Quote:Strinjam se z napisanim, le da beseda samo (delovanje, izraz) prinaša identifikacijo. Z identifikacijo nečesa pa ne zaobjameš niča ali vsega. Torej si v prostoru, dimenziji, ki pomeni gravitacijo. V galaktičnem smislu, ko se ga obravnava kot sistem je to povsem normalno, vendar pa ko se tvoja zavest razširi v kozmos ali vesolje, ta identifikacija vesolja odpade. Saj je vse in s tem nič. Jaz kot vesolje smatram vse in ne govorim o več vesoljih, ki naj bi zopet bili del nečesa večjega, kot je vesolje. Vesolje samo ne potrebuje identifikacije, ker obstaja, se ustvarja. Če uporabim besedo samoustvarja, ga identificiram, kot obstoječe, znotraj nečesa, ga individualiziram.
Upam, da razumeš. Zadeva je kompleksna in skušam jo dojemati kot celoto. Zato sem pisal o psihološkem času ter o času na sploh. Sedaj pač o prostoru, dimenziji, ki nas omejuje in postavlja najprej na zemljo, osončje, galaksijo. Govorim o galaktični zavesti, ker vesolje je inteligenca, ki ni odvisna od zavedanja, ampak to zavedanje preprosto je. Ne kot del inteligence, ampak je to inteligenca sama.
Lp,Igor
Vesolje ima lastno živo identifikacijo tako v življenju samemu-posebno pa v človeku.Saj se mi sami tudi identificiramo-živimo samodelujemo-živi in se s tem samozavedno identificiramo. Vedno je inteligenca izraz življenja+človeka
Galaktičnega elementarnega samozavedanja ni brez človeka,ker ta človeški intelekt ciklično samozbuja,ali zatemnjuje v lastnem neodvisnem samodelovanju skozi samodejno (in perpetuo) ciklično izmenično EM valovanje rotacijo znotraj enega galaktičnega leta.Jaz tako zadevo razlagam in razumem!Ti imaš pač takšno,nič spornega.