Alojz in Sandib wrote on 17.11.2008 at 22:41:44:

Vi pa s tem vašim vprašanjem, "zakaj sploh živim" hudo žalite to omenjeno vesoljno življenje. Sploh ne vidite, da to sploh ni verodostojno vprašanje, ampak neke vrste pritožba, da je temu tako. In na to vašo pritožbo zahtevate odgovor. To je problem.

In "zakaj je vesoljno življenje podarilo življenje meni?" Kako pa sploh veste, da je karkoli bilo podarjeno? Ali življenje pride do vas in vas reče: podaril sem ti življenje, ali pa vi pridete do nekega navideznega koncepta "življenja" in temu svojemu konceptu rečete: podaril si mi življenje?

No, pa dovolj za danes, se poslavljam. Lahko noč

Etrex wrote on 17.11.2008 at 22:48:14:

In ga tudi nikoli ne boš imel z iskanjem, ker bo vesolje igralo tvojo igro svobodne volje in ti ne bo "dalo" samospoznanja, ker sam trdiš, da nimaš dostopa do njega. Vesolje bo samo sledilo tvoji svobodni volji, in z iskanjem nečesa samo vesolju dopoveduješ, da tistega kar iščeš še nimaš in ga ŠE trenutno ne moreš imeti, ker ga iščeš!

Iskanje je napaka samo za tiste,ki lastne  samoodgovornosti in  dolga (predniki) do lastnega in  vesoljnega življenja ne zmorejo sprejeti. To pa so žal samo samovšečni in zaplankani egoisti.  
Kako si to mislil? V večno-sedaj se ne obremenjuješ več z nekim dolgom do življenja, ti si samo življenje. Ves ta dolg ali pa nedolg si ti sam, poznaš dolg in nedolg vsega človeštva, si povezan. Dolg ali nedolg ni pomemben, obstaja zaupanje.

Lp,Igor

Omen, zopet se v nekaj zaletavaš in sprenevedaš. Praviš, da si bil na poti, vernik. Bil si v ašramu v Indiji, ne vem koliko mesecev, Sai babo imaš za božje utelešenje. Sedaj pa tukaj nekaj pametuješ o zavesti, ki ti je še vedno španska vas. Pravzaprav, tudi sai baba v knjigah govori o zavesti.

Ne modruj, raje malo razmisli.

Lp,Igor

OMEN SAT wrote on 18.11.2008 at 10:24:27:

No, sam pa pravim, da v ašramu ne moreš "začutiti" kaj je zavest. Še manj kaj je življenje. S ponavljanjem manter in disciplino jo samo zožuješ  in usmerjaš. Samo poglej, kako je tvoja plitka.

Lp,Igor

Zavest-zavest-zavest. Kaj pa je tu za odkrivati,če je naše samozavedanje naša življenjska samobitnost večno-sedaj. Sanjajte o zavesti, zavest ima vsako življenje-flora-favna-človek.Življenje ravno opredeljuje hiarhija zavesti. Tu ni nič spornega.
Sporno je,da mora najvišja življenjska pojavnost  samozavedanja-človek prostovoljno sprejeti in spoznati svojo odgovornost do vesoljnega življenja. Če v vesolju na elementarni in življenjski ravni ne bi bilo ciklov,ki nam  omogočajo vesoljno življenjsko samospoznanje tudi življenja v njemu ne bi bilo. Mi bomo brez kakršne koli prisile po naravni poti spoznali lastno odgovornost do vesoljnega življenja in takrat bomo tudi prostovoljno sprejeli odgovornost zase in za celotno vesoljno življenje. V bistvu nam ni potrebno res nič narediti,če ne želimo,bodo delali tisti,ki so se samospoznali v našem imenu. Dobro pa je če se začnemo sami malo truditi v to smer in s tem prevzamemo delček soodgovornosti.
Živi in pusti živeti je že minilo. Živi in se pobrigaj za življenje,reši življenje.
Kar vi tu navajate je zgolj prikaz kako se radi ukvarjate sami s seboj. Kdo bo pa skrbel za ostalo življenje,ki hkrati nam samim omogoča preživetje? Papež? Obama? Buda? Kristus? Kdo?

Luna je zelo blizu in hkrati zelo daleč v teh naših plitkih razmišljanjih.


Lp Alojz

Alojz in Sandib wrote on 17.11.2008 at 22:08:19:


Po kakšnih kriterijih določaš, kaj je moje in kaj ni moje?

Edina izvirnost, ki bi mi jo ti priznal, bi po moje moje bila, če bi se črpala iz tvojega izivira. Narediva tukaj en kompromis: priznajva drug  izvirnost vsaj pod pogojem, da črpva iz istega izvira, ki pa ni ne tvoj ne moj in kot tak skupen in neprilastljiv. Tak izvir si lahko tako  ti sam kot jaz sam, vendar pod pogojem, da nisva prilaščena niti ti po tebi niti jaz po sebi. Nastopiva vsak do sebe kot do 'javnega dobrega', ker  le če se dava v 'skupno rabo' taka kot sva, bova drug drugega lahko imela v originalu, kakršen koli ta že je...