vdas
1
Offline
I Love YaBB 2!
Posts: 12
|
Duša je večna, telo pa se transformira (na prafaktorje in iz prafaktorjev v telesa). Vedno se oseba poistoveča s svojim trenutnim telesom in celo še bolj minljivimi vlogami. Tako pač deluje ego brez katerega ni mogoče obstojati in funkcionirati. Tudi popolni imajo ego a na trajni osnovi. Duša se nikoli ni rodila in nikoli ne bo umrla. Rodi in umre telo oziroma se spreminja (celo vsak delec tvojega telesa, vsaka celica "ima svojo dušo"). Duša je večno odvisna od svojega stvarnika, če želi biti neodvisna potem mora sprejeti zakon karme, če želi biti odvisna od svojega kreatorja potem je osvobojena. Osvoboditev v kateremkoli drugem smislu ni mogoča.
Bitja so iz mejne energije, to pomeni so iz notranje (duhovne-večne) in iz telesa, ki se ga zavedajo (ego-jaz sem to telo). Jasno, s telesom se poistovečajo toliko dolgo dokler so v njem. Logično, da potem niso telo, a ker je duša prekrita z materialno ali zunanjo energijo (z neznanjem oz. nepravilnim znanjem o absolutni resnici) vzame telo in um za "jaz". Pravi jaz pa je duša. Torej vsi smo že itak večni, ampak ker mislimo, da smo telo, umremo. Kdor se rodi tudi umre in kdor umre, se gotovo spet rodi, noben temu ne more uiti. Izvorna lastnost duše, ki se nikdar ni rodila je, da izkuša zadovoljstvo. V primeru, da se poistoveča s telesom je zadovoljstvo materialno, torej začasno in pa seveda tudi nezadovoljstvo. Če pa se poistoveča s tistim kar je, večni in neločen, neodvisen delec boga (Bog je oseba, z vsemi energijami, itd., natančna definicija je v šastrah, kot vse ostalo o čemer pišem) in kot tak služi celoti in izkuša stalno zadovoljstvo. Zatorej je pot tistega, ki prakticira to duhovno pot enaka cilju, kajti cilj je služiti tej prečudoviti celoti (osebnemu Bogu) in na koncu ne dobi nekaj drugega kot še več okusa za služenje in samo služenje, ter le tako ne odvisen način izkuša zadovoljstvo. Čisto materialni princip za primer: Kako nekdo bolj uživa; če je sam na planetu (brez ostalih ljudi - osamljeni otok) ali v družbi v odnosu do ostalih, v družbi kjer so si vsi v medsebojni harmoniji. Sam uživat skoraj ne moreš, seveda so vse interpretacije zelo relativne, a gotovo nekdo bolj uživa svoj ego pred ostalimi kot pa, če je sam. A ne? vd
|