eko ... za vse vas željne novega znanja smo pripravili tole:
http://video.google.com/videoplay?docid=1876901729566469042&hl=enkomentarji dobrodošli - tudi glede prevoda ...
Edited: in temu dodam podnapise ... k ga ni več na recentih
ŽIVLJENJE UHAJA IZ KONTROLE
v. 7.5
GENSKA TEHNIKA – IGRANJE Z ŽIVLJENJEM
Brand Hanmer
Slika farmarja v otroški pesmi
»Old Mc Donald had a farm«
s kokošmi, prašiči in kravami je zastarela.
Kmetovanje ni več tako, postalo je le posel.
Treba se je prilagoditi in spremeniti.
Pri tem bo v prihodnosti biotehnologija
igrala pomembno vlogo,
posebej če bi rad ostal tu in preživel.
Andrew Kimbrell
Obstajajo firme, ki vstavljajo
v živali tuje gene.
Naš planet bodo s tem genetsko onesnažili.
To je genetsko uničevanje okolja.
In spet odloča o tem samo nekaj znanstvenikov,
podjetij in uslužbencev.
Ni demokratičnega odločanja.
Te tehnologije so zakon.
Ustvarile bodo več dejstev kot
katerakoli vlada in katerikoli zakon.
Vandana Shiva
Seme je prvi člen v prehrambeni verigi.
Hrano so od nekdaj uporabljali kot orožje tisti,
ki so hoteli imeti v rokah ultimativno moč.
Še mnogo bolj osnovna pa je kontrola
porekla hrane preko semena.
Zato se svetovne velesile,
ZDA in njene korporacije,
kot sta Monsanto in Delta & Pine,
Gre za poizkus
obvladovati svet,
priti do popolnega nadzora sveta s tem,
da teptajo svobodo vseh ostalih,
da bi tako izsilili
svojo vladavino in moč.
ŽIVLJENJE UHAJA IZ KONTROLE
Terje Traavik
Zelo se trudimo,
da bi vsakemu dopovedali,
da je genetsko onesnaženje
nekaj povsem drugega
kot kemično onesnaženje,
ki smo ga po svoji neumnosti
povzročili v preteklih 50 letih.
Kemikalije se ne morejo razmnoževati same.
Tudi še tako veliko kemično
onesnaženje se sčasoma zmanjša.
Pri genski tehniki pa
se dogaja ravno nasprotno.
Ker se DNK načeloma lahko razmnožuje sama,
je teoretično mogoče,
da se majhno onesnaženje
konča v ogromnem onesnaženju.
Martin Pratschler
Jaz sem ekološki kmet.
Moja žena in jaz
ne pridelujeva več konvencionalno
in v letu 2 sva dobila uradno
priznan status ekološkega kmeta.
Doslej nama je šlo dobro.
Odločitev, da se preusmeriva
iz konvencionalnega
v biološko pridelovanje,
je najino farmo verjetno rešila.
Brez tega naju ne bi bilo več.
To vse je ogrščica.
Čim bliže je robu njive,
tembolj gosta je.
Jasno se vidi,
koliko semen je veter prinesel sem.
To je jasen dokaz za to,
kar se tu dogaja.
Te rastline je sem prinesel veter.
Seme leži vsepovsod.
Poglejte, kaj tu raste!
Teh rastlin ni nihče sejal.
Lani septembra jih je prinesel veter.
In sedaj so vzkalila in tako raste
gensko spremenjena ogrščica
na ekološki njivi.
Imeli smo vihar,
ki je razdejal vsa naša polja.
Potem je veter polomljene rastline
zanesel na moja polja.
Hotel sem potrdilo,
da je to njihov proizvod.
Zahteval sem, naj rastline
poberejo z mojih polj,
da ne bi semena obležala tu.
Kot vidite, tega ni naredil nihče.
Ogromne količine semen leži na zemlji
in že kali.
Če pihnem, vidite,
kako so semena lahka.
Vidite, kako letijo?
Tudi veter jih raznese tako.
V vse smeri.
Spomladi potem vse kali.
Na nekaterih rastlinah so še vedno stroki.
Semena bo veter pozimi spihal k meni.
Letijo lahko tudi eno miljo daleč.
Tu gre za moje življenje.
Pa sem spet med dvema stoloma.
Preusmeritev na ekološko kmetovanje
me je rešila, sedaj pa me bo uničila.
Gre res za vprašnaje življenja ali smrti.
V začetku 90. let se je začela firma Monsanto
ukvarjati z razvojem rastlinske genske tehnike.
Monsantu se je posrečilo
narediti uporabne rastline,
kot sta soja ali ogrščica,
odporni na strup Roundup,
ki ga ta firma tudi proizvaja.
Roundup usmrti
vsako rastlino brez izjeme,
samo gensko spremenjena
ogrščica ali soja ostaneta na njivi.
Tako Monsanto farmarjem prodaja
obenem s patentiranimi semeni
tudi ustrezno kemijo.
Roundup je strup za škropljenje,
ki se med vsemi strupi na svetu
prodaja v največjih količinah.
Vendar obstajajo tudi kmetje,
ki imajo opravka s firmo Monsanto
proti svoji volji.
Najbolj znan je
Percy Schmeiser iz Kanade.
Percy Schmeiser
Proti Monsantu se borim iz tehtnih razlogov.
Uničili so, kar sva z ženo razvijala
in raziskovala več kot 50 let.
Naša ekološka semena
ogrščice so bila odporna proti
najrazličnejšim boleznim,
ki jih v stepi poznamo.
Uničili so vse, kar sva ustvarila.
Če bi jaz to naredil firmi Monsanto,
bi me vtaknili v ječo.
Oni pa naša polja lahko zastrupljajo,
naše življenjsko delo lahko uničijo
in nas povrh vsega še tožijo.
Percy Schmeiser upravlja 650 ha
veliko farmo, ki so jo njegovi stari starši,
priseljenci iz Bavarske in Avstrije,
kultivirali pred 100 leti.
1996. je začel Monsanto v Kanadi prodajati
svoje gensko spremenjeno seme ogrščice.
Zaradi močnega viharja v času žetve
je to gensko spremenjeno ogrščico
odneslo na polja Percyja Schmeiserja.
Avgusta 1998 so ga tožili, da je nezakonito
posejal Monsantovo patentirano seme.
Dve sodišči sta Percyja Schmeiserja
obsodili na plačilo odškodnine
firmi Monsanto v višini
približno 1000 dolarjev.
Velikana kemije se ni prestrašil
in se je obrnil na vrhovno sodišče v Kanadi.
Sodišče je razsodilo takole:
po eni strani je izrecno ugotovilo,
da je Schmeiser prekršil Monsantov patent,
ker da je aktivno prideloval ogrščico Roundup Ready,
in kar se tega tiče,
ni bil nedolžen opazovalec.
Na drugi strani je sodišče odločilo,
da Schmeiserju ni treba plačati
nadomestila škode Monsantu,
ker se ni okoristil
z gensko spremenjeno ogrščico,
primešano svojemu semenu.
Percy Schmeiser sedaj razmišlja o tem,
da bo tožil koncern zaradi
onesnaženja okolja, uničenja semen in
uničenja dobrega imena.
Mednarodne naravovarstvene organizacije
tekmujejo v tem, da pridobijo
Percyja Schmeiserja kot predavatelja,
da bi kmete v ZDA, v Evropi
in tudi v tako imenovanem tretjem svetu
svarili pred kemičnimi multinacionalkami.
Samo v zadnjih 2 letih je tako obiskal
več kot 40 dežel.
Ko je šla leta 1996 gensko spremenjena
ogrščica v posevke na prostem,
ni bilo nikogar, ki bi nam vedel
povedati, kaj se bo dogodilo.
Toda danes so ljudje povsod po svetu
zaradi naših izkušenj posvarjeni:
o onesnaženju, o izgubi pestrosti rastlin,
o kontaminaciji tradicionalnih semen.
Iz naših izkušenj z gensko spremenjeno sojo
in ogrščico zdaj vemo, kaj se lahko zgodi.
In vemo tudi, kaj bi se zgodilo
z gensko spremenjeno pšenico.
Tako si lahko ljudje po svetu
pomagajo z našimi izkušnjami.
Mi nimamo več izbire.
Za nas je prepozno.
Toda za mnoge predele
Zemlje še ni prepozno.
Globalizacija multinacionalnim koncernom
omogoča kontrolo semen tudi
v tako imenovanem tretjem svetu.
Trg v Aziji so odprli
z gensko spremenjenim bombažem.
Tam pa so kemične korporacije
naletele na nepričakovan upor.
Vandana Shiva
Genska tehnika je kriva za
uničenje naših semen,
uničenje pestrosti naših rastlin,
naših zdravilnih rastlin
in vseh drugih naših uporabnih rastlin.
Genska tehnika je zlagana obljuba
za visoko ceno,
ki so jo naši kmetje
že morali plačati.
Multinacionalke so našim kmetom vzele
pravico, da sami odločajo o svojih semenih.
Na trg dajejo nezanesljiva
in nepreizkušena semena
in ženejo naše kmete v samomore.
Tukaj smo prav v središču
industrijskih trgovin s semeni.
Na tej strani so trgovine firme Monsanto,
na drugi strani od firme Syngenta.
In povsod prodajajo to samomorilsko seme.
Monsanto, zapusti Indijo!
Syngenta, pojdi domov!
Vandana Shiva, doktorica fizike in
dobitnica alternativne Nobelove nagrade,
se že skoraj 20 let zavzema
za indijske male kmete
in ohranjanje rastlinske pestrosti.
Medtem je postala strah vzbujajoča
in osovražena nasprotnica mednarodnih
agrokemičnih koncernov,
kot so Monsanto,
Syngenta, Conagra,
Cargill, Bayer in drugi.
Morilci kmetov, pojdite nazaj!
Pridelovalci bombaža iz centralne Indije
razjarjeni demonstrirajo
pred zastopništvi velikih
multinacionalnih agrokemičnih skupin.
Mnogi med njimi so pred uničenjem,
ker jim je gensko spremenjen
bombaž BT firme Monsanto,
ki je bil prvič odobren leta 2002,
prinesel katastrofalne pridelke.
Kmete je strah, da bodo tako
kot pri uvajanju kmetijstva s kemijo
padli v past dolgov, iz katerih
ne bo drugega izhoda kot samomor.
V vsej Indiji je zadnja leta
tako končalo na tisoče kmetov.
Drugi spet skušajo obupani
plačevati svoje dolgove s prodajo ledvic.
Ameriška korporacija Monsanto, ki je kupila
staro indijsko semenarno Mahyco,
je obljubila, da bodo nove
gensko spremenjene bombažne rastline
prinesle velike pridelke
in zagotovile boljšo kvaliteto.
Zaradi genske tehnične manipulacije
je mogoča manjša poraba pesticidov,
ker rastlina proizvaja lasten insekticid.
V pričakovanju visokih dobičkov
so se kmetje odločili in kupili
štirikrat dražje seme firme Monsanto.
Da so seme lahko plačali, so
najeli pri bankah in trgovcih s semeni
visoke kredite
po oderuških obrestnih merah.
Pričakovani super pridelek pa je izostal.
Zaradi bolezni in škodljivcev
na bombažnih rastlinah
je bilo treba uporabiti
drage kemikalije.
Izdatki so rasli in rasli in dolgovi
pri bankah so se povečevali.
O tem v video kasetah,
ki jih je Monsanto
brezplačno delil po celi Indiji
in s katerimi je po vsej Indiji delal reklamo
za svoj gensko spremenjeni bombaž,
ni bilo govora.
Kmetom je kaseta obljubljala
samo srečo in blagostanje.
Reklama Mahyco / Monsanto
Bollgard nam je prinesel srečo.
Bollgard je tako močan,
da gosenice padejo mrtve z listov.
Ker so sedaj vse gosenice mrtve,
prihranimo veliko denarja za škropiva.
Samba Shiva
Rastline so polne vseh mogočih bolezni.
Iz teh popkov bombaža ne bo.
Zelo pogosto opazujemo,
da popki odpadejo,
preden bombaž dozori.
Gensko spremenjeno seme bombaža
stane 1600 rupij, druga,
konvencionalna sorta,
pa le 350 do 400 rupij.
Reklama Mahyco / Monsanto
Z Bollgardom skorajda ne
potrebujete več pesticidov.
Dobro prisluhni, moj brat,
in uporabi svojo pamet.
Gensko tehnično spreminjanje
rastlin in živali
se od konvencionalnega
žlahtnjenja bistveno razlikuje.
Pri konvencionalnem žlahtnjenju
križamo eno dobro rastlino
z drugo dobro rastlino
iste vrste.
Riž se križa z rižem, koruza s koruzo,
piščanec s piščancem.
Pri genskih tehničnih spremembah
pa vzamejo gen popolnoma druge vrste
in ga vgradjo v rastlino ali seme.
Ta gen je lahko iz bakterije,
iz človeka,
lahko je od ribe ali petelina.
Obstajata dve metodi, kako ta tuji,
nesoroden eksotični gen
implantirajo v rastlino:
s tako imenovanim
genskim topom
gen preprosto, kar na pamet,
ustrelijo v celico
ali pa rastlino okužijo
z rastlinskim rakom,
ki ga imenujejo
Agro-bakterium.
Samba Shiva
Kmetje niso vedeli,
da je gensko spremenjen bombaž,
ki so ga posadili,
kombinacija genov živali in rastline.
Niti prodajalec semena niti vlada
jih o tem nista obvestila.
To je bombažni črv.
Napad bombažnega črva.
Firma trdi, da je gensko spremenjena
sorta odporna na črve.
Tu pa imamo na gensko spremenjenem
bombažu bombažnega črva.
On dolguje banki veliko denarja.
V prihodnje mu ne bodo posodili
niti ene rupije več.
Sedaj ima dve možnosti:
ali proda del svoje kmetije
in poravna dolgove
ali pa bo popil
strup in naredil samomor.
Da bi plačeval svoje dolgove,
ima na izbiro le dvoje:
da proda svoje premoženje
ali da se ubije.
Danes se jim ni treba pretvarjati,
da bodo rešili problem lakote.
Za kar zares gre,
je obvladovati svetovni trg.
Najbolj žalostna stvar pri tem je,
da izpad letine pri revnih in malih kmetih
v očeh multinacionalk ni neuspeh.
Pred približno 20 leti
sem bila s temi ljudmi na potovanju.
Že takrat so nam rekli:
»Nič hudega ni, če je pridelek slab.
Spet bodo prišli k nam
in kupili novo seme.«
Kmetje bodo izkoreninjeni,
plodna zemlja uničena.
Trg multinacionalk pa raste -
in prav to je resnična tragedija
genske tehnike.
Neuspeh v kmetijstvu
je uspeh multinationalk.
Intervju z Mahyco Monsanto Indija
o rezultatih letine ni bil mogoč.
Predstavnik za tisk
firme Monsanto Indija
nam je po e-pošti poslal
sledeče stališče:
»Energično zavračamo trditve,
ki krožijo, da so
gensko tehnično spremenjene
sorte bombaža
reagirale z zmanjšanjem pridelkov
in da je potrebno to oceniti
kot neuspeh te
tehnologije v Indiji.«
Dodatne intervjuje z Monsantom
iz Evrope in Amerike
je svetovna centrala zavrnila.
Genska tehnologija je del popolnoma
kontroliranega sistema za obvladovanje
naše prehrane in kmetijstva.
Do današnjega dne
ni niti eden od njihovih
proizvodov izboljšal
prehrambene situacije lačnih,
niti situacije kmetov,
niti situacije potrošnikov.
Če se bodo te tendence nadaljevale,
bo uničenih na milijone kmetov.
Pri tem pa je ogromen del človeštva
tudi danes odvisen od kmetijstva.
Konec kmeta je konec
naše prehrane.
Morda bo čez 4 ali 5 let našo hrano
in kmetijstvo nadzorovalo pet firm.
Toda brezvestno eksperimentiranje,
igranje s pestrostjo rastlin
na našem planetu in s kmetijstvom
skupaj z ignoranco
in neodgovornostjo
postavljajo človeštvo na kocko.
Brand Hanmer
To je rumeni grah za človeško prehrano.
Del tega graha pride verjetno na trg
v Indijo ali Pakistan.
Sušen grah za preskrbo s proteini.
Čez dva, tri mesece bo na trgu v Indiji.
Če bi se vse dežele na svetu
lahko preskrbovale same,
bi bil jaz tu, v Kanadi, zelo
majhni deželi, kmalu brez dela.
Približno 90 % pridelkov izvažamo,
tudi proizvode moje farme.
Gensko spremenjena žita
smo začeli sejati prvi.
1996. so nam prvič ponudili
ogrščico Roundup-Ready.
Pred tem smo
o njej že slišali, in
- da povem po pravici-
komaj smo čakali,
da jo tudi mi sejemo.
Verjeli smo,
da bomo s tem ustvarjali dobiček,
saj naj bi zmanjšali stroške in
porabo nafte za naše stroje.
Odtlej rastemo.
Prvo leto smo z gensko spremenjeno
ogrščico posejali
le majhne površine,
danes so zasejane vse.
V preriji Saskatchewan
obdelujemo površino 16.500 ha.
Na 4 do 5 ha pridelujemo
gensko spremenjeno ogrščico.
Prednost pri posevkih
gensko spremenjenih žit so stroški.
To je zame prvi kriterij.
Imam občutek, da pridelamo
po hektarju več,
poleg tega pa s tem
varujemo okolje.
Tako dolgoročno zmanjšamo količine
potrebnih pesticidov
in uporabljamo učinkovite herbicide,
s katerimi se plevela hitreje znebimo.
V zadnjih letih smo lahko ugotovili,
da se zapleveljenost zmanjšuje.
In sedaj začenjamo uporabljati
manj zaščitnih sredstev za rastline.
Marc Loiselle
Kmetijstvo je kot umetnost.
Zunaj na mojih poljih se počutim kot
umetnik, sem kreativen in iznajdljiv.
Ne samo, da pridelujem hrano,
temveč se tudi veselim svojega dela.
Gre za to, da naravo razumeš
in da zemljo ščitiš.
Zato je naša farma naravnana
po celostnem principu.
To pomeni, da spoštujem
pravice soljudi.
In kako bi te pravice lahko
spoštoval bolj kot tako,
da oskrbujem ljudi z zdravo hrano,
in ne z zastrupljeno
ali drugače vprašljivo hrano.
Pri tožbi bio kmetov iz Saskatchewana
nas je približno 1 tožnikov.
V glavnem gre za odškodnino zaradi
onesnaženja z gensko spremenjeno ogrščico.
V naši skupini so farmarji, katerih
pridelek je bil že leta 1999. in 2.
tako kontaminiran z gensko spremenjeno
ogrščico, da ga niso mogli prodati.
Kontrolni laboratoriji so v bio ogrščici odkrili
spremenjene gene, npr. gene Roundup-Ready
ali gene Liberty-Link
firme Aventis.
Bio ogrščice ne moremo več pridelovati,
ker je že ogromna količina,
približno 55 do 60 % vseh posevkov
ogrščice v Saskatchewanu,
gensko tehnično spremenjene.
To tu je ogrščica Roundup-Ready.
Ogrščica firme Monsanto,
torej gensko spremenjena
rastlina ogrščice.
Posejal jo je moj sosed, ki ima
polja na drugi strani ceste.
Ker smo certificirani bio kmetje,
je to predpisan varnostni pas.
Varnostni pas naj bi bili
ta cesta in ta trava.
Toda veter,
ki je pihal v času žetve,
je odnesel čez cesto
celo takole velike rastline.
Nadzorni službi
moram dokazati,
da sem proti temu podvzel
vse varnostne ukrepe
in vse te tuje rastline moram
s svojega polja odstraniti.
Zato jih sedaj pobiram.
Vse moram dokumentirati.
Naredil bom fotografije in video
posnetek in obvestil advokate,
da bodo to v tožbi proti firmi
Monsanto navedli kot dokaz,
da kontaminacija z gensko spremenjeno
ogrščico obstaja od leta 1996,
odkar so ogrščico Roundup-Ready
začeli sejati v Saskatchewanu.
Če se vprašamo, kdo je
odgovoren za kontaminacijo
zaradi gensko spremenjene ogrščice,
je odgovor nedvomno: Monsanto.
Ena od točk naše tožbe -
in to zelo pomembna - je,
da firmi Monsanto in Aventis,
ki je sedaj del firme Bayer,
obtožujemo malomarnosti,
velike malomarnosti.
Kajti farmarjem, na primer
mojemu sosedu, niso povedali,
da z uporabo patentirane
gensko spremenjene ogrščice
tvegaš kontaminacijo
polj svojih sosedov.
Tega farmarjem
sploh niso povedali.
Zanimivo je vedeti,
da na primer v Angliji
velike zavarovalnice
odklanjajo zvarovanje,
če seješ gensko
spremenjene posevke.
Kako močan in vztrajen je veter,
kaže na primer ta zastava,
ki tu plapola že 6 mesecev.
Približno četrtina zastave,
ves rdeči del, manjka.
Močan veter je material odtrgal.
Ta primer kaže, kaj se zgodi
z rastlinami na polju.
Rastline ogrščice
veter zlahka odpihne.
Zato sem vam hotel
pokazati ta primer.
Vsakršno nadaljnje uvajanje
novih posevkov,
gensko spremenjenih posevkov,
je treba takoj zaustaviti.
Kajti videli smo,
kaj se je zgodilo
z gensko spremenjeno
ogrščico in sojo.
kako je prvotno, naravno
seme popolnoma uničeno.
V Kanadi nimamo več čistega
semena ogrščice ali soje.
Vse je okuženo.
Monsanto je vedno trdil,
da bo z gensko tehnologijo
lahko prehranil lačne narode.
Za prehranjevanje sveta
Monsanta prav gotovo
ne potrebujemo.
Če si pogledamo zgodovino
firme Monsanto,
je to zgodovina laži in prevar.
Monsanto in druge firme so trdile,
da PCB ni škodljiv,
da DDT ni škodljiv,
Agent Orange naj bi bil
neškodljiv, enako Aspartane.
Po nekaj letih pa se je
pokazalo, da so vsi ugotovili,
kakšne so nevarnosti
PCB in DDT.
In sedaj nas isto
podjetje prepričuje,
da so gensko spremenjeni
posevki varni.
Vendana Shiva opaža, da politika
multinacionalnih koncernov,
ki obvladujejo trg semen in kemije,
že leta ogroža biološko pestrost.
To je bil zanjo razlog,
da sama kupi nekaj zemlje
ob vznožju Himalaje
na severu Indije.
Ustanovila je poskusno
posestvo NAVDANYA.
Brez kemije, le po načelu
organskega trajnostnega kmetovanja
tu zbira, razmnožuje in
ohranja staro seme rastlin,
ki jih je monotono kmetovanje
s kemijo izrinilo z njiv
v petdesetih in šestdesetih
letih 20. stoletja.
Januarja 2002 so novi
znanstveniki razglasili,
da so za Indijo odkrili
novo čudo.
Indijski znanstveniki so skupaj
s temi podjetji delali na krompirju.
Hoteli so povečati
vsebnost proteinov tako,
da so vzeli gene
iz te rastline amarant,
ki je zelo bogata s proteini.
Zeleni amarant ima okoli
11 mg proteinov na 100 g.
Vzeli so torej gene
za protein iz te rastline
in jih vgradili v krompir.
Ta gensko spremenjeni krompir
pa povzroča pomanjkanje hranil.
Kajti s tem so v amarantu
uničili element, ki proizvaja kalcij,
uničili so značaj rastline,
odstranili železo
in okus amaranta.
Uničili so amarant.
Vmešali so se v stvarnikovo
strukturo krompirja
in s tem izrekli smrtno obsodbo
nad samim božjim semenom.
Prva skrajno neetična stvar,
ki jo hočejo doseči,
je patentiranje življenja.
Mislijo, da lahko življenje
obravnavajo kot človeško iznajdbo.
Saj poznate Grace.
Neemovo drevo!
Firma Rice-tech je
patentirala naš riž basmati!
Seznam firm je dolg in vsaka
lahko trdi, da je rastlino iznašla.
Druga zgodba je: po eni strani
ameriška pridelovalna industrija ...
Velike trgovske dežele,
Evropa in Amerika,
skušajo prenesti svoj patentni način
razmišljanja na tretji svet.
Rastline, ki rastejo v Indiji,
npr. neemovo drevo
ali rastline za prehrano, ki jih kmetje
kultivirajo že tisočletja, npr. riž basmati,
so naenkrat postale last
lastnikov patentov.
Vandani Shivi gre zahvala,
da bo vsaj nekaj teh patentov
po dolgoletnih grenkih
tožbah sedaj preklicanih.
Borim se proti genski
tehnologiji in korporacijam,
ki to tehnologijo vsiljujejo,
ne da bi dovolile,
da se razvijejo demokratični
varnostni sistemi,
pri tem pa vse uničijo.
Moja strast za boj izhaja
iz ljubezni do pestrost rastlin.
Zame ni lepšega kot gledati
stotine različnih vrst riža
ali raznolikost barv fižola.
Vsa ta darila,
ki jih daje narava!
Indijski kmet mi predstavlja
stabilnost, moč in upanje.
Je duša Indije.
In to dušo ta tuja
podjetja sedaj ogrožajo.
Moja borba za semena in za
naše kmete je podobna
Ghandijevi borbi za resnico.
Kar Prisdvi na tej njivi žanje,
je turmuric.
Za naše prehranjevanje
je nepogrešljiv.
Turmuric, imenovan tudi haldi, je
posebno močan naravni antibiotik.
Pred nekaj leti so to antibiotično
delovanje tujci patentirali.
Ta tujcu dodeljen patent
konkretno pomeni,
da je sedaj rastlina
lastnina lastnika patenta
in jo smeš sedaj sejati le, če
lastniku patenta ta patent plačaš.
Rastlino so patentirali, ker drugi
antibiotiki ne učinkujejo več.
Ta rastlina pa učinkuje vedno.
Turmuric uporabljamo pri
infekcijah in tudi v kuhinji.
Rastlina čuva naše zdravje,
je čudovito ayurvedsko zdravilo
pa tudi hrana.
V Indiji ni ločevanja
med živili in zdravili.
Vse je del celote, enost.
Tu imamo še druge korenovke,
na primer arbi,
ki ga uporabljamo kot
čudovito zelenjavo,
ali ingver.
Imamo tri različne vrste
svete bazilike, tulsi.
Tudi to so patentirali.
Vsak Indijec ima v svojem vrtu
rastlino svete bazilike in jo časti.
Kadar molimo k njej, govorimo:
"V tebi vidim kozmos in molim k tebi."
Pozimi uporabljamo liste za
čaj proti kašlju in prehladu.
Odličen je tudi čaj iz te mete.
Tudi to so patentirali.
Pravzaprav je vsako tretjo
rastlino, ki jo pridelujemo,
patentiral eden od
ameriških patentnih uradov.
Ta kraj pa je za
nas svobodna cona.
Mi smo čuvarji svobode teh rastlin
za bodoče generacije.
Pri genski tehnologiji vidimo,
da brez demokratičnega odločanja
nekaj znanstvenikov in
podjetij skuša spremeniti
trajno gensko strukturo vseh
živih bitij, ki jih tako ljubimo,
in sicer za vedno in tako,
da ne bo nobene poti nazaj.
Verjamem, da je edino,
kar lahko naredimo,
da se proti temu borimo.
Te rastline in živali si zaslužijo
svojo genetsko integriteto.
To so bitja čudovite lepote,
ki so nastala
s posredovanjem Boga
ali v milijonih let evolucije.
Nimamo pravice da jih zaradi
ustvarjanja dobička
in v raziskovalne namene
tako temeljno spreminjamo.
Zaslužijo si, da jih ljubimo
in da jih ščitimo.
In zato delam, kar delam.
Andrew Kimbrell je pisec in odvetnik
za vprašanja genske tehnologije.
V Washingtonu vodi center
za varnost hrane.
Angažira se predvsem pri ozaveščanju
in informiranju potrošnikov.
To so zanimivi diapozitivi.
To je zanimiv diapozitiv.
Leta 1982 se je
prof. dr. Ralph Brinster
iz Univerze v Pennsylvaniji vprašal:
Kaj se zgodi, če vgradim v miš
človeški hormon za rast?
Naredil je točno to
in je bil res uspešen.
Rezultat uspešne presaditve
človeških genov,
ki so odgovorni za rast,
je ta velika miš.
Na vseh naslovnicah so jo objavili.
Nekaj mesecev za tem
pa so ljudje rekli:
To je sicer zanimivo,
toda kaj naj počnemo
s tako veliko mišjo?
Dobro, ljudi z njo lahko prestrašiš,
toda pravzaprav
tako velika miš ni praktična.
Potem je prišlo ameriško ministrstvo
za kmetijstvo in je hotelo vedeti,
če je kaj takega
mogoče narediti s prašiči.
Dr. Verne Pursell je vzel človeške
gene za rast in jih je z
davkoplačevalskim denarjem
- o čemer davkoplačevalci
verjetno niso kaj dosti vedeli -
vgradil v tega prašiča.
Tu so hormoni rasti delovali
drugače kot pri miši.
Prašič je škilil,
imel je zakrivljene noge,
mišice so se razbohotile
po njegovem telesu.
Lahko sem ga slikal le tako,
da sem ga naslonil na desko,
zato da ni padel.
Lahko si predstavljate,
kako je ta žival trpela.
To tu je drug eksperiment:
Hoteli so odkriti, ali prašič
s spremenjenimi geni
lahko producira govejo kožo.
Verjetno bi bilo
to praktično pri zakolu.
Znanstveniki so bili zelo
ponosni na ta primerek.
Ena najpomembnejših stvari,
ki jo je pri genski tehniki treba vedeti,
je tole stališče znanosti:
Vseeno, kako sporna
je ta tehnologija.
Ne bomo jo spremenili,
da bi jo prilagodili
naravnim življenjskim sistemom,
temveč bomo
življenjske sisteme prilagodili tehnologiji.
Mi vemo, kako grozna je
masovna reja živali.
Glavni problem pri
masovni reji kokoši
je materinski instinkt kokoši,
ki bi jajca rade valile.
Tu vidite eksperiment,
ki so ga izvedli
na možganih kokoši,
da bi ta materinski instinkt odstranili.
Tako potem prilagajajo kokoši
sistemu masovne reje.
Živali prilagajajo tehnologiji
in ne tehnologije živalim.
Posebno so napredovale
raziskave pri ribah.
Tu so znanstveniki svoja spoznanja
v praksi lahko hitreje uresničili,
ker imajo živali krajši
generacijski čas
in ker se na stotisoče jajčec razvija
samostojno izven materinega telesa.
Kanadsko podjetje Aqua Bounty
je tik pred tem,
da dobi dovoljenje za svoje
gensko spremenjene orjaške losose.
Razvili so lososa,
ki zraste šestkrat daljši
kot njegovi naravni vrstniki,
ki živijo v divjini,
a potrebuje za rast
le pol toliko časa.
Aqua Bounty Farms je majhna
poskusna in raziskovalna firma.
Na trgu nimamo še nobenih proizvodov.
Ravnokar testiramo, kako biotehnologijo
lahko uporabljamo v reji rib.
Smo praktično edina firma
na tem področju.
To je slika treh rib, sester,
ki smo jih razvili.
Ta riba je podedovala
vgrajene gene,
njeni sestri pa ne.
Vse tri so stare eno leto.
Kot lahko vidite,
je hitrost rasti
v zgodnjih letih življenja
neverjetno visoka.
Te ribe tu še niso odrasle,
drugo pa lahko že
odprodamo za uporabo.
Ta tehnologija ob naravi
ne more obstajati.
To je tehnologija,
ki zajarmi, onesnažuje, kvari
in na koncu
uniči naravne vrste.
Čisto vseeno, katero področje vzamemo:
rastline, živali ali semena.
Pri tej vrsti biološkega onesnaženja
koeksistenca ni mogoča.
To moramo razumeti, da bi se o
odločitvah lahko pogovarjali.
Pravzaprav ne gre za lososa,
losos je samo prvi produkt.
Kar nas v resnici zanima
in na čemer
v laboratoriju delamo,
so tilapije in krapi.
Te ribe so najpomembnejša hrana
za tretji svet,
na Kitajskem in v Afriki.
Ljudem po vsem svetu
ne bomo mogli dati na razpolago
proteinov postrvi ali lososa.
Drugače pa je pri res
pomembnih produktih,
kot so tilapije in krapi.
Na tem delamo.
Do leta 2 naj bi bili na trgu.
Za to gre torej.
Osvojili naj bi velik trg
jugovzhodne Azije.
Aqua Bounty Farms se pripravlja na to,
da bi proizvajala in prodajala
s človeškimi hormoni sprmenjena
ribja jajca v ogromnih količinah.
Firma sama izvaja komaj zadostne teste,
ki so potrebni za odobritev.
V postopke izdaje dovoljenj nimajo vpogleda
niti drugi neodvisni znanstveniki niti potrošniki.
Zaupni so.
Skeptični postanemo
zaradi občasnih informacij,
da utegnejo biti spremenjene
ribe bolj agresivne,
da trpijo zaradi notranjih
in zunanjih deformacij
in hitreje poginjajo
- da imamo torej
pri ribah opraviti z enakimi rezultati
kot pri prejšnjih poizkusih
s prašiči, kravami in ovcami.
Na univerzi Purdue
v zvezni državi
Indiana, ZDA,
Bill Muir in Rick Howard
v absolutno pionirskem delu
raziskujeta, kaj se dogaja,
če gensko spremenjene ribe,
take, kot bodo kmalu prišle na trg
in v prehransko verigo,
pomešajo z divje živečimi ribami.
Za to sta razvila
računalniški model,
v katerem sta ustvarila
populacijo 600 divje živečih rib,
v katere je vdrlo 60 transgenih rib.
Agresivno obnašanje pri prehranjevanju
in parjenju večjih
transgenih moških rib
je v ekstremnem primeru
pripeljalo do izkoreninjenja
vse ribje populacije po 40 generacijah,
torej v nekaj letih.
V svojem poskusnem akvariju preverjata,
ali se scenarij v resnici potrjuje.
Raziskava, ki jo tu delava,
in v kateri opazujeva prednosti
parjenja transgenih rib,
je enkratna.
Noben drug laboratorij
na vsem svetu
ne raziskuje učinkov križanja transgenih
z divje živečimi živimi bitji.
Transgeni organizmi,
v tem primeru ribe,
pridejo v naravno okolje
najverjetneje slučajno
ali zaradi nesreč.
Uidejo iz posameznih ograjenih
področji v oceanu in se mešajo
z naravnimi populacijami rib.
Vsako leto uide na tisoče rib.
To torej ni nič nenavadnega.
Pred nekaj leti smo imeli
na obali Maine
velik vihar, ki je uničil
nekaj kletk z lososi.
V le enem neurju
je ušlo 1000 rib.
Torej lahko uidejo,
in to v ogromnem številu.
Če to ribo spustimo v naravne vode
je to biološko onesnaženje,
ker bo druge ribe uničila.
Biološko onesnaženje
se v temeljih razlikuje
od kemičnega onesnaženja.
Tudi pri onesnaženju
vode z nafto
onesnaženje s časom izgine.
Tu pa gre za živo,
biološko onesnaženje!
Spuščenih rib ne more nihče spet ujeti.
Ne moreš jih poklicati nazaj
ali jih ujeti v mrežo.
In to je začetek konca.
Je konec.
V Združenih državah Amerike
ni zakona,
ki bi urejal področje
te vrste biološkega
onesnaženja okolja,
kljub temu da bodo
posledice katastrofalne.
In tega ne bomo mogli
nikoli popraviti.
Gotovo obstajajo okoljska tveganja,
povezana s transgenimi živalmi.
Posebej pri ribah,
ker lahko hitro uidejo
in se pomešajo med
divje živeče sorodne vrste.
Zelo težko bi jih bilo spet najti.
Da bi preprečili, da si
ta riba v naravnem okolju
zgradi novo življenjsko okolje
ali da se križa
z divje živečimi ribami,
sedaj razvijamo tako vrsto rib,
ki bo povsem neplodna.
Razvijamo samo
ribe ženskega spola,
ker sterilne ženske ribe lososa
nočejo več nazaj v reke,
da bi drstile.
Nimajo razloga iti v reko,
da bi tam drstile,
saj niti ne dosežejo
spolne zrelosti.
Torej ostanejo zunaj
v morju in tam umrejo.
Zelo čudno je,
kakšne argumente imajo firme,
ki se ukvarjajo z biotehnologijo
in se imenujejo "znanost o življenju".
Če sprožiš vprašanje nevarnosti
za okolje, pravijo:
Za strah ni razlogov.
Ribe so sterilne!
Kdo pa kontrolira, ali so res?
Milijone rib!
To je absurdno.
Podobno je z ustvarjanjem
terminatorske tehnologije,
po kateri se rastline
po žetvi same usmrtijo.
Zelo čudno je,
da firma,
ki se označuje z
"znanost o življenju",
ki nekaj o življenju ve, trdi,
da njena tehnologija funkcionira,
v resnici pa vse življenje sterilizirajo.
Grozljiv koncept!
Če bi prišel k meni inženir in rekel,
da je razvil novo tehnologijo življenja,
pri kateri pa je treba
vsa živa bitja sterilizirati,
bi mu rekel,
naj začne od začetka,
ker je ta tehnologija
obsojena na neuspeh.
Tako imenovana terminatorska
tehnologija vodi kmete
v popolno odvisnost od koncernov.
Rastline gensko tehnično
spreminjajo tako, da kalijo le enkrat.
Ponovni posevek
pridelanega semena je nesmiseln.
Požeti pridelek je
tako rekoč mrtev.
Pri terminatorski rastlini
ali semenu gre za sledeče:
Ko je seme neke
rastline skoraj zrelo,
se aktivira terminatorski gen
in uniči kaljivost tega semena.
To pomeni, da semena naslednje leto
ne moremo uporabiti za posevek.
Tako mora kmet naslednje leto
vsekakor kupiti novo seme.
Ko terminatorska rastlina cveti,
s svojim cvetnim prahom
opraši tudi druge rastline.
Ta tehnologija torej ne prizadane
samo terminatorskih rastlin,
temveč ubije tudi druge,
torej povzroči,
da so vsi pridelki sterilni.
Genska tehnika je zmota,
stara 400 let.
Ta zmota se je začela
v Descartesovi revoluciji
z idejo, da je življenje stroj.
Descartes je rekel,
da so živali v bistvu stroji.
Njegovi pristaši so mačke
in pse secirali žive,
in ko so živali tulile, so menili,
da zvenijo kot mehanizem v stroju.
To je bila popolnoma
mehanistična predstava o svetu.
Če si pogledamo zadnjih 400 let,
spoznamo,
da določeni krogi znanstvenikov,
nikakor pa ne vsi,
še vedno vztrajajo na tem
nevarnem mehanističnem mitu.
Vsa živa bitja smatrajo za stroje,
geni pa so programska oprema,
ki jo človek lahko poljubno programira.
Zato verjamejo v gensko tehnologijo.
Igračkajo se z življenjem,
kot da bi bilo življenje stroj.
Življenje reducirajo na učinkovitost
kot to počnejo s stroji.
To je temeljna napaka
genske tehnike.
V kraju Tramsö,
400 km severno od
polarnega kroga na Norveškem,
Terje Traavik raziskuje učinke
gensko tehnično spremenjene hrane
na zdravje ljudi in živali.
Je eden redkih bio znanstvenikov,
ki ne delajo za industrijo.
Če nek organizem, recimo riba,
žre gensko spremenjeno krmo,
ne vemo, kaj se bo dogodilo,
ko mi jemo tako ribo.
Riba žre gensko
tehnično spremenjeno krmo
in nato vi pojeste ribo.
Kako je gensko
tehnično spremenjena krma
delovala na ribo?
Ali najdemo v ribi
še gensko tehnično
spremenjene DNK?
V kakšni meri je to
nevarno za človeka?
Nobenih raziskav ni o tem,
kaj se v takem primeru dogodi.
Na oddelku za poskuse z živalmi
delamo poskuse s podganami,
ki jih krmimo
z gensko tehnično spremenjeno krmo.
V tem prostoru živijo podgane.
Zelo dobro jih krmimo
in imajo se dobro.
To so naši pomočniki.
Gre za enkraten projekt,
kolikor nam je znano za prvi eksperiment
s krmljenjem gensko tehnično
spremenjene krme, kjer lahko ugotovimo
vsako razliko med poskusnimi skupinami.
Razlike lahko najdemo tako,
da raziščemo napake
v funkcijah organov in tako ugotovimo,
kako je z zdravjem živali.
Ozadje tega poskusa je dejstvo,
da ljudje in domače živali
marsikje v svetu že uživajo hrano,
ki je narejena
iz gensko tehnično spremenjenih
rastlin in živali.
Živila pridejo na svoji poti od njive do
krožnika v stik z mnogimi vrstami živali,
ki morda uživajo gensko tehnično
spremenjeno krmo.
Nihče ne ve,
kakšne posledice to prinaša.
Podgane smo v tem
oddelku žrtvovali
in organe zamrznili.
Organe bomo analizirali,
da bi ugotovili,
ali je tuja DNK
prišla v te organe
in v kakšnem stanju je tam.
Skupina nemških raziskovalcev
iz Koelna
je pod vodstvom
dr. Walterja Dörfla
s poskusi na miših dokazala,
da obstajajo tuji tipi DNK,
ki jih organizmi miši ne izločijo,
ker so prišli v notranje organe
in so celo integrirani v njihovo DNK.
Če pride do tega,
je to morda začetek cele vrste
skrajno nezaželenih
posledic za zdravje.
Glede na to,
da so gensko tehnično
spremenjena živila na trgu že 8 let
in jih uživa že milijone Američanov,
izgleda vse skupaj kot ogromen
poskus na živih ljudeh.
Ta poskus se izvaja
brez kontrolnih skupin.
Nobenih znanstveno zagotovljenih
spoznanj nimamo, ali in kako
učinkuje na naše zdravje, če ena od
skupin uživa gensko manipulirano hrano,
druga skupina pa ne.
Celotna populacija je podvržena
istim potencialno nevarnim substancam.
Nekaj znanstvenikov sumi,
da obstaja povezava
med porastom kroničnih bolezni
in slabljenjem imunskega sistema.
Jaz sem bil morda eden najbolj
navdušenih zagovornikov
genske tehnologije na Norveškem
do konca osemdesetih let.
Takrat smo uporabljali transgene
tehnike in smo bili entuziasti.
Verjeli smo v potencialne
prednosti genske tehnologije.
Verjel sem v revolucijo, ki naj bi
človeku prinesla mnoge prednosti
in jaz naj bi bil del te revolucije.
Mislil sem, da sem nekaj posebnega
in da sem posebno pameten.
Potem sem pri svojih genskih
tehničnih poizkusih opazoval nekaj stvari,
ki so za znanstvenike
prav gotovo zelo zanimive.
Če pa bi se to, kar sem opazoval,
dogajalo v pravih ekosistemih
s pravimi organizmi, bi to pripeljalo
do velikih problemov,
čez čas pa do ekoloških katastrof
ali do zelo zelo nevarnih bolezni.
Sčasoma sem spoznal,
da je šlo res za namen,
da transgene rastline
sejejo v prave ekosisteme
- za proizvajanje živil in krme
za prave živali in za prave ljudi.
Od takrat želim uporabiti vse
svoje znanje, da bi odkril,
ali potencialna, teoretična tveganja
lahko postanejo resničnost.
Za razliko od Evrope pridejo
gensko tehnično spremenjena zrna,
kot so
ogrščica, koruza in soja,
v ZDA in Kanadi na krožnike potrošnikov
še vedno neprepoznana in nedeklarirana.
Potrošniki niti pri nakupih
niti v restavraciji nimajo možnosti,
da bi ta živila prepoznali.
Sodelujem pri bojkotu teh živil.
Če imaš ribjo restavracijo,
to nekaj pomeni.
Tu smo že šest let
in prodamo zelo veliko rib.
V enem letu
naredimo približno
za 12 milionov dolarjev prometa.
Če se za nekaj odločimo,
to vpliva na tržišče.
Zato je naša odločitev,
da določenih rib ne kupujemo
in ne prodajamo, pomembna.
Pri tem postane glavnemu kuharju
in lastniku restavracije jasno,
da ima vlogo "vratarja".
Odgovoren je za to, da je,
kar se tiče področja prehrane,
na tekočem.
To je precej zapleteno,
posebno v Ameriki,
ker ni nobenega predpisa,
ki bi predpisoval označevanje,
še posebej ne pri ribah.
Potrošniki pri nakupih ali
v restavracijah nimajo veliko časa.
Mudi se jim, ko grejo v trgovino
ali pridejo v restavracijo.
Ne berejo radi dolgih razlag.
Zato je naša odgovornost,
da kot glavni kuharji
opravimo svoje delo
in ugotovimo vse,
kar je o živilih treba vedeti:
kako so bila gojena, kaj je v njih,
česa ni v njih, ali so zdrava,
ali so dobra za okolje.
Po tem se odločimo,
kaj bo na našem jedilnem listu,
in predvsem,
kaj na jedilni list
prav gotovo ne bo prišlo.
Transgene ribe so naredili,
da bi hitreje rasle in bile močnejše.
S tem imajo veliko
prednost pred divjimi ribami.
Ne vemo, kako bo to delovalo na nas,
na naše otroke ali vnuke.
Vlada bi morala
poskrbeti vsaj za to,
da bi bila živila označena
in da vemo, kaj jemo.
Preprosto ni pravično,
da nas puščajo v nevednosti,
četudi nam ni vseeno
in bi o tem radi vedeli več.
Če vlada ne bo sodelovala, bomo
vsi skupaj postali žrtve industrije.
Danes spoznavamo jezik,
s katerim je Bog ustvaril življenje.
Pridobivamo več znanja o kompleksnosti,
lepoti in čudežu
najbolj svetega vseh božjih darov.
To bo revolucija za diagnosticiranje
in zdravljenje večine človeških bolezni.
V prihodnosti bodo zdravniki znali
zdraviti bolezni, kot so Alzheimerjeva
in Parkinsonova bolezen,
diabetes ali rak,
tako, da se jih bodo lotili
pri njihovih genskih koreninah.
Zidaki življenja so sestavljeni
iz štirih enostavnih črk: C, T, G, A.
Junija 2 se je zdelo, da je
človeški genom
(ves dedni material osebka) razvozlan,
kar pomeni, da so vedeli,
kje se nahaja večina od
300 genov v DNK.
Vendar pa se ni potrdilo upanje,
da so hkrati odkrili
tudi njihove funkcije.
Človeški genom rad primerjam z Zemljo.
Tu zgoraj je led,
nato pridejo kontinenti,
tu je Afrika, od koder vsi izhajamo,
in tu je Evropa.
In na tem svetu je veliko vsega,
posebno 6 milijard ljudi.
Ogromno nas je.
Kako funkcioniramo,
tega nihče natančno ne ve.
Vsekakor mislimo z možgani,
to je precej gotovo.
In sestavljeni smo iz celic,
precej veliko jih je,
okrog 100 trilijonov
(100 + 18 ničel).
In celica je zelo kompleksna podoba:
Na površini ima drobne reči
kot nos in ušesa
in lahko proizvaja snovi in jih izloča,
ima čudovite kanale,
s katerimi stvari zaznava,
spreminja in jih oddaja v okolico.
"Možgani" celice
so v celičnem jedru,
v celičnem jedru se nahaja DNK.
In to je najpomembnejše.
Tu se celica odloča,
kako bo na primer rasla.
Tu, na Univerzi Santa Cruz v Kaliforniji,
se je leta 2 pisala zgodovina.
Od začetka 90. let so v velikem
skupnem projektu
"Human Genome" sodelovali
tisoči znanstvenikov
z vsega sveta,
da bi določili število in
položaj genov v DNK.
Odločilno vlogo pri
dešifriranju človeškega genoma
je odigral znanstvenik Jim Kent.
Človeški genom se zdi zelo velik,
na svoj način je res zelo velik,
vendar pa ga je Patrick prvi
spravil na en sam CD.
Torej ni večji kot kakšna video igra.
Nič pa ni tu umetno
in ti ne pove,
ta del dela to in
oni del nekaj drugega.
Ko to gledaš, najprej ničesar ne spoznaš,
deluje kot najbolj grozna latovščina.
Ti računalniki skušajo odkriti,
kaj geni zares delajo:
Kateri del je odgovoren
za tvoje modre oči,
kateri za rast tvoje brade ali voh.
Res je velik del
odgovoren za voh,
približno 5 % genoma.
Pojdimo ven,
rad bi vam nekaj pokazal.
Mogoče vas zanima,
tako izgleda tak stroj na zunaj.
Je enostavna
škatla z opremo,
kot pri vsakem računalniku.
Sestavne dele lahko dobite
na vsakem računalniškem servisu.
Tu lahko priključimo monitor,
tu tipkovnico,
vse mogoče lahko dodamo.
Običajno ničesar ne dodajamo.
To je univerzalna naprava:
lahko igramo video igre
ali pa dešifriramo človeški DNK.
Saj bi rekel,
da ga uporabljamo
za oboje - ampak ga ne.
To je znanstvena revija "Nature",
v kateri smo prvič objavili članek
o človeškem genomu.
To je bil zelo dolg članek,
pri katerem je sodelovalo na stotine,
na tisoče znanstvenikov.
Hoteli smo narediti zelo natančen
načrt človeškega genoma.
Človeški genom je sestavljen
iz 23 parov kromosomov.
To je en par, in sicer največji.
Kromosom 1.
V kromosomih
smo pokazali vse gene,
ki smo jih takrat poznali.
Tu je čisto posebno področje:
vidimo, kako se vse steka sem.
To je srce imunskega sistema.
Pri ljudeh, obolelih za aidsom,
je ta del porušen.
Če se borimo s prehladom,
se s pomočjo tega dela.
S tem lahko naredimo
veliko različnih stvari.
V medicini, pri genskih
dednih boleznih,
lahko vzroku sledimo
do precej natančnega
genskega področja.
Nismo pa še tako daleč, da bi do tega
področja prišli in
da bi ta genski defekt popravili.
Pogosto dobimo navodilo,
katera vrsta postopka
bi lahko bila primerna.
Delo gre razmeroma hitro naprej,
tako da bomo nekega dne
znali priti do defekta
in ga odstraniti, ne da ga,
tako kot sedaj,
lahko samo beremo.
Toda nočem prehitevati.
Preden bom začel
karkoli spreminjati,
bi najprej rad razumel.
Mogoče sem samo jaz tak.
Projekt "Human Genome Diversity"
je podprojekt projekta "Human Genome".
Osnovna ideja je bila,
da bi zbrali genski material
približno 700 ljudstev po svetu,
ki jim grozi izumrtje.
Snovalci projekta so izhajali iz dejstva,
da se ta izolirana ljudstva, ki živijo v
najbolj odročnih in izoliranih področjih,
niso mešala z drugimi ljudstvi.
Njihov genski material
je zelo čist in nespremenjen
in raziskavi nudi zelo raznolike
informacije in spoznanja.
Znanstveniki so gojili velike upe,
da bodo prišli do spoznanja
o imunskem sistemu in s tem mogoče
do zdravila za AIDS ali raka.
Sodelavci univerz so obšli veliko sveta,
da bi zbirali vzorce krvi, sline in las
teh ogroženih ljudstev.
Vedno so jih spremljali tudi uradniki
velikih farmacevtskih družb,
ki so pod krinko
medicinske skrbi za človeka
jemali kri in slino,
ne da bi imeli za to dovoljenje,
in potem material odnesli
v svoje laboratorije, kjer so izginili.
Omogočili naj bi dragocene patente.
Neumnost jim je razlagati, da bomo
iz njihove krvi delali HLA-Typing,
tipiziranje krvnih celic, levkocitov,
za namene transplantacij.
Tega tako ali tako ne bi razumeli.
Zdi se mi, da formalno privolijo
na podlagi tega, kar razumejo.
Meni, znanstvenici,
pravi moja idealistična stran,
da je to za dobro večjega in da oni
prispevajo svoj del za blagor človeštva.
V kulturah ogroženih ljudstev
je nekaj stvari, ki smo
jih vsekakor pripravljeni deliti,
toda samo, če nas spoštujejo,
če ne gledajo samo
na našo materialno vrednost,
pač pa predvsem
na naš svetovni nazor
in naš pogled na stvari.
Projekt "Human Genom Diversity"
je bil imenovan tudi vampirski projekt,
ker so dobesedno iskali
kri prvobitnih ljudstev.
Kot vampirji
so letali po vsem svetu,
da bi ljudem - zelo hitro -
izsesali kri in se nato vrnili
in to kri shranili
ter jo pozneje prebavili - v denar.
Tudi v zahodnih
industrializiranih državah
išče farmacevtska industrija
čim bolj zaprta ljudstva.
Posebno primerni so Islandci.
Islandija je pravo srečno
naključje za farmacevtsko industrijo.
Skupaj s krvnimi preizkusi
DNK analiz vsakega Islandca,
naj bi nastala edinstvena
velika banka podatkov.
Prebivalci Islandije so mogoče bolj
dragoceni in bolj dostopni kot mnogi drugi,
ker je prebivalstvo te
dežele bolj zaprto
in so krvne informacije, genpool,
razmeroma homogene.
Razlog je v dejstvu, da je dežela že
11 stoletij bolj ali manj nedotaknjena.
Tu imamo dobre zapise o bolnikih,
ki jih včasih lahko
sledimo več kot sto let nazaj.
Prebivalstvo je razmeroma izobraženo
in raziskovanje je enostavno,
ker je prebivalstvo maloštevilno in
je zato posamezne ljudi enostavno najti.
Podjetje DeCode Genetics so ustanovili
privatni investitorji,
da bi zgradili to
banko podatkov in jo ovrednotili.
Leta 1998 je Kari Stefanson,
na Islandiji rojen harvardski profesor,
obljubil, da lahko s tem
njegovo podjetje
letno določi 12
kompleksnih bolezni.
Za določitev genov, ki so odgovorni
za posamezne bolezni,
je švicarsko podjetje
HofmanLaRoche obljubilo
200 milijonov dolarjev.
Seveda šele po uspešni dobavi podatkov.
Kaj delamo, če se ukvarjamo
z določenimi človeškimi boleznimi?
Najprej prosimo za sodelovanje
bolnikov in njihovih družin.
Upanje teh pacientov in raziskave je,
da bo nekoč nekdo razvil
boljšo metodo diagnoze
in da bo bolezen ozdravil.
Možnosti za to so odvisne
od naše sposobnosti,
da ščitimo intelektualno dobrino,
saj potrebujemo približno
500 milijonov dolarjev,
da pridemo od osnovnih
bioloških spoznanj do zdravila.
Kari Stefanson je vlado pregovoril,
da sprejme zakon,
ki bi dovoljeval prodajo
osebnih bolniških listov
vsakega Islandca
nekemu privatnemu podjetju,
namreč DeCode Genetics.
Namen podjetj DeCode je bil
pridobiti si licenco za 12 let,
da bi zajeli dedni material 2700
Islandcev in ga komercialno izkoriščal.
Moji pacienti so bili
zaskrbljeni in prestrašeni.
Jaz sem psihiater in moji bolniki
so se o tem pogovarjali z menoj.
Bili so zaprepadeni,
da so njihovi zdravstveni zapisi
dostopni nekomu,
ki ga ne poznajo.
Bili so zaprepadeni nad tem,
da je vlada to dovolila
brez njihovega dovoljenja.
Jaz imam že skoraj 38 let
multiplo sklerozo.
V tem času sem sodelovala
v mnogih raziskavah.
Vedno je potekalo tako,
da je zdravnik vprašal,
ali želim sodelovati,
in potem sem sodelovala.
Pri tem nimam pomislekov.
Vedno je bilo popolnoma jasno,
da sva bila z zdravnikom
na isti strani.
Sedaj pa gre za privatno podjetje,
ki informacije o meni spremeni
v neko stvar - tega nočem.
Zdi se mi nevarno,
če je preveč
informacij o nekem človeku
shranjenih na enem mestu.
To lahko škoduje mojim sorodnikom -
moj sin, moje nečakinje
in nečaki so opazili
oznako MS pacient
v svojih dokumentih.
Kaj podobnega se ni zgodilo nikoli prej.
Razložili so, da bodo
njihove bodoče stranke
zavarovalnice in
farmacevtska podjetja
ter da bodo kri
in informacije tržili.
To je bilo novo in navdajalo
me je s strahom.
Pri tem enostavno
nisem hotela več sodelovati.
Tako je farmacevtska industrija dobila,
kar je že od nekdaj hotela:
dostop do pacientov.
Za ta dostop so plačani zdravniki,
ki kri vzamejo in bolnike pregovorijo.
Nekateri od njih so zelo dobro plačani.
Tega bolniki ne vedo.
Ne povedo jim, kdo stoji za tem,
kdo vse to financira in da s tem služi.
Bili smo zelo presenečeni,
da je velikan na področju farmacije,
firma Hoffmann La Roche,
večinski lastnik podjetja DeCode.
Kljub osebnim upanjem,
ki jih Sigurbjörk Arnnsdottir
povezuje z možno gensko terapijo,
prevladuje pri njej
skepsa in nezaupanje.
In ne samo pri njej:
veliko zdravnikov
in več kot 200 Islandcev
zavrača svoje sodelovanje
pri tem obsežnem pobiranju
zdravstvenih podatkov.
Ena najbolj vznemirljivih strani
človeške genetike
je vera v čudežno ozdravljenje.
Najprej je bilo to tkivo zarodka.
Milijone dolarjev so investirali in
na koncu ni bil ozdravljen nihče.
Veliko pacientov so s
transplantacijami hudo poškodovali
in skoraj vse
poizkuse nato opustili.
In nato je prišla genska terapija.
"Čudežno ozdravljenje",
je pisal New York Times.
"Prosim ne odnehajte!
To je čudovito!"
In spet so investirali milijarde dolarjev
in nikogar niso ozdravili.
Bilo je 37 smrtnih primerov.
Tisoče resnih nasprotnih reakcij.
Katere so končno začeli preiskovati.
V Franciji se je pri dveh otrocih
razvila nova oblika levkemije.
Sedaj spet vsi govorijo
o zarodnih celicah.
Govorjenje o čudežni ozdravitvi,
da bodo pozdravili raka in drugo
s tem čudežnim orožjem.
To ni le naivno,
to je nevarno.
Vsake podrobnosti
ni treba razumeti.
Kar moramo vedeti, je, da hočejo nekateri
znanstveniki človeško DNK spremeniti tako,
da bo rojeni otrok
drugačen, kot bi bil sicer.
In te spremembe bodo potem dedne.
Nekateri znanstveniki,
na primer James Watson,
oče DNK revolucije, si predstavlja svet,
v katerem ne bo več neumnih ljudi,
nobenih grdih dojenčkov
in nobenih sramežljivih ljudi.
Ni treba dobiti
Nobelove nagrade,
da bi človek lahko ocenil,
ali je ta projekt dobra ideja ali ne.
Starši bodo šli v kliniko
in lahko bodo popravili
emocionalno nadarjenost
svojega zarodka.
Pri tem bodo lahko
izbirali iz cele palete
od Matere Tereze do generala Pattona.
To zveni kar dobro,
lahko si oblikujemo lastnega otroka.
Ampak ko bo ta otrok odrasel,
recimo pri 16 letih,
ko se vpraša kdo v resnici je,
se bo na čisto določeni točki
tega ustavil.
Ne bo izvedel, ali so
mir ali sreča ali karkoli že čuti,
res njegova čustva
ali pa gre za produkt,
ki ga je neko podjetje
vsadilo vanj,
ko je bil še
majhen kupček celic.
To je ena od sob za darovanje sperme.
Darovalci dobijo revije
in sperma se pridobi z masturbiranjem.
Kakšno barvo oči bi želeli?
Črno.
Kakšno barvo las?
Barvo kože?
Kakšno barvo kože naj ima?
Svetlo, srednje, olivno?
Velikost?
1,70.
O tem lahko razmišljamo.
Mlad par,
ki si želi prvega otroka,
s kartico Visa oddrvi do
Klinike za oblikovanje otrok
in izčrpa ves kredit,
da bi dobil vse najboljše:
posebne IQ pike,
boljši značaj, karkoli pač.
Čez pet let bi imeli drugega otroka.
Torej gremo spet nazaj v kliniko.
Ampak v teh petih letih se bo
tehnologija že bistveno spremenila.
Za enak denar dobimo
dvakrat toliko IQ točk
in 100 drugih drobnih izboljšav.
Tvoj prvi otrok je sedaj
kot nekakšen Windows 95.
In tej preobrazbi človeka v blago
se ne bi smeli lahkomiselno podrediti
samo zato, ker mislimo, da bi bilo
lepo imeti "izboljšanega" otroka.
In dolgoročno gledano mislim,
da nikakor ne bo lepo,
niti za otroka niti za družbo,
v kateri bo živel.
To je naše skladišče semen.
Stenski omet je iz kravjekov
in stenska poslikava
je delo domačega kmeta,
ki je bil pri nas na obisku.
Ponoči je vstal in poslikal stene.
Čudovite slike, ki prikazujejo
raznolikost rastlin te pokrajine.
Različna semena riža so
shranjena tu, v semenski banki.
Navdanya ima srečo,
da ima Bijo,
njeno ime pomeni seme.
To tu je Bija.
In Prisdvi,
čigar ime pomeni zemlja.
V naši skupini imamo torej
Seme in Zemljo, in tudi Darvana.
Darvan pomeni zaščitnik.
On je zaščitnik semen.
Darvan in Bija
nam lahko pokažeta skladišče.
Sezuli se bomo, da ne bi vnesli
kakšnih bolezenskih klic.
Tu so shranjene najrazličnejše vrste riža.
Ne maramo visoke tehnologije
ali kakega predragega sistema,
da ne bi kmetom vzeli poguma.
S tem želimo spodbuditi
vsakega posameznega kmeta,
naj čuva in prideluje semena.
Med našimi 265 vrstami riža,
ki rastejo tu v Navdanyi,
imamo na primer
riž abatkalo,
ki je prva čvrsta hrana za otroke.
Uporabljamo ga tudi
za hrano nosečnic,
ki imajo v tem obdobju težave,
in za zelo stare ljudi,
ki ne morejo več uživati
običajne hrane.
To je zdravilen riž.
Tu imamo črni riž,
rdeči, rjavi, zlati,
dolgozrnati, okrogli riž!
Prej je bilo v tej deželi
2000 vrst riža.
Industrijsko poljedelstvo je skušalo
sejati samo po eno sorto riža,
a vsak tak poskus se je izjalovil.
Ker poljedelstvu
s kemijo ni uspelo vsega uničiti,
lahko sedaj s kmeti
ter z Bijo in Darvanom
delamo na tem, da bi ponovno
vzpostavili raznolikost.
Za potrošnike je sedaj jasno,
da na svetu ni več ljudi,
ki jih ne bi zanimalo,
kaj neka hrana vsebuje.
Potrošnik zahteva sestavo,
informacije in pojasnilo.
Skoraj vsi informirani potrošniki
te hrane ne marajo.
Hrana je boljša brez genske tehnike.
Gensko spremenjene živali ali rastline
so dobre samo za podjetja,
ki imajo v lasti te patente.
Hrana ni okusnejša,
samo produktivnost se dvigne.
To nikakor ni dobro
za naš planet,
pač pa le za ljudi,
ki posedujejo te patente
in ki hočejo obvladovati našo prehrano.
Več ljudi ko bo seznanjenih z resnico,
več se jih bo uprlo.
Lobisti se sedaj z vsemi silami borijo
proti obveznemu označevanju,
ker je zanje velika prednost,
če ostane potrošnik neveden.
Vsakokrat, ko gremo v restavracijo
s hitro prehrano
ali ko kupimo zelenjavo,
podpiramo uporabo pesticidov,
zlorabo živali,
uničevanje gozdov
in iztrebljanje divjih živali.
Za 70 % ogroženega živalskega sveta
je odgovorno poljedelstvo ZDA.
Mi smo zavestno ali nezavedno
pri tem soudeleženi.
Zaradi tega to ni le kriza okolja,
pač pa tudi moralna kriza.
Čisto jasno moramo reči NE.
Mi smo tisti,
ki stvari rešujemo
ali pa probleme ustvarjamo.
Kot eden redkih mikrobiologov,
ki je tudi skeptik,
sem precej potoval
in predaval na mnogih mestih.
Zagovorniki genske tehnike
so mi odgovarjali,
da so mnogi moji
znanstveni argumenti pretirani.
Toda imam argument,
ki ugovore vedno utiša.
Argument se glasi:
Ena največjih nevarnosti genske
tehnike je v tem,
da 95 % vseh znanstvenikov
s tega področja
dela za industrijo, je torej
na strani proizvajalcev.
Neodvisnih znanstvenikov
s tega področja ni niti 5 %.
O tem dejstvu nikoli ne razpravljajo.
Tako lahko sklepam,
da je položaj še slabši.
Nimam konkretnih podatkov,
to je ocena.
Takrat, ko bo delalo
za industrijo vseh 100 %
in ne bo nobenega
neodvisnega strokovnjaka,
bomo imeli dva osnovna problema:
skrajno resen znanstveni problem
in zelo zelo resen problem demokracije.
Edited: in temu dodam komplet podnapise ... k ga ni več na recentih ... firefox mi jih ne pokaže komplet ... ie pa jih pokaže
Home
Pages: 
