Quote:Mislim, da je prišlo do precej nesporazumov zaradi moje uporabe pojma staroselci in zaradi tega, ker ne gledam na svet skozi koncept modernosti/predmodernosti. Pri najboljši volji nimam druge definicije. Niti izraz tradicionalne, niti plemenske (čeprav jih je največ) skupnosti, ni ustrezen. Morda bi bilo najbliže, če bi rekla, da sem imela v mislih ravno kulture, ki so bile žal skorajda iztrebljene (obe Ameriki, Avstralija in Oceanija, deli Afrike,...) ali so sedaj iztrebljane (Tibet, Nuba,...) in večinoma nadvladane z drugimi ljudstvi. Nisem pa s tem mislila nekaterih velikih civilizacij, kot so Indija, Kitajska, Japonska, arabsko- perzijskega sveta, itd., čeprav spadajo v ta naš koncept predmodernega. Nekatere od teh kultur so v svojem agresivnem vsiljevanju lastnih kulturnih modelov ali zavojevalskih ambicijah zelo blizu evropskemu kolonializmu (Kitajska do Tibeta in številnih drugih kultur, Japonske imperialistične težnje v drugi svetovni vojni, kolonializem arabskega sveta,...), zato je po mojem mnenju od njih težko pričakovati kakšne miroljubne modele sožitja.
Tvojega dojemanja nekonfliktnega in odprtega sodelovanja z drugimi tradicionalnimi skupnosti pa ne razumem. Tako konfliktnih kot nekonfliktnih oblik sodelovanja med človeškimi skupnostmi je v zgodovini človeštva malo morje. Ta sodelovanja se odvijajo kar naprej. Odvijala so se tudi med skupnostmi, ki so bile kasneje kolonizirane. Kakšne modele bi pa te skupnosti še morale razviti in zakaj?
Na kratko: velike civiilzacije, ki jih omenjaš, niso šle skozi procese, kot je šla evropa in ki bi rezultirali v renesansi/razsvetljenstvu in niso osvojile pojma tolerance niti znoraj lastnih kultur (npr. verska ali svetovnonazorska), kaj šele da bi si ustvarile podlago za 'mešanje' civilizacij. Evropski kolonializem/imperializem je svojim ekonomskim izkoriščnjem in vsiljevanjem svoje kulturne superioriornosti seveda napravil veliko gorja po svetu, hkrati pa je vendarle zasnoval model, po katerem je odprto medcivilizacijsko sodelovanje možno ob hkratni izpolnirtvi dveh pogojev: modernizaciji tradicionalnih kultur in dezimperializaciji moderne evropske civilizacije.
Quote:Po drugi strani ne vem, kako sta lahko ravno rimski imperij in kasneje krščanstvo primer za nekonfliktno sobivanje različnih kultur? Sicer so obstajale tudi oblike prostovoljnega in vzajemnega sodelovanja, vendar je rimski imperij večinoma uporabljal nasilje za širjenje svojega ozemlja in kulture. Kako je lahko nasilje simbol za nekonfliktnost? Podobno velja za krščanstvo. Sicer pa že sam rimski imperij in krščanstvo dolgo nista bila sposobna nekonfliktnega sobivanja – že iz tega obdobja imamo malo morje krščanskih mučencev in krvavih zgodb. Krščanstvo poganskih verovanj in kultur ni samo integriralo, ampak jih je tudi krvavo preganjalo ali pa vsaj prepovedalo. Na evropskih tleh in na kasnejših osvojenih ozemljih. To ni sinonim za odprto sodelovanje kultur. To je dominacija ene kulture nad drugo. To je dediščina nasilja, izkoriščanja in konfliktnosti, s katero se danes mi spopadamo.
Rimski imperij in kršačnstvo sta bila samo bolj ali manj slabi izpeljanki dveh drugih modernizacijskih procesov, ki so zaznamovali evropo: judovske vere in grške kulture. Evo en kratek ekspoze v modernost prosto po tomčevem
šestem čutu:
Tranzicija v modernost je potekala preko detotaltilarizacije religijske izkušnje, po kateri je judovstvo prišlo do spoznanja, da je nauk nedokončan, da je pomembno učeneje, da je človek familiaren s svetom in da je bog vzvišen nad prostorom. Čez podobno tranzicijo religijske zavesti so šli grki: deinstitucionalizirali so verski nauk, vzpostavili so ambivalenten odnos do vere (mogočnost in hkrati omejenost tako oseb kot bogov), ki so jo postavaili na človšeke osnove (antropomorfičnost)... Srednjeveška skupnost je v marisčem predstvaljala kulturo nazadovanje v primerjavi s starimi judi in grki, srednjeveški človek ni tuj le nam, bil bi tuj tudi starim judom in grkom. Ne eni ne drugi niso poznali sakraliziranega socilanega prostora, stari grki pa so poleg tega poznali še demokracijo v javnem življenju. Šele renesansa predstavlja ključno obdobje v nadaljevanju tranzicije v modernost, ki se je začela pri judih in grki. Renesansa je v 'kulturni revoluciji' sproducirala avtonomnega posameznika modernosti in ustvarila sekulizirano skupnost. Iz sicer preganjane manjšine renesančnih osebenosti se je razvila elita drugačnih ljudi, ki so zasledovali znanje zaradi delovanja. Oblikovala se je oseba, ki se zaveda sebe in svojega razmerja do skupnosti, vzpostavi se razkol med objektivnim svetom in subjketivno zaznavo. Razmerje med osebo in skupnostjo se tako od starogrške oz. starojudvske in srednjevaške do renesančne skupnosti radikalno redifinira: od osebe z nejasno predstavo o sami sebi do osebe, ki se vse bolj disociira od skupnosti. Spremeni se tudi odnos renesančne osebe do narave, ki ni več nekaj sovražnega ampak stvar, ki vzbuja raziskovalni interes. Renesančni iskalci resnice so v primerjavi s stargrškimi filozoskimi vzorniki bolj poudarjali sekularnost, bolj osebo kot skupnost, ta oseba pa je sebe zaznavala bolj kot oblikovlca in ne zgolj kot pasivnega pripadnika skupnosti.
Judovsko pojmovanje linearnega časa, klasično starogrško pojmovanje svobodne skupnosti in sekularne resnice ter renesančno pojmovanje dejavne osebe, to so tisti trije pomebni dejavniki, ki so sovpadali pri oblikovanju moderne osebe. Arhaična oseba pojmuje čas ciklično, kot večno ponavljanje enega in istega iz leta v leto; sebe ne zna ločti od skupnosti, ki jo doživlja na postvarel način in se posledično podreja; resnica pa ji je dana le, če je bila po milosti zanjo izbrana. Moderna oseba pojmuje čas linerno kot od delovanja ljudi odvisno dogajanje; sebe priznava kot pripadnika skupnosti, v kateri se v svobodnem dialogu odloča o stvareh skupnega pomena; priznava koncept sekulrne resnice, ki ni več omejena na redke izbrance, ampak je v načelu dostopna vsakemu razumnemu človeku. Ko so ti trije duševni temlji modernosti prevladali, je v 17. stoletju lahko prišlo do znanstvene revolucije, po kateri zaradi mehanizirane predstave o svetu (narava kot ženska pasivna) človek in skupnost morata uvljaviti svojo superionost nad naravo. V 19. stoletju, ko je bil proces končan, je prišlo do romantične reakcije, po kateri imata človek in narava skupno usodo: v začetku sta bila narava in duh eno, da bi se v drugem obdobju ločila, v tretjem, pa naj bi prišlo do naturalizacije človeka in humanizacije narave. Pozitivizem 20. stoletja te romantične vizije sveda ni v ničemer potrdil, kljub temu pa lahko trdimo, da je moderna kulturna orientacija prinesla učikovitejšo (s tem pa ni rečeno, da tudi pravičnejšo) orientacijo v okolju.
Moderna skupnost je superiorna le, če jo opazujemo na področju racionalno utemljenga mišljenja in delovanja, ne pa tudi v estetskem in moralnem doživljanju. V evropskem civilizacijskem prostoru modernosti se je morala zaradi hegemonije racionalnosti religija disociirati od kriterija učinkovitosti (od poseganja v vsakdanje življenje skupnosti), saj je postalo bolj ali manj evidentno, da le ne more preprečeti neželenega (npr. treh jezdecev renesančne apokalipse: lakote, kuge in vojne), ampak da neželeno celo sama ustvarja (versko preganjanje, korupcija in profanost). Preživela je skratka prazna lupina brez nadnaravnih magijskih vsebin. S tem, o so se njeni voditelji odločili za socialno preživetje, so institucijo hkrati obsodili na popolno kulturno marginalnost.
Quote:Če danes mi in staroselci cvikamo pred destruktivnostjo modernosti, je to posledica idiotizma zahoda, tradicionalne kulture ne morejo nositi krivde za to. Postavlja se logično vprašanje: zakaj bi se ves svet pravzaprav moral prilagajati našemu kulturnemu modelu in zakaj naj bi bil ves problem v tem, ker se ni uspel prilagoditi? Nismo se uspeli prilagoditi niti mi, kako lahko to pričakujemo od drugih? V tem, kar ostaja, bi bilo najboljše, se strinjam, poskusiti potegniti dobre stvari, tako iz modernosti, kot tradicionalnosti in iti naprej.
To, da je modernost usodno prizadela številne dele sveta (in tudi lasten svet), pa ne vidim v povezavi s kvaliteto staroselskih skupnosti, čeprav še zdaleč ne mislim, da so idealne (že med seboj se dovolj razlikujejo).
Kakorkoli že, obstajajo naši čuti (tudi šesti čut človeka - kultura duševnosti zaradi delovanja v svetu), ki nam sporočajo, da moderna oseba predstvalja v primerjavi z arahično razvitejši kulturni tip.
Home
Pages: 
