|
satis
|
M.L. wrote on 12.10.2008 at 01:20:42:satis wrote on 11.10.2008 at 12:28:22:Etrex je napisal tale odgovor v temi "Moderna civilizacija", kar mi je dalo navdih, da odprem temo z osupljivo izkušnjo harekrišna vernice, ki jo je doživljala ob umiranju očeta.
Quote:
Satis
Ne plast Bostyja z nekimi naucenimi forami ki ne drzijo v resnici, se ne cudim da je tako zmesan, ce pa je taksne neumnosti poslusal leta in leta... resnica je, v noben peklenski krog ne pades in nic se ti ne zgodi, kar sam zavestno ne sprejmes, strah je odvec!
Vse kar se zgodi se ti ne zgodi nic proti tvoji volji, za vse smo vedeli kaj bomo tu prestali in sami smo to sprejeli. Predsmrtni nemir
Opisala vam bom izkušnjo, ki je klasičen primer srhljive resničnosti, v kateri žive vse uspavane duše tega sveta. Vse se je začelo s telefonskim pozivom mojih staršev, ki so mi javili, da oče boluje za rakavim obolenjem. Vseeno je bil oče optimističen. Bil je prepričan, da lahko premaga vse, siguren, da je on tisti, ki upravlja, ki je do zdaj že premagal vse življenjske težave. Do tedaj je bil srečen človek v vseh pogledih. Imel je rak prostate, ki se je razširil na kosti. Dobival je kemoterapijo dvakrat, brez uspeha. Nekega dne sem ga obiskala in v joku mi je dejal:' Umiram.'
Težko sem ga gledala v okrutnih rokah usode. Rekla sem mu, ne skrbi, obstaja reinkarnacija, vse bo v redu, samo moli, Bog je milostljiv. No, dejansko je bila to slaba uteha nekomu, ki ne pozna Boga. Povrh vsega sem se čutila povezano z njegovim trpljenjem, čutila sem njegovo bolečino in strah. Ves čas sem molila. Fizična bolečina je bila pri njemu neznatna v primerjavi z duhovno bolečino, ki jo je občutil. Postal je ponižen.
Vmes sem odhajala v Indijo, dokler me ni poklicala mama. Bila je popolnoma izgubljena. 'Prosim te, pridi. On je v bolnici in rabimo te tu.' Usedla sem se v prvo letalo in odšla k očetu v bolnico, kjer so mi dali privatno sobo in mi dovolili, da tu spim in skrbim za njega. Razumela sem, da se skušajo ljudje čimbolj izogniti resničnosti smrti in da je mati pač prevalila breme name. Ona je odšla domov in bila mirna vedoč, da bom jaz poskrbela za vse. No, tudi ona je globoko v sebi čutila skrb za njega, jaz pa sem bila najboljša rešitev, ki so jo imeli. Nisem sigurna, ampak zdi se mi, da čim se nekaj izmakne njihovi materialni percepciji in kontroli, se popolnoma izgubijo. Jaz sem se čutila zmožno skrbeti za očeta. Mnogi morajo iti sami skozi to, kar bom tu opisala.
Spala sem poleg očeta in skrbela za njegove potrebe. Bolj kot se je približeval konec, bolj je bil blizu drugi, izvenzemeljski dimenziji. Dan pred smrtjo je dejal, da se v prostoru nahajajo ogromni psi in da zunaj lebdi neka grda oseba. Noč pred smrtjo je bil zelo raztresen. 'Odveži mi noge', je govoril nekomu in bil je vidno vznemirjen. Mati in moja hči so se odločile prespati v bolnici, kar ponavadi niso storile. Okoli 20 ure zvečer, me je hči prebudila. 'Pridi hitro, nekaj se dogaja z dedom.'
Pohitela sem do njegove postelje, v kateri se je dvigal:' Prosim te, lepo te prosim, pusti me, osvobodi me. ' Njegov glas je bil ponižen in prestrašen, oči je imel zaprte. V šestih urah je to večkrat ponovil. Poskušal je skočiti s postelje in se skriti pod blazino. Morate razumeti, da je bil kost in koža. Sam ni mogel niti na stranišče, a zdaj je skušal vstati in pobegniti. Premetaval se je kot blazen. Prijela sem ga za ramena in vprašala:'Oče, kaj se dogaja? Ali si dobro?' On je bil prepaden. 'Oh, Sue, poskušal sem pobegniti, res sem poskušal, toda ujeli so me.' Njegov glas je prešel v krik. 'Ona me je ujela'. Naslednje ure sem presedela ob njemu in ga skušal pomiriti. Vpil je brez prestanka.' V imenu Boga, pustite me, samo za deset minut, prosim vas.' Njegov glas je bil nejeveren, a istočasno proseč in ponižen. 'Kaj se dogaja?' sem vprašala. 'Poskušam ti povedati, a enostavno ne morem.' Šele proti jutru sem dojela, da ga mučijo Yamadute, odposlanci iz pekla. Rekla sem očetu, da mi je žal, da nisem tega prej opazila. On je izmučeno prikimal. 'Ali so še tu?' sem vprašala. 'Ne, pustili so me'. Naslednje tri ure sem molila za njega in prosila Boga za milost za njegovo dušo, dokler ni mirno umrl.
Ubogi oče. Okrutni, okrutni materialni svet! Prešlo je samo sedem mesecev od začetka njegove bolezni in njegova 71- letna življenjska zgodba je bila končana. V času, ko se je on boril in premetaval sem in tja sem vprašala sestre, kaj se z njim dogaja. 'Oh, to je normalno. On se samo bori in to večina počne. To se imenuje predsmrtni nemir, sestre hodijo na tečaje za take primere. '
Jaz bi jim rekla, to stanje se imenuje predsmrtni odposlanci pekla. Seveda, njim se svetuje, da bolniku dajo morfij in da ignorirajo njihovo stanje. Dejansko tudi nihče za to ne ve. Jaz sem razumela samo s pomočjo Boga, čeprav me je oče prosil za pomoč. Zavesa iluzije prekriva vse, tako da nihče ne ve, kaj se dogaja, razen umirajočega. Oče je omenil pse. Kasneje sem zvedela, da v Yamaraja spisih, ki dajejo detaljne opise, piše, da psi iz pekla pridejo na mesto umiranja grešnika nekaj dni pred smrtjo. Ja sati, prav si ugotovila in mislim, da si veliko pomagala svojemu očetu na zadnje ure. Z tvojo pomočjo, ki je bila prisotna v ljubezni in mu je dajala občutek moči, in molitvijo, ki pa je pomagala premagovati hlapce pekla, ki so hoteli nasilno vzeti dušo tvojega očeta, si bila v zelo veliko oporu očetu. Človeku se nekaj ur ali dan pred smrtjo začne postopoma odpirati notranji duhovni vid in od začetka nakazuje slutnje na smrt, proti koncu pa je že vseskozi prisoten tako, da človek že na tričetrt gleda svoj duhovni svet in hkrati še zaznava telo in svet okrog sebe. Vedno prvi pride satan po dušo in to tisto, ki si jo je vseskozi pripravljal za pekel. Ker se zelo boji, da bi bil prepozen, že hoče imeti dušo človeka preden ta popolnoma zapusti telo. Od tod izvirajo nepopisne bolečine na zadnjo uro, ker hočejo satanovi pomagači takorekoč iztrgati dušo iz telesa, ker ga še ni popolnoma zapustila. Ne redko kdaj jim to tudi uspe in takšna duša, ki je nasilno iztrgana iz telesa se ne more takoj zavedati sebe in je zelo prestrašena, z takšno dušo potem z lahkoto opravijo in preden se zave sama sebe je že trdno v peklu. Če pa takšen umirajoč človek spozna prevaro pekla in se zmore z ponižnostjo pokesati nad seboj, potem se v njemu prebudi moč ljubezni, ki pa je kos vsem peklenskim prevaram in zvijačam. Tako lako odžene vse prikazni, ki vlečejo njegovo dušo iz telesa in preide na novo mirno pot, ki pelje vstran od pekla. No nazadnje še moje sožalje za tebi vsekakor ljubečega očeta. No pa lep pozdrav in spreglejmo prevare in zvijače pekla še preden pride zadnja ura. M.L., hvala ti za prijazne besede! Ampak to izkušnjo je doživela neka ameriška vernica, moj oči je na srečo še živ in zdrav. Res pa je, da na koncu živimo v svetu, kjer se vsak bori za obstanek, a na koncu nihče ne obstane. Tako da nas vse prej ali slej čaka bližnje srečanje s smrtjo.
|
Home
Pages: 1 
