men se pa ne zdu dvolično, ampak iskreno povedano da je, to je najbl važn

pol itak zakaj pa pol ne bi začeli kar ljudje drug druzga pobijat? da bo to tok normaln za vsazga, kokr ko muho al pa komarja upališ.... da bomo manj dvolični, pa to....

sory dont buy it...

in da se da met npr. ovce za volno, mleko, sir.... in ko umre naravne smrti, jo valda v usnje predelajo (tako kot majo lahko v indiji krave sam za mleko....)  ni pa treba za to miljardo vsega pobit...pa itak, če bi navadno konopljo nazaj legalizirali že vrabci na strehah čivkajo, da se da iz konoplje narest vse od hiše, avta, ekološkega bencina...in  ne vem česa.... in dvolično je tud, da tok folka puši pa ne stoji za tem, k jih boli kurac za crel svet, sam da ga oni lahka naskrivaj vlečejo...ne upa pa niti pisnit ZA navadnmo konopljo....  ups. a sm odplavala... ma ta tema dvoličnost....se da velik povedat.... mamo jo pa vsi, tko da  ???5544

t wrote on 16.11.2004 at 11:48:25:



Če bi veljala teza, da  je ubijanje neposredno povezano z   zadovopljevanjem  mojih potreb po hrani, potem bi veljalo tudi obratno, da  mi moj 'naravni instinkt po ubijanju'  določa način  zadoveljevnja moje naravne potrebe po hrani.   Pri človeku pa  prepreprosti ni tako, ker je s svojo družbeno evoluciojo to neporedno naravno zvezo presegu oz. jo je prenesu v družbenu sfero kulture (lovstvo, nomadstvo, poljedelstvo, živinoreja...).

To je bla prva faza, druga nas še čaka, to je ta, da potrebo po  ubijanju preprosto izvržemo  še iz svoje kulture na način, da si ustavrimo tako kulturno okolje, v katerem  bo ubijanje postalo preprosto nepotrebna potrata družbenih in naravnih virov za preživetje.   Ne vidim nobenga razloga, zakaj si takih pogojev zavestno ne bi mogli ustvarit, še posebej ker  nas  ne bo oviral  kakšen 'lovski nagon', ki je že sam tko kot druge oblike zadovljevnja potreb po hrani itak oblika kulturnega zadovljevanja te potrebe in je kot tak lahko z  drugačno  kulturo pač presežen, ne da bi bil zarad tega kdorkoli za karkoli 'prvinskega' prikrajšan al pa bog ne daj bil clo lačn.  

Quote:


tole o organizaciji ... sem vedela, da bo sledilo, logična izpeljanka ...

ampak, ja Iga, se da na individualni ravni. celo edina možna rešitev se mi zdi. in ko bo enkrat veliko posameznikov, ki bodo pri sebi začel delat, bomo začutili tudi globalne spremembe.

jaz sem za spremembe.

etika se začne pri posamezniku, v njegovi biti. etike se ne da diktirat. verjamem pa v etično evolucijo človeštva.

pa praviš, da naj organiziram protest?   kako, če se še tle na forumu ne da prepičat prepričanih?   (moj namen ni bil nikogar v kaj prepričevati, še manj pa obsojati -  sori, za moje deklarirano vegetarianstvo ) bistvo tega, da nebi šla organizirat protesta je pa v tem, ker v takšne akcije več ne verjamem - to sem že napisala. brezplodne so.

Ubijanju se ni mogoče vedno izogniti, saj tudi takrat, kadar tega ne počneš zavestno, se tvoje telo bori proti mikrobom in jih nenehno množično iztreblja, da lahko ti ostaneš pri zdravju in živ.

Vprašanje je torej, kdaj je ubijanje potrebno in kdaj ni potrebno?

Če na cesti mularija najprej goski polomi vse kosti in jo na koncu še ubije, to prav gotovo ni bilo potrebno, (razen za zadovoljevanje nekih objestniških nagnjenj, za katere nisem ravno prepričan, da so nujno potrebna za preživetje). Če to isto gos zakolje mesar, ker se pač bliža praznik svetega Martina, bi rekel, da tudi v tem primeru ubijanje ni bilo potrebno, razen za zadovoljevanje nekih naših tradicionalnih kulturnih potreb, ki pa za nas tudi niso živjensko nujne in bi se jim tudi lahko brez težav odpovedali - v gosji blagor)

Podobno vprašanje bi si lahko zastavili pred vsakim ubojem; ali je bil res nujno potreben za naše preživetje ali pa bi se dalo tudi kako drugače. Če si lahko odgovorimo, da uboj za naše preživetje ni bil nujen in da bi lahko preživeli tudi drugače, potem je tak uboj nepotreben in bi ga lahko tudi obsodili (kot prekršek ali zločin, če hočete).

Zdaj si naj pa vsak sam pri sebi odgovori, kateri uboji so bili za njegovo preživetje potrebni in kateri so povzročili le nepotrebno trpljenje drugih živih bitij.

Dejansko je situacija še hujša, saj se izkaže, da uboji živali niso bili škodljivi le za ubite živali, ampak tudi za nas, ki smo jo jedli. Naše telo enostavno ni najbolje prilagojeno za prebavljanje mesne hrane, še prav posebno pa ne, če so bile te vzrejene v "koncentracijskih taboriščih" in nafilane z vsemi mogočimi in nemogočimi kemijskimi preparati za hitrejšo rast in lepši videz mesa. Bljak ...

Še enkrat: naravno okolje se da humanizirat tako, da ne bo potreben noben zavesten uboj živali le pod pogojem, da družbeno okolje humaniziramo tako, da ne bo za naše sobivanje potrebne nobene  represije. Ker  nobenga  'naravnega' razloga ali ovire ni, da bi medsebojnega družbenega življenja ne zmogl tko kultivirat, obstaja upanje tudi za živali. Še boljš rečeno, po moje nas globalizacija  v tako obliko nepresprsivnega sožitja druženih skupnosti celo 'sili', tako da če obstaja šansa za nas, potem obstaja tud za živali.

titud wrote on 16.11.2004 at 13:49:59:



No ja tale s humanizacijo narave je malo huda.

Kot vrhovni humanizatorji moramo zavestno humanizirati naravo tako, da zavestno pobijamo nekatere živali. Ne vem, kako si predstavljaš življenje z zvermi (na notranjskem imajo dejanske probleme z določeno vrsto zveri), če bi jih pustili njim samim: predstavljaj si kako bi zgledal nogomet z medvedjo ekipo.

Mogoče bo nekoč mogoča družba brez represije, vsekakor pa ne bo nikoli mogoče živeti v humanizirani naravi, kjer bi se jagnje in volk skupaj pasla.

Glede na to, da smo postali vrhunski plenilci bomo sicer lahko živeli v določenem sožitju, vendar pa bo najbrž ostalo tako, da bo določene živali vedno potrebno pobijati (ne samo medvede in volkove, temveč tudi podgane in ščurke pa komarje in srne...)

Sicer pa je ta ideja vredna samega Kristusa


uživaj!

Bardo_Thodol wrote on 16.11.2004 at 14:04:01:


Točn to, samo to bo možno šle, ko bomo humani v odnosu drug do druzga.



Quote:


Mi smo tolk močan faktor v okolju, kolkr drug drugmu in hkrat vsemu živmu omogočamo preživetje. Ko delujemo drug prot drugmu in hkrat proti vsemu živemu nimamo nobenih šans.

Quote:


Živali v tem smislu nč ne delajo druga proti drugi niti proti človeku. Katerakoli žival bi  razvila tako roparsko kulturo, bi si spodrezala vejo, na kateri sedi. To nam je za živali čist jasno, samo pr seb tega nismo še dojel.  

titud wrote on 16.11.2004 at 15:02:07:

Koliko šans imamo kot človeška vrsta, je sicer že vprašanje  drugačne vrste.
(Na Discoveryju sem zasledil posrečen reklamni spot, v katerem vozniku crkne avto in ko mu nekdo ustavi, da bi mu pomagal, ga ta ne vpraša za pomoč, ampak kaj meni, ali bo človeška vrsta preživela. "Got to know"   8) )

Zgleda, da pri razvoju vrst obstaja zakonitost, po kateri velikani, ki zaradi velikosti v prehranjevalni verigi nekaj časa dominirajo, nato to plačajo z veliko hitrejšim izumrtjem, kot sicer manjše, a prilagodljivejše vrste, ki dobijo nato svojo priložnost, da se iz njih razvijejo nove vrste velikanov. (najbolj znan primer je izumrtje dinozavrov, kar je dalo priložnost razvoju do tedaj nepomembnim  sesalcem)

Ne glede na to, koliko šans ima človeška vrsta, se vseeno splača živeti in  odprto spoznavati življenje v enem spoštljivem odnosu do vsega, kar je v izredno zanimivem spletu okoliščin tudi omogočilo, da smo to, kar smo.