Izvlečki iz pisma, ki ga je 4. aprila 1933 poslal Stalinu Mihail Šolohov, pisec Tihega Dona.(Črna knjiga o komunizmu. Se nanaša na veliko lakoto iz let 1932-33, ki je opisana pod #84 in #85)

Tovariš Stalin!

Okrožje Vešenski, tako kot številna druga na severnem Kavkazu, ni izpolnilo načrta oddaje žita, toda ne zaradi kake kulaške sabotaže, temveč zaradi slabega partijskega vodenja ...
Lani decembra je regionalni partijski komite poslal » pooblaščenca« , tovariša Ovčinikova, da bi » pospešil« kampanjo oddaje pridelkov. Ta je ukazal naslednja ukrepa: 1) zaseči vse razpoložljivo žito, vštevši predujem«, ki ga je dala uprava kolhoza kolhoznikom za prihodnjo setev; 2) porazdeliti po družinah količino pridelka, ki ga vsak kolhoz dolguje državi. Kakšni so bili rezultati teh ukrepov? Ko so uvedli rekvizicije, so začeli kmetje skrivati in zakopavati žito. Zdaj pa nekaj besed o številčnih rezultatih teh zaplemb. » Najdeno« žito: 5930 stotov [...]. In zdaj nekaj o metodah, ki so jih uporabljali, da bi dobili teh 593 ton, od katerih je bilo nekaj zakopanih [...] od leta 1918!
Metoda mraza [...]. Kolhoznika slečejo in ga » postavijo na hladno«, popolnoma golega v skedenj. Pogosto so » postavljali na hladno« cele brigade kolhoznikov.
Metoda vročine. Noge kolhoznikov in robove kril kolhoznic polijejo s petrolejem in jih zažgejo. Potem pogasijo plamen in začnejo znova [...].
V kolhozu Napolovski je neki Plotkin, » pooblaščenec« okrožnega komiteja, silil kolhoznike, ki so jih zasliševali, da so legali na razžarjeno peč, in jih je potem » hladil« tako, da jih je dal gole zapirati v skedenj [...].
V kolhozu Lebjaženski so postavili kolhoznike pred zid, kakor da jih nameravajo postreliti [...].
Lahko bi našteval v neskončnost take primere. To niso » zlorabe«, ne, to je sedanja metoda zbiranja žita [...].
Če se Vam zdi, da je moje pismo vredno pozornosti centralnega komiteja, pošljite vendar semkaj prave komuniste, ki bodo dovolj pogumni, da bodo razkrinkali vse, ki so v tem okrožju zadali smrtni udarec ustanavljanju kolhozov [...].Vi ste naše edino upanje.
Vaš Mihail Šolohov, (Predsedniški arhiv, 45/1/827/7-22)

In Stalinov odgovor Mihailu Šolohovu 6. maja 1933.

Dragi tovariš Šolohov,

prejel sem Vaši pismi. Pomoč, za katero ste zaprosili, je zagotovIjena. Poslal sem tovariša Škirjatova, da bi uredil zadeve, o katerih mi govorite. Prosim vas, da mu pomagate. Tako torej. [/b]Toda[/b], tovariš Šolohov, to ni vse, kar sem Vam hotel povedati. V resnici Vaši pismi dajeta podobo, ki bi jo jaz označil za neobjektivno, in v tem smislu bi Vam rad napisal nekaj besed.
Zahvalil sem se Vam za Vaši pismi, ki razkrivata majhno bolezen našega aparata, namreč da se nekateri naši partijski funkcionarji v dobri veri, da razorožujejo naše sovražnike, znašajo nad našimi prijatelji in lahko, odkrito povedano, postanejo sadistični. Toda te pripombe ne pomenijo, da se POPOLNOMA strinjam z Vami. Vi vidite ENO plat stvari in je ne vidite slabo. Toda to je samo ena plat stvari. Da se ne bi motili v politiki - in Vaši dve pismi nista literatura, ampak čista politika -,je treba znati videti DRUGO plat resničnosti. In druga plat je ta, da so spoštovani poljedelci Vašega okraja - in ne samo Vašega - stavkali, sabotirali in bili pripravljeni puščati delavce in Rdečo armado brez kruha! Dejstvo, da je bila ta sabotaža neslišna in na videz miroljubna  (brez prelivanja krvi), nič ne spremeni zadeve, da so namreč spoštovani poljedelci z vojno spodkopavali sovjetsko oblast. Z vojno na smrt, dragi tovariš Šolohov!
Te podrobnosti seveda ne upravičujejo zlorab, ki so jih po Vaših trditvah zagrešili naši funkcionarji. In krivci bodo morali odgovarjati za svoje ravnanje. Toda jasno kakor beli dan je, da naši spoštovani poljedelci niso nedolžne ovčice, kakor bi pomislil človek, ki bere Vaši pismi. Imejte se dobro. Stiskam Vam roko. Vaš J. Stalin.« (Predsedniški arhiv, 3/61/549/194)

Quote:

Stalin o ovcah, Miro o ovcah vendar se že iz teh dveh pisem vidi, da si ljudje niso prav nič želeli postati ovce. Nasprotno. Če so že dajali videz pokornosti je bilo to samo zaradi preživetja. Hoteli so samo preživeti in nikakor niso mogli dojeti zakaj neki naj bi kar naenkrat oddajali ves pridelek, kar jim je bilo pod ruskim carjem prihranjeno. Kmetje so se upirali kolektivizaciji in se spopadali z rdečimi gardisti, ki so prišli plenit pridelke, in se potem zatekli v gozdove. Da bi jih izbezali na plano se GPU(prednik NKVD) ni pomišljala požgati tudi cel gozd (npr. tudi velikosti celega Rožnika v Ljubljani). Lakota je dobila takšne razsežnosti, da so ljudje umirali tudi na ulicah mest, drugi pa so zaradi vsakdanjosti tega pojava, brezbrižno hodili mimo. Primeri kanibalizma so bili tako pogosti, da je vlada natisnila plakat na katerem je pisalo: “Pojesti svojega otroka je barbarsko dejanje”. Cinizem, ki si ga je težko zamisliti.


Ti dve pismi lepo prikažeta delovanje komunistov in njihovo terminologijo. Kritika, ki je prihajala od “zunaj” je bila ovržena z nekaj preprostimi frazami, kritika pa obravnavala kot nevednega tepčka, ki ne razume “globine” višjih ciljev. Namreč kritika je naletela na “Toda”, “Vi vidite samo eno plat zadeve”,” stvari ne vidite objektivno”, “strinjam se z vami AMPAK...”, “Treba je videti tudi drugo stran” in seveda poudarjanje nevarnosti sabotaž “razrednih sovražnikov”. Stalin omenja vojno, čeprav je bilo mirnodobsko obdobje, izmikanje oddajanja pridelkov s strani kmetov je za njega vojna in kmetje sovražniki države. Stalin je iz več tisoč km oddaljene Moskve prepričeval Šolohova, kako on ne vidi stvari pravilno in njegovi  pismi (napisal je dve) proglasil za “politična”, čeprav sta v glavnem samo opozarjali na tragedijo. Dejstva ga niso zanimala, ker je sledil višji ideji, ki ji je bil pripravljen žrtvovati na milijone življen. Podajanje dejstev, če niso bila “prijetna” so bila za komuniste vedno “politična” (proti)propaganda seveda povezana z “napačnimi pogledi na stvari” in najbolj pogosto označena za sovražno dejanje. Šolohov je celo pokazal veliko ponižnost do Stalina z: ”Vi ste naše edino upanje”.

Bardo_Thodol wrote on 29.11.2004 at 23:30:17:


hari bol! Bardo


as I can see there is still hope for us  

p.s. Ko smo že pri zločinih zoper človeštvo bi tukaj veljalo omeniti še špansko inkvizicijo, zažiganje čarovnic ...

Brez sprejema DD na demokratičen način lahko pride tudi do tega

Quote:


Valjda!   8)
Ampak mora bit pa tudi malce naiven vsak, kdor od vzponov in padcev raznih "izmov" preveč pričakuje.


Quote:


Kaj pa te številke, ki si jih natresel, se ti ne zdijo nič sumljive?
Svetovni BDP je približno 48.000 milijard $,
napaka za faktor 1000 bi pa že lahko takoj padla v oči, ali nekritično verjameš vsemu, kar ti servirajo ...

To silno bogastvo, ki ga pripisujete posameznikom in ga primerjate z dohodki večine Zemljanov, je napačno interpretirano. Eno je tekoča potrošnja, drugo pa akumuliran dobiček, ki je v upravljanju manjšine. To pa nikakor ne pomeni, da so revni Kitajci manj srečni od bogatih Američanov in da imajo zato, ker so revni, manj prostega časa nad časom, ki ga porabijo za fizično preživetje, od Američanov.

Bardo_Thodol wrote on 29.11.2004 at 23:30:17:

Mislim, da je tudi obratno, namreč zadovoljnih ljudi se ne da premaknit in jim na suho možganov prat. Ljudje počakajo na prvega t.i. povzpetnika, ki jim lahko ponudi vizijo, ki se dovolj ujema z njihovo, da se premaknejo.
Lenin brez ljudi, ki so ga izbrali podpret, bi bil še danes neznana oseba.

stane wrote on 30.11.2004 at 14:59:13:


Le kako je lahko Kitajec enako srečen v komunizmu?

Devi wrote on 30.11.2004 at 15:40:43:

Lenina sicer  niso ravno izbrali, bolj točna bi bila konstatacija, da se jim je uspešno vsilil ("nametnuo").
Drži pa tudi, da morajo določene predispozicije med ljudskimi množicami za tak prevzem že obstajati, saj se jih sicer ne bi dalo primerno zgnesti in uporabiti za doseganje določenih ciljev.

Če analogno zemljo primerjamo kot sredstvo, si je tudi težko predstavljati uspešnega kmeta brez zemlje, ki mora biti hkrati tudi rodovitna. Zemlja je namreč tudi pripravljena in samo "čaka", da jo kmet po svoje obdela in posadi, čeprav bi težko rekli, da ga je  ravno ona  "izbrala".
Seveda pa v Sahari tudi najbolj priden kmet ne bi uspel ...