|
Bamby
|
Šest milijonov žrtev lakote v enem samem letu (komunisti proti kmetom - domnevnim sovražnikom komunizma)
Ena od » belih lis« v sovjetski zgodovini je bila dolgo velika lakota v letih 1932-1933, ki je sodeč po danes neizpodbitnih virih terjala šest milijonov žrtev. Toda ta katastrofa ni bila lakota kakor vse druge v nizu lakot, ki jih je v rednih presledkih doživljala caristična Rusija. Bila je neposredna posledica novega sistema »vojaško-fevdalnega izkoriščanja« kmetov - kakor se je izrazil boljševiški antistalinistični voditelj Nikolaj Buharin - uresničenega s prisilno kolektivizacijo, in je hkrati tragična podoba orjaškega družbenega nazadovanja, ki je konec dvajsetih let spremljalo naskok sovjetske oblasti na podeželje.
V nasprotju z lakoto v letih 1921-1922, ki jo je sovjetska oblast priznala in je na splošno pozvala k mednarodni pomoči, je režim lakoto v letih 1932-1933 zmeraj zanikaval in s svojo propagando dušil redke glasove, ki so v tujini opozarjali na to tragedijo. To propagando so v veliki meri podpirala naprošena »pričevanja<<, kot je bilo pričevanje francoskega poslanca in voditelja radikalne stranke Edouarda Herriota, ki je poleti 1933 popotoval po Ukrajini in trobental, da so povsod samo » zelenjavni vrtovi na kolhozih, ki so čudovito namakani in obdelani<< in »res občudovanja vredni pridelki<<, preden je nepreklicno izjavil: »Prepotoval sem Ukrajino. No! Zatrjujem vam, da sem jo videl kot vrt, ki bogato rodi.« Ta zaslepljenost je bila predvsem posledica velikanske uprizoritve GPU za tuje goste, katerih pot je bila posejana s kolhozi in vzornimi otroškimi vrtci. Toda to zaslepljenost so očitno poglabljali tudi politični razlogi, zlasti kar zadeva francoske voditelje, ki so bili takrat na oblasti in so pazili, da ne bi prekinili zasnovanega procesa zbliževanja s Sovjetsko zvezo zaradi Nemčije, ki je postala nevarnejša po nedavnem prihodu Adolfa Hitlerja na oblast./... .../
Prva poročila o nevarnosti » kritičnega položaja v prehrani« pozimi 1932-1933 so začela prihajati v Moskvo že poleti 1932. Avgusta 1932 je Molotov poročal politbiroju, da obstaja »resnična nevarnost lakote celo v okrožjih, kjer je bil pridelek nadvse dober«. Kljub temu je predlagal, da je treba za vsako ceno izpolniti načrt obveznih oddaj. Prav tisti mesec, to je avgusta, je predsednik sveta ljudskih komisarjev Kazahstana obvestil Stalina o razsežnosti lakote v tej republiki, v kateri je kolektivizacija na temelju stalne nastanjenosti popolnoma spodkopala tradicionalno nomadsko gospodarstvo. Celo okoreli stalinisti, kot sta bila Stanislav Kosior, prvi sekretar komunistične partije Ukrajine, ali Mihail Hatajevič, prvi sekretar partije na območju Dnjepropetrovska, sta pozvala Stalina in Molotova, naj skrčita načrt obvezne oddaje. » Da bi se prihodnja proizvodnja lahko povečevala v skladu s potrebami proletarske države,« je pisal Hatajevič Molotovu novembra 1932,
» moramo upoštevati najnujnejše potrebe kolhoznikov, sicer ne bo več nikogar, ki bi sejal in zagotavljal pridelek.«
»Vaše stališče,« mu je odgovoril Molotov, » je globoko nepravilno, neboljševiško. Mi drugi, boljševiki, ne moremo postavljati potreb države - potreb, ki so jih natančno opredelile partijske resolucije - na deseto, a niti ne na drugo mesto.«
Nekaj dni pozneje je politbiro poslal krajevnim oblastem okrožnico z ukazom, da je treba kolhozom, ki še niso izpolnili svojega načrta oddaje, nemudoma odvzeti »vse žito, ki ga imajo, tako imenovane rezerve za setev«!
Potem ko so na milijone kmetom z najbogatejših kmetijskih območij Sovjetske zveze z grožnjo, to je z mučenjem, pobrali vse njihove bedne rezerve in ker ti niso mogli ničesar kupiti, jim ni preostalo drugega, kot da so se odpravili proti mestom. Toda vlada je 27. decembra 1932 uvedla notranji potni list in obvezno registracijo državljanov, da bi »likvidirala družbeno parazitstvo« in »se bojevala proti premikanju kulaških elementov v mesta« . Spričo tega bega kmetov, ki so hoteli preživeti, je 22. januarja 1933 izdala okrožnico v obliki odloka, s katerim je obsodila na programirano smrt na milijone sestradanih ljudi. Odlok, ki sta ga podpisala Stalin in Molotov, je veleval krajevnim oblastem in zlasti GPU, da morajo » z vsemi sredstvi izvajati prepoved množičnih odhodov kmetov iz Ukrajine in severnega Kavkaza v mesta. Po aretaciji kontrarevolucionarnih elementov bodo druge ubežnike pripeljali nazaj v kraj njihovega bivališča.« Okrožnica je takole pojasnjevala položaj:
» Centralni komite in vlada imata dokaze, da so ta množični eksodus organizirali sovražniki sovjetske oblasti, kontrarevolucionarji in poljski agenti z namenom, da bi vodili propagando zlasti proti kolhoznemu sistemu in proti sovjetski oblasti na splošno.«
Na vseh področjih, ki jih je prizadela lakota, so takoj prekinili prodajo železniških vozovnic. Posebne enote GPU so postavile zapore, da bi preprečile kmetom odhode iz njihovih okrožij. V začetku marca 1933 je v policijskem poročilu pisalo, da so v mesecu dni v okviru operacij, ki naj bi omejile eksodus sestradanih kmetov v mesta, prestregli 219.460 oseb, da so jih 186.588 »pripeljali nazaj v njihovo okrožje«, druge pa aretirali in jim sodili. Toda poročilo je molčalo o tem, kaj se je zgodilo z ljudmi, ki so jih izgnali iz mest.
O tem imamo pričevanje italijanskega konzula iz Harkova, v osrčju ene od gubernij, ki jih je lakota najbolj prizadela:
»Pred tednom dni so organizirali službo, ki zbira zapuščene otroke. V resnici je med kmeti, ki se zgrinjajo proti mestu, ker nimajo več nobenega upanja, da bi preživeli na podeželju, več otrok, ki so jih semkaj pripeljali starši in jih potem zapustili, preden so se vrnili na vas, da bi tam umrli. Ti starši upajo, da se bo kdo pobrigal za njihovo potomstvo. [...] Pred tednom dni so mobilizirali dvornike (hišnike) v belih bluzah, da patruljirajo po mestu in vodijo otroke na najbližje policijske postaje. [...] Proti polnoči jih začnejo s tovornjaki voziti na tovorno postajo Severo Donec. Tam zbirajo tudi otroke, ki so jih našli na železniških postajah in v vlakih, kmečke družine, starejše osamljene ljudi, ki so jih pobrali čez dan v mestu. Sodeluje tudi zdravstveno osebje [...], ki opravlja 'selekcijo'. Tiste, ki še niso nabrekli in imajo možnost za preživetje, usmerjajo v barake na Holodnaji gori, kjer se v lopah na slami bori s smrtjo kakih 8000 duš, v glavnem otrok. [...] Tiste, ki so že nabrekli, odpeljejo s tovornimi vagoni na podeželje in jih zapustijo petdeset do šestdeset kilometrov od mesta, da tam umrejo, ne da bi jih kdo videl. [...] Ko pridejo na mesta izkrcanja, izkopljejo velike jarke in vanje zmečejo vse mrtvece iz vagonov.«
Na podeželju je umrljivost dosegla vrhunce kakor spomladi 1933. Lakoti se je pridružil tifus. V trgih z več tisoč prebivalci je ostalo živih samo nekaj desetin ljudi. O primerih kanibalizma govorijo poročila GPU prav tako kot poročila italijanskih diplomatov v Harkovu:
V Harkovu vsako noč poberejo kakih 250 trupel ljudi, ki so umrli od lakote ali za tifusom. Opazili so, da dosti mrtvecev nima več jeter: videti je, da so jih jemali iz mrtvecev skozi široke vreze. Policija je končno polovila nekaj teh 'amputatorjev'; priznali so, da so iz tega mesa pekli navidezne pirožke (mesne pogačice) in jih potem prodajali na trgu.«
Aprila 1933 je pisatelj Mihail Šolohov, ki je potoval skozi neko mestece v Kubanu, napisal dve pismi Stalinu, v katerih je podrobno opisal, kako so krajevne oblasti z mučenjem iztrgale vse rezerve kolhoznikom in jih tako obsodile na stradež. Prosil je prvega sekretarja, naj pošlje pomoč v živežu. V odgovoru pisatelju je Stalin brez ovinkov razkril svoje stališče: kmetje so bili po pravici kaznovani, » ker so stavkali in sabotirali in spodkopavali sovjetsko oblast v vojni proti njej, v vojni na smrt«. In medtem ko je leta 1933 na milijone kmetov umiralo od lakote, je sovjetska vlada v tujino še naprej izvažala pšenico in jo je tisto leto prodala osemnajst milijonov stotov za » potrebe industrializacije«.
|
Home
Pages: 
