upam da se ne bom zmotu

razumsko razmišljanje predstavlja en del možganov, drugi del pa predstavlja intuicijo (leva in desne hemisfera). povezava teh dveh delov pa je koncentracija.

ko si v kontemplaciji (globoko premišljevanje) razmišljaš z razumom - stvari ki jih (vidiš) so ti razumljive - to, bi lahko reku predstavljajo te (kao) meditacije, ki so v večini primerov vodene, kao _predstavljaj_ si, da si na travniku ... blah blah ...
v tem primeru ne moreš odklopiti razuma, saj ga (zelo) intenzivno uporabljaš.

ko si v (pravi) meditaciji ne razmišljaš sploh (z razumom), v meditaciji ni pomemben razum, saj tega sploh ne uporabljaš. ta meditacija izgleda drugače kot una zgoraj in sicer se npr.  pomiriš nehaš dihat in ne misliš na nič, ko začneš spet dihat poskušaš zadržat tisto stanje od prej - ne misliš na nič in to, saj ko niti ne dihaš najlažje misliš na nič - kar je težko, saj imamo glavo polno smeti, problemov ipd.
TO je meditacija.
in v taki meditaciji mislim da najbolje odklopiš razum. si samo opazovalec opazuješ misli ki pridejo ampak jih ne misliš - jih čistiš - vzorce v bistvu.

intuicija pa se razvije sama od sebe s tem ko povečuješ zavest - čistiš vzorce ; v bistvu ona je razvita od vedno, samo ti ne zaupaš tem intuitivnim mislim, ker vedno dovoliš da jih razum (ego?) predela in jih s tem obrne v svoj prid, ki ni isti kot tvoj prid (namen), ki je usmerjen v 100% dobro za vse; v bistvu program po katerem deluje vesolje je tak in intuicija deluje v tej smeri, razum - ego - pa deluje v (samo) svoj (kao tvoj) prid ne pa v prid enosti - univerzuma.

skratka meditacija - pomirjeno stanje - nihanje telesa okrog 8 hz, tudi med normalnim življenjem, kar je valjda težko da se pa - živet v meditaciji.
sm sreču v martuljku gospoda pri 80-ih letih ki je bil poosebljenje tega, i.e. vse znanje, ki ga tudi širi, pa ne samo to, s svojim delovanjem daje zgled vsem ostalim in je totalno miren, vsaj na ven tako izgleda.

upam da ti kej pomaga.

Q
Gape, ne več če si čist zadel, kaj je to kontemplacija.
Q
kaj hočeš s tem povedat?

sicer pa kontemplacija (kot izraz) nima glih veze tuki zraven; hočem samo rečt da tista (kao) meditacija, ne more pomagat pri odklopu razuma.

že mogoče ampak SSKJ pravi:

kontemplacija -e ž (a) knjiž. poglobljeno
razmišljanje, razglabljanje o kaki stvari, zlasti
duhovni: sposoben za kontemplacijo in
introspekcijo / gre za globoko vživetje v
umetniško delo, za estetsko kontemplacijo;
odmika se v svet filozofske kontemplacije /
kontemplacija smrti
* filoz. stanje, ki se doseže s poglabljanjem v
nedoumljivo; rel. molitev, pri kateri se človek popolnoma zatopi v premišljevanje o Bogu in verskih resnicah

sicer pa vedno pravim: lahko pa ...

Preprosto:
1. Greš meditirat
2. Greš v hribe, hodiš cel dan in skadiš en joint
3. Vzameš rastline moči
4. Narolaš si muzko, pa densaš...
5. Tale mi je pa sploh všeč, govoriš v jeziku kakih 20 minut, kar ti pač pade na pamet, recimo blbladjdsk dsjf gho uhhh vuij juu bla k nou bu bu (Osho Rajneesh, no mind meditation)... Nato pa nekaj časa počivaš. Obstaja tud kaseta, kjer je posnetih nekaj 1000 ljudi, ki delajo to...
6. Treščiš se s kladivom po glavi   No ja, ne tega delat...

Evo. Kot nalašč je danes v Večeru ta članek:

31.7.2001
KULTURA
Četrta izdaja velike uspešnice koprskega Ognjišča Zgodbe za dušo

  Razum je zato, da bi doumeli srce

Nouwenove zgodbe so pronicljiv preplet literature, filozofije in praktičnega življenja
Zgodbe za dušo nizozemskega duhovnega pisatelja Henrija Nouwena (1932-1996), izšle pri koprski založbi Ognjišče, so prava uspešnica, saj so pričakale že četrto izdajo. Duhovnik in publicist Božo Rustja, urednik verskega mesečnika Ognjišče in tiskovni predstavnik koprskega škofijskega ordinariata, ki je zgodbe iz različnih del pisatelja zbral, prevedel in uredil, je s pomočjo sodelavcev tokratno izdajo še izpopolnil, saj se na zunaj predstavlja v lepši, simpatičnejši podobi, bogatita pa jo še lepši jezik in preglednost. Vse v knjigi je pravzaprav zasnovano zelo preprosto. Vsaki zgodbi - zbranih jih je nad trideset - sledijo vprašanja oziroma točke za osebni razmislek ali pogovor v skupini, vse pa še pestrijo misli in življenjske molitve priljubljenega pisatelja ter čudovite fotografije Francija Steleta.
Bralec, zlasti zahtevnejši (oziroma kdor se za takega ima), se bo ob preprostosti ponujenih zgodb znašel v rahli zadregi. Nekaj časa ne bo vedel, ali gre za otroško ali mladinsko branje ali pa je morda vendarle namenjeno odraslim. Čez čas pa bo vendarle prišel do sklepa, da so zgodbe pravzaprav univerzalne in da so torej namenjene tudi njemu, le odpreti se jim je treba. Da, za Nouwenove zgodbe je potrebno srce, široko odprto srce.
Nouwen je bil profesor teologije in psihologije. Veliko je potoval in živel v nekaterih revnih državah Južne Amerike. Pomemben življenjski korak je bil vstop v trapistovsko opatijo leta 1981, kjer se je v tihoti samostana posvetil molitvi in premišljevanju. Sledil je še zanimivejši korak, ko se je preselil v skupnost barka z imenom Svitanje v Kanadi. Tam je prevzel skrb za zelo prizadetega Adama. Kot v spremni besedi piše Rustja, so iz te izkušnje nastale zgodbe, v katerih ne opisuje samo ukvarjanja z Adamom, ampak svojemu delu išče utemeljitve v Svetem pismu in krščanski tradiciji. V veri išče odgovore, ki si jih postavljajo današnji ljudje. Pri tem mu pomagajo njegova bogata teološka izobrazba in izkušnje, ki si jih je nabral pri srečanjih z raznimi ljudmi, zlasti tistimi, ki jim je bil duhovni voditelj. Skratka, njegova teologija se rojeva v življenju in je življenju tudi namenjena. Njegov osebni slog je segel do src mnogih ljudi.
Formula, če smemo uporabiti ta nekoliko zlovešči izraz, ki jo uporablja Nouwen, je, da skozi vsakdanje zgodbe, v katerih nastopajo otroci in starši, popotniki, ptice, ribe in druge živali, drevesa, stražarji, gradovi in kamenčki v človeku spodbudi potovanje v lastne globine in k Bogu. Kako videti v stvareh bistvo in imeti dober odnos do stvari? Kaj so strah, sovraštvo, ljubezen? Od kod nezaupanje vase, odsotnost tveganja in ponovnega učenja, od kod samopomilovanje? Kako odkriti, k čemu si poklican, kako razvijati svoje talente in sposobnosti? Kaj je božja in kaj človekova volja? To je nekaj izhodišč, ki jih ob zgodbah ponuja avtor. Z njimi v bralcu spodbudi nova vprašanja in odgovore ter zlasti spoznanje, da v življenju ne moreš rasti, ne da bi na tem delal. Nouwenove zgodbe so pronicljiv splet literature, filozofije in praktičnega življenja. So potrditev, da je vsa resnica v človeku, da so resnica nekakšne speče ptice v naših srcih, ki jih je potrebno le prebuditi.

Andrej Žnidarčič

MP3CE wrote on 30.07.2001 at 14:46:17:


Blagor tebi, ce ti je to preprosto.
Jaz vem da bi blo to dobro zame, da bi se malo umirila, ampak meditirat ne morem! Skoz moram o necem razmisljat, pa nekaj planirat... tud ko grem na sprehod mi misli kar padajo v glavo.
Ampak sem se odlocila, da se ne bom nic silila, bo ze prisel cas.

Hvala, saj verjetno ves da nekje globoko v sebi to vem, pa si se ne upam priznat.