Poet
Ex Member
|
Zdaj pa na horuk in hej Slovani! Poet zapoje pesem Kozmosa in se zraven še posračka na Prometejevo darilo z magičnim sarkofagom!
Takole gre tale kozmična pesem: tolovaj Alojz kar naprej nekaj motovili okoli duše pa sploh ne ve, da duša je vredna kilo dreka! Duša je posračkana, brezveze, le malo bolje od osebnosti, nad-osebnost, če hočete, mentalno kilavo telo, ne pa nekaj kar je treba spoštovati, boh ne daj se spomniti, ker baje da tovori celotni spominski kod človeka - kaj pa še! Kdo za vraga pa hoče v sebi tovoriti milijone let tavanja in frčanja po vesolju!!!??? Kaj ste z lunce padli, tovariš Alojz? Ta vaša duša je vredna kilo dreka, ker če imate vi dušo, in imam jaz dušo, in ima sosedova Micka dušo, in ima poštar, ki se vsako jutro pri njej zadrži dve uri, dušo, hja, koliko presnetih duš pa je na sveti? Potlej je to nek sila prismuknjen kolaž raznih pojavnih duš, brez enosti!
Zato Poet misli takole: njet duša tisto kar je najvišje v človeku, saj tota duša lahko je, ali pa je ni, v smislu da se je lahko spominjamo ali pa ne. Zato poet nič ne da na toto dušo in pravi tak naslednje: on pravi, da kar je najvišje v človeki je to njegova/njena/moja/vaša/naša Zavest. Pa to nej vedenje, da jaz sem človek, temveč nekaj čisto drugega. Ta Zavest je celotno duhovno polje vsega kar obstaja in prežema celotno vesolje. In tako Zavest le opazuje kar materialnega se pripelje pred njene duhovne oči, pa s tem nima nobene zveze, razen da lahko Stvarstvo igra svojo lastno iluzijo, ko del te Zavesti uspe pretentati, da je na nek način povezana s to materialno manifestacijo, pa ni. In potlej spoznamo, da ta Zavest večno je, da je neskončna, in da obstaja v popolnoma svojem popolnem nedeljenem svetu, in nima nič opraviti s tem kar mi sedaj tu zganjamo.
Zato pa je Poet tudi tak vprašal, kak bi se ta Zavest lahko znova obrnila navznoter, ker sedaj to ta pojavnost - ko samo sebe identificira s telesom in umom, jo vleče navzven, stran od sebe. Ak pa se naša nedeljena, večna in neskončna Zavest znova obrne navznoter, hja, tedaj pa spoznamo, da je vse o čemer tovariš Alojz žvrgoli le navidez manifestirano pred Očmi Zavesti in v resnici sploh ni tako zelo resnično!
Zato pa je ta tovariš Alojz tak neveden tolovaj, in misli, da je vesolje jako resnično, da so vesoljceljni jako resnični, da je njegova magična skrinjica jako resnična in podobne vragolije, ki jih zganja. Zato pa tudi toliko trobi o tej presneti duši, o tem presnetem Jezusu, o teh presnetih vesoljcih, toliko ima za povedati o tem škilavem vesolju, o vsem njegovih zakonih, pa sploh ne ve, da kar je manifestiranega pred njegovo/našo Zavestjo sploh ni pol toliko resnično kot je neresnično. Kaj če ta tolovaj se fizično uteleševati na veke in veke, na amene in amene, saj sploh ne razume, da v manifestirani kreaciji sploh nima kaj početi - on pa bi se na veke in veke uteleševal in počel kaj? Filal si trebuh z mrtvimi kadavri še naprej, lazil po gostilnah in se nalival z vinčekom, zaplojeval otročičke in tako naprej, zraven pa napravil še tisoč in eno magično skrinjico, ki se mu reče duhovni sarkofag, v katerega bo položil silno mrtvega mrliča in se šel duše-lovca. Hja, če mu bo uspelo pa sam Bog si ga vedi, saj mrlič ne bo pri priči vstal in dejal: tovariš Alojz, ulovili ste mojo predrago dušco v svojo zlato posodico, sedaj sem pa jaz spet jaz in sem vstal od mrtvih. Hvala vam tovariš Alojz, ker ste ujeti mojo drago dušo in jo uspešno zaplodili nazaj v sveže telesce! Vi ste res car!
|