Quote:Kako naj bi se npr. lahko zgodila vojna, če vojni obvezniki (znani tudi kot "kanonfuter") ne bi prišli na nabor? Če bi to storilo kakšnih 80%, bi se država lahko samo usrala. Ali pa če 80% davčnih obveznikov ne bi oddalo napovedi za dohodnino? Zato ne potrebuješ nobenega žegna kakšnega državnega uradnika ali ombudsmana, preprosto lahko narediš, če je dovolj ljudi zato. Povrhu vsega pa se še nikomur ni treba izpostavljati.
Le zavest je treba imeti. Narediti konec vzdušja strahu, klečeplazništva, ritolizništva in kapitalskega vrednotenja človeka.
Ena od možnosti za to, da se prekine eno tako vzdušje strahu, vidim jest v besedi, ki je po koncu socializma čist izginla iz naših krajev, v solidarnosti.
Solidarnost kot
podpiranje, odobravanje ravnanja, mnenja koga, pripravljenost za medsebojno pomoč, sodelovanje, zavest skupnosti, medsebojne povezanosti posameznikov zlasti v družbenem življenju.
En kr vzorčni primer tega sem najdla na našem forumu (na drugih pa ne). Nisem zihr, da mora družba, da deluje po principu solidarnosti, bit prov posebej duhovno razvita. Sam namen ima različen od drugih družb. Četud se je tukej že marsikdo razburjal na račun 'naše vsesprejemljivosti pa vseobsegajočnosti' (
) se mi zdi, da do določene mere ta princip vseeno deluje. Ljudje se večinoma precej slabo okol sebe počutimo. Nikol nismo zadost lepi al pa zadost bogati al pa zadost pametni. In noben nam ne reče, ne rabiš bit najlepši, najbl bogat in najpametnejši, da bi bil spoštovanja vreden al pa da bi smel rečt, jest si zaslužim boljše pogoje. Men se zdi, da smo usaj na tem forumu ta kr v redu občutek do samga sebe do neke meje dosegli.
Se mi zdi, da bi se mogli ljudje bolj kot za prijatle za družino štet. Ker prijatle si izbiraš po podobnosti in razumevanju. Družine si ne izbiraš, jo dobiš in taka je in z njo moraš živet. Ne rabiš se sploh razumet z njo. Sam je pa tvoja kri in ko nekomu iz družine teče voda v grlo, mu boš pomagal. Pa če ga maraš al pa ne. Se mi zdi, da bi nas blo use manj strah, če bi vedli, da nas družba nikol ne bo izpljunla, če ne bomo izpolnjevali pogojev sistema. Če bi se, kakikoli smo, zmer našel kdo, ki bi ti rekel, sej men si pa ti čist uredu, imaš pač neke probleme, sam se jih da rešit, bi blo ljudi manj strah. Po moje je velik problem to, da so ljudje osamljeni, da se skrivajo, da se počutjo ločene od drugih. Sistemi to podpirajo. Družba pa ne bi smela. Mogli bi se bolj družit in več o tem pogovarjat. Širit med ljudi informacijo, nisi sam, nekdo ti bo pomagal. Pol bi prej prišli do tistih 80%, ki ne bi oddali dohodnine.
No to je moja rešitev, oz jest v tem nekej vidim.
titud wrote on 08.03.2005 at 11:38:26:Jest skušam sledit načelu, da ne morem vedet, kaj bi moral storit, da bi blo drugmu boljš. Ker tega za drugea ne morem vedet, tud drugi ne more vedet, kaj mora storit, da bo men boljš.
Tole recimo, mi je čudno mal. Kako ne veš, kdaj bi blo drugmu boljše? Drugi lih tak ne uživajo v strahu, pa bedi, tak kot ti ne. In drugi lih tak radi sprejemajo naklonjenost, kot ti. Po tem principu ti točno veš, kaj bi blo drugim bolš. Vprašanje je samo, a ti to tud nardiš al ne.
Home
Pages: 1 
