Nedelja, 13.2.2000
 
NEDELJSKI Online Zadnje spremembe:     
9.2.2000 ob 9:31     

 

ZAKAJ V TEJ DRŽAVI POLICIJA OSUMLJENCE PRIBIJA NA KRIŽ ŽE PRED SODNO OBRAVNAVO

Ko ti med rjuhe zleze policaj

Se vračajo časi sramotilnih stebrov – Kako uspe medijsko linčanim s sebe odstraniti madeže, ki jih je prilepila policijska preiskava, nikogar ne zanima, čeprav ti madeži (za) vedno puste sledove – Po državi straši policija s svojimi "krti" – Človek je nedolžen, dokler mu kaznivega dejanja ne dokažejo, pri nas pa je velikokrat obratno: menimo, da si kriv, če se ne strinjaš, pa dokaži, da nisi – Zakaj tožilec ne toži tistih, ki so nekoga neupravičeno obdolžili … – Če bi se policisti držali postopkov

Linč. Kdo pravi, da ga ni več! V mračnih časih človeške zgodovine so človeka obtožili, zatem mu sodili in – če so menili, da je kriv, kaznovanje prepustili vaščanom. Včasih so krivca privezali na sramotilni steber. Kajti ljudstvo vedno potrebuje Judeža. Tudi danes, v času sodišč in policije, ki naj bi varovali svoje državljane.

A slednji, kot kaže, izgubljajo etični kompas in si malce ohlapne zakone po svoje razlagajo: tudi tako, da osumljenca "vržejo" ljudstvu v sojenje kar preko medijev in preden ga dobi v roke sodišče.

Tako je v tej alpski deželici, kjer se vsi poznamo, nedolžnih vse manj in omadeževanih vse več. Kako uspeva medijsko linčanim odstraniti s sebe etikete in madeže, nikogar ne zanima. A madeži vedno pustijo sled. Kajti ljudje ob srečanju s takim človekom razmišljajo nekako takole: "Sicer ne vem ali pa sem že pozabil, kaj je storil, vsekakor pa so nekoč po televiziji govorili, da ga je policija obtožila sleparstva. Celo hišno preiskavo je imel..."

Pridrveli so s kamerami

Da, kako je pravzaprav s temi hišnimi preiskavami?! Kaj niso dom, stanovanje ali hiša celo nedotakljivi in lahko vanj pride le tisti, ki ga lastnik povabi ali pa pooblaščena oseba z dovoljenjem sodnika, za kar pa mora biti podan že kar utemeljen sum? Tako vidimo v filmih! Ampak naša policija dela zadnje čase hišne preiskave kar na tekočem traku, te ne dajo rezultatov, ki so jih pričakovali, kakšnega javnega in glasnega opravičila, tako odmevnega, kot je bila preiskava, pa nato tudi ni…

Dr. Milan Gorenšek , direktor Diagnostičnega centra Bled, si čisti madež, ki mu ga je naredila policija, ko ga je javno obdolžila kaznivega dejanja preslepitve. Tožilstvo je sedaj ovadbo zavrglo, vendar je šel medtem blejski zdravnik skozi težko življenjsko preizkušnjo. "S kamerami so pridrveli pred vrata moje pisarne, naperili vame luči in me vprašali, ali sem kriv kaznivega dejanja preslepitve. Kakšno kaznivo dejanje? Nič nisem vedel o tem. Torej niste krivi? Jasno, da nisem. Hvala za izjavo, so rekli in že jih ni bilo več. Preden sem se dobro zavedel, so bili pred vrati spet s kamerami. Tokrat drugi. Kako komentirate... No, sedaj sem si že opomogel od šoka – prosil sem jih, naj mi najprej pojasnijo, za kaj gre. Za hip so mi pokazali list papirja z glavo UNZ Kranj. Dobili so ga na tiskovni konferenci, kjer so me kranjski policisti obdolžili kaznivega dejanja preslepitve. Moji osebni podatki v policijskem poročilu so bili prepoznavni, saj dveh oseb s temi podatki ni: M. G. , star 59 let, iz Ljubljane, direktor in družbenik podjetja iz okolice Radovljice, ki se ukvarja z diagnozami..."

Kako je to prenesel? "Zapustil sem delovno mesto, se ure dolgo brez cilja vozil naokoli in se spraševal, kaj neki sem narobe storil. Zvečer sem pogledal poročila na POP TV in nacionalki in se zgrozil nad svojim bednim nastopom. Saj se branim, kot da sem res česa kriv! Le kdo mi bo še zaupal ? Bilo me je strah neznanega, če razumete..."

Milan Gorenšek ne očita novinarjem, čeprav so ga nekateri "raztrgali". So pač opravljali svoje delo in verjeli policistom. A slednjim očita nestrokovno delo: "Ko kot zdravnik dobim v roke pacienta, mu sicer ne obljubljam nemogočega, obljubim pa mu, da bom storil vse, kar predpisuje medicinski postopek. Pot od anamneze do diagnoze ter zdravljenja je točno predpisana, o njej se s pacientom pogovorim. Trdim, da so kranjski policisti zgradili ovadbo na vrsti napak. Prvič – načelnik Urada kriminalistične službe Kranj Boštjan Sladič (sicer pravnik) je napačno trdil, da je Diagnostični center pravna oseba javnega sektorja, ki s sredstvi ne more prosto razpolagati. To ni res – mi smo pravna oseba zasebnega sektorja in s sredstvi lahko razpolagamo. Drugič – če bi me kriminalisti seznanili s pripravo ovadbe, bi jim dal dokumentacijo, ki bi takoj ovrgla sum o nepravilnostih. Tretjič – trditev, da je šlo za posojilo, ni točna – šlo je za izredni avans v višini milijon mark za širitev Diagnostičnega centra in za aparature. Četrtič – ni res, da sem v prošnji napovedal širitev Centra na Bledu. Širitev je bila predvidena z nakupom Zdravstva d.o.o. in Terapije v Rogaški Slatini. Petič – Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije kot domnevni preslepljenec sploh ni bil vprašan, ali sem jih res preslepil. Če bi jih kriminalisti vprašali, bi od direktorja Franca Koširja dobili odgovor, da je bil z uporabo avansa pred odobritvijo podrobno seznanjen. Na teh in drugih napačnih izhodiščih so zgradili ovadbo, zato pričakujem, da bodo napako priznali. Opravičila seveda ne pričakujem."

Zanimivo – v naslednjih dneh po tem "razkritju" goljufanja je število naročenih pacientov v Diagnostičnem centru strmo naraslo: "Ne vem, čemu bi to pripisal, solidarnosti pacientov ali izkazanemu zaupanju." A drugačen je bil odziv okolice. Površni znanci in tisti, s katerimi se je doslej le pozdravljal, so ga ustavljali, kot bi koze skupaj pasli. Ljudje so ob ženinem vstopu v trgovino ali k frizerju stikali glave, najhuje pa je bilo prepričevati sina in hčer, da ni kriv. Čeprav sta mu verjela, je črviček dvoma ostal.

Nekaj dni po policijski ovadbi je prebral v časopisu pismo bralcev, pod katerim je bila podpisana hči Mateja. V njem za vse krivi novinarje: "Četudi nekdo celo življenje pomaga ljudem, se ob njegovi najmanjši napaki obrnejo proti njemu in pozabijo na vse dobre stvari, ki jih je naredil. Najhuje je, da postaja negativizem glavna vrlina nekaterih novinarjev. Da bi pritegnili čim večjo pozornost, pozabljajo na svoje najpomembnejše načelo – etiko. Včasih se čudim, s kakšno lahkoto prikrojijo resnico svojim potrebam..."

Mateja kljub dobrim mislim z besedicama "najmanjša napaka" priznava, da je do preklica ovadbe verjela v očetovo napako.

Hišne preiskave in "krti"

Lani, prav tako jeseni, je počilo v RTV hiši. Generalnemu direktorju RTV Janezu Čadežu in programskemu direktorju Janezu Lombergarju je novinarski sindikat TVS očital vrsto spornih pogodb, vse pa se je končalo s posegom kriminalistov in s hišno preiskavo pri osumljencih.

Kako je to doživel direktor Janez Čadež: "Hišna preiskava, ki jo je nekdo ukazal, seveda ni bila namenjena odkritju tistega, zaradi česar bi bil lahko proti meni sprožen kazenski postopek. Narejena je bila zato, da bi to izvedela javnost, da bi mi vzeli dostojanstvo. In to je tisto, česar me je strah. Ne bojim se, da bodo odkrili nepravilnosti, bojim pa se, da bodo sledili cilju, ki jim je bil naročen. Zakaj tožilci enkrat ne sprožijo postopka proti ljudem, ki so koga neutemeljeno preganjali? Več ko imam informacij o ozadju tega dogajanja, bolj me je strah. Da imajo tožilstva in policija ‚krte’, ki pomagajo k medijskemu linču posameznikov, ni v čast ne ministru in ne državni tožilki. Se bo v Sloveniji vendarle zganil del poštenega novinarstva, ki bo ‚krte’ razkril? Ali bodo ‚raziskovalni’ novinarji stvar najprej raziskali in šele potem pisali? Sedaj me rumeni tednik mirno obtoži, da mi je nekdo plačal letalsko vozovnico. Če mi je morda ni, naj to dokažem sam. Lahko bi se nad tem novinarskim ‚linčem’ zamislilo Društvo novinarjev, katerega član sem več kot 25 let. Pa tudi Gospodarska zbornica ne reagira na medijski linč vodilnih ljudi. S to državo nekaj ni v redu. Iz zgodovine mi je znano, da se je nekaj podobnega dogajalo med obema vojnama."

Janez Lombergar pravi, da je bila hišna preiskava korektna: "Po novembrskem pismu sindikalistov institucijam sem pričakoval pregled dokumentacije. A tega, da bodo kriminalisti nekega zgodnjega jutra pozvonili tudi pri nas, si nisem mislil. Vendar je kriminalistična preiskava potekala korektno in svoje delo so opravili obzirno do družinskih članov." Tudi Lombergar opozarja na skrito ozadje teh dogodkov: "Našo ustanovo opredeljujejo širši javni interesi, ki jih je veliko in so težko prepoznavni. Ko pa začneš odkrivati povezave in ozadja dogodkov, opaziš, da se prepleta vmes vrsta malih pritlehnih interesov. Tako znotraj kot zunaj RTV hiše."

Janko Kosmina , direktor koprskega Istrabenza, pri katerem so pred dnevi opravili hišno preiskavo zaradi suma "pranja denarja", je še preveč prizadet, da bi se pogovarjal z nami. "Vse, kar sem doslej izjavil, se je obrnilo proti meni in ta trenutek si ne upam dati izjave niti o vremenu. Morda kdaj kasneje," nas je prijazno zavrnil.

Zakaj so ovadeni prepoznavni

In končno – kako komentira policijsko posredovanje identifikacijskih podatkov ovadenih novinarjem Ivan Bizjak , varuh človekovih pravic?

"Primera Diagnostičnega centra Bled nismo proučevali, ker nihče ni dal pobude. Če je bilo delo strokovno opravljeno v predkazenskem postopku, zavržena ovadba še ni razlog za to, da bi se morala policija opravičevati. Drugo pa je, če se izkaže, da je prišlo pri delu do napake in da je bila neuspešna ovadba posledica napačnega ravnanja. V tem primeru je opravičilo utemeljeno.

Drugo je vprašanje razkrivanja identitete ovadenih posameznikov. Že večkrat smo preverjali, s kakšnimi podrobnostmi je policija obveščala javnost ob kazenski ovadbi. Pogosto ni dala vseh podatkov, ki so bili potem objavljeni v javnih glasilih. Torej so jih novinarji dobili drugod. Nekajkrat smo ugotovili, da je policija dala novinarjem toliko informacij, da so okolju omogočile prepoznavo ovadenega. Na to smo jih opozorili. Treba je upoštevati majhnost države, temu pa morajo biti prilagojeni tudi identifikacijski podatki. Podatki, ki jih policija daje ob ovadbi, ne smejo razkrivati identitete. To načelo je treba v vsakem konkretnem primeru uporabiti z občutkom. Na napake pri tem opozorimo ministrstvo za notranje zadeve, kjer so ta vidik svojega dela že izboljšali.

Jasno pa je, da gre v nekaterih primerih za velik pritisk novinarjev oziroma javnosti, ki želi dobiti čim bolj konkretne podatke, in niso zadovoljni le z okvirno informacijo o domnevno odkritem pojavu. Zahtevajo tudi podatke o tem, kje in kdo stoji za kakim dogodkom."

– V zakonu je torej vse dorečeno za zaščito ovadenega človeka, ki je nedolžen, dokler se mu krivda ne dokaže?

"Res, zakon je dorečen, imamo pa še skromno sodno prakso glede pravnomočnih odločitev. Treba bo počakati, da bi se standardi podrobneje oblikovali. Poglejte – v manjšem kraju so v podjetju, ki so ga kriminalisti imenovali, povedali, da je ovaden računovodja. Seveda so vsi takoj vedeli, kdo je to, pa četudi inicialk ne bi bilo. Ti podatki razkrivajo identiteto in ravnanje policije ni bilo ustrezno."

– Niso predpisi o identifikaciji ovadenega le preveč ohlapni?

"Pravim, da so predpisi ustrezni, a ne trdim, da so tudi dovolj jasni. To je težko natančno normirati, ker gre za področje dveh pravic: pravice do obveščenosti in osebnostne pravice posameznika. Težko je z zakonom predpisati vse podrobnosti ravnanja v različnih konkretnih primerih tako, da bi bil volk sit in koza cela. Če gre za pretep sredi Ljubljane, inicialke same niso prepoznavne. Če pa gre za dejavnost, ki jo opravlja v tej državi le nekaj ljudi, in če se k temu podatku doda še okoliš in še celo inicialke, potem je to preveč podatkov."

– To in še več so dali v primeru ovadenega direktorja Diagnostičnega centra. Torej je bila napaka. V nekaterih državah v tej fazi ne dajejo nobenih podatkov, pa so večje od Slovenije. Se vam ne zdi, da bi se morali zgledovati po njih, namesto da dobijo policijsko ovadbo s podatki o osumljencu novinarji hkrati s tožilcem?

"V nekaterih je tako, v drugih spet dajejo le nekatere osnovne podatke. Glede na majhnost Slovenije bi morda morali biti med previdnejšimi, a javnost s tem ne bi bila zadovoljna."

– Slovenska javnost ima torej rada javni linč, govorice, kazanje s prstom?

"To je problem majhnosti, kjer se vsi poznajo. Če gre zadeva v sodno presojo, je o poteku sojenja javnost obveščena. Posameznik ima možnost, da se brani, da uporabi vsa pravna sredstva. V fazi ovadbe se seveda posameznik praviloma še ne more izreči o vseh dejstvih, zlasti pa ni enako obravnavan pri medijskem prikazovanju zadeve. Tukaj seveda puščam ob strani novinarsko etiko in možnost, da se poišče, kadar je identiteta razkrita, tudi stališče prizadetega."

– Če je ovadba zavržena, to policisti pogosto sploh ne povedo.

"Problem je v tem, da preteče preveč časa, preden se zadeva, o kateri je bila javnost obveščena, tudi sodno razčisti. Po drugi strani pa imamo primere, ko je ovadba zavržena. Stvar tožilcev in sodišča je, da presodi, ali je bilo policijsko delo opravljeno korektno. Seveda bi morala biti ugotovitev, da je ovadba zavržena, deležna enake pozornosti, kot je je bila deležna vložitev ovadbe. A zavržena ovadba za javnost ni tako zanimiva kot začetni impulz, ko se zatrdi, da naj bi kdo storil kaznivo dejanje."

Hišna preiskava je boleč poseg v zasebnost

– Kaj pa hišna preiskava? Tudi ta poteka na očeh javnosti. "Zavzemamo se, da se predlog za hišno preiskavo dobro utemelji in da se pazljivo pretehta, ali obstajajo razlogi za tak resen poseg v zasebnost posameznika. Strinjam se, da je že sama preiskava, četudi se zanjo ne izve, boleč poseg v zasebnost. Pri tem policija nima prostih rok, preiskava je namreč posledica sodne odločbe. Zato pričakujemo od sodnikov, ki odobravajo hišne preiskave, da pazljivo tehtajo razloge, navedene v predlogu za preiskavo, in da odobravanje preiskav ni avtomatizem. Sodnik torej ne bi smel na podlagi predloga brez presoje okoliščin pristati na hišno preiskavo. Ugotavljamo, da so včasih razlogi, navedeni v predlogih, presplošni in ne vsebujejo konkretnih elementov za hišno preiskavo. Zato menimo, da bi moralo sodišče zahtevati dopolnitev predloga ali pa predlog zavrniti. A to je naše stališče, sodniki pa so neodvisni pri svojih odločitvah. Za odločitev odgovarjajo le, če gre za zlorabo sodne oblasti. Konkretnih primerov hišnih preiskav pa ne morem komentirati."

– Smo torej policijska država?

"Ta ocena je pretirana. Pri izvajanju policijskih nalog oziroma policijskih pooblastil bi moralo priti do čim bolj jasnih pravil igre. Tega še ni v takšni obliki, da bi lahko bili zadovoljni. Zakon o policiji je bil sprejet pred kratkim, pravilnik o načinu izvajanja pooblastil pa še ni izdan."

– Pa vendar je neprijetno, če ti na vhodu v blok zvonita dva policaja in po domofonu povesta, da prihajata zaradi tvojega sina. To sliši in izve ves blok, v stanovanju pa se nato izkaže, da je sin le napačno parkiral in ni plačal 2500 tolarjev kazni. Po soseski pa se seveda tačas že širijo govorice, da je zagrešil kriminalno dejanje. Ali ni mogoče biti bolj korekten do državljanov?

"Ljudje pač opravljajo, temu se ne da izogniti. Na prisotnost policije se bo treba navaditi. To, da se policist kje pojavi, še ne pomeni vedno česa slabega."

Morda res ne vedno! Ampak kanček uvidevnosti in kakšen priročnik o lepem vedenju pa tudi ne bi škodila!


DRAGICA MANFREDA

  Copyright Dnevnik, 1998 (C)