pandorina skrinjica je odprta
moj ego razkrinkan
in nikoli več ne bo tako kot je nekdaj bilo
to so dejstva
kdo kako kej kam...pa vsak zase ve
Rada vas mam...
un strahec; itak, da je moj exo, to ni samoslepilo;
ampak, kar čutim....
samo čutim...
in sem
(sem dojela, da je un strahec, ne samo strah, da me enkdo (jst) en (ne) mara; un strahec je strah iz preteklosti, od otroštva naprej, ko sem bila tolikokrat kaznovana, ker nisem bila pridna...in sem hotla pol bit pridna, pa mi ni ratevalo ne vem lih kako, pa sem na trenutke letela, pa padala...ma pa sem se še naprej kaznovala, sama v sebi, pa drugi so me tud; pa sem padala...in vsakič, ko sem bila jst jst, takrat me ponavadi res niso razumeli in marali; tko da se tud sama ful dolgo nisem marala...pa nekak una nihanja non stop, padaš, se dvigneš, padaš, se dvigneš.... in zdej, ko dejansko sem vedno bolj jst, se je ta strahec pojavil v tej obliki; in ker sama odgovarjam za svoje misli, besede in dejanja mi ni težko leteti...niti se en silim, niti kaj posebej hočem...enostavno sem... in egič, senca, strahec...le kdo me bolj pozna od njega? in kako me bremzat? in ko človek čuti veliko stvari.... in čuti spremembo....kljub možnostim, da me ne razume nihče (kaj novega in my life maby?) in edino sama se lahko sesujem nazaj v prah (seveda je lažje, če te okolica podpira, a je čisto dovolj, da sama verjamem vase) pač jebi ga, sem kar sem, čutim kar čutim... in dokler pač ne bo dejansko več preklopov; do takrat samo sem... to kar sem z vsem bitjem, srcem, dušo in svojo dolgo tanko pošastno senco...
in dejansko čutim, da nisem sama... kolektivna zavest se jača... prometnih znakov polno naokoli, sam ozret se je treba...in vsi tisti, ki me sprašujete skos, pa kaj..kako... ej, res ne vem, nimam odgovora za nikogar, lahko samo sem, če pa kdo od vseh vas, ki sem pišete in berete v vseh mojih ne vem kok tisoč egocleansing postih kaj dobrega zase najdete, potem je žur še mal večji... dejanskos em spet ugotovila, da rada žuram in mi je lahko ful žur, a pol ko se začne na empatične tipakle natikat vsa žalost in šta ja znam, pol mi res ni več žur...ker vidim, da ni vsem hkrati žur...ampak to ej spet moj problem...
samot je več sort, ena je una, k si ves v bedi in nočeš nobenga videt, ena je una, k dejansko nobenih prjatlov nimaš in sis am, ena je pa una, ko se za to odločiš... in morš bit sam, da se ohraniš...
in napisane besede so najbolj zanimivo ogledalo, ker vedno vsak vidi samo tisto in toliko kar hoče.... tud v izgovorjenih...
a ko se čuti...takrat se preprosto
čuti...
nč...om namah shivaya
Home
Pages: 1 
