Quote:


Same po sebi so v tem smislu v skladu s svojo svojo genetsko strukturo vrste  in nezavedno kulturo, ki jo te vrste oblikujjo za svoje preživetje in reprodukcijo, etične tudi živali, vendar jih prakticiranje te 'etike'  ni zaščitilo  pred  izumrtjem lastne vrste niti ta etika ni ščitala pred iztrebljanjem drugih vrst. Po enaki logiki  nas etika, ki izhaja iz naše  genetske strukture in nezavedne kulture ne ščiti pred našim izumrtjem niti ne ščiti pred izumrtjem drugih oblik življenja zaradi takšnih naših  posegov v okolje. Konec koncev se lahko zmenimo, da naj taka etika pač opravi svoje in se morda na tak način iz nas na darvinističen način celo razvija neka nova vrsta, a tudi to  bi bila neke vrste naša zavestna odločitev in ne (več) rezultat neke nam  same po sebi dane etika. Skratka ne moremo se več izognit temu,          da je naša etika pač neke vrste zavestna namera: ne sicer norma/zapoved v smsilu morale in niti ne  načrt, ampak bolj agneda (kot bi reku gape).

titud wrote on 18.11.2008 at 16:50:50:

Ena stvar je. Jaz govorim o ne-času, ti pa o času, neki postopnosti. Sama namera ni dovolj.

Lp,Igor

Quote:

ja free from idea.
nč ne trapam sam povem ti igor, sam na žalost nč ne čutiš, ker si še preveč v umu ko boš začutil boš vedel da ne trapam.

OMEN SAT wrote on 18.11.2008 at 18:01:28:


Nekateri pa v brezumju. Kdo je na boljšem? Nihče!!! Oboji so po mojem v temi. Spoznati lastno večno-sedanjo samobitnost in zopet uresničiti in  prostovoljno  sprejeti samoodgovornost do vesoljnega in lastnega življenja.  Ideja je fikcija. Od ideje se še volk ne nasiti.

Quote:

ajgore ne razumeš kaj ti hočem povedat.
ideja ali misel to je eno isto na kratko ego.
če ni misli ne more um obstajati kaj potem ostane -samo zavest in to si ti.
ravno tako če misel je, uporabljaš um ampak še zmeraj si zavest.
preveč si domišljaš kje sem jaz in kaj počnem,kar je spet le tvoja ideja o meni.

Quote:


Postopnost bi lahko dejansko bila  potuha, da se namera ne izpolni, ker prelaga njeno izpolnitev v neki psihološki čas, ki dejansko ne obstaja. V tem smislu je tukaj in zdaj res edini 'čas', v katerem se lahko izponjuje neka namera in ki lakob taka  ustvarja dejanske okoliščene za samouresničetiev namere.    

V glavnem, Alojz,

problem je v tem, ker vi sedaj ne morete ponuditi nobenega dokaza, ki bi lahko 100% potrdil vašo teorijo. Vi ne morete pokazati nobenega Elohima, ne morete v človeku dokazati obstoja duše, ne morete tega, ne morete onega, vse kar lahko storite je samo to, da govorite o svoji teoriji kako fino se bo izvršila nekoč v prihodnosti. Skozi misel, uporabljate misel, da razložite svojo filozofijo, a se sploh ne zavedate kaj misel sploh je - enostavno celotno vprašanje misli "izničite" s preprosto razlago: misel je posledica zavesti, ki pa je posledica spoja telesa in duše. In zgodba se za vas konča tu, vi imate sedaj fino definicijo misli in z njo ste zadovoljni.

Samo sploh ne vidite, da je povsem možno, da je že v osnovi napačno že vse kar pride iz misli, tako da našim mislim sploh ne gre za verjeti, ker je vse to naučeno iz dobljeno iz tisočih prejšnjih rodov, ki tako kot mi niso imeli pojma o ničemer, in ker tega niso mogli sprejeti, so se šli domišljijo kaj na bi vesolje bilo, in v svoji "bolanosti" so ustvarjali teološko zapuščino tisočletja in tisočletja - od koder vi sedaj črpate svoje "znanje" - ampak vse to je nastalo na osnovi misli, na osnovi domišljije, kako "raztolmačiti" svet "tam zunaj" in tu znotraj, ampak čisto nič ni verodostojno, pravilno, nič.

In ta koncept duše, časa, etc. vlačimo že tisočletja dolgo s sabo, a je samo izmišljen koncept, ki so si ga izmislili bedaki v preteklosti in sedaj težijo nam v prihodnosti. V resnici se je potrebno osvoboditi vse človeške preteklosti in tudi vse teološke zapuščine, še posebej slednje. Zato kar prodajajte svojo teorijo komu drugemu, jaz vidim nezmožnost obstajanja Elohimov in neke re-animacije. Ker če ni duše in je duša samo koncept, kaj se bo potlej reinkarniralo? Pičkin dim morda. Ker vi in mi vsi smo nemara samo trenutni konstrukt, ki pričuje Velikemu Stvarstvu, vi Alojz si pa domišljate kako je to Stvarstvo nezavedno in brez veze in da je samo človek v njem pomemben, ker se kao zaveda tega Velikega Stvarstva - pajade! Ni tako, se nikakor ne strinjam z vami, četudi je to Stvarstvo "nezavedno" na atomski ravni, pa jaz vem, da tega nikakor ni za v nič dajati, ker vi sploh ne veste kakšna veličina je v t.i. "nezavednem" stvarstvu, in mi gre na jetra in na živce, da vi to atomsko "nezavedno" stvarstvo postavljate v drugi plan. Tu je vaša osnovna zmota. Tako, po mojem ste v zmoti, pa živite še naprej v zmoti, če vam paše, in se še kar naprej nervirajte zaradi t.i. "vesoljnega življenja", ki mora preživeti.

Lp

Quote:


Poet, zakaj  ne upoštevaš možnosti, da se umu ni nujno identificirat z miselno konstrukcijo sveta, da obstaja skratka možnost, da svet, ki ga konsturira misel, ni dejasnki svet tam zunaj,  ampak samo naša predstva o svetu tam zunaj, in da  dejanski svet obstaja za nas  v bistvu le  kot nespoznavna razpoka/praznina, ki jo premoščamo s čustveno navezaostjo na našo misleno predstavo o svetu, ki svet tam zunaj  dela v svet za nas. Kaj pa če um misli in čustva v bistvu oprablja  za to, da nas s  povzročanjem trpljenja ob neživljenskosti take konstrukcije  sveta samo  opozarja/razkriva obstoj te razpoke, torej na obstoj dejsnksega sveta tam zunaj, ki bi ga drugače  sploh ne zaznali? Da dejsnkost sveta občutimo lahko pravzaprav le preko trpljenja, ki nam ga povzroča čustvena navezanost na zmotno  misleno konstrukcijo sveta? Da če se odpoveš uprabi misli pri  konstrukciji sveta in čustveni navezanosti nanjo, se odpoveš v bistvu udeleženosti v dejsnskem  svetu tam zunaj sami? A res msiliš,  da še noben mislec  v človeški zgodovini ni prišel prav z uporabo misli in čustev do takšnega spoznanja o dejsnkem svetu tam zunaj in da je celotna človeška zgodovina v tem smislu res lahko ena sama velika zmota?