Quote:


Evo vidiš, bi znalo biti nekaj na tem. Ko sem jaz ravno govoril o psihološkem času, si tudi ti to omenil - evo, nekaj se lahko razvije. Torej kaj ti konkretno predlagaš namesto spraševanja, ker bi tudi jaz imel pomisleke glede tega, ja. Torej kaj ti predlagaš?

Poet wrote on 09.02.2008 at 22:21:42:

Dobro, sedaj skupaj razmišljava. Za kronološki čas vsi vemo, kaj je. Sloni na gibanju, pri nas pot zemlje okrog sonca. Psihološki čas, pa ni oprijemljiv, nekako ga lahko razložim z dejstvovanjem uma in našim življenjem. Imamo izkušnjo, ta izkušnja gre v spomin, iz spomina v misli, iz misli nastane ideja in nato akcija. Ta akcija pa je odraz neke stare izkušnje in tako se vrtimo v krogu. To nekako bi bil psihološki čas.

Ja, ta psihološki čas je resen problem, to je razgrajeval že J. Krišnamurti.  Ta interval, ta psihološki interval med tem kar je in med tem, kar misel želi, da bi bilo, je ta osnovni problem = torej če bi sedaj v tem trenutku bili popolnoma zadovoljni in sprejemali to realnost, bi se ta psihološki čas skrčil na 0 in bi se razblinil. Potem bi pa bilo tisto ... pravo.

Evo, dajmo tole zdele brutalno razgradit, morda pa nam neki rata zdele tlele.

Poet wrote on 09.02.2008 at 22:34:58:


Vem, da si bral Krishnamurtija, samo malo si pomešal njegovo učenje.  Je precej težko razumeti ga, pa ko ga razumeš in spoznaš, uvidiš, da govori čisto resnico.
Ja, še prostorski interval je.

Sem umaknil prejšni post. Nisem dobro prebral. To še zdaleč ni razsvetljenstvo. Je le stanje brez misli in vrata si šele začel odpirati. Vrata v lastno človeško zavest. Bravo , da si uspel priti v to novo stanje.

Bardo_Thodol wrote on 09.02.2008 at 19:44:26:



Bardo_Thodol


No sva že bliže drug drugemu! Teorija strun naj bi odpravila probleme v vezi z neskončnostjo. Toliko na kratko. Moja enačba vse te probleme reši, ker obravnava akumulirano in realizirano vrednost strun, ki znotraj X pojava, preko točke alfa omega,
prehajata druga v drugo, kar pa v ničemer večno-sedaj ne spremeni konstante X pojava mept*.
Posledica teh prehodov so ciklična zlitja obeh vrednosti med seboj, kjer je sočasno EM sila vzrok in posledica večno-sedanjega prehoda vrednosti med seboj. Zato je EM sila – sila, ki se izraža v izmeničnem sočasnem EM valovanju – rotaciji znotraj X pojav amept*. Ta sila pa se izraža tudi, kot gravitacijska močna in šibka jedrska sila v medsebojni interakciji strun znotraj X mept*.
Svet razumem tako na makro, kot na individualnem nivoju, kot večno sedaj zaprt krožni sistem, kjer se vse dogaja znotraj sistema. Sistem pa večno sedaj ohranja konstantno X mept* vrednost. Zato je  sistem večno-sedaj samoohranitven, samozadosten in samo delujoč tako na makro, kot na individualnem nivoju.

Bardo imama pa še nekaj nerazčiščenega. Ti trdiš, da so naši predniki in stare civilizacije pisali pravljice.
Ti zanikaš, da so že stari Grki poznali atome. Mi smo to zgolj povzeli po njih. Zanikaš Pitagoro in njegov izrek, kakor tudi njegovo trditev, da se naše duše selijo in mi menjamo zgolj obličje s sočasnostjo smrti rojstva-reprodukcija življenja. Zanikaš Platona in platonska telesa. Zanikaš Platonov opis Atlantide-Ciklična kvantna zlitja Zemlje. Vsi vedo, da je Zemlja že velikokrat spremenila obličje enako, kot mi.  Mi na 7o let Zemlja na 28000 let. To so fakti. Zanikaš Sokrata –Aristotela, ki je bil učitelj Aleksandra Velikega. Zanikaš požig aleksandrijske knjižnice, ki sovpada nekako z nastankom krščanstva. Ni zanimivo Aleksander Veliki  umre pri 33- Jezus tudi.  Bardo predlagam ti, da to 'golo opico'-človeka, začneš bolj ceniti in spoštovati! Ti ne upoštevaš kolektivne zavesti in še in še dejavnikov, ki vplivajo na nas. Misel, ki se mi je utrnila ta trenutek: Človek bi verjetno imel več dlak, če bi imel manjšo EM aktivnost v možganih-potem ne bi bil več kot praviš ti 'gola opica', ampak bi bil verjetno butasta opica !

Quote:

kar pa po moje še ne pomeni, da ti ni treba nič naredit, ko si v poziciji, da lahko.

Š eno majčkeno vprašanje imam za Alojzija  . Ampak bom počakal do ju3, ko bo "ugodnejši čas"  .

Have a good day, as good as our God is  

by Boštjan Zupančič + #