Hočem rečt, da ko imaš enkrat diplomo v žepu se ti piše zelo svetla prihodnost (sploh so mame vesele če jo imaš)
???
Iboga ti da zelo močan stik z abstraktnim delom sebe. Jaz to imenujem abstraktno, ker je ta del neulovljiv, nepredvidljiv, zanimiv, magičen in povsem se zaljubiš v njega, no ne tako kot narcis, čeprav je ljubezen prisotna, ampak čisto celostno veš da si to ti in to ti je navdušujoče. Pozabiš na to da obstaja tisto vsakodnevno nenezadovoljstvo nad samim sabo.
Ker pa je ta človeška civilizacija tako narejena, da drži ljudi ujete, in jih pušča na stopnji psihološkega razvoja tam malo nad živalmi (včasih so celo živali bolj kul, k za njih skrbi najboljša mama - Narava). Pa s tem mislim tud in predvsem na ta naš zahodni razvit svet. Človeštvo bi že zdavnaj lahko imelo razdelano etiko pravilnega načina življenja in bi strogo kaznovala kršilce te etike.
Tako pa se na vsakem koraku srečuješ s samimi iluzijami. Vse v tem človeškem svetu polni človeka z banalnostmi, od izdelkov v trgovini (jaz bi npr. z zakonom prepovedal prodajanje nekvalitetnih izdelkov), do služb (tu bi grdo kaznoval tiste, ki ne nudijo kvalitetnih pogojev za delo - tu pa mislim na tako kvaliteto, ki je recimo trenutno v Sloveniji skoraj ni), televizije... Ne mislim, da je tukaj vse mimo, ene 10% je dobrih stvari.
Ker sem recimo jaz, in tudi drugi po mojem mnenju, bombandirani z cca. 90% banalnostmi vsak dan, je zelo težko vzdrževati stik s tistim prvinskim, notranjim, čistim, abstraktnim delom samih sebe, ker se te banalnosti lepijo na človeka kot mrtvaška umazanija.
Tko da iBOGa je meni dala predvsem en tak zelo trezen in trajen vpogled v to našo civilizacijo, kjer je večina ljudi pravzaprav bolana. Kar pa se tiče diplome pa ti sama po sebi res nič ne pomeni. Če ne uporabiš znanja in vpogledov, ki si jih dobil, ti diploma ostane samo kot papir na katerega si lahko ponosen celo življenje ampak na koncu ti prav nič ne pomaga.
iBOGa ti jasno reče, da je potrebno spremenit način življenja in da ni vredno da bi zaradi denarja in moči (in še to ponavadi zaradi nekih drobtinic) prodal svojo dušo. Jest mislim da če se odločiš in če zadost prisluhneš samemu sebi, se pravi tisitemu kar bi v resnici rad počel v življenju in če v tem vidiš izpolnitev in notranji mir potem se pot počasi začne odpirati in postaja vse bolj oprijemljiva.
Tukej mi pride na misel ena misel od Don Huana (Carlos Castaneda); o abstraktem boju človeka za svobodo, ki se mimogrede nikoli ne konča...