V prihodnjih dneh, tednih in mesecih se bodo slovenski dijaki, ki se pripravljajo na maturo, srečali z znamenitim romanom Milana Kundere »Neznosna lahkost bivanja«. Pravzaprav je škoda, da bodo ta kultni roman celo življenje povezovali s tako stresno situacijo, kot je matura. V romanu skoraj na vsaki strani naletimo na filozofska in etična vprašanja in dileme in ker tem dijakom predavam filozofijo, sem ga, da bi se z njimi nekako uglasil, vzel ponovno v roke. Ob tokratnem prebiranju me je posebej zbodla Kunderova refleksija o kiču. Izvor le-tega vidi v kategoričnem soglasju z bivanjem. »In kaj je temelj bivanja? Bog? Človek? Boj? Ljubezen? Moški? Ženska? Mnenja o tem so hudo različna, zato poznamo tudi hudo različne vrste kiča: katoliški, protestantski, židovski, komunistični, fašistični, demokratični, feministični, evropski, ameriški, nacionalni, internacionalni kič.«
Kategorično soglasje z bivanjem je brezpogojno, to je soglasje, ki ne zastavlja neprijetnih vprašanj, ne pozna kritike in dvoma, ampak samo kima in pritrjuje. Slabo prenaša individualizem, ker je sleherna razlika izziv harmoničnemu občestvu, težko prebavlja ironijo in humor, saj se jemlje smrtno resno. Kako se upreti kraljestvu kiča, kako diktaturi kategoričnega soglasja? Danski filozof Sören Kierkegaard je nekoč rekel: »Moraš samo neustrašno tvegati, da bi bil človek.« Da bi bil človek, se moraš odreči udobju in varnosti črede, povprečja, izpostaviti se moraš in postavljati neprijetna vprašanja. Da bi bil človek, moraš biti posameznik v najžlahtnejšem pomenu besede. Predvsem pa moraš najti v sebi neizmerno moč, da rečeš ne.
O vsem tem sem razmišljal, ko mi je po naključju prišel v roke septembrski izvod »Informativne publikacije Mestne občine Koper«. Odkar je v Kopru na oblasti zdajšnji župan, sem se sicer navadil na vsakovrstne izvirne marketinške prijeme, tokrat pa sem samo nejeverno obnemel. Pustimo ob strani dejstvo, da župan izkorišča javni denar (torej tudi denar tistih, ki ga niso in ga ne bodo nikoli volili) za osebno glorifikacijo, ki se je ne bi sramoval niti severno korejski »ljubljeni vodja«. Prav tako me ne motijo mnenja tistih občanov, ki v njem vidijo drugega mesijo in so prepričani, da je Koper še pred štirimi leti živel v mračnem in smrdljivem srednjem veku. Razumem tudi »estetske« razloge, zaradi katerih so morala skoraj povsem izostati negativna mnenja, tako da dobi človek ob prebiranju publikacije občutek, da je Koper prostor totalne in totalitarne harmonije in ljubezni. Dobesedno zmrazilo pa me je ob pogledu na predstavnike praktično vseh javnih ustanov in društev (od direktorjev, dekanov fakultet, ravnateljev šol in zavodov, do predsednikov turističnih in kulturnih društev), ki bi morale biti po definiciji apolitične, kako so se hote ali nehote vpregli v politično kampanjo enega kandidata. Bili so zlorabljeni ali pa so se pustili (četudi s stisnjenimi zobmi) zlorabiti. Prepričan sem, da je med njimi veliko takih, ki ne bi na volitvah niti v sanjah obkrožili ime zdajšnjega župana. Zakaj so torej pristali na to tvegano igro? Iz nevednosti? Morali bi vedeti! Kakršnakoli izjava, tudi najbolj nevtralna in izmikajoča se, postane nekaj tednov pred volitvami politična izjava. Iz koristoljubja? Nekateri zagotovo da. Župan bo po zmagi velikodušen do svojih prijateljev. Iz strahu? Da, tudi zaradi tega. Mogoče predvsem zaradi tega. V kraljestvu kiča je strah vodilno čustvo. Brezpogojno soglasje z bivanjem temelji na strahu.
Ondan sem se v mraku sprehajal po Pristaniški ulici. Veliko lepega sem slišal o novem sprehajališču, a ko sem se sprehajal med sladkobno osvetljenimi palmami, me je nekaj zmotilo. Nisem vedel, kaj. Sedaj vem. V Kopru je zmagal kič. Ne le na ulicah, predvsem v glavah. Za dolgo.

Boris Palčič