titud wrote on 24.11.2004 at 15:55:29:Eno je sebe razumet kot organski del hierahično organizirane celote/skupnosti, kot neke vrste ud, ki pripomore k funkcioniranju družnega organizma kot celote. Na vrhu te hierhajije je magari aboslut/bog, ampak ta nima nobene avtonomije, je ravno tako kot vsak drug posameznik nevatonomen del celote pa kolikorkol bo že porabu svoje moči, da se bo bo prigužval na vrh hierahije. Clo nasprotno, višje je, manj je svovoboden/avtonomen, bolj je odgovoren za skupnost, bolj so njegova vrednote in kreposti istijo z dobrim v skupnosti. Ali se kot tak sploh lahko refletira kot posameznik?
Res je, da nihče ne stoji v nekem popolnem vakuumu, zato jaz tu premišljujem o preseganju možnega ne pa doseganju nemogočega - in to v dejanskosti (preteklik ali sedanjik).
titud wrote on 24.11.2004 at 15:55:29:Drugo pa je sebe razumet kot avtonomnega posameznika . Pojem posameznika kot osebnosti je izrazito novododovni civilizacijski pojav, katerga začetki segajo sicer v klasično grčijo, vendar se je posameznik v obliki močne in kreativne osebnosti zavestno izdeferenciral iz skupnosti šele v renesansi in pozneje dobil razmah v humanizmu in razsvetljenstvu.
Dejmo tukaj najprej tole avtonomnost razčistit: kolikor jaz vem, je avtonomnost lastnost ali pravica neke enote-posameznika, da svoje notranje zadeve rešuje sam in po svoje.
Vsak posameznik ima in je imel vsaj določeno mero avtonomnosti - da se je posral ali se poščije kadar mu pride.
(kar se tega tiče so bili posamezniki vedno precej avtonomni)
Kar pa se ostalih pravic tiče so se skozi zgodovino širile in ožile precej naključno in odvisno od posamezne situacije.
Moram te popraviti: pojem vsakega posameznika kot osebnosti je novodobni pojav. Ni pa res, kar trdiš v nadaljevanju, saj te na laž postavlja celotna zgodovina, ki je zgodovina osebnosti in posameznih genijev ali norcev - zgodovina se vedno oblikuje okrog posameznikov, ki postanejo nosilci.
(pa ne samo politična zgodovina isto velja tudi za umetnost ali znanost, religijo...)
titud wrote on 24.11.2004 at 15:55:29:Avtokrat sam po seb ni tiran, tiran postane šele, ko je od folka razpoznan za tirana, to pa je šle pol, ko folk že ima eno percepcijo svoje lastne posamičnosti in se počut od tirana ogrožen v lastni svobodi, to pa itak sovpada s koncem absolutizma in meščanskimi revolucijami.
Ja in drek ni drek, dokler ga nekdo ne zaduha in prepozna????
Drek postane drek, ko folku začne smrdeti, ko folk dobi eno percepcijo svojega lastnega duha.... Me pa zanima, kaj je bil potemtakem prej??
(zgrešil pa si tudi zgodovinsko)
titud wrote on 24.11.2004 at 15:55:29:Lahko je dons rečt, da je vsak posameznik takoj ob rojstvu. Ampak priznanje pravic otroku kot posamezniku je skor čist novo, pa še tega otroku dons skor noben ni pripravljen priznat, dokler ekonomsko ne doseže samostojnosti. Svobodo in osebno avtonomijo pač povezujemo z ekonomsko/politično avtonomnostjo, ta pa je itak možna šele z osvoboditvijo človeka izpod suženjstva osebne podložnosti in drugemu.
Logično a ne?
Kolikor moči - toliko pravic.
(jebiga otrok je pač lep primer nemoči in pravic: lahko še tako blodimo o otrokovih pravicah, vendar je to podobno kot, da bi govorili o pravicah slepih in hromih, ki da imajo pravico do vozniškega izpita: te pravice jim načeloma sploh nihče ne jemlje, nihče razen njihova nezmožnost, ki bi se izkazala na zdravniškem pregledu: ali v najskrajnejšem primeru kar v praksi)
titud wrote on 24.11.2004 at 15:55:29:Še enkrat, absolutist ni človek z maksimum osebnih pravic. Je suženj svoji skupnosti.
A se ti mal hecaš?
titud wrote on 24.11.2004 at 15:55:29:Eno je lastno dobro drugim prodajat kot skupno dobro. To delajo kastni/razredni sistemi.
Drugo pa je skupno dobro prodajat kot nikogaršnje dobro. To delajo demokratnitčni sistemi.
Torej bom rekel: "to ni dobro za nikogar, razen za vse." nas??
Pa sej nisem Buš.
(še vseeno pa ne vidim med zgornjima nobene razlike: tudi tisti v kastnem sistemu lahko rečejo, da kastni sistem ni dober za nikogar razen za vse: saj, kot pravi titud, konec koncev so vladajoči sužnji nedotakljivih)
titud wrote on 24.11.2004 at 15:55:29:Sociološka definicija človeka, ki se zreducira na njegovo družbenost, je potrebna vedno, ko ga obravnavamo glede na njegovo ravnanje, saj je to ravnanje družbeno pogojeno. Če njegovo ravnanje obravnavamo filozofsko ali psihološko zihr ne bomo dobili nč bolj večdimenzionalnega vpogleda.
Se ne strinjam, ker ni vse ravnanje samo družbeno pogojeno: moje prehranjevanje je pogojeno z mojo lakoto, ne pa z družbo, s katero je pogojen kvečjemu način mojega prehranjevanja, pa še to samo dokler nisem preveč lačen. Ko grem na veliko potrebo to ni družbeno pogojeno, ko se zaljubim to ni družbeno poogojeno.
Tudi če lahko rečemo, da se vse dogaja znotraj družbe, to še ne pomeni, da je to dogajanje pogojeno z družbo in njenimi pravili.
Če me zanima človek kot telo, mi pač popolnoma zadoščata medicina in biologija in s tem si vsekakor razširim dimencije pri svojem pogledu na človeka.
Če me zanima človek kot človek ga ne bom definiral samo preko družbe: v bistvu ga ne morem, saj sam pojem (človeške) družbe v samem sebi že vsebuje pojem človeka, zato dobimo krožno definicijo, ki načeloma ni vredna pol pizde mrzle vode, dodatna jeba pa je še v tem, da družba ali skupnost živih bitij iste vrste ni nekaj, kar bi bilo značilno zgolj za človeka in tako tvorilo neko značilno posebnost po kateri bi se razlikoval od ostalih živali ali rastlin:
vprašujoči: Kaj je človek?
sociolog: Človek je družbeno bitje.
vprašujoči: Kaj je družbeno bije?
sociolog: Bitje v družbi.
vprašujoči: Kaj je bitje.
sociolog: Nekaj, kar živi.
vprašujoči: Kaj je pa družba?
sociolog: Skupnost več živih bitij.
vprašujoči: Tako kot mravlje, ali čebele in ostale živali??
sociolog: Ne to je drugače, človek je bitje, ki živi skupaj z ljudmi.
vprašujoči: Kaj pa so ljudje?
sociolog: Ljudje so bitja, ki živijo v človeški družbi.
titud wrote on 24.11.2004 at 15:55:29:Kaj sva že rekla okrog tega? Da je etika notranja zadeva posameznika , morala pa zunanja družbena kategirija. Zakaj torej izključuješ možnost, da bi blo lahko moralno tisto, ki je utemeljeno na individualni etiki posameznikov. Oz. zakaj ne bi mogla obstajat skupnost, ki je ne drži skupaj neka skupna morala, ampak etika posameznikov, za katero je obstoj take skupne morale neetičen.
Etika je disciplina: nauk o dobrem. Morala pa instrumentalizirana etika (bi reku kanonizirana in sistematizirana zbirka navodi,l priporočil, prepovedi ....) nižjega reda etika je disciplina morala pa tehnika in sistem. Sicer pa nisem nikjer ničesar izključeval. Mislim, da taka skupnost celo obstaja - tu in zdaj.
titud wrote on 24.11.2004 at 15:55:29:Zaenkrat svoje družbenosti pač ne morem mislit zunaj kategorije jezika, ki je pač socialna kategorija. A pa morda zate ni?
Poskusi kaj takšnega reči jezikoslovcu, pa ti bo dal vetra.
Jezik je socialna kategorija samo v glavah (in teorijah) sociologov, ki tako ali tako gledajo vse skozi svojo optiko in nekaterih jezikoslovcev.
Tudi jezik ni nekaj, kar bi bilo lastno samo ljudem, saj tak ali drugačen jezik za sporazumevanje med seboj (med lastno vrsto in z ostalimi) uporabljajo vse živali. Jezik je torej družbena kategorija samo če pojem družbe razširimo na vsa živa bitja: namreč tudi pes, ki laja name mi hoče nekaj sporočiti. Lahko pa ga razširim tudi na neživo naravo, kjer mi Sonce na zahodu veselo sporoča, da bo kmalu noč, na vzhodu pa da bo kmalu dan... - v tem primeru bi lahko dejal da je jezik nad družbena kategorija, saj gre popolnoma mimo vsake družbe.
Jezik kot tak je družbena kategorija, dokler ga gledamo znotraj te optike, lahko pa si ga vzamem tudi kot samostojen predmet proučevanja ali ustvarjanja.
Večji problem (spoznavnoteoretski), je torej v tem, da družbe ne moremo misliti mimo človeka (medtem ko čoveka lahko mislimo mimo družbe), še večji pa, da smo mi, ki mislimo ljudje.
uživaj!