Dober povedano EL Poeta-vse je vesolje večno-sedaj samo v vsakem svojen individualnem življenjskem in elementarnem  samopojavu,ki je izez same vesoljne univerzalne samopojavnosti. In kaj si ima en kurčev Alojz tu za prisvajat?
Če se samospoznaš in veš kdo in kaj si-- si samo zlit v popolnosti s to univerzalnostjo!! In proti čemu si lahko upornik-samo proti samemu sebi-to pomeni nisi zlit v univerzalnost samo.Kaj ta Titud filozofira???

Prav čakam, kako bo sedaj zastavil pravljico Titud?Zato tvojega posta ne bom komentiral. Se strinjam!Čakam-kot pes na kost!!

titud wrote on 22.03.2010 at 12:52:42:

What? Čisto nič te ne štekam! Kaj pravzaprav hočeš povedati?

Oz. sploh ne vem, kje pobiraš že take besede? Zakaj se toliko zapletaš v to kaj bi lahko bilo če ... Po mojem je ta če sploh problematičen, ker nikoli ne kaže na to kar že sedaj je in obstaja, neovrgljivo!

Kakšen Red, če se pa upiraš nečemu? Saj po eni strani te lahko razumem v tvojem nepriznavanju nečesa kot tvojem lastnem izrazu tebe samega, samo se moraš zavedati naslednjega: TI sam že tako ali tako izhajaš iz nečesa, ne moreš biti nikoli svoj avtonomni avtonom, pa če bi še tako mislil, da je smisel življenja zgolj v doseganju "kozmične avtonomije". Hja, na nek način seveda vesolje hoče, da si ti avtonomen, samo problem je pa v tem, ker mi to avtonomnost pripeljemo do bolestne skrajnosti in rečemo, da smo nad vesoljem, oz. si želimo biti. Potem pa s tem samo škodimo samemu sebi in se ta "avtonomnost" sprevrže v upor proti lastnemu izvoru in poskusu obvladovanja tega izvora v smislu, da bomo mi že pokazali temu izvoru, da smo kao nad njim - si ga bomo podjarmili, ker nas vesolje v to sili, jeli? Al ti misliš, da te vesolje sili, da se ćimbolj upreš proti njemu da mu s tem dokažež, da si vreden njegove pozornosti? V smislu, da se na vesoljni ravni Sin upre proti Očetu in mu s tem dokaže, da je "dec"? To misliš?

Ker vesolje nima nobenega problema s tem: TI si vesolje, ne moreš se upirati proti samemu sebi. Sicer se lahko nekaj časa samo jih neizogibno dobiš toliko po glavi, da se na koncu začneš spraševati o smiselnosti takega početja (tako kot Optimus T. Prime). Ti se sicer res lahko upiraš, samo enkrat neizogibno spoznaš, da si se boril z mlini na veter.

Lp

El Pesnik wrote on 22.03.2010 at 13:11:08:


Vesolju pripisovat neko narcisoidno težnjo, da bi se celostno ogledoval  v naši zavesti kot v neke vrste ogledalu, je kot kot spočenjanje  sina z namenom, da bi se kot  oče v njem  'odzrcaljal'. To pa je mogoče le, če se sin sebe dojema kot odzracaljenje očeta, kar pa  vodi do neskončnega niza odzrcaljanj, do sinove shizme in do njegove deiztegracije v Nič. Nič je edini  cilj kozmičnega narcizma (kot obliki kozmičnehga Reda) in je hkrati hkrati  tudi je nujen predpogoj za sinovo razodzarcaljenje, za preobrazbo v  Bit. Verjamem, da si šel aktivno skozi sinovsko dezintegracijo v Nič, a preobrzabe v Bit ni mogoče  opraviti brez opustitve 'odzrcaljevanja' kozmičnega očeta. Ne gre za upor (ker upor priznava atoriteto, zmaga pa vzpostvlja nadomestno avtoriteto), ampak zgolj za spoznanje absurdnosti zrcaljenja samega...            

Pri Albertu Camusu (1913-60), ki je svojo eksistencialno misel strnil v »absurdnem umovanju« in je v marsičem bliže Kierkegaardu kakor Sartre, zasledimo oboje, paradoks in dvomiselnost. Ko Camus ugotovi, da absurd pravzaprav ni niti v svetu, niti v človeku, temveč v njunem medsebojnem razmerju, se pravi v nasprotju med človekovo zahtevo po smislu sebe in sveta na eni strani ter ravnodušnim in nemim vesoljem na drugi strani, ko se ob tem spoznanju odpove slehernemu metafizičnemu upanju in samoprevari, tedaj na dnu obupa zavrne samomor in razglasi kljubovalni paradoks: življenje je vredno živeti, ker je absurdno. Camusov človek absurd obenem ohranja in se mu upira, oziroma ga ohranja zato, da se mu upira (Sizifov mit, 1943). Camus je problem zastavljen na ontološkem nivoju, »rešil« s čustveno pogojenim moralnim imperativom (imperativ=človekovo svobodno nravno načelo, po katerem se mora brezpogojno ravnati).
Ker zunaj človeka in sveta ne more biti dano nič absurdnega, se ohranja vrednota, ki je absurdno ne more negirati, ne da bi samo sebe razpustilo – to je življenje samo. Osnovna drža človeka je torej upiranje absurdnemu. Zaradi lastne identitete mora človek vztrajati pri svoji brezpogojni zahtevi po enotnosti in smiselni izpolnitvi, tudi če ve, da ta ni uresničljiva. Človekovo upiranje pogojem svojega bivanja je tema eseja Človek v uporu. Posameznik spozna, da ni sam s svojo usodo, identificira se z drugimi sotrpini. Osnova vsakega upora je torej solidarnost. Če se človek med uporom žrtvuje, potem to stori v korist nekega dobrega (svobode, pravičnosti), ki sega čez njegovo lastno usodo. Simbolična figura je Prometej, ki je bogovom ukradel vednost, da bi jo prinesel ubogim ljudem.

titud wrote on 22.03.2010 at 15:00:25:


Vidiš kakšen slavospov Prometeju je to-Razmerje univerzum-človek-- paradoks O čem drugem jaz govorim in mogoče nisem solidaren.Sem lik Prometeja izrabil,ali ga delim z vsemi tule???