titud wrote on 18.11.2004 at 10:57:54:


Sploh nisem govoril o potrebi temveč o stvari (o subjektu ali predmetu).

Kar pa se potreb in njih zadovoljevanja tiče, je drugo vprašanje, na katero pa nedvoumno zadovoljivo odgovarja že psihoanaliza.

titud wrote on 18.11.2004 at 10:57:54:



Nujno ni in tu imaš na pol prav. Še vedno je dejstvo, da nas rodijo, tako kot je dejstvo, da umremo sami (pa čeprav umreti sam še ne pomeni umreti osamljen).

titud wrote on 18.11.2004 at 10:57:54:


Tudi skozi razmerje do drugih - lahko bolj ali manj (bolj ko se zavestno oblikuješ b razmerju do drugih, bolj te nezavedno oblikuje v razmerju do sebe - saj se v oblikovanju zgolj do drugih odtujuješ od samega sebe). Paradoks skupnega dobrega je v tem, da skupno dobro ne more biti skupno dobro, če ni dobro za vse - še posebej pa za subjekta.


titud wrote on 18.11.2004 at 10:57:54:


To je tako, kot da bi mi drevo reklo, da je gozd v njemu in da se svobodno povezuje z gozdom. Res je, da lahko iz enega drevesa nastane gozd, vendar pa se bo to drevo še vedno borilo za več svetlobe z ostalimi drevesi, čeprav ima od drugih dreves tudi določene koristi. Vsekakor pa v tem ni svobode: svoboda drevesa se kaže v njegovi veličini in moči - v tem koliko svetlobe si izbori.

titud wrote on 18.11.2004 at 10:57:54:


Če gremo nazaj v gozdarstvu, lahko vidimo, da je svobode bore malo, če jo primerjamo s svetlobo, je dobi vsako drevo zgolj toloko, kot si je izbori  samo.

titud wrote on 18.11.2004 at 10:57:54:


Vse lepo in prav ampak spet zgolj abstraktno.

(vzemi si katro R4 in se zapelji v petek zvečer čez naše velemesto, nato pa si vzemi še audija A4 in ponovi vajo: da bo stvar bolj zanimiva si v prvem primeru bodaj še majico s perjem od svete radtline, v drugem pa si nadeni kravato: temu bi dejal vaja iz enakosti pred zakonom)

Moč se veže na posameznika, saj moč ni nekaj abstraktnega, temveč vedno popolnoma konkretna zadeva, ki jo sicer lahko gledamo skozi različne manifestacije.

(vaja št. 2: nabavi si pištolo in vkorakaj v najbolj poln bife, ko boš prvič ustrelil v zrak bo zavladal družbeni konsenz, da si najmočnejši - vsekakor ti te moči ne bo podelila skupnost temveč pištola, seveda se zna zgoditi, da se bo kdo počutil enako močnega, v tem primeru bo močnejši tisti, ki je bolj odločen in svoje orodje bolje uporablja; lep primer, ko se moč na relativno preprost način uveljavlja mimo vseh družbenih konsenzov)


titud wrote on 18.11.2004 at 10:57:54:


(vaja št. 3: bodi dober prijatelj policajev in sodnikov in se ti bo dobro godilo na svetu; lahko pa si tudi človek s kovčkom in imenikom)

Do vsake (dodatne) pravice ali svoboščine se je prišlo samo skozi borbo in nobena ni samoumevna. Družba kot taka je zgolj neka abstrakcija in nasplošno lahko rečem, da si moraš tudi danes vsako pravico posebej izboriti (sedveda tedaj, ko ugotoviš, da ti jo jemljejo), rezultat te borbe pa je odvisen od tvoje moči (take in drugačne v najširšem možnem pomenu).



uživaj!

Lilith wrote on 18.11.2004 at 14:34:16:




kraft durch freude - ni kej



uživaj!

titud wrote on 19.11.2004 at 12:39:45:



Zakaj ne?


titud wrote on 19.11.2004 at 12:39:45:


Zelo krožno, sklepanje, ki iz katerega bi lahko sklepali tudi:

-če posameznik nima pravic ni svoboden; če ni svoboden pa sploh ni posameznik: kaj torej je?

- če posamezniku svobodo zagotavljajo "le na demokratičen način urejeni  odnosi med avtonomnimi subjekti po načelu tolerance" in iz njih izhajajoče pravice, potem nikjer drugje razen v demokraciji ni nikoli imel nobenih pravic ali svoboščin.

(vsak je posameznik takoj, ko ga rodijo in ne glede na to, kje se znajde, bo točno toliko svoboden, kot se bo za svojo svobodnost boril: kontra primer sistema, kjer ni nobenih pravic lahko najdemo tudi pri sistemih, kjer pravice in svoboščine niso tako lepo porazdeljeni: tudi v diktaturi obstaja vsaj en svoboden posameznik - diktator: pa ne mi modrovati, kako drugi prostovoljno podarjajo avtokratu svoje pravice - večina diktatorjev si jih lepo vzame mimo vseh norm in pravil, zakonov...)



titud wrote on 19.11.2004 at 12:39:45:



Še enkrat: tu ne gre za nek minimum, katerega lahko najdemo povsod - tu gre za maksimum, oziroma za več.


titud wrote on 19.11.2004 at 12:39:45:


From je itaq zgrešil: pogledal je žal samo tisti hlapčevski del: v totalitarnih sistemih obstajajo tudi gospodarji (vsaj eden), ki si vzamejo vse.


titud wrote on 19.11.2004 at 12:39:45:


Skupno dobro je pač samo abstrakcija, s katero se ovce prepriča, da jih bodo (v imenu skupnega dobrega) samo ostrigli, potem pa se jih zakolje.


titud wrote on 19.11.2004 at 12:39:45:


Zakaj ne?

Kje vidiš višji red?

Sicer pa sem ti hotel samo pokazati na nesmiselnost sociološke definicije človeka, ki pojem človek zreducira zgolj na družbenega človeka. (tako kot ga teologija reducira na stroj ali kapitalizem na homo faberja...)

Tako kot ne boš našel gozda brez dreves, tako tudi ne boš našel družbe brez človeka. Lahko pa dobiš človeka brez družbe ali drevo brez gozda.

Pojem človeka je horizontni pojem, katerega ne moremo omejiti, temveč ga lahko samo opazujemo pod različnimi zornimi koti, od katerih pa so vsi nujno zgolj delni in nepopolni. Horizont je pač tista navidezna črta, ki se nam kljub našemu nenehnemu približevanju odmnika po logaritmični funkciji.


titud wrote on 19.11.2004 at 12:39:45:


Razen mogoče to, da bi mu postalo dolgčas.


titud wrote on 19.11.2004 at 12:39:45:


Tukaj postane zadeva za razliko od posameznika stvar nekoliko bolj zapletena: ko bi ostala zadnja dva posameznika, skupnosti ne bi bilo več, temveč samo še dva...

(sicer pa ni etike skupnosti (vsaj jaz ne poznam nobene), ki ne bi temeljila na prevladi skupnosti nad posameznikom)


titud wrote on 19.11.2004 at 12:39:45:


Lep primer sociološke omejenosti  
(redukcija človeka na zgolj družbeno bitje)

Teolog bi tukaj dejal, da se človek reflektira v razmerju do Boga.

Kapitalist, da se reflektira v razmerju do svojega dela.

Umetnik, da v razmerju do umetnosti ali umetniškega dela.

Narcis bi se reflektiral v svojem lastnem odsevu.

Mornar v razmerju do morja.

Jezikoslovec bi dejal, da se posameznik reflektira v razmerju do jezika.
.
.
.


uživaj!

titud wrote on 24.11.2004 at 15:55:29:



Res je, da nihče ne stoji v nekem popolnem vakuumu, zato jaz tu premišljujem o preseganju možnega ne pa doseganju nemogočega - in to v dejanskosti (preteklik ali sedanjik).


titud wrote on 24.11.2004 at 15:55:29:


Dejmo tukaj najprej tole avtonomnost razčistit: kolikor jaz vem, je avtonomnost lastnost ali pravica neke enote-posameznika, da svoje notranje zadeve rešuje sam in po svoje.

Vsak posameznik ima in je imel vsaj določeno mero avtonomnosti - da se je posral ali se poščije kadar mu pride.

(kar se tega tiče so bili posamezniki vedno precej avtonomni)
Kar pa se ostalih pravic tiče so se skozi zgodovino širile in ožile precej naključno in odvisno od posamezne situacije.

Moram te popraviti: pojem vsakega posameznika kot osebnosti je novodobni pojav. Ni pa res, kar trdiš v nadaljevanju, saj te na laž postavlja celotna zgodovina, ki je zgodovina osebnosti in posameznih genijev ali norcev - zgodovina se vedno oblikuje okrog posameznikov, ki postanejo nosilci.

(pa ne samo politična zgodovina isto velja tudi za umetnost ali znanost, religijo...)


titud wrote on 24.11.2004 at 15:55:29:


Ja in drek ni drek, dokler ga nekdo ne zaduha in prepozna????

Drek postane drek, ko folku začne smrdeti, ko folk dobi eno percepcijo svojega lastnega duha....  Me pa zanima, kaj je bil potemtakem prej??

(zgrešil pa si tudi zgodovinsko)



titud wrote on 24.11.2004 at 15:55:29:
             

Logično a ne?

Kolikor moči - toliko pravic.

(jebiga otrok je pač lep primer nemoči in pravic: lahko še tako blodimo o otrokovih pravicah, vendar je to podobno kot, da bi govorili o pravicah slepih in hromih, ki da imajo pravico do vozniškega izpita: te pravice jim načeloma sploh nihče ne jemlje, nihče razen njihova nezmožnost, ki bi se izkazala na zdravniškem pregledu: ali v najskrajnejšem primeru kar v praksi)


titud wrote on 24.11.2004 at 15:55:29:


A se ti mal hecaš?

titud wrote on 24.11.2004 at 15:55:29:


Torej bom rekel: "to ni dobro za nikogar, razen za vse." nas??

Pa sej nisem Buš.

(še vseeno pa ne vidim med zgornjima nobene razlike: tudi tisti v kastnem sistemu lahko rečejo, da kastni sistem ni dober za nikogar razen za vse: saj, kot pravi titud, konec koncev so vladajoči sužnji nedotakljivih)

titud wrote on 24.11.2004 at 15:55:29:
   

Se ne strinjam, ker ni vse ravnanje samo družbeno pogojeno: moje prehranjevanje je pogojeno z mojo lakoto, ne pa z družbo, s katero je pogojen kvečjemu način mojega prehranjevanja, pa še to samo dokler nisem preveč lačen. Ko grem na veliko potrebo to ni družbeno pogojeno, ko se zaljubim to ni družbeno poogojeno.

Tudi če lahko rečemo, da se vse dogaja znotraj družbe, to še ne pomeni, da je to dogajanje pogojeno z družbo in njenimi pravili.

Če me zanima človek kot telo, mi pač popolnoma zadoščata medicina in biologija in s tem si vsekakor razširim dimencije pri svojem pogledu na človeka.

Če me zanima človek kot človek ga ne bom definiral samo preko družbe: v bistvu ga ne morem, saj sam pojem (človeške) družbe v samem sebi že vsebuje pojem človeka, zato dobimo krožno definicijo, ki načeloma ni vredna pol pizde mrzle vode, dodatna jeba pa je še v tem, da družba ali skupnost živih bitij iste vrste ni nekaj, kar bi bilo značilno zgolj za človeka in tako tvorilo neko značilno posebnost po kateri bi se razlikoval od ostalih živali ali rastlin:

vprašujoči: Kaj je človek?
sociolog:    Človek je družbeno bitje.
vprašujoči: Kaj je družbeno bije?
sociolog:    Bitje v družbi.
vprašujoči: Kaj je bitje.
sociolog:    Nekaj, kar živi.
vprašujoči: Kaj je pa družba?
sociolog:    Skupnost več živih bitij.
vprašujoči: Tako kot mravlje, ali čebele in ostale živali??
sociolog:    Ne to je drugače, človek je bitje, ki živi skupaj z ljudmi.
vprašujoči: Kaj pa so ljudje?
sociolog:    Ljudje so bitja, ki živijo v človeški družbi.


 
titud wrote on 24.11.2004 at 15:55:29:
 

Etika je disciplina: nauk o dobrem. Morala pa instrumentalizirana etika (bi reku kanonizirana in sistematizirana zbirka navodi,l priporočil, prepovedi ....) nižjega reda etika je disciplina morala pa tehnika in sistem. Sicer pa nisem nikjer ničesar izključeval. Mislim, da taka skupnost celo obstaja - tu in zdaj.


titud wrote on 24.11.2004 at 15:55:29:


Poskusi kaj takšnega reči jezikoslovcu, pa ti bo dal vetra.

Jezik je socialna kategorija samo v glavah (in teorijah) sociologov, ki tako ali tako gledajo vse skozi svojo optiko in nekaterih jezikoslovcev.

Tudi jezik ni nekaj, kar bi bilo lastno samo ljudem, saj tak ali drugačen jezik za sporazumevanje med seboj (med lastno vrsto in z ostalimi) uporabljajo vse živali. Jezik je torej družbena kategorija samo če pojem družbe razširimo na vsa živa bitja: namreč tudi pes, ki laja name mi hoče nekaj sporočiti. Lahko pa ga razširim tudi na neživo naravo, kjer mi Sonce na zahodu veselo sporoča, da bo kmalu noč, na vzhodu pa da bo kmalu dan... - v tem primeru bi lahko dejal da je jezik nad družbena kategorija, saj gre popolnoma mimo vsake družbe.

Jezik kot tak je družbena kategorija, dokler ga gledamo znotraj te optike, lahko pa si ga vzamem tudi kot samostojen predmet proučevanja ali ustvarjanja.

Večji problem (spoznavnoteoretski), je torej v tem, da družbe ne moremo misliti mimo človeka (medtem ko čoveka lahko mislimo mimo družbe), še večji pa, da smo mi, ki mislimo ljudje.


uživaj!

titud wrote on 26.11.2004 at 13:03:21:


Problem te tvoje pravljice je v tem, da je to predvsem mit, ki so ga razni romantični antropologi vseskozi uveljavljali. T je u bistvu mit, ki je vpleten v vsako kulturo in nam govori o neki zlati dobi, nekem predstanju, kjer je bilo vse združeno in lepo. Jeba je v tem, da so ta mit antropologi v štartu nalepili na vsako kulturo, ki je bila starejša ali bolj "primitivna". Dajstva se s tem mitom niso nikoli ujemala, saj imajo ljudje v vsaki kulturi do svojih mitov in verovanj določen odmik: nikoli se ne zlijejo v popolnosti (razen morda nekaterih, ki naj bi bili nosilci, pa še ti sami pri sebi ne gredo do konca).

In samozavedanje je faza v človekovem ratvoju: faza, skozi katero gremo vsi "normalni" ljudje, zaznamo pa jo tudi pri določenih živalih: tej faz se reče zrcalni stadij - to je moment, ko se subjekt prepozna v svojem odsevu. Tukaj imamo začetek samozavedanja pri vsakem posamezniku in to samozavedanje je del posameznika ne pa del, ki bi bil pogojen družbeno.


titud wrote on 26.11.2004 at 13:03:21:



Ko se opica ali človeški otrok prepoznata v zrcalu bi temu težko rekel "visoka stopnja kulturnega razvoja". Po moje se pač samozavedanje začne tukaj - ko se posameznik prepozna. In za to resnično ni potrebna neka družbena pogojenost: in seveda je res, da ima to samozavedanje različne stopnje ali oblike in da ne zadeva samo zavedanja sebe kot posameznika, temveč tudi zavedanje svoejega konteksta. V kolikšni meri se torej nekdo samozaveda ni odvisno od situacije (zgodovinsko družbene) temveč od posameznika in od njegove moči (v najširšem možnem pomenu).

Vsekakor se mi zdi, da tudi sedanja družba potrošništva sama po sebi ni naklonjena nekemu samozavedanju v nič večji meri kot katerakoli družba v zgodovini (no ja je že res, da te tukaj ne bodo zažgali na garmadi zaradi tega kar misliš: vendar to ni neka huda prednost), če samo posmislimo na butaste reklame in ostale ideološe aparate, katerih se ta družba poslužuje, da bi iz ljubi naredila čimboljša delovna sredstva.

V kolikšni meri se bo torej posameznik zavedal sebe in sveta okrog njega, je torej odvisno predvsem od njega: od njegovega dela, po formuli pa je količina dela vedno odvisna od moči, ki je na voljo.

če se malo poigram:

delo osvabaja
delo=moč v enoti časa
več moči = več opravljenega dela v določenem trenutku = več svobode v določenem trenutku

(če gremo nazaj: v zgodovini lahko najdemo ogromno obdobij, ki so bila samozavedanju direktno sovražna, sovražna so bila tudi vsakršnemu znanju in napreku, vendar pa so se vedno in povsod našli posamezniki, ki so sami to spreminjali in se proti temu borili: samozavedanje je od vedno tu, čeprav je najbrž res, da se pri večini ustavi kar pri zrcalnem stadiju)


uživaj!

titud wrote on 30.11.2004 at 15:01:46:


Ker razmišljamo o družbi ... morda pa je že čas da postavimo v ospredje posameznika, s tem da ima le-ta zagotovljeno okolje pri osebnostni rasti, saj je šele kot tak pripravljen zagotavljat enako avtonomijo tud drugim.

titud wrote on 30.11.2004 at 15:01:46:


Nisem rekel, da ti mitologiziraš, rekel sem samo, da si nasedel na nekem mitu, ki so ga sproducirali drugi in ki je mogoče celo integralni del vsake družbe in mogoče celo vsakega posameznika. To je mit o neki potopljenosti v nekaj, ki mogoče na abstraktni ravni za neko abstraktno povprečje celo drži, vendar pa je jeba tega mita v tem, da v enaki meri kot naj bi držal za nazaj velja tudi za danes in bo veljal v bodoče, saj boš v vsaki kulturi vedno našel tiste, ki se vanjo tako ali drugače v polni meri vklapljajo (ali pa vsaj dajejo tak videz in delajo na tem) in tiste, ki jo tako ali drugače presegajo ali pa se z njo ne identificirajo in iz nje izstopajo.

titud wrote on 30.11.2004 at 15:01:46:



Kakor kdo. Meni še nikoli v mojem razvoju ni bilo bolje, zato kljub določenim jebam, s katerimi se ubadam, nikakor ne bi niti pod razno pristajal na regresijo.
   

titud wrote on 30.11.2004 at 15:01:46:


Na to pač ni mogoče pristati. Najprej zato, ker nikoli ni obstajalo nič takega kot nezavedna kultura. Saj sam pojem kulture vsebuje zavest: brez zavedanja in zavesti ni kulture. Prvotno kultura pomeni obdelovanje zemlje, nato pa vzgojo in stopnjo izodrazbe ali "civiliziranosti". Za obdelovanje zemlje pa se mora tisti, ki obdeluje zelo dobro zavedati tega, kar počne: imeti mora tako zavest o sebi kot zavest o tem, kar hoče doseči in znanje ali zavest tega, kako naj to doseže.

Ali si sploh lahko predstavljamo kakšna bitja, brez neke svoje skupnosti? Konec koncev se skupnost začne že s parom.

Enako paradoksen kot nezavedna kultura pa je tudi nezavedni jaz. Jaz je lahko samo zavedni ali pa ga sploh ni. Tisto, česar se jaz ne zaveda je nezavedno, ki je del celote (lahko rečem del človekove duševnosti), nikakor pa ni del jaza (razen ko stopimo v kak drug diskurz in svojemu nezavednemu rečemo nezavedni jaz, ali pa če sem koma nažgan in se ne zavedam, kaj počnem: vendar pa je to popolnoma druga zgodba). Jaz je subjekt, ki se zaveda, je točka, kjer se vzpostavlja zavest.

Bistvo zavestnega jaza ni kultura, temveč zavest (še bolje zavest o sebi - samozavedanje - samozavest).

titud wrote on 30.11.2004 at 15:01:46:



Družba ni nikoli ustvarila ničesar: vse, kar je ustvarjenega, vse je delo posameznikov (razen če mi lahko pokažeš kakšno sliko ali knjigo, ki jo je napisala ali naslikala družba); lahko tudi posameznikov, ki so se združili ali delovali skupaj, vendar pa jih vedno lahko tudi konkretno poimeujemo (Marx in Engels sta ustvarila socializem izvajali pa so ga Lenin in kompanija). Družba sama je produkt posameznikov in njihovega delovanja in čeprav se vse dogaja znotraj nje sama ne dela ničesar.

In zelo težko me boš prepričal, da ima na primer volčje krdelo ali neka podobno oddaljena kultura problem integracije posameznika v družbo idealno rešen.


uživaj!