titud
5 p
Offline
Zaznavanje mističnega je vir vsake prave znanosti.
Posts: 6736
Markomur
Gender:
|
Pri Albertu Camusu (1913-60), ki je svojo eksistencialno misel strnil v »absurdnem umovanju« in je v marsičem bliže Kierkegaardu kakor Sartre, zasledimo oboje, paradoks in dvomiselnost. Ko Camus ugotovi, da absurd pravzaprav ni niti v svetu, niti v človeku, temveč v njunem medsebojnem razmerju, se pravi v nasprotju med človekovo zahtevo po smislu sebe in sveta na eni strani ter ravnodušnim in nemim vesoljem na drugi strani, ko se ob tem spoznanju odpove slehernemu metafizičnemu upanju in samoprevari, tedaj na dnu obupa zavrne samomor in razglasi kljubovalni paradoks: življenje je vredno živeti, ker je absurdno. Camusov človek absurd obenem ohranja in se mu upira, oziroma ga ohranja zato, da se mu upira (Sizifov mit, 1943). Camus je problem zastavljen na ontološkem nivoju, »rešil« s čustveno pogojenim moralnim imperativom (imperativ=človekovo svobodno nravno načelo, po katerem se mora brezpogojno ravnati). Ker zunaj človeka in sveta ne more biti dano nič absurdnega, se ohranja vrednota, ki je absurdno ne more negirati, ne da bi samo sebe razpustilo – to je življenje samo. Osnovna drža človeka je torej upiranje absurdnemu. Zaradi lastne identitete mora človek vztrajati pri svoji brezpogojni zahtevi po enotnosti in smiselni izpolnitvi, tudi če ve, da ta ni uresničljiva. Človekovo upiranje pogojem svojega bivanja je tema eseja Človek v uporu. Posameznik spozna, da ni sam s svojo usodo, identificira se z drugimi sotrpini. Osnova vsakega upora je torej solidarnost. Če se človek med uporom žrtvuje, potem to stori v korist nekega dobrega (svobode, pravičnosti), ki sega čez njegovo lastno usodo. Simbolična figura je Prometej, ki je bogovom ukradel vednost, da bi jo prinesel ubogim ljudem.
|