titud wrote on 25.11.2005 at 13:21:18:


Librtarci so postali anarhisti potem, ko so jih v Franciji prepovedali - ameriška varianta je pač lastniška perverzija svobode, v smislu, da zagovarjajo svobodo lastništva potem, ko so že vse olastninili: zato je najbrž libertarnost tudi pri nas predvsem v tem smislu (Nozick u bistvu izhaja iz Lockovega naravnega stanja in potem na njemu gradi naprej v smislu upravičevanja - svoboda je v tem smislu najvišji pojem, gre pa predvsem za zaščito tistih, ki imajo).

Pri nas gre vse skupaj v isti smeri - sedaj, ko so si lastnino že razdelili, jih je potrebno ustrezno zaščititi in seveda poskrbeti, da jih ne bi preveč obirali (davki so pač suženjstvo - ki ga je potrebno porazdeliti čim bolj enakomerno na vse - ne glede na to, da zaščito države potrebujejo nekateri bolj kot drugi, saj lahko več izgubijo).

titud wrote on 25.11.2005 at 13:21:18:



Model se lahko zgodi kjerkoli prepustimo razdeljevanje omejenih dobrin svobodnemu trgu - tako dobi več tisti, kdor lahko več da; ne glede na posledice za vse.


uživajte!

Prebral ravnokar članek o sbobotni prilogi o slo neoliberlcih in njihovi  spregi s konzervativci. Ker so reformatorji  atesisti jo opravičujejo s pagmatizmom in pravijo,  da bi svoje usluge ponudl tud lds-u,  a jih ti  niso povabil zraven, ker so ucivakal it v reforme in so zarad tega tud zgubl na volitvah.

Jest v tako pragmatično slučajnost ne verjamem.  Neoliberalci za preboj svojih idej nujno rabijo konzervativno vlado in klerikalno okolje, vsaj pri nas. Po moje ma to dost veze s pojmovanjem naroda in s tem nacionalne države.  Kler ju pojmuje kot fevd za izvajanje  duhovnega goposotva, ki na narod   prihaja od zunaj,  od o boga ( v resnic pa iz vatikana). Tko kot neliberlaci pojmujejo nacionalno državo kot fevd  za izvajanje materialnega  gospostva, ki prihaja od zunaj,  iz globalizacije (v resnic pa iz tujga kapitala). Kler in neoliberalce združuje verska/mesijanska  gorečnost  ponovnih  pokristjanjevalcev/pokapitalizatorjev pri čemer pa bodo v dvajsetih, štiridestih, šestedestih  in osemdestih letih (če štejem samo zadnjih 100 let) prebujeno  nacionalno zavest slovencev, ki je bla zmerom nosilec inovativnosti/svobodomiselenosti/avtentičnosti/puntarsva,  ponovno uspaval/utišal v kapitalu in bogu všečnem hlapčevstvu.              

 

titud wrote on 26.11.2005 at 11:19:17:


jaz tud ne verjamem da je to slučaj.

ftp://ia300108.us.archive.org/3/items/Capitalism_Kids_Stuff/Capitalism_Kids_Stuf...

(Ne poskušajte odpirat tega, če imate modemsko oz. počasno povezavo v internet)

7. november 2005

Sveta slovenija

Katoliška država, državna cerkev

Zakaj je komisija Pravičnost in mir ugriznila v jabolko, ki je z etičnega vidika kislo, in podprla ekonomske reforme?





Človeško dostojanstvo pa tudi zahteva, da živijo državljani in državljanke v takih družbenih razmerah, ki sproščajo in spodbujajo ustvarjalnost, delavnost in pošteno iznajdljivost vsakega državljana po njegovih sposobnostih in krepijo zavest odgovornosti za svoj gmotni položaj in za svojo srečo. *



Stranke, ki smo jih ob znatni meri poenostavljanja imenovali "levica", so do reforme skeptične. Sindikati so proti. Študentarija, tako se zdi, je proti.

Stranke, ki smo jim poenostavljano rekli "desnica", so bolj ali manj "za". Delodajalci so "za". In rimskokatoliška cerkev je prek Komisije Pravičnost in mir sporočila, da je "za". S tem smo dobili pregledno in logično členitev na levico in desnico. SDS, NSI in SLS so sklenile koalicijo z delodajalci ter poglobile zavezništvo z rimskokatoliško cerkvijo. Po drugi strani se zdi, da je zavezništvo med delodajalci in LDS ter SD skrhano. Zato pa LDS in SD stojita na istem bregu kot sindikati.

...
Vendar je gospodarstvo abstraktna kategorija. V resnici imajo od reform korist konkretni ljudje in konkretni družbeni sloji. In ker so ekonomske reforme v resnici mehanizmi, s katerimi se torto, katere velikost je bolj ali manj nespremenjena, reže na nov način, bo tisto, kar bo pridobilo gospodarstvo, nekdo izgubil. Poraženci reforme bodo konkretni ljudje, konkretni družbeni sloji.


(o torti bi klele malce ... sm zanč poslušu da zakaj sindikati tolk jokajo, da reforme bojo nardile večjo torto, in da bo tud za sindikate (si je mislu šefe verjetn (bedak)) večji kos pol ... ker bo torta pač večja (hkrati je še pozabu da bojo natanko člani sindikata nardil večjo torto (ne glede na to kdo jih bo upravlju))
jest pa pravm tko ... torta je tolk velika kolkr je, še zmanjšala se bo; fantje (in punce), začnite nižat stroške ... nehite se zajebavat ... dobil ste mandat za znižat stroške države (sebe), ne pa za zvišat profit in produkcijo (okolja - drugih) ... to zadnje ma za narest gospodarstvo kot tako (samo sebe) - država mora spedenat samo okolje - to pa je v prvi vrsti pocen država ... ne pa večjo torto kot tako ... če bi vsi delal še večje torte, bi se kmal u tortah utopil ...)


Če je uvedba enotne davčne stopnje res simbol najavljene reforme, si velja ogledati tudi, kdo je tisti, ki z reformo in uvedbo enotne davčne stopnje izgubi.
...
Kakšna je logika načrtovane reforme? Delodajalec, ki nam daje denar za nakup mleka, bo imel s plačami manj stroškov. Ker pa se obseg proračuna ne bo krčil, bomo tisto, kar bo privarčeval delodajalec, plačali, ko bomo šli po karton mleka. Tisti, ki jim nakup mleka ali kruha predstavlja nepomembno postavko v njihove osebnem proračunu, se zaradi spremembe davčnega sistema ne bodo vznemirjali. Niti opazili ne bodo, da bi za karton mleka plačali dodatnih 150 SIT. Tisti, jih nakup hrane že zdaj predstavlja pomembno proračunsko postavko, bodo spremembo davčnega režima nedvomno občutili.



V resnici se odvija kup sprememb, ki sicer ne nosijo uglednega naziva reforma, a gre kljub temu za globoke premike. Denimo: spreminja se režim študija. Čas brezplačnega šolanja se očitno izteka. Država je sicer najavila, da se bo umaknila iz gospodarstva, vendar ta umik teče tako, da je država še kako vplivala za zasedbo strateških položajev v ekonomiji. Država sicer ni najavila, da se bo umaknila iz zdravstvenega sistema, vendar obstaja strah, da bi se iz zdravstvenega sistema umaknil del državnega proračuna.

Sindikati danes govorijo o smrti socialne države in prižigajo sveče. Nekoliko pretiravajo, ker ne gre za smrt, ki nastopi v trenutku, pač pa za proces.


Zdi se, da obsežni premiki, ki se dogajajo, nakazujejo odmiranje socialne funkcije države. Po drugi strani ni znakov, da bi država iz rok spuščala ekonomske vzvode oblasti. Hkrati se povečuje vojaški del proračuna. In najavljeno je povečevanje števila zaposlenih v policiji.
(pocenitev???)

Še ena reforma je nakazana: spreminja se odnos med državo in verskimi skupnostmi. Natančneje: najavljene so predvsem spremembe odnosov med rimskokatoliško cerkvijo kot največjo civilno-družbeno institucijo in državo. Če poenostavimo in ob tem uporabimo orwellovsko metaforo: verske skupnosti bodo še vedno enakopravne, vendar bodo večje verske skupnosti bolj enakopravne.

Država bo torej financirala tisti del verske dejavnosti, ki jo uporabljajo uslužbenci represivnih organov.



Etika obdavčitve kruha

RKC je namreč ekonomsko reformo podprla prek komisije, ki je specializirana za etična vprašanja. Hkrati pa se zdi, da je prav etična plat napovedane reforme najšibkejši člen najavljenih sprememb.

Morda to ima ekonomsko logiko. Etično pa ni.

Še veljavna ureditev predvideva, da država duhovnikom krije približno 42 odstotkov socialnih prispevkov.
(verjento znižana, ker so jim del premoženja že vrnil)



Ekonomija RKC

Ob odzivu na najavljene ekonomske reforme pa ne moremo mimo dejstva, da je RKC tudi ekonomski subjekt. Že na začetku devetdesetih let je RKC ustanovila banko, leta 2002 pa jo je prodala avstrijski bančni skupini Raiffeisen. Skupina Raiffeisen je tedaj kupila 95 tisoč delnic Krekove banke, za delnico pa so avstrijski bankirji ponudili 370 evrov. Posel je bil torej vreden dobrih 35 milijonov evrov.

Če sledimo razvoju tistega dela gospodarstva, ki je lastniško ali upravljavsko povezan z RKC, ugotovimo, da gospodarska moč največje verske skupnosti počasi, a vztrajno narašča. Povedano drugače: RKC ni zgolj institucija, ki sem ukvarja z duhovnimi potrebami ljudi ali z izrekanjem o moralnih vprašanjih. Postaja tudi delodajalka.



Subvencioniranje verskih uslužbencev

Državnih prispevkov pa je opravičen verski uslužbenec na 1000 vernikov. V Zakonu se predlaga tudi precej sporna uporaba podatkov iz zadnjega popisa pri določanju števila vernikov.


Cerkev v vsako novo naselje

To dejansko pomeni, da bi lahko v novih naseljih RKC zahtevala v prostorskem planu tudi prostor za svoj verski objekt.


Ekskluzivnost RKC

V predlogu zakona avtorji uporabljajo izraze, kot so duhovniki, bogoslužje …, kar so termini, ki se uporabljajo v RKC, ne pa v vseh preostalih verskih skupnosti.


Okoli 220 milijonov evrov

RKC bo po denacionalizaciji najpremožnejše civilno združenje na Slovenskem



Škofovska konferenca je namreč že nekajkrat pokroviteljsko pohvalila Janševo vlado, ta pa ji je vrnila s političnimi odločitvami, ki so prijazne do največje verske skupnosti v Sloveniji.






Najbolj znani še nerešeni denacionalizacijski zahtevki

Križevniška cerkev v Ljubljani in celoten kompleks Križank

Bežigrajski stadion

Prostori Akademije za gledališče, radio, film in televizijo

Vrh Triglava

Blejski otok

12.500 hektarjev pokljuških gozdov



http://www.mladina.si/tednik/200545/clanek/slo-tema--ali_h_zerdin/

sprejemanje :
gape wrote on 28.11.2005 at 20:54:56:



mogoče bi gape še razložil kaj imata RKC in liberalizem skupnega, ker liberalizem je nekoč v zgodovini že spodnesel cerkveni monopol in uvedel protestante - konkurenco. (se ni za bat, gapetov procesor operacije ne podpira je prešvoh)


o etiki obdavčitve kruha ... proizvodnja cena kruha, ki prihaja iz masovne proizvodnje je okoli 80-120 SIT na kilogram. Cena velja za proizvodnjo stopnjo iz peči. Glede na to, da so nekatere vrste kruha krepko čez 500 SIT se človek vpraša kje se skriva razlika. (gape?)

Po drugi strani pa v sosednji Avstriji velja obdavčitev hrane po 10% stopnji, cena pekov je bistveno višja kot pri nas. Cena podobnega kruha, ki sem ga nekoč konzumirala stane pri nas 525 SIT v Avstriji pa 1,75€. (avstrici zihr ne znajo računat)

(glede na to, da sem blond pečem kruh doma v kruhomatu. Moj izračun je pokazal, da se mi aparat amortizira prej kot v 3 mesecih), tako da najbolj socialen kruh se peče doma - brez obdavčitve - je pa treba malo misliti v naprej.

... o požrešnosti pa: Od sobota delaje sem podučena, da se v socialne pravice po novem šteje tudi spanje vsaj do 10ih in kosilo v restavraciji 1x na teden. (you live you learn   )

skratka konkurenca je grozna stvar

p.s. (sinjeoka se ne strinja z davčnimi privilegiji RKC, vse ostalo v gapetovem primerkovniku sprejemanja pa je tako kot sprejemanje samo, en navaden bullshit)

duhovniki in bogoslužje - gape še 1x dokazuješ, da si prešprical 7. razred osnovne šole, oziroma izkazuješ kako deluje človek, ko mu država "ponudi možnost, da se seznani z drugimi verstvi, pa se ne potrudi, ponujeno možnost izkoristiti. (potem so pa vzorci in nesprejemanje krivi za vse tegobe)

sinjeoka wrote on 28.11.2005 at 20:37:17:


Liberalizem je utemeljen na idividualizmu, osebni svobodi, enakosti (pred zakonom)  toleranci itd, kar so v bistvu razsvetljenske ideje, te pa ne  izvirajo tolk neposredno iz protestantizma kot iz nuje, da protestantizem in rimokatoliška cerkev najdeta obliko sobivanja, s katero se  smrtno ne ogrožata tako kot sta se v tridedestletni vojni. Jest   v kakšen 'notranji' liberalizem prostestantizma ne verjamem, saj je prusija kot tiična protestantska država imela vedno težave z njim in si je kapitalizem  predstavlja bolj kot disiciplinirano izvajanje  od boga zapovedane delovne naloge, s katero bo  kot nacija zavojevala  cel svet  kot pa akt individualizma,  osebne svobode in enakosti. Grozljivo blizu temu poslanstvu je v svoji militarizacji  po moje postala tud pretežno protestantska amerika, tko da po moje protestantizem sam po seb še ni nobeno jamstvo niti induvidaulizna niti osebne svobode niti enakosti in kar je še drugih žlahtnih  atributov liberalizma.  

Neoliberlizem se kot 'cekrev', organizirana okrog  vere v  globalno vladavino trga, skor da nujno navezuje s  funamentalizmi rimokrščanskega in protestatskeg tipa, s tem pa iritira druge fundamentalizme po svetu, pol   se pa hkarti čudi, zakaj folk vere v svbodo trga po svetu ne sprejema odprtih rok.

Filozofsko je problem neoliberalizma v tem, da gradi svojo cerku na  abstraktnem posamezniku, ki naj bi mu  pri maksimalizaciji svojih interesov najboljš služu svobodni trg. Jeba je v tem, da ta tak posameznik ne obstaja, da je vsak že vpet v  neko skupnost svojim vrednostnim sistemom,  da iz neke pozicije že izhaja in da  v tem smislu tržni  fundamentalisti prisiljeni it v pakt  bolj s tistimi ideologijami, ki  posamezniku  določajo  trdno izhodišče, iz katerga  bo  pol na svobodnem trgu čimveč lahko nagrebu zase.