t wrote on 13.11.2004 at 15:27:54:Tukaj mi ni popolnoma jasno, kaj hočeš povedati - razen, če nisi z vojsko mislil nasilja.
Sam sem še imel to priložnost, da sem dobil nekoliko vpogleda v notranjo strukturo tega represivnega aparata, imenovanega vojska. In moram priznati, da sem od njega odnesel predvsem spoznanje o njegovi nesmiselnosti. Vsekakor pa lahko priznam, da zaradi te epizode nikakor nisem boljši človek (seveda obstaja neko določeno zadovoljstvo ob spoznanju, da lahko brez večjega napora smrtonosno delujem do 500 m - da, kot so nas podučili starešine zadanem svoj cilj). Zato se mi tudi tdi precej absurdna rešitev, da bi poslali takšne "morilce" na "družbenokoristno delo" v razna živalska zavetišča (to bi bil cinizem najvišje vrste - podobno, kot da bi pedofile pošiljali na rehabilitacijo v otroške vrtce).
Hočem povedat, da je otrok, ki še ni socializiral svojih nagonov, ni noben kriminilalec, če uživa v trpinčenju. Uživanje v trpinčenju je v bistvu izraz njegove etično sicer negativno usmerjene kreativnosti, ki prevlada nad njegovo sposobnostjo empatije, ki je prav tako etična kategegorija. Družba tako ne more računat na otrokovo prirojeno emapatijo in etično pozitivno krerativnost, kot tako jo je treba šele privzgojit oz. vzpostavit.
Nobena skupnost pa si ne more privoščit tega luksuza, da bi etično negativno usmerjeno kreativnost v celoti odpravla, ker jo mora imet na 'rezervi', da jo aktivara ob samoobrambi proti drugi skupnosti. Tako vsaka kultura mora vzpostavit eno kulturo bojevništva, ki ni nič drugega kot hotenje drugemu prizadejat bolečino/smrt zato, da se skupnost kot celota ohranila. Nekatere kulture tega bojevništva morda zaradi izoliranosti od drugih kultur niso razvile v celotni skupnosti (napr. himaljski budizem, ki se je razvi pod zaščito himalajske trdnjave, vendar so obliko bojevništva izolirano vendarle negovali v t.i. šaolinskih templjih- če nisem kaj pomešal), nekatere pa so to bojevniško sposobnost potencirale tako, da so same postale ropraske skupnosti (nekaj tega imajo v seb albanska gorska plemena).
Kar hočem povedat je to, da je kreativnosti, ki je uperjena proti življenju drugega, del naše osebnostnostne strukture tudi v kolektivnem nezavednem, ker če tega ne bi blo, ne bi blo tud nas, ker bi nas druge skupnosti podredile oz. uničle, da bi se polastile naših naravnih virov in kulturena bogastva. Kultura nenasilja je tudi v zahodni kulturi novejša 'iznajdba', po moje izhaja iz ideje razsvetljenstva, ki nedomestila mračnjški srednji vek, znan po trpičenju drugače mislečih. Razsvetljenska ideja je po hoobesu oz. njegovi družbeni pogodbi omogočla, da so ljudje vsaj znotraj svoje (nacionalne) skupnosti začeli počutit kot 'človek človeku bog', kot 'človek človeku volk' pa so se počutili le še v odnosu do druge (nacinonalne) skupnosti. Počas je prišlo do tega, da je potrebo po osebni oborožitvi (sablji) državni sistem varnosti v evropi odpravil, kar se je zgodilo šele začetku prejšnjega stoletja, američani pa ga imajo v svoji kulturi še vedno globoko zasidranega. Zarad vojske, ki nas je varovala kot s kupnost, smo lahko posamezniki šele razvil etiko nenasilja v lastnih skupnostih. Tega kot vojak seveda ne vidiš in se ti zdi vse brez veze, vendar se maš s tem priložnost soočit, če si pozorn. Ena logika je tud v odostnosti vsake logike. Mi kot naborniki smo vojsko v bistvu občutl kot neko nezasluženo kazen in obliko lastne nemoči za razliko od naših južnih bratov, ki so v vojski razpoznaval ta etični element časti, ki izhaja iz podeljene moči.
Quote:Posebej duhovito se mi zdi tudi tvoje videnje vojske kot vzdrževalke globalnega ravnovesja - tu bi rad vsaj en primer tega, kako vojska vzdržuje globalno ravnovesje (mogoče zadnji lep primer je obdobje hladne vojne, ko sta si nasproti stali dve velesili, ki sta bili s svojima vojaškima aparata globalno izbrisati celotno civilizacijo). Sam recimo ne vidim, da bi, na primer, ameriška vojska doslej odpravila kakršnokoli globalno neravnovesje, dopuščam pa možnost, da bi se mogoče to nekoč zgodilo: da bo ena stran dokončno zmagala in uveljavila svoje norme, vendar je to podobno s tistim vicem o ljudožercih.
Neravnoveje se vzpostav že s srečanjem dveh kultur, ki se razvijajo neodvisno druga od druge. Včasih so trčile različne skupnosti nomadske ali lovske skupnosti zaradi npr. podnebnih spremeb, pozneje pa namenoma, da bi izkoristle svojo prednost pred drugo skupnostjo v kulturni razvitvosti (orožju, taktiti bojevanja, izurjenosti, organizaciji). Včasih se globalna neravnovesja ustvarjala naključja, danes se ustvarjajo namenoma in zavestno, da bi močnješi iz njih iztržili ekstra profite, ki v normalni kooperaciji niso možni.
Globalno ravnovesje, ki sta ga ustvarjali dve super sili, je blo namenjaneno ustvarjanju ekstraprofita vsaki od njiju, pri čemer je šlo enim za ideloški, drugim pa za materilani prestiž. Vojaška sila je tako njuno globalno ravnovesje zihr vzdrževala, čeprav je bilo to njuno ravnovesje katastrofalno za skupnosti pod njunim vplivom od južne amerike, indonezije do afrike in celo vzhodne evrope.
Quote:Zanima pa me tudi tvoje videnje tega, kako naj bi vojska obvladovala človeške nagone: sam vidim vojsko predvsem kot tisto, ki določene nagone šele sprosti, oziroma jim omogoča njihovo nekaznovano zadovoljevanje. Vojaki namreč niso morilci, temveč kvečjemu ubijalci, morilci postanejo šele, ko se lotijo "svojih".
Jap, vojska naredi iz človeka morilca v ubijalca oz sistematizira etiko, da je lahko človek človeku bog do svojih in volk do drugih. Sistematizira nagone tako, da so etični za skupnost, ki ji pripada. V tem smsilu bojevništvo z vsemi pripadajočimi pravili in kodeksom časti po moje bolj kultivralo/humanaziralo človekove nagone bolj kot ga je lahko katerakoli oblika nenasilja, ki se sprevrže v kaotično nasilja vsakogar poroti vsakemu, ko pride do zunanje ogrožnenosti. Vojska je s svojim kodeksom dostikrat tud faktor stabilnosti določene skupnosti, ko pride do notranje krize vrednot. Kot taka se je skušla prikazat tud v bivši jugi in če se ne bila tolk ideloška in bi bla bolj profesionalna, bi se tranizcija speljala dost bolj nenasilno kot se je zarad etničnih/ideloških/nacionalnih nasprotij.
Quote:Zato se mi zdi tudi nekoliko nezadovoljiv ta naslov. Živali se pač pobija ne pa mori (tako kot sovražnike). Kategorija "morilec" je v osnovi rezervirana za tiste (ljudi), ki ubijajo svoje.
Etika nenasilja, napr. budistična, ne ločuje morjenja od ubijanja, ker smo vsa živa bitja eno. Zato je ta etika tolk privlčana v globaliziranem svetu, kjer se učimo sožitja skupnosti, ki pa bo seveda možno šle, ko od ogoržanja druge skupnosti ne bo nobena skupnost nč profitirala. To ne pomen, da je treba skupnosti ukinit in nardit eno samo globlano skupnost, ampak iznajt način, da bodo skupnosti vsaka svojo kulturo lahko živele vzajemno. To bo zaenkrat težko brez globalne vojske, ki bo vsako od teh skupnosti čutla za svojo. Jest bi tud rajš brez nje, ampak je jebeno, ker niti seb ne zaupam, da ne bi koga ubil, če bi se počutu ogorženga, čeprav bi bil po takem globalnem pojmovanju družbe kot združbe samih 'mojih' skupnosti čist navaden morilc.