Čas je zrel

Doba razsvetljenstva in francoska revolucija sta cerkvi vzeli iz rok orodje za fizično mučenje, toda ideologija, ki je v cerkveni zgodovini vodila do groznih zločinov, je ostala do danes nedotaknjena. Deloma se nahaja v sami Bibliji. Njena pozitivna in etično visoka sporočila - npr. Deset Mojzesovih zapovedi, izjave preroka Izaije in Govor na gori Jezusa iz Nazareta - so uokvirjena z najhujšo nemoralo: s sovraštvom do drugače mislečih, z množičnim pobijanjem žensk, otrok in starcev, z genocidom, mučenjem in najgrozovitejšimi metodami ubijanja.

Dokler se “strankarski program” neke institucije, ki je z njim storila toliko gorja, ne umakne, obstaja nevarnost, da ga ponovno uporabi, ko politične razmere to spet dovolijo. Zato je nujno, da se cerkvene institucije ločijo od nestrpnega in človeka zaničujočega nauka svoje Biblije. Vsako drugo organizacijo s takšnim za človeka protipravnim ozadjem in s tako krvavo preteklostjo, bi v liberalni pravni državi že zdavnaj prepovedali. Doslej so bile cerkve pred tem varne samo zato, ker so privilegirane institucije javnega prava. To pa ni privilegij za širjenje spisov, ki hudo ogrožajo mladino in so sovražni ustavi. In v številnih pasažah Biblije ne gre za nič drugega. Naj nihče ne reče, da ta besedila spadajo v preteklost! V obeh cerkvah poučujejo Biblijo, in to brez omejitve, kot obvezno besedo Boga - vključno z navodili, da je treba ubiti prešuštnike, homoseksualce ali neubogljive otroke, iztrebiti oz. zasužnjiti uporne sosedne narode, mučiti in ubijati živali in še marsikaj.

Hkrati cerkvene institucije od svojih vernikov terjajo, da božje pravo bolj cenijo kot državne zakone. Po Katekizmu katoliške cerkve: “Državljan je po vesti dolžan, da ne sledi predpisom državnih oblasti, kadar te določbe nasprotujejo ... naukom evangelija." (2242). "Vsi verniki", tako beremo naprej, “... so v prvi bojni črti življenja cerkve”. Njihova naloga je, “... da skrbijo za časne stvari in jih urejajo v skladu z božjo voljo ...”. Cerkveno vezani sodniki morajo že dovoliti, da jim zastavimo vprašanje, kakšen odnos imajo do zapovedi tolerantnosti in človekovega dostojanstva nemške ustave, če jim po drugi strani cerkev predpisuje, da morajo brez omejitve spoštovati navodila Biblije kot besedo Boga. Mar taki sodniki lahko izhajajo iz ustavne predstave o človeku, ki predpostavlja svobodno voljo in možnost odločitve po lastni odgovornosti, medtem ko Bog Biblije na široko prikazuje človeka kot marioneto Boga, ki ne more sama določiti svoje usode, temveč je po nespremenljivem sklepu monstrouznega božanstva ali večno prekleta ali večno rešena? Kako lahko na cerkev vezani sodniki zadostijo nekomu, ki mu je cerkev naredila krivico, če pa so dolžni v vsaki situaciji ohranjati skupnost s cerkvijo in se zanjo boriti v prvih vrstah?

Vse to je pripeljalo do tega, da so državni zastopniki po nalogu Cerkve, stoletja morili drugoverce in sežigali čarovnice. Trenutno to ni mogoče. Toda kaj se dogaja v duši sodnika, ki je odvisen od cerkve, ko pred njim stoji obtoženi homoseksualec? Po Bibliji, ki naj bi bila za sodnika do zadnje pike beseda Boga, je treba take ljudi usmrtiti. (3. Mojzes 20, 13) Ali kako je, če pred na Biblijo vezanim sodnikom stoji morilec, ki je ubil svojega tekmeca? Po Bibliji mora sodnik ugotoviti, da je obtoženec storil prav, ko je ubil prešuštnika. (3. Mojzes 20,10) Pravzaprav bi tega človeka moral osvoboditi. Nihče ne ve, kako se indoktrinacija v zgodnjem otroštvu “z biblijskimi pripovedmi” odraža prek naše podzavesti. Mogoče Bibliji zvest sodnik pričevanje priče nezavedno presodi nekoliko drugače, da bi svojo juristično sodbo uskladil z globokimi biblijskimi predstavami; morda neopazno spremeni višino kazni ali izkrivi zakon - ne da bi sam opazil, kaj ga sili k temu. Podobno se godi tudi prenekaterim politikom, ki radi govorijo o religiozni toleranci, vendar v praksi misli s tem samo religijsko svobodo svoje lastne cerkve.

Nihče natančno ne ve, kako zelo mračni napotki tako imenovanega Svetega pisma vse do danes vplivajo na odgovorne v državi in družbi. Nespametno bi bilo misliti, da nas “knjiga knjig”, na katero so nas navajali od mladih nog in na katero nas obvezujejo cerkve, ne oblikuje do globin naše duše. Ni naključje, da je Ronald Reagan, ki je, kot vsi ameriški predsedniki, prisegel na Biblijo, na višku hladne vojne označil Sovjetsko zvezo za “kraljestvo zla” in govoril o atomarnem Harmagedonu.

Moral je priti čas, ko se bodo ljudje osvobodili duhov krvave knjige, ki je skoraj 2000 izvajala nasilje. Doslej to ni bilo mogoče, ker cerkev države in družbe ni izpustila iz svojega objema, le-ta pa pri mnogih, ki so se na zunaj zdavnaj ločili od cerkvene institucije, še naprej deluje. Po nekaj desetletjih smo prvič v situaciji, ko je ne le mogoče temveč celo zapovedano, da se državo in družbo zavaruje pred senčnim kraljestvom biblijske krvoločnosti in okrutnosti: Svobodnjaška ustava Zvezne republike Nemčije, ki zagotavlja varstvo človekovega dostojanstva, mladine, svobode in pravne države, ima prednost pred cerkvenimi ideologijami. Čas je zrel, da postanemo dosledni.