lahko je posplošiti in brez vznesenosti napisat o nekih organskih vzgibih. je bilo tako brati? mislim, da ne. v vsej človeški zgodovini poznamo love stori, ki je vedno nesrečna ali pa ima nesrečen konec. in kje je za vaju romantika ostala? pri organih očitno, ker sta tako napisali.
ni namen mojih pisarij monolog, daleč od tega, prav rada berem komentarje, ker še vedno mislim, da več ljudi, več ve.
v biti je vznik ljubezni nekaj nadzemeljskega ali nekaj, ker nas ponese v višave, organi tu nimajo prav nobene veze, če celo stori gledaš iz te prspektive. ljubezen, kot najbolj žlahtno človekovo čustvo v biti osvobaja in ne zasužnji ljudi. je nekaj, kar človka požlahti in mu da nadzemeljisi prizvok. zakaj in kako do tega pride vedo le tisti, ki so bili zaljubljeni. nikoli ne izbiramo ljubezni, vsaj prave ne, le ta nas sama doleti. racionalnost nima tu nobene veze, ker pri ljubezni se ve, adijo pamet gre.
jaz želim biti ti, jaz želim čutiti tako kot ti, mene boli to, kar tebe boli in obratno. taka ljubezen je osvobujoča, karitativna, splet dveh duš, ne pa organov, ker nisem tko pisala. kje je potem mesto neki tretji osebi, ki jo ne ljubiš več, bom napisala, ko bom do tja v razmišljanju prišla. verjamita pa obe, da oni tretji to že ve.
razčlenjevanje čustev na netu in razgolitev pa vem prav dobro sama, na netu ni nikoli dobrodošla. le malo ljudi to naredi, ker je odkritost, še vedno vrlina, ki jo ne zmore vsak, vsaj na netu ne. potem namreč lahko pričakuješ neodobravanje bralca ali celo zaničevanje. me ne moti, ker smisel ni razgaljenje čustev v kr nekaj, ampak napisati tako, kot v resnici čutiš in občutiš. tega ponovdarjam ni sposoben vsak. tako kot tudi ni sposoben vsak ljubiti. kar čutim jaz, čutim na svoj in svojevrsten način, ki ni niti podoben komurkoli. ne more biti, ker čustva so samo moja, enkratna in neponovljiva. je smisel človekovega življenja ravno v ljubezni in iskanju neke popolnosti. te pa ni, ker v resničnem lajfu te popolnosti ne bomo nikoli dosegli. ne jaz, pa ne ti. prav zato je vsaka ljubezen v biti žalostna, morda obsojena na propad. sta vidvi morda popolni? brez napak, brez prepovedanih strasti, ali pa tako le pišeta? nista nikoli vsaj v mislih grešili ali doživeli prepovedano ljubezen? me zanima to, ker vem, da je nemogoče ostati celo življenje zvest le enemu partnerju, brez da bi si kdaj koli vsaj v mislih zaželel nekoga drugega?
kako se odrešit teh zemeljih spon so se spraševali mnogi filozofi, psihoanalitiki, pa še kdo. kako uiti vsakdanjosti in podoživljati ljubezen kot nekaj nadzemeljskega in pri tem ostati človek z vsemi napakami in nepopolnostjo ve le tisti, ki je kdaj to doživel. napišita mi, sta kdaj bili tako noro zaljubljeni, da sta pozabili na norme in vse zaprekege vsakdana?
samo to. zanima me.
lp
Angel

ja. vedno šteje vzgib srca, tako prejšnjih ljubezni, kot novih, le da je prejšnja ljubezen v biti mrtva, drugače bi ne nastalo nove.
pa se vrniva k ljubezni, o kateri sem ničkolikokrat pisala. biti moder v teh stvareh je definitivno nemogoče. nikoli ne moreš vedeti, kako se bo cela stvar razpletla, ker je toliko dejavnikov, ki na njo uplivajo. modrosti tukaj ni. prej nas naša čustva in občutki delajo vznesene in nekak skregane s čisto logiko, saj je ljubezen sama kot taka le čustvo in ne neka razumljiva stvar. kako nas lastne skušnjave in čustva zavajajo pa vemo tud sami. tukaj vsa logičnost odpove, tako kot odpove razum, če se čustvu resnično predamo. in ravno tu se je cela stvar zapletla do neslutenih možnosti.
imam filing, da se bo na koncu angel opekel, potem pa celil in lizal rane, tako kot že mnogokrat. pa vendar o tem ne želim premišljevati, pa ne razglabljati, ker me to ne bo nikamur pripeljalo.
v zaljubljenosti odpovedo vsa lagična smiselna razmišljanja. vem tudi, da o tem ne želim premišljevati, kajti potem se bo ljubezen sama kot taka razblinila v vsakdanjosti. mogoče varam v biti najbolj samo sebe. mogoče preveč poveličujem vzgib srca. bi mogla njega vprašat, pa kar nekako vem, da tudi on ne bi našel nobene pametne razlage za to kar se je zgodilo. in če pogledam iz drugega zornega kota, kar mislim, da se je to moralo zgoditi. po nekakšni zakonitosi zaporedij. najprej strast, potem hrepeneje in na koncu potešitev utehe. potem je hrepenenje šele dobilo svojo uteho. je težko vse skupaj razčlenit na neko logično razmišljenje. nemogoče. pravijo, da je treba slediti srcu, ko se ljubezen poraja in pravijo, da je treba slediti razumu, ko ljubezen odhaja. kdo bi vedel.
lp
Angel

Najbolj smešno pri vsem mi je, da se lahko načeloma z vsakim od vas strinjam in rečem, ja točno tako (joj tole mene res že zabava).

Lahko se strinjam z Angelom, predvsem v tem, da je za pisanje svojih osebnih izkušenj na netu potrebno veliko poguma in da marsikdo, ki potem to bere, ... no, kje pa piše, da naj bi sočustvoval ... morda ravno s tem ko "hladno" ocenjuje pripomore k našemu spoznanju.

OK,  da menim, da je tvoja trenutna pot trpljenje, sem ti že napisala in tudi to, da sem se jaz osebno odločila za drugačno. No, morda nisem tako jasno predstavila svojega stališča.

Ampak, vem jaz Angel, čez kaj greš, tako da :hug: -- vem, sicer iz nekega drugega zornega kota. Na primer tako, kako se počutiš, ko si prevaran, pa tudi to, kako se po takšnih in podobnih "vzgibih srca" lahko znajdeš v neudobni situaciji, ko izveš, da ima tip punco ... ha ha ... pa kako malo jih je, ki bi to prej povedalo. Jaz sem se znašla v takšnih situacijah zaradi zasljepljenosti in strasti, al pa ja, lahko bi rekli tudi zaradi "vzgbov hormonov" (ta izraz mi je všeč Bardo_Thodol, ker izraz ni čisto nič romantičen, ker ta zaljubljenost, ko spoznamo "hakle" zakaj smo se "ujeli" -- ne, to res tudi ni romantično). Kaj vem, morda zaradi mojega takratnega "psihološkega ustroja", al pa tako, kot sem se jaz pač izrazila "vgibov srca" (toliko naj vam bo jasno: to je metaforični izraz -- ne, nisem mislila dobesedno biološkega srca, ne niti ne srčne čakre).

Kar se mene tiče, ternimologija niti ni toliko pomembna, saj opisujemo življenjske izkušnje. In ta, o kateri govorimo trenutno, je zaljubljenost. Zaljubljenost v enkratni življenjski izkušnji.

Glede varanja imam jaz visoke kriterije, zame se začne varanje že v mislih ... vprašanje, ki se mi potem zastavlja je, koliko časa je potem še smiselno vztrajati v nekem odnosu.

Prepričana sem, da je vsak odnos, ki ga imamo z drugim, življenska lekcija in preizkušnja. Pa ne mislim s tem "drugega" kot kdo ali kaj on je, ampak kaj mi odnos z njim sporoča, kaj me lahko nauči neka konkretna izkušnja z njim. Kaj lahko na podlagi tega odnosa spoznam o sebi. (To, da spoznavamo tako tudi "drugega" je itak jasno. Vendar, ko spoznamo lekcijo, nima več to nobenega pomena.)

In eni so prišli v moje življenje kot razbijalci mojih iluzij. Ne vem, če se bi kaj naučila o tem le iz knjig in predavalnic.

Včasih mora priti veliko "razbijalcev iluzij" (pazi, metafora!), da se streznimo in si rečemo: sedaj je pa dovolj. Tega (upam) sem se naučila. Grem raziskovat, kako se da drugače.

Pa še to: nekako ne vidim svojega poslanstva v kritiziranju drugih. Niti v enem moralizatortvu in obsojanju. Rada pa pokažem na paradokse tistih, ki moralizirajo. Sem pač do sedaj spoznala, da življenje nima le ene dimenzije, da je kompleksno. In iz srca (tokrat iz srčne čakre) privoščim tudi drugim, da to spoznajo - in zato, na koncu posta Sinjeoke, tisto moje vprašanje.

Lepo si napisala ... Sinjeoka, ... v tvojem zadnjem postu na tem topiku. Najprej mi je usekal ven ves moj cinizem, (nisem vedela, da ga še toliko premorem). Človek pa res vsak dan spozna kaj o sebi. Hvala za lekcijo.

siaj wrote on 04.11.2004 at 19:42:15:

Kaj bi pa bilo treba tu še razlagati, saj je vendar jasno, da zaljubljenost ne more kar trajati in trajati. To pa tudi ni potrebno, saj kadar se dva dovolj zrela dobro ujameta in razumeta, se začne krepiti  tudi medsebojno zaupanje in spoštovanje. Takrat se šele prav začne, skupno življenje, vzajemna pomoč pri vzgoji otrok, skupno veselje v srečnih in podpora v težjih obdobjih ali bolezni.

Tako se gradi prijateljstvo, ki lahko sčasoma dozori v veliko trajnejšo in trdnejšo vrednoto, kot jo lahko zagotavlja zgolj začetna zaljubljenost (ki je seveda tudi dobrodošla in se je vedno radi spominjamo).

Kadar pa v takem odnosu ni iskrenega medsebojnega zaupanja in spoštovanja ali se začne hlastati za nekakšnimi ideali, ki so nemalokrat lahko tudi precej dvomljive vrednosti, potem se začne krhati tudi sam odnos in iskanje se lahko nadaljuje, bolj ali manj uspešno ...

Lilith, zveza po moje sploh ni nadredni pojem samorazvoja. Samorazvijaš se lahko tudi v zvezi. Oziroma najbolj je, da se oba partnerja samorazvijata, ... sploh se mi zdi pomembno to nenehno razvijanje obeh in tudi to, da se zavedata dejstva, da se vsak dan sproti gradi odnos. Ne pa tko, da se spi na lovorikah.

Mislim, da imaš veliko somišljenikov Lilith, med drugim tudi mene. Čeprav navkljub temu, da sem tako mislila kot ti, meni ni uspelo (hja in kako naj drugače gledam na svojo situacijo kot na lekcijo, kot na etapo samorazvoja, trenutno je tole najbolj pozitivno razmišljanje, ki ga zmorem). In tukaj je veliko moje bolečine, ki je kriva tudi za nekontrolirane izhode cinizma. Verjetno bom še nekaj časa razmišljala o "šibkih členih", ki so privedli do ločitve. In ne iščem jih toliko zunaj sebe, kot pač v sebi.

Bardo_Thodol, praviš, kaj je potrebno tukaj še razlagat ... veliko veliko, po moje. Dobro si napisal: zaupanje in spoštovanje. To je resnica.

Ampak po glavi se mi mota kar nekaj vprašanj. Zakaj pač nekateri nismo sposobni sprejet in živet izziva zaupanja in spoštovanja? Zakaj nekaterim ta preskok iz zahormonjenosti v zrelejši odnos predstavlja toliko težav ... zakaj se nekaj razkrije, odstrne ... in potem preko tega ne moremo več? "Nauki" iz otroštva ... nezavedno ... preveč idealov  ... nesposobnost sprejet življenje takšno kot je ... naše lastne neizživete sanje (spet ideali) ... ali morda dejstvo, da dva pač res takrat niti sedaj nista zrela za odnos, ki temelji na zaupanju in spoštovanju ... različni interesi ... različni pogledi na svet ... ?

In moram povedat, da jaz zavestno nisem gojila niti mita o romantični ljubezni, niti mita o dušah dvojčicah (kar po moje pripomore k mnogim zblojenostim in previsoko postavljenim idealom). Zavestno. Če sem pa nezavedno ... hmmm ... to še odkrivam.

Veliko knjig se mi zdi, da je napisanih na temo romantike ... jo poveličujejo ... hkrati tudi legitimirajo ... malo knjig pa je napisanih o tem, kako sprejet izziv partnerstva ... precej manj. Če kdo ve za kakšno dobro ... please:)

Veliko zgodb je napisanih o tem, kako se dva spoznata ... in zaljubita ... in srečen konec -- kaj pa potem?

en_bk wrote on 05.11.2004 at 10:39:46:


Jaz bi na prvo mesto vrinila še Midva- psihologija romantične ljubezni (R. Johnson)  8)

no tale odgovor je pa daleč najboljši. mit o Romeu in Juliji...
pa nesrečne ljubezenske zgodbe opisane v pesnitvah Prešerna pa še koga...
v biti je iskanje popolne ljubezni sekalo skozi zgodovinska obdobja...smisel v življenju je bilo iskanje polne ljubezni, ki jo opeva toliko avtorjev in nesrečne ljubezni po kateri hrepenijo mnoga dela...morda tudi neuslišane...kaj je potem manj boleče? se predati trenutnemu vzgibu, ko te ljubezen pokliče, ali čakati v vsakdnajosti nekih norm in zakonov, ki so že v naprej obsojeni na propad. biti zvest enemu samemu partnerju celo življenje je v biti nemogoče, ker je nemogoče, da bi nas eden partner privlačil tako močno, da bi si vsaj kdaj v mislih ne želeli drugega.
kaj pol? trpeti ali izživeti ljubezen, ki se ti ponuja. biti zvest ali varati. povedati ali molčati. ljubiti in ne ljubiti. mislim, da je najtežje ljubezen ignorirat in jo prezreti. zakaj če pa se ti sama ponuja?
in ne nazadnje. kje so meje še zdrave ljubezni in bolestne zaljubljenosti? je trenutna zaljubljenost sploh prva ljubezen ali je samo vzklik srca?
lp
Angel