki verjemite je prava, jih žene en čaroben notranji instinkt, prav dobro vedo, kako nas zmanipulirat, pol mamo pa mi problem s težavami. Mi, ne oni.

Bi jih mogl vprašat, če jih razen dizajna al pa mučenja v šoli sploh kaj muči. Bi rekl, da itak ne štekamo, pa zato so modro tiho. Majo prav. Jih podpiram in vedno jih bom, ker vedo, da je življenje ena prekrasna zadeva, kjer se vse mogoče dogaja, z bujno domišljijo pa še nemogoče, če že lih hočte.

BTW mislim, da mi žal nismo v peskovniku, davno je že tega, pa če bi trenutno tud bli, bi se zdajle ta hip stepl. En bi pograbu grabelce...pa lop. Bi bil svetov fajt, si ga kar predstavljam, mene je v peskovniku najbolj motl, da je KR-eden pesek skoz v oči metu, pol sem bla pa vsa umazana...sem enkrat enga mulca tko prefajtala, da so me doma nažgal še zato. Evo in v prispodobi je TO-TO.

Se beremo!
Angel