|
Vsaj toliko časa, kolikor se ve, da alkoholizem narašča in da se vzpenjamo
že v sam evropski vrh, se ve tudi to, da so pobožne želje, mile prošnje
in tiha upanja, da bo morda drugače, Le bob ob steno in larifari. Ministrstvo
za adravje se je odločilo za trdo roko: pripravilo je zakon o omejevanju
porabe alkohola in zdaj čaka le še na blagoslov državnega zbora. Bo ministru
dr. Kebru uspelo, kar je drugim spodletelo?
Več obrazov aikoholizma
"Pametno, pametno," pravijo nekateri. "To pa to..."
se nasmihajo drugi. Stalna gostilniška omizja, kjer se zbirajo znanci
in pivski bratci, ne kažejo pretirane skrbi.
"Kakršen koli poseg oblasti v pitje alkohola nikoli doslej ni obrodil
sadu, čeprav so bili v svetu v različnih oblikah takšni posegi že izvedeni,
od totalne prohibicije do vsakovrstnega omejevanja," pravi prim.
dr. Jože Felc, nevropsihiater, predstojnik Psihiatrične bolnišnice Idrija,
velik strokovnjak in vsestransko ugleden človek. "Nobene koristi
ne bo od tega zakona," na svoj znani, neovinkarski način govori tudi
dr. Janez Rugelj, razvpiti psihiater, ki ga pozna tako rekoč vesoljna
slovenska javnost, zato ga ni treba predstavljati.
Uradni podatki, ki krožijo te dni v podporo zakonu, o tistih (menda) 85
litrih piva, 35 litrih vina in skoraj litru žganih pijač, ki naj bi jih
v povprečju vsak slovenski državljan popil v letu dni, ne povedo veliko
o razširjenosti, breznih in pasteh alkoholizma, tako kot tudi ne tisti,
ki govorijo o prezgodnji smrti, jetrni cirozi in tako naprej. Alkoholizem
ima veliko obrazov, vsak alkoholik ima svojo zgodbo, vsaka družina svojo
zgodovino. Kakšen obup žene človeka, da na tak način poskuša zapolniti
brezna v sebi! Je res tako preprosto, da človeku vzameš alkohol, potem
pa alkoholizma ni? In tisti mladi, mladoletni, ki jim bo zakon vsaj načelno
vzel možnost, da bi prišli do alkohola, tisti, za katere so raziskave
pokazale, da so bili že pri petnajstih letih v dveh tretjinah kdaj opiti,
bodo po uveljavitvi zakona mirno odrinili steklenice in rekli: "Hvala,
ne pijem!"? Kako bi bilo lepo, če bi bilo res tako.
Prepovedano še bolj vleče
"Primorci so največ žganja kuhali v obdobju fašizma, ko je bilo to
strogo prepovedano in ko so jim tudi kotle pobrali. A narod se vedno znajde
in toliko žganja, kot se ga je kuhalo v tistem času, se ga ni nikoli;"
pravi prim. dr. Felc, psihiater z idrijskega "griča".
"Taki ukrepi vedno sprožijo prav nasprotne odzive, ker je pitje alkohola
pri Slovencih kulturološko vprašanje, vprašanje kolektivne identitete.
Ne gre samo za to, da alkohol dobiš, kjer koli hočeš. Tisti, ki ga hoče
dobiti, ga bo vedno dobil. Vprašanje o tem, zakaj ga preveč pijemo, je
globalno, zadeva vsa ministrstva in ne le ministrstvo za zdravje, tako
kot tudi ne toliko psihiatrijo kot vso družbo."
"Nobena prohibicija v svetu do zdaj ni uspela. V državnem merilu
se na tak način ne da nič narediti. Povzroči lahko samo to, da odpira
nove in nove kanale preskrbovanja alkohola tistim, ki ga potrebujejo,"
izraža svoj dvom o učinkovitosti zakona dr. Janez Rugelj.
Kako to, da ministrstvo za zdravje in pronicljivi dr. Keber nista
vedela tega? Prevelike želje in obup nad razvratnimi posledicami alkoholizma?
Ihta, da se naredi nekaj proti temu? Da ne bonro več narod alkoholikov,
ampak zdravih, močnih, uravnovešenih, odgovornih ljudi? Dr. Kebru, ki
je na glasu kot odličen zdravnik (ali to pomeni, da je nekoliko slabši
politik), dobre namere ne gre očitati. A če bo ostalo samo pri tem, se
zbuja dvom, da se bo poraba alkohola v naslednjih petih letih res zmanjšala
vsaj za četrtino, kot je predvideno.
"Z raznimi omejitvami, kot je ta, se bodo kakšni rezultati sicer
pokazali, bistvenih premikov pa ne bo. Nekaj podobnega je pri prometnih
nesrečah: vozimo tako, ker smo taki, in preveč pijemo, ker smo taki. Kot
je zapisal že Kocbek v enem od svojih dnevnikov, je prišel čas, ko bo
treba v celoti spremeniti slovenski nacionalni značaj, pri čemer je imel
v mislih prav odnos do vsakdanjih, praktičnih zadev. Vedno smo se imeli
za pridne, delavne, a osamosvojitev je pokazala, da nismo čisto taki,
kot smo mislili, da smo. Lezemo v špetire in naša šentflorjanščina, vedno
prisotna, je v nekoliko drugačni obliki znova bruhnila na dan. Dr. Kebra
poznam, dinamičen človek je, rad bi nekaj naredil in spoštujem ga zaradi
tega, mislim pa, da mu s tem zakonom ne bo uspelo. Miselnost je treba
spremeniti in alkoholizem je samo ena od zadev, ki so bolj vidne so na
očeh in pridejo na dan," pravi prim. dr. Felc.
Saj človek ne sega po alkoholu samo zato, ker z lahkoto teče po grlu ali
ker je, recimo, dober po okusu. Tisti, ki sega po steklenicah in ne kozarčkih,
to počne zato, da omrtviči razum in se umakne, pogasi brezup v sebi in
tako dalje. Bo res silen pohlep po alkoholu in žeji "zaklenil"
v sebi in poteptal, tako kot bodo v nočnih urah zaklenili in dali za rešetke
v trgovinah, če bodo odprte, alkohol? Bodo mladi, ki se jim v cvetju tega
življenjskega obdobja težko razveže jezik in so polni zavor, mirno sprejeli
ukrep ministrstva za zdravje in od uveljavitve zakona naprej segali le
po čajih, sadnih sokovih, mleku, vodi in morda še pivu brez alkohola?
Bodo vsi ti pridelovalci žlahtne kapljice, ki že zdaj ne vedo, kam s presežki
vina, pustili, da jim bo trava prerasla vinograde?
Vzeti? Prav. Kaj pa dati?
Pravega učinka ni
Stroka pozna o alkoholizmu veliko odgovorov in tudi ljudi, ki veliko vedo
o alkoholizmu, v Sloveniji ni tako malo. Mnogo je teoretičnih razprav,
raziskav, študij in tako naprej na različnih ravneh, tudi v strokah. Z
njimi bi lahko tlakovali kar nekaj cest. Učinka pa vendarle ni pravega,
sicer izsledki po toliko letih prizadevanj in zdravljenja ne bi bili tako
skrb zbujajoči. To tudi zgovorno priča, kako trd oreh je alkoholizem.
Preveč je ovir
Če se za trenutek obrnemo k mladim, tistim, ki jim je zakon v prvi vrsti
namenjen, zakaj tako množično bežijo v omamo? In kaj je država z vsemi
ministrstvi, strokovnjaki in tako dalje naredila proti temu? Kaj jim bo
ponudila, ko jim bo otežila dostop do alkohola? Kupček besed? Travo?
"Terapija alkoholizma je možna samo v okviru družine in šole: urejeni
starši, ki skrbijo za vsestranski razvoj otrok, in šola, nefeministična,
zdrava, športna, kulturna in tako naprej. V Sloveniji trenutno ni nobene
strukture, ki bi vzgajala in prevzgajala mladino, edino dobri, sposobni,
urejeni župniki, ki ne rinejo preveč vere v ospredje," ugotavlja
dr. Rugelj.
Slovenijo je zajel nov val brezposelnosti in množica tistih, ki se čutijo
odrinjene, opeharjene, zlorabljene, obubožane, revne in osamljene, se
povečuje. Šport je privilegij nekaterih in športna društva životarijo,
alkohol pa je tako poceni, "Hej, natakarica...!", in vse skrbi
utopi ... Kje so športni trenerji in vodje, da bi potegnili mlade na bolj
zdrave poti?
Protialkoholni zakon? To je tako, kot bi rekli a. Do konca abecede je
še veliko črk.
Marjana Vončina ; nedeljski dnevnik ; 17.2.2002
|