Razlaga vsega tega bi le malo koristila, če se ne držimo povedanega, takrat bomo nauk našli v samem sebi in naš prebujeni duh, nas bo okrepljen z Božjim duhom, vodil k vsej resnici in modrosti. Če se hočemo izučiti kakšne umetnosti, moramo k umetniku, da nam pokaže prijeme; potem moramo pridno vaditi, da se toliko izurimo v prijemih, da postanejo ti povsem enaki mojstrovim in potem bomo enak umetnik kot mojster.

Če se hočemo naučiti misliti, moramo k filozofu; ta nas bo opozoril na vzroke in posledice in tako bomo začeli misliti in sklepati in bomo rekli: ker je voda tekoče telo, je ni težko razgibati; zaradi svoje teže mora teči navzdol, ker se je po najsplošnejšem izkustvu doslej zaradi privlačne sile zemeljske globine vsa usmerila h globini zemlje in mora tja neprestano težiti po nespremenljivem zakonu, ki je zakon nujnosti v celotni naravi.

Ko voda v morju doseže najgloblje korito , se njen tok sicer umiri, toda sama vendarle ostane tekoča snov; in ko širno gladino vzvalovi vihar, spravi sicer mirno površino vode v valujoče gibanje, in to valovanje vode pravzaprav spet ni nič drugega kot teženje tekoče snovi po mirovanju. Toda ravno zato, ker nobena stvar nima tako močnega nagona po mirovanju kot voda, jo je tudi najlažje spraviti iz ravnotežja in jo vznemiriti.

Iz tega pa končno sledi sklep: kolikor bolj tekoče je kako telo, toliko bolj je nagnjeno k mirovanju; in kolikor večjo nagnjenost k mirovanju izraža v svojem telesnem bitju, toliko lažje ga vznemirimo. Koliko laže pa kako elementarno telo spravimo v gibanje, toliko bolj tekoča mora biti. Iz tega primera vidimo, kako se v filozofski šoli začne učiti in misliti in kako začnemo iz vzroka sklepati na posledico in tudi obrnjeno.

Le da se vse to mišljenje vrti v krogu, iz katerega ne najde in tudi ne more najti izhoda. Vse to premišljevanje koristi človeku le malo ali nič glede njegove notranje, duhovne biti, hotenja in mišljenja. Če pa se lahko izuriš v kakšni umetnosti le pri umetniku, za urejeno racionalno mišljenje le pri filozofu, se bomo notranjega duhovnega mišljenja lahko naučili samo od duha, in sicer od vse prešinjajočega Božjega duha v samem sebi, to pomeni: le duh lahko prebudi duha; duh namreč vidi in spozna drugega duha tako, kot oko uzre in spozna drugo, da je oko in kakšno je.

Duh je najbolj notranji vid duše, katerega svetloba prešinja vse, ker je najbolj notranja in zato najčistejša svetloba. To nam pove, kako je z učenjem različnih stvari in da je zmeraj treba imeti za vse, česar se hočemo naučiti, najustreznejšega učitelja, sicer ostanemo večni šušmarji; zelo pomembno pa je, ko smo že našli najpomembnejšega učitelja, da nadvse natančno in prizadevno storimo vse, kar je učitelj zapovedal ali svetoval storiti ali vaditi.

Ko se bo duh v nam prebudil, bomo slišali njegov glas kot svetlo misel v svojem srcu. Torej moramo seveda prisluhniti in se po njej ravnati na vseh področjih svojega življenja, tako bomo svojemu duhu ustvarjali čedalje večji prostor delovanja; tako bo duh v nas rastel do velikosti moža in bo prešinil vso našo dušo in z njo vse naše materialno bitje.

Ko bomo dosegli to točko bomo sposobni videti in spoznati ne le to, kar vsi naravni ljudje vidijo in zaznavajo s svojimi čutili, temveč tudi takšne stvari, ki so za navadnega človeka nedoumljive.

To resnično stanje je le nekoliko nakazano za spoznanje, kako je z duhovnimi stvarmi. Toda vse to nam je še vedno v majhno ali pa nikakršno pomoč, če se ne potrudimo in ne izvemo kaj moramo storiti za prebujenje svojega duha.

No pa lep pozdrav.

Alojz in Sandib wrote on 21.05.2010 at 10:01:20:


kaj tale softver si pa ukradel od meherbabe?
Se takoj vidi ker ga nisi prevedel pravilno iz originala lol

Nikol nisi bil kaj prida robot in ni čuno da so te uporabljali v kamnolomu za točilni pult namesto mize hehehe

M.L., k resnici in modrosti vodi svoboda. Dokler si učenec ali praktikant svobode je to le tvoj ideal in si idealist. In to je le druga plat pesimista. Oboje je posledica tvoje želje po nekaj biti in v tem ni svobode.

Lp,Igor

Pot k duhovni popolnosti si večina ljudi predstavlja kot neko naučeno in opravljeno delo, ki zahteva svoj določen čas za opravlanje le tega. Za doseganje povsem duhovnega stanja, pa ni ravno tako, da bi ga lahko merili v urah in dnevih, ampak se duhovno delo na duhovni poti človeka meri le po moči volje, vere, zaupanja in ljubezni do Boga in do bližnjega. Torej je od vsakega človeka posebej odvisno kdaj bo lahko dosegel povsem duhovno stanje.

Bog s svojo vsemogočnostjo ne bo izsiljeval združitve duše z duhom, ampak bo človekovo srce nenehno čedalje bolj razsvetljeval in ga napolnjeval z resnično modrostjo iz nebes; tako bo človek duhovno rasel in se krepil ter vse ovire, ki so mu kot preizkušnja še tu in tam posejane na njegovi poti, zmeraj laže in zaneslivejše premagoval.

Čim več ljubezni do Boga in do bližnjega bo človek živo občutil in čim bolj usmiljen bo v svoji naravi, tem večji in močnejši bo tudi Božji duh v njegovi duši. Saj ljubezen do Boga in iz nje do bližnjega je sam Božji duh v človeški duši. Tako kot se duša krepi in raste, raste tudi Božji duh v njej. Ko nazadnje ves človek postane čista in najdejavnajša ljubezen, je tudi njegova duša že združena z duhom iz Boga, in človek ja za vedno dosegel najvišji cilj svojega življenja, ki mu ga je zastavil Bog.

Kajti Bog sam je v sebi najvišja in najčistejša ljubezen in torej tudi duh iz Boga, ki je na voljo vsakemu človeku.

Če postane duša po svoji svobodni volji vsa podobna ljubezni duha iz Boga, potem je tudi jasno, da postane eno z duhom iz Boga v sebi. Ko se to zgodi je popolna. Kdaj se to zgodi, se ne da natančno določiti, ampak mora to duši sporočiti in nakazati njen lastni občutek.

Resnična, čista in živa ljubezen je skrajno nesebična, je polna ponižnosti, je dejavna, potrpežljiva, in usmiljena; nikoli nikomur po nepotrebnem ni v breme in vse rada prenaša; ne naslaja se nad nesrečo bližnjega, ampak si nenehno prizadeva, pomagati vsakomur, ki potrebuje pomoč.

Čista ljubezen je tudi zares kar najbolj čista, ne veseli je pohotnost mesa, ampak jo toliko bolj razveseli čista omika srca.

Ko človeška duša s prostovoljnim prizadevanjem in trudom postane kakovostna, je enaka svojemu duhu in tako tudi postane popolna v sebi in Bogu.

Kot sem že na začetku rekel; tega trajanja časa, ki je potreben za doseganje duhovne popolnosti, pa ne more nihče določiti in meriti v urah in dnevih, ampak je odvisen le od človekovega prizadevanja, njegove vere, zaupanja, volje in ljubezni do bližnjega in Boga

No, pa lep pozdrav.

Božja beseda človeku ne more biti podana z neko svetno razumsko človeško govorico in človeško svetno modrostjo, ampak z dokazovanjem nam povsem neznanega duha in njegove moči, da naša vera in naše prihodnje znanje ne bosta temeljila na modrosti duhovno slepih ljudi, temveč na čudežni moči duha iz Boga.

Ta Božji način Njegove besede se zdi svetnim modrecem norost, ker ničesar ne vedo in s svojimi grobimi čuti ne zaznajo nič o duhu in njegovi moči; toda Božji nauk je kljub temu najgloblja in najvišja modrost, toda le za oči, ušesa in srca popolnih ljudi, ki so dobre volje in so vedno izpolnjevali Božje zapovedi.

Kar nam Bog razodeva, to razodeva Božji duh našamu duhu, da bo lahko tudi naš duh preiskal in spoznal globine v Bogu. Zato od Boga zdaj ne dobivamo duha sveta, ki ga ne potrebujemo, ampak duha iz Boga, da bomo šele po tem duhu zmogli povsem dojeti in razumeti, kaj vse nam je dal Bog.

Zato Bog ne more z ljudmi govoriti po človeški modrosti, temveč le z besedami, ki jih uči Božji duh in vse stvari sodi duhovno. Človek pa Boga ne more povsem razumeti zato, ker naš duh še ni povsem prežel naše duše. Ko pa bo naša duša z vso ljubeznijo in svobodno dobro voljo povsem v duhu iz Boga, tedaj bomo tudi mi sami vse stvari sodili duhovno ter spoznali in razumeli vse, kar se nam zdi zdaj še nejasno in nerazumljivo.

Toda povsem naraven človek od Božjega duha v sebi ne sliši nič, in ko mu o tem kdo govori, se mu zdi to norost, saj nima v sebi tistega, kar bi lahko njegova duša sodila. Če hoče človek duhovne reči dojeti in razumeti, mora biti njegova duša in vse drugo pred tem povsem duhovno usmerjeno; kajti vse življenje in vsa resnična svetloba in vsa resnična moč je le v duhu.

Naravni človek brez duha pa je materija z obsodbo vred in njegovo naravno življenje mu je dal Božji duh le kot sredstvo, da lahko z njm, če hoče, v sebi prebudi resnično, duhovno življenje. In tako lahko s svojo naravno pametjo že spozna Božje zapovedi kot takšne, in potem zbere voljo, da jih tudi izpolnjuje ter po njih živi in ravna. In če to stori, potem Božji duh prodre v njegovo dušo toliko, kolikor je ta napredovala v izpolnjevanju Božjih zapovedi ter v veri v Boga in ljubezni do Njega in bližnjega.

Ko pa duša v tem doseže takšno moč, da nikoli več ne more pasti nazaj, je to že zanesljiv dokaz, da jo je duh iz Boga povsem prežel in v njej duhovno uravnava vse njeno spoznanje in znanje; takšna duša je s tem povsem premagala svojo prej mrtvo materijo in je z Božjim duhom, ki jo je prežel, postala duh, moč, svetloba in resnično, neuničljivo življenje, ki ga ne more usmerjati nihče več.

Pa lep pozdrav.

M.L. wrote on 15.03.2011 at 09:34:56:


Hvala ti, brat U. iz M.L.  

Moram še enkrat it brat , da globlje-bolje dojamem  

Lp + #

Quote:

Dvomim, do Bog pričakuje, da smo žrtveno jagnje.

Lahko se celo življenje žrtvuješ in trpiš....In kaj imaš od tega ?
Kdor trpi in se žrtvuje, ne čuti ljubezni.

Samo ego je tisti, ki si lahko izmisli kaj takega, kot je "božja volja"

M.L. wrote on 29.04.2011 at 10:09:59:


Preeečudovito povedano, dragi brat U. iz M.L. !!! Hvala  

Morda bi še dodal, da mora seme Božjega Duha kaliti/rasti/zoreti na Zemlji dobrih del do vseh Bližnjih ?

Ali pa sem se že zmotil ?  

Hvala za vse  

Lep pozdrav iz duhovnih nižav, nekoč višav, čav .  

Boštyanko + #