super!, super mi je da si se raspisal



Ta sistem kot je, itak ne laufa, recimo da je "laufal" na začetku, že zastavljen je narobe. Nisem ekonomist ne nek gospodarstvenik a vem da ne morš furat sistema ki je odvisen od VEDNO VEČJE potrošnje, hkrati, hkrati pa "posamezniki" večji del "plusa" pospravijo v žep in ga ne pustijo v "sistemu". Torej imaš črno lukno ki je vedno večja. Seveda ne na račun teh t.i. "posameznikov", ti si vzamejo svoj kos pogače vedno, ampak na račun teh na začetku verige ki nekaj proizvajajo in ki tudi kupujejo, trošijo.
Vmes jim še posodiš denar, za obresti.
Vzameš jim "davek" od vsega kar kupijo.
In ti jim določaš vse obrestne mere, časovne okvirje, in sankcije kaj ko če ne morejo poravnat svojih dolgov oz. če kršijo "pravila" poslovanja.
Najbolj pa si jih "nagno" oz. - izvirni greh, da si jih sploh "prepričal/pripravil/prisilil/itd." v to, da delajo nekaj kar/česar sploh ne rabijo za life, ti jim daš nek cvenk za to, ki ga spet porabijo pri tebi, ker kupijo pri tebi, vmes še odvedejo davek, in v večini primerov ga imaš v "pesti" cel njegov life.

Človek nikoli ni rabil delat 8 ur dnevno da je bil sit, da je preživel, rabil pa je hrano, vodo. Ogenj, streho. Je že luxus.
Mislim, delal je že 8 ur a jih je delal na svoji njivi tega in tega.

A potem pride kao razvoj, napredek. Karkoli to pač je.
Torej je to "sranje" zelo staro, vse od takrat ko je nekdo hotel imet dve kozi, namesto ene, eno več kot ti. In tu smo danes. Na istem. V bistvu.

Niso več koze v igri, vsaj tu pri nas ne več, ampak je mnogo več, kako bodo živeli ljudje, včasih tudi njihova živlenja, vse zaradi tega ker hočejo nekateri imeti več koz kot drugi, več vpliva/moči/komande/blablabla
vse to bi se dalo čisto drugače rešit
in bi bilo za vse, gledano na planet, - boljše.
Ne more en imet dveh koz vse dokler je eden na planetu ki je lačen. itd  itd...
(štorij da nas je preveč ne upoštevam ker verjamem da če se pametno lotimo zadev da je za vse dovolj)

Kaj nardit?
Losat se bankirjev ki mešajo meglo, multinacionalk, posameznikov, familij, ki grdo bogatijo na naš račun in za to ne izbirajo sredstev (vojne, bolezni, ni da ni...)
Ampak!, hladilnik recimo, mi ni nuja mi je pa fajn zadeva, elektrika in Net tudi, torej moramo na novo ovrednotit vse kar je, delat ko se dela za skupno dobro in ne več SAMO za svojo osebno korist kot je zdaj v navadi, - imamo tehnologijo in imamo resorse, lahko bi živeli drugače.
Znanje širit, ga uporabljat za splošno dobro, in če živim ok, mi je dobro, ne rabim živet v mega hiši in z vsem ostalim luxusom. Znal bi bit skromen in cenit to kar bi imel stalno ko bi se zavedal da zaradi tega vsega ne umira več milijone ljudi zaradi lakote ali vojn. Z LAHKOTO.

nekaj takega, na hitro

Sem se pred leti na pozitivkah z 'marksistično' analizo poglobil v problem denarja/kreditov/obresti, ki ga je strokovno predstavila marjana na tem linku http://www.pozitivke.net/article.php/ODenarju5KakoNasProgramirajoObresti :
Marjana pravilno ugotavlja, da denar ni nujno nekaj objektivnega/zunanjega, saj 'deluje' na nas le pod pogojem, da mi predhodno zavzamemo subjektiven odnos do njega. V tem smislu bo denar objektivno delal za nas oz. nam bo pomagal uresničevati naše plemenite in altruistične in namene, kar pa hkrati pomeni tudi , da se tako pojmovani denar ne razlikuje od njegove objektivne vloge, ki jo opravlja za tiste, ki z njegovo pomočjo uresničujejo njihove subjektivne/pristranske in egoistične cilje. V obeh primerih denar igra vlogo fetiša, to je v predmet zamrznjenega družbenega odnosa, ki nam vlada in ki se mu moramo podredit, da bomo lahko uresničevali svoje takšne ali drugačne cilje in namene. Denar v kapitalističnih družbenih odnosih opredmetuje predvsem odnos med delom in kapitalom (med delavcem in kapitalistom oz. med lastnikom proizvajalnih sredstev in delovne sile). Denar odraža pardoksnost odnosa med delom in kapitalom, ki bežita drug od drugega vsak v svojo svobodo, a se drug drugega ne moreta osvoboditi za nobeno ceno. Denar ne more obstajati samostojno, ne da bi bil hkrati kapital, delovanje pa ne more biti izraženo v denarju, če ne obstaja kot mezdno delo. Ta antagonizem si želita preseči obe strani: kapitalist se je zatekel v iluzijo, da denar na monetarnih trgih takorekoč neodvisno od dela ustvarja nov denar izven tega antagonističnega razmerja, delavec pa si kot potrošnik ustvarja iluzijo, da je njegovo mezdno delo prevzelo obliko kreativnega delovanja z zakasnelim užitkom. To iluzijo bega v svobodo in preseganja antagonimzma omogoča prav kredit, o katerem predvsem v prejšnjem sestavku piše Marjana. Če vzamemo razmerje med kapitalom in delom kot razmerje med gospodarjem in psom, ki želita vsak v svojo svobodo, a sta med sabo neločljivo priklenjena s povodcem, potem kredit opravlja funkcijo povodca na patent, ki podaljšuje njuno razdaljo, a sta kljub temu še vedno neločljivo povezana. Funkcija kredita pri omilitvi zaostrovanja antaganostičnega razmerja med delom in kapitalom je prvič prišla do izraza obdobju po borznem zlomu v začetku 30-let prejšnjega stoletja. To je čas razprav glede ponovne vzpostavitve in nato opustitve zlatega kritja. Keynes je s podobno mislečimi trdil, da je nujno prilagoditi kapitalistično vladavino na način, da bi vključila novo moč dela, ki se je takrat že izrazila v valu revolucionarnih aktivnosti, s sprejetjem nove, razširjene vloge države in poznejših monetarnih politik. Roosvelt je tako zato, da bi ugodil socialnim pritiskom, leta 33 odpravil zlato kritje in uvedel prožnejše ekonomske in socialne politike. Nasprotniki, ki jih je Keynes imenoval 'stranka' starega sveta, so trdili: 'Tega ne moremo imenovati drugače kot vladavina drhali. Morda država še tega ne vendar znašli smo se v revoluciji, ostrejši od francoske. Drhal je osvojila stol oblasti in skuša osvojiti bogastvo. Spoštovanje zakona in reda je končano.' Vlada je popustila družbenemu nezadovoljstvu s sprejetjem politik, ki spodkopavajo stabilnost valute, drhali pa so dovoli v samo srce kapitala. Problemi, ki nastanejo za kapital iz takšnega tipa razvoja, so postali jasni v šestdesetih in zgodnjih sedemdesetih letih. Nenehna ekspanzija kredita vključuje predvsem slabitev discipline trga, slabitev družbene discipline, ki jo vsiljuje zakon vrednosti. Z odlašanjem in prilagajanjem krize se omogoči preživetje neučinkovitih kapitalov in kar je s stališča kapitala še hujše, preživetje neučinkovitih in nepodredljivih delavcev. Hkrati pomeni, da finančni trgi postanejo avtonomni od blagovnih. Kredit hrani kredit. Da bi si izognili neplačevanju posojil in obresti, si morajo posojilojemalci izposoditi več. Čedalje večji delež odobrenega kredita so reaciklirani krediti, krediti katerih edini namen je odplačevaje posojil (pogosto zgolj obresti na posojila). Ko postaja struktura kredita čedalje bolj zapletena, jo je čedalje teže vzdrževati, pa tudi prekiniti. Celosten ' kreditni pok ' (uničenje fiktivnega kapitala) ne bi povzročil zgolj množične družbene stiske, temveč bi hkrati ogrozil obstoj bančnega sistema in s tem obstoječo strukturo kapitalizma. Kritike, ki so jih izrazili Keynesovi nasprotniki v dvajsetih in tridesetih letih dvajsetega stoletja, so zato z vso silo izbruhnile v sedemdesetih, ko so tvorile osnovo za monetaristični napad na predpostavke o povojnem razvoju kapitalizma. Namera vlade ZDA, VB in drugih vlad , da bi vsilile tržno disciplino z zmanjšanjem ponudbe denarja, je povzročila hudo socialno stisko in gospodarsko uničenje. Izkazalo se je, da namere, po kateri bi prehiteli masovno uničenje fiktivnega kapitala, ni bilo mogoče uresničiti. Odgovor na recesijo zgodnjih devetdesetih let je bil znova stari 'keyesijanski' odgovor: z znižanjem obrestnih mer spodbuditi izposojanje, ustvariti nov denar z denarjem. Bolj ko se poglablja prepad med relano in monetarno akumulacijo, globlji je prepad med resnično podredivijo življenja in podreditvijo, ki jo zahteva požrešnost kapitala. Kapital mora za preživetje postati zahtevnejši. Bistvo neoliberalizma je gon po čedalje intenzivnejši podreditvi vseh vidikov življenja kapitalu. Neoliberalizem je poskus razrešitve krize s stopnjevanjem in reorganizacijo podreditve. Ločitev subjekta in objekta (razčlovečenje subjekta) z razširitvijo nadzora skozi denar pridobiva nove razsežnosti. Tako kot je kapital v osemnajstem stoletju svojo vladavino vzpostavil na z zagrajevanjem zemlje (torej ločitvijo ljudi od zemlje), skuša danes kapital krizo z zamejitvijo čedalje večjih področij družbene dejavnosti. Vsiljuje vladavino denarja tam, kjer je bila prej podreditev zgolj posredna. Poblagovljenje zemlje, čedalje večje poblagovljenje zdravstva in izobraževanja, razširitev koncepta lastnine na programsko opremo in gene, krčenje socialne pomoči v državah, kjer še obstaja, povečanja stresa na delu: vse to so ukrepi, katerih namen je razširiti in zaostriti podreditev in ki označujejo nova področja z geslom: 'Ta področja so sedaj neposredno podrejena vladavini kapitala in denarja.' V 'očiščenju' denarja od njegove monetarne funkcije in v povratku k predkenesyanskem denarju, v vračanju v čase in modele 'stark starega sveta', preden je bogastvo prevzela 'drhal', jaz ne vodim možnosti za umik denarja iz sfer, ki jih je osvojil in za razblagovljenje/defitišazacijo družbenih odnosov. Povratek preprosto ni mogoč brez zaostritve antaganomizma med delom in kapitalom, ki se lahko razreši v tipu tiranskega korporativizma, ki ga poznamo ravno iz tridesetih let tako obliki nacizma, fašizma kot revolucionarnega leninizma/stalinizma. Tudi v tirolskem modelu ne vidim kakšnega demokratičnega presežka, ki bi ga lahko prakticirali globalno, pač pa obliko lokalnega displiniranja kapitala in dela s trdo roko lokalnega župana, ki je močno zategnil povodec v stilu idealov 'strank starega sveta', ki je dal ekonomske rezultate z gospodarskim avtatrkizmom in 'zamrznjenem' antagonizma med delom in kapitalom. Globalno soodvisen svet terja za razrešitev antagonizma med delom in kapitalom po bolj odprte odgovore ali bolje povedano: veliko množico drugačnih/različnih odgovorov, ki bodo odprti drug drugega tako, da bodo lahko tvorili globalen sistem različnih praks, s katerim bodo presegle antagonizem med delom kapitalom in poblagovljenje medčloveških odnosov kot ga pooseblja denar.

[quote author=comp link=1222939160/828#828 date=1290677975] Quote:


Podpis  
Banda lopovska , tkole se igrajo z našimi žulji  

Alojz in Sandib wrote on 26.11.2010 at 08:55:44:


Ja, Pahor stalno čivka, da smo iz krize, da smo zmagovalci, narod pa še za položnice in kruh več nima.

http://www.finance.si/295861/Razpustimo-Slovenijo

zakaj bi mogl pustit irsko da defaultira?

http://www.youtube.com/user/schiffreport?blend=3&ob=4#p/a/f/0/kgOovAcsLA8

js sm sam messenger petra schiffa tko da raj iz njegovih ust sliste:)

mainstream ekonomiji manjka lekcija "basics of economics"...
mislijo da ekonimija raste ce folk zapravlja, kar je verjetno ena izmed najvecjih buck kenzyancov.. zato obama poziva američane da bi moral vsi zapravlat da bi pognal v tek gospodarstvo  in tko bi se zgodilo okrevanje gospodarstva..

nič ni bolj daleč od resnice kot to...
ekonomija namreč raste z varčevanjem in investiranjem!
iz varčevanja pride kredit, ki je na voljo za kapitalne investicije, za  nove projekte, za nove sluzbe, ali pa omogoča večjo produktivnost delavcev, kar pomeni večje plače

tako osnovna logika, in jo ne razumejo?

imamo kreditni krč, kar onemogoče zapravljanje, in kaj pravjo v ameriki: zapravlji vseen, da bomo pognal gospodarstvo:)
obama bi rad omel kredit , po en strani pa govori da je treba zapravljat.. očino ne razume od kje pride kredit

in zakaj noben ne špara? zato k ma dolar skoraj 0% obrestno mero!
če kdorkol špara, mu inflacija požre kapital:) ameriško gospodarstvo bo začelo okrevati ko se bo obrestna mera zvišala, da bodo ljudje začel šparat, in tako bo prišel na voljo kapital za razvoj ekonomije..
trik je pa zdej samo v tem, da če probajo dvignt obrestno mero za dolar, bodo kolapsiral vse banke in firme ki so jih rešil zato so ujeti


v evropi je podobna zgodba malo manj eskalirana. Evro ma obrestno mero 1% , inflacija 2%.. Kdo bo šparal v denarju? jaz ne..  , treba je kupit denar, in prodat papir - kupit zlato/srebro in prodat evre..

in ker se ne splača šparat v denarju, ni kredita za gospodarstvo, in je začaran krog..

hočem še povedat da denar ki ga je slovenija dala v sklad za pomoč državam je STRAN VRŽEN DENAR. Je slabše za nas, in je slabše za njih!..
problem grčije, irske, itd da so si sposodl preveč dnarja in ne morjo vrnt! in kaj je rešitev: da posodmo ŠE VEČ denarja?..
rešitev je da se streznejo in da deafultirajo na dolgove ( ne odplačajo vsega) in investitorji dobijo izgube..

al pa z drugimi besedami: grčija in irska so spile preveč alkohola, in sedaj pametna rešitev naših voditeljev je, da jim kupmo še več alkohola! .. lej nej se streznejo,
sposojal so si izven svojih zmožnosti odplačevanja, čas je da pride nazaj na Zemljo in se soočijo s težavam.. z drugimi besedami, default.

povejte naprej!

Finčne krize ni pozročil kolaps nepremičninskega trga (zda, irska, španjija...), ta je samo vidna/materialna manifestcija bega s krediti ustvarjenega virtualnega denarja na finačnih trgih v 'realni sektor', da bi  si na tak način iz svoje izmuzljive/neotipljive virtualne podobe navzel videz resnične/trdne/otipljive vrednosti. Ker je zlato v primerjavi z zemljišči in  betonom omejena dobrina in bi mu  nakupovanje prehito dvignilo ceno, je finačni sektor z 'investiranjem' v nepremične lahko več ljudi dlje časa varal s svojo trdnostjo, hkrati pa širil navidezno blaginjo in gospodarsko rast čez meje okoljske vzdžnosti. Nadomestna zlata jama je tudi 'investiranje' v  od države zajamčeno javno porabo čez meje socialne vzdržnosti, saj je (grčija) zaščiteno z močnimi  intersenimi/poltičnimi lobiji, ki ne bodo kar tako dopustili bankrota države. Virtaulni finančni kapital je skratka (zavedajoče se svoje ničvrednosti) dobro vedel, kam je treba 'investirat', da si bo najbolje materializaral svojo fiktivno vrednost.

titud wrote on 26.11.2010 at 13:05:27:


POGOLTNOST IN POHLEP Pomankanje zavesti.To je vzrok,da smo v riti.Koga kriviti?! Nikogar,ker je vse tako kot je!!Mi živimo in smo del vesoljne samomanifestacije in pogojeni z vesoljnim samodelovanjem.

El Pesnik wrote on 26.11.2010 at 13:22:56:


Letijo ali letiomo? Kako pride do menjav ciklov noč,dan,lunine mene,sončne pege,letnih časov,rasti in mirovanja itd.A zato,ker ti tako narekuješ vesolju? Vtakni si ti tvoj rek: NIČ JE OBSTOJ v tvoje hlače.Še boljše, vprašaj tvojo punco,če tvoj nič kaj čuti?