Medved

Sanjala sem, da sem v Halozah, samo da je blo vse drugače kot je tam. Tašči sem pomagala čistit zelenjavo. Ostanke je blo treba odnest na kompost. Rekla je, pazi, ko posije sonce, bo prišel medved. Šla sem ven, po stopnicah dol, vse okrog so bli vrtovi, obdajala pa jih je visoka zidana ograja. Bilo je mračno, po dežju. Kompostnik je bil zunaj ograje in stopila sem ven. Potem sem rezala in rezala in je trajalo in trajalo in zdelo se mi je, da nikol ne bo konca. Vedla sem, da se mudi. Vprašala sem se, če me je tašča poslala nalašč ven. Nekje blizu mene, je ‘tast’ grabil travo. Samo da mu ni bil sploh podoben in bil je cel neki strog in hladen in vzvišen. Ko da sem neka tujka. Vseeno sem razumela, da je tu zunaj zarad mene, da pazi da se mi kaj ne zgodi. Ker pač živim v njegovi hiši. V nekem trenutku se mi je zazdelo, da mogoče boljše če neham rezat tisto listje. Pogledala sem ‘tasta’. Rekel je, pohiti, sonce sije. Ravno ko sem hotla rečt, da greva, sem zagledala medveda. Počasi je hodil ob ograji in ko sva se spogledala, se je ustavil. Sonce je sijalo na njega. Bil je zlato rjav, velik. Kar gledala sem ga, še nikol ga nisem vidla tolk blizu. Potem sva se s tastom spogledala. Vedla sem da bo treba bežat. Ko da bi vedel, se je medved dvignil in naslonil na ograjo, da je gledal preko. Če bi skočil čez, bi naju na poti prestregel. Če bi šel okoli, naju ne bi. Laufaj, je rekel tast in začela sem tečt kolk sem mogla. Medved je kar zdrsnil čez ograjo. Nisem si upala gledat nazaj, ker nisem smela zgubit niti trenutka. Komaj sem se lovila po tistih stopnicah gor, odprla vrata, tast me je pahnil naprej.. in v tistem sem se zbudila. Vedla sem, da sem rešena. In da se on ni mel časa.
-----

Blo je sredi noči in sanje so me tolk vznemirle, da sem jih potem prevrtavala nazaj in iskala rešitev. Če bi stekla namesto gor dol v klet.. če bi Darko medveda prestrašil.. sam Darko je izgledal čist nezainteresiran, nekje v hiši je gledal tv, še ko bi lahko odprl vrata je samo gledal skoz okno. Tašče sploh ni blo nikjer. In vsakič me je tast porinil naprej, njemu pa ni uspelo..

Ne vem sploh, s čem sanje povezat. Spomnile so me na tigra. Mogočna žival. Ki me napada. Čez dan sem najdla nekej skupnih točk. Živali. Varuha. Oba neosebna. Vseeno sta me rešila. In nekakšno žrtvovanje. V prvih sanjah je šlo za neko drugo srce, v teh je dal ‘tast’ življenje, da reši moje.
Zakaj me sploh rešujejo? A me je treba rešit? Mogoče bi me blo treba požret.. V prvih sanjah sem povezala tigra z resnico. Zakaj bi me blo treba pred njo rešit? Zakaj sem tukej bežala v hišo, kjer je blo vse sivo in nepomembno in ni blo nobenga, ki bi mu bla mar, ne pa ne vem.. u naravo al kamorkoli. Zunej je blo polno barv in vse je žarelo.
Pol sem šla gledat totemske živali. Če se mi je prikazal medved, kaj medved predstavlja. Nej bi simboliziral moč, introspekcijo in vedenje. Tud previdnost. Najt resurse za osebno preživetje znotrej sebe, kot medvedje, ki se celo zimo hranijo s svojo maščobo. Odločitve iz pozicije moči. To sicer nikol ne škodi, ampak trenutno se mi ne dogaja nič takega s čemer bi to povezala..

Ne vem.. kašna ideja?

""I have always depended on the kindness of strangers."
-- zadnji stavek Blanche DuBois v Tramvaju poželenje Teneseeja Williamsa

Meni tvoje sanje spominjajo na vprašanja in problematiko, ki jo vzpostavlja Williams v tej drami, ne vidim tebe ravno direktno kot Blanche.

Kaj je tisto, česar se tako bojiš in predstavlja v sanjah medved, kakšna je tvoja v vloga v tej postavitvi, zakaj slepo slediš navodilom, zakaj pazi nate tast in ne kdo drug, vse to so vprašanja, ki so po mojem bolj pomembna od tega, ali steči v klet ali v hišo ...

bp

Devi wrote on 20.04.2009 at 17:39:25:


Haloze, revno, nazadnjaško okolje. Verjetno se počutiš, kot da si žrtev nenaklonjenega okolja. Tu sta tast in tašča, ki te varujeta pred medvedom. Njihova si, njihov sin te je pripeljal domov in zdaj si njihova. Ne moreš se znebiti "skupinskega, familijarnega" načina življenja in postati individualistka, ki bi se nato vklopila v familijarni način življenja na novih temeljih. Animus, tvoj tast, hladen gospod te pazi. Je človek, ki opravlja svojo dolžnost, zato pa je hladen. V resnici sploh ne zna paziti na sebe, zato ga pa medved ubije. Kaj pa medved? Sila narave, nagon. Kaj žene medveda, da napade? Je lačen, je pohoten? Medved pride, ko se pojavi sonce. Ko se pojavi sonce, imamo občutek, da smo prerojeni, polni energije, pripravljeni na nove podvige. V tej situaciji medved tasta ubije, ker tast ne ve, kaj bi si s soncem začel, vidi samo strah pred medvedom, ki lahko razruši dom-ječo. Medved pa tudi nič ne razmišlja, samo nagonsko napade in ubija okoli sebe. Dvomim, da je lačen. Darko pa v varnem zavetju doma gleda TV. Zakaj gleda TV? Mogoče tvoj medved preveč pritiska na njega in ščiti svojo inferiornost? Je kaj razumevanja med vama, sta sposobna videti bolečino in omejitve drugega ? Rešitev je v razsvetlitvi interesov, želj, pričakovanj in kompromisu med deževnimi zaščitniškimi Halozami(Darkotom) in nevarnim sončnim Medvedom(Devi). Mislim, da je medved v teh sanjah simbol neke agresije, ki je  zatrta zaradi strahu pred svetom na drugi strani betonske ograje. Agresijo je treba kontrolirano uporabljati, drugače ni nobenega napredka. V konflikte je treba iti, da se problemi sproti razčiščujejo, potem ima medved manj možnosti za svoj ubijalski pohod. Če človek s konflikti sproti razrešuje probleme, potem se tudi okolje spreminja in pritisk familijarno-socialne ječe je bistveno manjši in individum lahko diha. Pač ravnovesja.
Mislim, da sanje kažejo na objektivno situacijo, odnos med vama s partnerjem in na tvojo notranjo, psihološko realnost, ki je precej podobna zunanji realnosti.

Quote:

tist kar je Pepelka delala je blo ločevanje zrn od plev, al kako je že blo v tej pravljici (moja najljubša, v bistvu). mogoče tud, da se čas izteka.. da moram hitro porihtat stvari, zmetat stran kar je za stran (kompostnik je zunej ograje (osebnosti).
tako romantično asociacijo si mela, mi je všeč, hvala ti

Quote:

ne spomnim se več poante te drame, čeprov se pa spomnim da je naredla name vtis, ko sem jo gledala še kot mala..
sem si jes tud postavla ta vprašanja. po moje, ker sem navajena. ne morem rečt da se bojim. ker ni nekega posebnega strahu noter. mogoče je prej una meja med sanjami in trenutkom, ko se zbudiš.. eno je mračno, drugo je svetlo. eno je delat kar si navajen in znaš, drugo je, odzvat se trenutno. na nekaj, česar nisi navajen.

Nemoč, Robi. Je lahko tud navada. Ker sploh ne sprobaš, kje si v tem trenutku s svojimi močmi. Oz, to mi je zdele prišlo na misel.

Torej je TV gledajoči Darko tvoj aspekt. Sanje se dogajajo na čisto subjektivnem nivoju. Obdelujejo tvoje vedenjske vzorce. Še vedno mislim, da je medved agresija, libido, življenska energija deloma že sofisticirana, na pragu zavesti, ne čisto surova, impulzivna (Čeprov jes medvedu ne bi rekla ravno zlo. pameten je, zelo lep). Prva ovira, hladni tast je prebita. Aspekt človeka, ki opravlja svojo dolžnost in je zato emocionalno hladen, je ubit. Ostane še Darko. Darko je v teh sanjah nedejaven in zdi se mi, da njegova starša (spet tvoji aspekti) vzdržujeta in podpirata to civilizacijsko nerazvito okolje, ki bi ga Darko lahko dvignil na višjo raven. Potrebe so očitno silno močne. Potrebe po akciji, razvoju. Trebljenje in rezanje zelenjave in dajanje tega na kompost, je čas introspekcije, ko je tudi vreme kislo. Ko posije sonce, je čas za akcijo, za uporabo tistega, kar je bilo narejeno v času trebljenja in kompostiranja.

murileon wrote on 22.04.2009 at 07:42:19:

Tle je en keč, vidiš.. jes nimam nobenih hudih potreb po akciji in razvoju. nisem en od tistih ljudi, ki bi si zelo želela sprememb. celo želja nimam dosti. oz, če bi zdejle pomisla, se ne bi mogla spomnit skor na nič, kar si želim. imam jasno plane in jim sledim. ker vem, da je to dobro in da človek mora napredovat. to delam konstantno, počasi, že tolk počasi, da je dolgočasno. me pa to rešuje stresa. in stesa res ne maram. v bistvu sta v hiši ostala dva vidika, ki v meni še kako močno živita. brezbrižnost, brezželjnost, apatija mogoče celo, al pa otopelost. niti ni tolk strah pred tem, da se nekej spremeni, bolj ideja o tem, da tud če se nekej spremeni, ne bo kaj bistveno drugače in da je torej tako vseeno. entuziazma imam zadnje čase zelo malo..
in pa planiranje. tle je bla tašča zlo dobra. znam čakat in sledit navodilom. nikol prej v življenju nisem tega znala, zmer sem šla po instinktu, pa nikol deleč prišla. zadnje čase pa tud, če grem kdaj za navdihom, se včasih tolk zaplezam, da si želim da ne bi šla..
mogoče bi mogla razmislit, kako tega medveda spustit še v hišo

Quote:

Mogoče je tudi to znak otopelosti, ker ne sprobaš.

Saj noben ne mara stresa, ampak brez stresa in da sebe postavljamo pred izzive, ne moremo osebno napredovati.

Nekje obstanemo in se zadovoljimo, pa čeprav bi naj stopili na pot.