in potem...ne vem. haus muska v Globalu je tudi nekaj kriva. nekaj mora biti na tem. mogoče nepopisna gneča. razgaljena telesa. malo alkohola, malo poželenja in strasti...tiste taprave, ki jo človek občuti ob poljubu. naju ni nič zmotilo. niti mraz na strehi sveta, niti množica. niti dvigalo. poljubovala sva se v dvigalu in na poti dol na tla sveta, sva se smejala. poznate filing vožnje z dvigalom. jaz ga. ga doživim samo takrat, ko se peljem z njim v Global. doli je še lepše. žgečkljivo. vzemirljivo. potem pristaneš iz nebes na tla. pa še ta so majava. filing enkraten. ne vem, ali naju je monožica v dvigalu opazovala ali ne, niti ni pomembno. bila sva v nebesih. oba. stisnjena v množici ljudi, kot dva nedolžna angela. sploh je bilo vse nedolžno in otročje. morda to, da se zaližeš v dvigalu Globala. bi ponovila, če bi bilo treba in tisto vožnjo bi raztegnila v večnost. kar je sledilo potem je bilo še bolj hecno otročje. iskala sva sobo po hotelih. otročje. nič angelsko. čisto človeško. cela story se nadaljujej v fenomenalen ljubezenski razplet. danes se mi zdi, kot bi se to ne zgodilo meni. kot bi ne storila tega midva. kot bi ne bilo resnično. pa je. pa še kako. naj ostane tako. ljubezenski pripetljaj.
in? ne vem. v biti ne vem ne zakaj, pa ne kako, da se je to zgodilo. se ne obremenjujem s tem. ne vem, ste bili že v Globalu? no ja, mogoče si potem lažje predstavljate naju. na tersi je resnično kot na strehi sveta. v daljavi je nebo, posuto z zvezdami, v globini pa vrveča ulica avtomobilov in ljudi. streha. taka prava terasa. naj zavijem v tančico skrivnosti. ljudje so postali samo ljudje, terasa pa streha. dvigalo le prostor naju obeh. kako to, da naju ni nič zmotilo? poznate filing, ko se ustavi čas in lastno telo postaje brez dimenzije in oblike. poznate filing, ko se dve duši dotakneta in združita v eno. bi kar umrla od ugodja. bi pozabila na čas, na kraj na druge...
naj tako ostane.
lp
Angel