5. NE UBIJAJ

Razlaga je lahko, da se ne ubije (ubijanje se navadno nanaša na nepotrebna življenja ali nesrečo) brez vzroka. Naj se ne ubija zaradi lakomnosti-kakršnekoli, psihološke ali stvarne. Pomeni po potrebi, ki je nujna za tvoje življenje. S tem se misli tudi počasno ubijanje, kot je prisilno delo (za ljubi kruhek). Enako je pri živalih in rastlinah, dokler ni nujno in ne zaradi svoje opredelitve (želje po vibraciji) ali lakomnosti. Oboje je enako.

Lp,Igor

2. NE SKRUNI BOŽJEGA IMENA

Neumnost, kako sploh lahko skruniš božje ime. To pomeni dejanja, ki izražajo nespoštljivost do božjega-imena. Torej skruniš nek ideal, ki ga je nekdo imenoval in s tem želel sebe vzvišati. Vsako spoštovanje, pa je odmik od enakosti in vodi v večvrednost.
Popolno bebavost in mentalno nedoraslost, naučeno blebetanje, izraža ta zapoved.

Lp,Igor

Govori o skrunitvi imena. Ne o preklinjanju.
Izgleda, da ti ne razumeš. In to ni nobena šifra ampak zapoved.

Lp,Igor

Zato sem pa napisal, da naj vsak napiše kako si jih obrazlaga-zapovedi.
Ti pač praviš, da ta 5. zapoved govori o "Ker je večno sedanja  vseobsežna vesoljna samodelujoča samozadostna in samoohranitvena samomanifestacija teološka šifra za samoobstoj  Boga". To je tvoja obrazlaga 5. zapovedi. Prav.

Lp,Igor

Sebe skrunim s tobakom. Božje ime nima s tem nič. Skrunitev je dejanje. Beseda pa še ni dejanje.

Lp,Igor

Quote:


Očitno te iritira pojem spoštovanja.

Temeljni vzor za čustvo spoštovanje je pravzprav dano v  4. zapovedi: spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji!. Izhaja iz odnosa otrok do očeta (na svoj način) in do matere (spet na drug način). Oba si morata spoštovanje seveda zaslužiti, otrok pa jima zasluženo spoštovanje vrača/plačuje s hvaležnostjo. Hvaležen otrok je seveda vodljiv, saj ima  nekaj od življenjskih izkušenj ki mu jih lahko posredujeta le oče in mati. Otrok, ki nima spoštovanja do staršev, si mora življenjske izkušnje na trši način pridobiti sam.  Ta vzorec (ne)spoštovanja in življenske drže iz primarne družine se kasneje prenaša na vse  (vertilkalne in horizontalne) odnose do avtoritete (ne avtoritranosti) v družbi.

Idealizirano (bolje rečeno nezasluženo) spoštovanje   temelji  na strahu pred nekom/nečem, na strahospoštovanju (po domače 'rešpektu'), na avtoritiranosti. Iz pristnega (zasluženega) spoštovanja sledijo dejanja, ki temeljijo na zaupanju tistemu, kogar spoštujemo. In nasprotno, če zaupanja ni, je možen samo strah, če pa je možen samo strah,  sta možna samo premoč in mehanična nadvlada.

Quote:


Zelo dobra razlaga! Vsi ubijamo, če ne drugače nehote, že ko hodiš, ubijaš življenje pod nogami, ko pomendraš mravljico, poteptaš rožico...Naj pa ne bi ubijal po nepotrebnem ali zavestno, iz objestnosti, pohlepa, ker to ubija v tebi čut usmiljenja in te duhovno oslabi.

Alojz, ampak jaz nisem in nočem biti samo-spoznan. Ta beseda namreč vsebuje vzvišenost in popolno egocentričnost, ki te osami v lastno samo-izbiro in nazadnje v samo-zaljubljenost. Etika pomeni pravičnost, samo-spoznan človek pa dobi samo vzvišeno samozavest, ki temelji na strahu pred božjim imenom. Spoznanje je povsem nekaj drugega.

Titud, beseda spoštovanje me ne iritira. Zakaj bi me le? Imaš neko razlago v božjih zapovedih, ki govorijo kaj je prav in kaj narobe in Mojzesu bi jih naj dal bog. Torej ideal, ki je neprekosljiv, pravičen in zato etičen. Ko razmisliš v sebi do koga si spoštljiv, boš prišel do zaključka, da vedno do osebe, od katere nekaj pričakuješ. Torej je v spoštljivosti strah, strah pred tem, da nečesa ne bi dobil. Po teh zapovedih pač ne boš prišel v raj, če ne boš spoštljiv do teh in teh.

Robi beseda ni dejanje. Je le beseda, ki ima izvor v mislih, prav tako kot čustva, vendar je čustvo že prikaz misli na telesu in s tem dejanje. Zato je pomembno sočustvovanje in ne somiselnost.

Lp,igor