Quote:

Jes se lih dobro ne znajdem v tvojih miselnih tokovih. Ampak iz nekej vsega tega, kar si povedal, pa tud mogoče kar si kdaj rekel, se mi zdi, da si se znašel v tem trenutku v enem takem 'limbu'. Ko nič ni več, kakor je blo in nič ni še, kar sčasoma bo. Ko je življenje tolk hecno, da ne veš, kaj bi si sploh začel. Recimo, ko ti en da do znanja, da te noče, se znajo stvari čist porušit. Ker da prideš do ideje, da z enim nekej bi, imaš cel svet s to osebo že v glavi. In dokler ne veš jasno, a je nekaj 'ja' al pa 'ne' se da v takem svetu kar dobro funkcionirat. Nisi sam, pa četud tud z unim nisi. Ampak imaš vsaj en cilj in na kaj mislit. Ob jasnem odgovoru se pa vse te slike zmedejo. Veš, da jih bo treba sčasoma zbrisat. Ne veš pa, kaj bi dal tja namesto tega. Ob takih stvareh lahko človek čist zgubljen rata. In mogoče zato predeluješ use sanje, kar si jih kdaj mel. Iščeš če si kej spregledal, v kar bi se lahko usmeril. Recimo pri tej dami s psom je meni ostalo v glavi to, da si zaostal za prijatli. Ne vem, če je to važno sploh, ampak jes sem opazila. Da nisi šel naprej, zaostal si in pol se je ona pojavla. In te nejevoljno pozdravla. Mogoče to govori, da te sanje stare niso lih dobra rešitev. Mogoče bi te zdej celo priznali in nekej velikega bi dosegel. Ampak a to sploh še hočeš? Širok nasmeh je zgleda čist drugje.
Kamorkoli te bo že odneslo, boš sebe zmer vzel s sabo. In nekje boš prej al slej pristal. Težnost še zmer dela

murileon wrote on 21.11.2008 at 21:20:40:

to sem spregledala ja, pa je ponavadi tako.

Quote:

Bom to izpostavla in boš ob priliki kaj več o tem povedal. Če ne prej, ko bo skos sanje spet kej ven udarlo

Quote:


Poskusi še kaj o dalmatincu.
Včasih, ko sem bil glede žensk sam v podobni situaciji, nisem vedel, da je treba gledati tiste osebe, ki ti kažejo naklonjenost in je v njih tudi neka realna kvaliteta. Ne pa nedosegljive in  vase zagledane ledene kraljice.problem je,če se človek zatreska v ledeno kraljico, za katero pač ni dovolj dober. Ona rabi nekoga, s katerim se lahko postavlja pred drugimi. V bistvu, si te ne zasluži, pa naj se to sliši še tako trivialno. Mislim, da je globinsko psihološki problem v tem, da je tvoja anima zelo podobna takšnim ženskam in sreče v smislu, da bi za nekoga gorel, pač ne more biti, ker takšna sreča tudi nima nobene prave vrednosti. Če goriš, potem tudi izgoriš. Treba se je prizemljit. Odnos ni samo ogenj, ampak tudi delanje drv.

titud wrote on 24.11.2008 at 11:17:32:


Hmmm, v teh sanjah sem do sedaj videl le mojo zgodbo o samopodobi in identiteti. Definitivno je konkretnejše psihoanalitično delo na sanjah precej pripomoglo k moji samozavesti, samopodobi in identiteti. Vidik, ki si mi ga ponudil s primerjavo mesarstva in psihoanalize je zelo zanimiv. Na zavestnem nivoju realno ne vidim, da bi imel dovolj kapacitet in sposobnosti, da bi se kdaj s tem profesionalno ukvarjal. Mogoče je tudi, da so moji standardi previsoki in me to ovira, poleg pomanjkanja finančnih sredstev, ki bi bili potrebni za ustrezen študij. Pa ni problem samo v denarju, problem je tudi v energiji, ki bi jo bilo potrebno vložiti za ustrezno izobraževanje. Iz te perspektive mi pač ni čisto jasno, zakaj bi se nezavedno ukvarjalo s tem, da bi se izmojstril na področju psihoanalize, ker kapacitet za sofisticirano teoretsko znanje nimam dovolj. Sposobnost popreproščanja pa imam že od nekdaj, da lahko razumem. Po moje so sanje nastavile zrcalo moje realnosti. Je pa res, da so predstavniki evropske unije potrdili, da to znanje (sposobnost)zadošča. Hmmmm...., da človek z odliko naredi srednjo šolo .

murileon wrote on 24.11.2008 at 12:36:28:


Roko na srce, tudi za poklic mesarja nimaš niti formalnih kavlifikacij n niti praktičnega znaja in bi se za profesionlano delo tudi tega posla moral šele priučit. Tako da si za pridobitev katerekoli formalne kvalifikacije v očeh 'evrposke komisije' enako vrednoten, ker zate 'odrešujoče' ne postvalja znanja/izkušenj ampak zgolj  spobosnot  na neki izhodiščni (srednješolski) ravni kot sam pravilno ugotavljaš. Torej ne mesar nasproti psihoanalaitik, torej eno in drugo.

KAVA Z MLEKOM

Nahajam se v nekakšnem pubu, povezanim s samopostrežno restavracijo, precej polnem. Mislim, da sem nekje blizu šanka. Zraven mene je pladenj z izbranim zajtrkom, nedotaknjen. Kot da bi ga nekdo skrbno izbral in pustil. Izbor se mi zdi zelo posrečen, čisto po mojem okusu. Razmišljam, kaj je bilo mišljeno s tem pladnjem, nato se odločim in vzamem kavo z mlekom. Nato vstopi nek moški, gre do pladnja in sprašuje po pubu, kje je njegova kava. Povem mu, da jaz pijem njegovo kavo z mlekom. To je izgleda izhodišče za debato, ker se začenjamo vsi v okolici pogovarjati, tudi barman za šankom. Med debato se izkaže, da smo v Los Angelesu. Na koncu gremo na parkirišče do svojih avtomobilov in se nekako strinjamo, da je to mesto zelo odtujeno.

Vtisi: te sanje so po moje nekakšno moje doživljanje dogajanja na tej temi, pomešano z elementi sanj drugih. Razgaljanje lastne intime kot samopostrežna restavracija, pogovori za šankom, moje prisvajanje vsebine nekoga drugega, ki pa je izhodišče za debato, za preseganje odtujenosti. Pub kot kraj srečevanja anonimnih ljudi. Tista moja prisvojitev kave se mi zdi sicer problematična, ampak v sanjah ne povzroči negativnih reakcij, temveč sproži dogajanje. No, sicer pa je to zadeva, ki jo pijem zjutraj. Kasneje so me te sanje spomnile na vzdušje v filmu Jima Jarmuscha Kava in cigarete. Nekako na zunaj ni videti nič dramatičnega, ampak vendarle ima neko sporočilnost. Nekakšen duh časa.

Pred temi sanjami so se pojavljale druge, prav tako in še bolj očitno povezane s forumom, se jih pa zelo slabo spomnim. Spomnim se samo, da so na vpogled pisma, ki jih piše Devi (morda zato ta scena prisvajanja lastnine drugega v naslednjih sanjah?) in najbolj se spomnim tega in je najbolj poudarjeno, da ima Devi štiri brate, ki imajo zelo pomembno vlogo v njenem življenju. In so zelo daleč, kar je nekako povezano s pismi. Je pa tudi omenjana ljubezen, mogoče kot večna ljubezen? V ozadju je pokrajina z graščino, podobna tisti na Brdu pri Lukovici (kar je povezano z dokumentarcem in intervjuji z zadnjimi preživelimi prebivalci te graščine, ki me je spomnil na debate tukaj). Tu je vzdušje nekako nasprotno od tistega v zgornjih sanjah. Je graščina, je pokrajina, je komunikacija preko pisem, so neka duhovna prostranstva. Mogoče bi se dalo to še kaj razdelati. Je povezano s temami, ki jih je sprožila Devi in ki so očitno dobile odzven tudi v mojih sanjah. No, pa se opravičujem, ker se v mojih sanjah pojavljajo tudi osebe in njihove vsebine s tega topika in ker verjetno vsaj nekoliko posegam v intimo drugih.

Devi wrote on 25.11.2008 at 18:06:10:


To je po moje vprašanje, kaj sanje so oz. kako deluje nezavedno. O tem bolj malo vem, ali pa si poskušam razložiti z neko svojo logiko. Jaz svoje sanje primerjam s svojo lastno notranjo in zunanjo realnostjo, nisem se pa nikoli spomnila, da bi jih primerjala z realnostjo drugih. Druge v svojih sanjah razumem kot energetske ključe, kot prispodobe za to, kar se meni dogaja ali pa kot znak, kako jih doživljam. To je vse, kar znam narediti s svojimi sanjami.

Se mi je že kdaj poklopilo, da se mi je v realnosti ponovila scena iz sanj,  ampak ni bilo nič dramatičnega.
Tisti občutek, da se dogaja nekaj, kar si že sanjal, pa je deja vu. V to zadevo sem se malo pri sebi poglobila in sem ugotovila, da gre v bistvu za ponovitev enakih občutkov v različnih situacijah, in ne, kot to um napačno prevede, za ponovitev nekega dogodka. Ampak zaradi te ugotovitve se mi deja vu ni nehal dogajati  . Sicer pa se to dogaja vsem ali vsaj večini (mogoče se vsi tega ne spomnijo).