V Penu ali "Pri Mikiju" se reče eni najslavnejših Ljubljanskih restavracij novejše dobe. Slovi po dobri hrani in pijači ter po okolju, ki je skoraj natanko enak kot pred dvajsetimi ali tridesetimi leti; v trdih letih je bila znamenita tudi po tem, da je se je samo v njej dalo ždeti tja do dveh zjutraj, ko je gospa Oli s pomočjo avstrijskega radia oznanila konec preužitka. V osemdesetih je začelo v ta izborni prostor zahajati tudi uredništvo Mladine, ki so mu vse pogostejše zaplembe dvigniie ceno in veljavo. Iz tega se je naposled razvilo stalno ponedeijkovo omizje, znano kot Direkcija Rolanja po sceni.

Angeli pred ambasado

Zaradi nagnusne duhovitosti nemara najbolj brane Mladinine rubrike se omizja drži dražljiva skrivnost, dasi njegove diskusije običajno niso nič posebnega. A tam nedvomno sedijo ljudje, ki bolj ali manj upravičeno dajo nekaj nase; ko se, denimo, mimo priklati kak minister, mu namenijo samo najnujnejšo pozornost.

Zdaj že poldrugo desetletje trajajoči ritual se običajno konča precej pred polnočjo, ko se del omizja razprši, drugi del pa često postoji na pločniku pred Penom, da zlomi katero od trdovratnejših tem. Ne takrat, ko sem se še redno udeleževal obreda, ne pozneje ne pomnim incidenta v zvezi s tem; sicer pa, kaj bi bilo lahko posebnega ali izzivalnega v gruči meščansko oblečenih Ijudi krepostnih obrazov, ki klepetajo pred vhodom v znano mestno restavracijo? Ko sem izvedel za "incident pred ameriško ambasado", sem bil zato protestno osupel, a v isti sapi se mi je zdela zgodba kratkočasna. Policijska orožarna na dveh nogah, najbrž še s polno glavo navodil iz protiterorističnega delovanja, gotovo ni melanholična pojava, oblastna moč pa se hitro prelije v oblastniško obnašanje. Policista sta se delala važna, sem si mislil, oni pa tudi niso po župi priplavali, beseda je dala besedo, aparat nasilja je nato posegel po zahtevnejših sredstvih, prisilni prestopniki pa so kot protiorožje uporabili mobilna komunikacijska sredstva za alarmiranje kritične javnosti... Ves medijski hrup bi hitro končalo dovolj spravljivo uradno pojasnilo, na primer, da sta policista nekoliko preširoko razumela svojo pravico do legitimiranja sumljivih oseb, da pa je treba razumeti, da je okolje ameriškega veleposlaništva zdaj pod posebnim nadzorom, in take reči. Toda ne, policija se je po temeljitem razmisleku naščeperila v bojevito držo in zatrdila, kako so postave pač takšne, da sta imela policista vso pravico nadlegovati skupino meščanov, ki si je bila sama kriva, ker se je tako pozno znašla tako blizu ameriškega veleposlaništva.

Ne vem, ali se policijski vrh, ki je bržkone zaslužen za stališče policijske postaje, zaveda vsega pomena te izjave, ki daleč presega razsežnosti obskurnega "incidenta". Sumljivost osebka, ki ga je moč legitimirati in nato še kako drugače policijsko obdelati (tja do aretacije in "uporabe prisilnih sredstev"), nenadoma ni več lastnost, ki jo policist zazna subjektivpo, vendar na podlagi nekih objektivnih znakov na sumljivcu (v našem primeru bi bili to, na primer, policistu nerazumljiva govorica, čudna odebeljenost okoli pasov nekaterih osebkov, načrt Ljubljane v rokah najglasnejšega od njih ipd.). Po novem bo; kot kaže, sumljiv prav vsakdo, ki se bo ujel v nekatera objektivna določila časa in prostora - da se bo, denimo, v "poznih nočnih urah" nahajal v "neposredni bližini ameriške ambasade" od policistove subjektivitete pa bo odvisno, kaj se mu bo zdelo "pozno" oziroma "blizu". Glede na potek tretje svetovne vojne oziroma vnetost Slovenije v svetovni protiteroristični koaliciji - in, bognedaj, vnetost svetovne teroristične mreže za Slovenijo - se lahko takšni objektivni prostori-časi sumljivosti poljubno širijo in krčijo. Bo potem na vrsti policijska ura, ka-li?

To je, recimo temu tako, objektivna plat "incidenta", ki je opozoril na strukturno nagnjenost policijskega aparata k preseganju zakonskih pooblastil. Druga, subjektivna plat zadeva osebo angelskega sija na vrhu policijskega aparata. Kot slišim, je Marko Pogorevc neuradno sporočil predstavnikom Direkcije Rolanja po sceni, da bi se rad udeležil enega od omizij in zadevo prijateljsko zgladil - ti pa so ga, "v svojem stilu", zavrnili, češ, najprej odstopi, potem boš dobrodošel. Pogorevc se je razvil v najvidnejšega policista v zgodovini mlade države ravno po zaslugi spretne, usklajene rabe obeh svojih na videz protislovnih podob. Na eni strani je otroško nedolžen obraz že kar vsiljivo načelnega policijskega uradnika, ki daje enako cesarju in cerkvi (najprej Kučana na steno potem k Rodetu pod prižnico) in ki očitno uživa v javnem nastopanju oziroma v tistem svojem nasmehljanem, nič-bistvenega-zadevajočem besedovanju. Na drugi strani pa je človek iz železa, ki nenehno širi prostor policijskega dejstvovanja (od razvpitih pretiravanj ob srečanju Bush-Putin do vse večje skrbi za antiglobalistične intelektualce) in ne zamudi nobene kriminalne afere, da se ne bi postavil pred kamere kot človek, pred katerim zares "frči perje".

Kot smo videli, se je v našem primeru poskušal pokazati v svoji najboljši izdaji: kot policist-razumnik, ki se lahko kot enak z enakim meni tudi z "direkcijo" najbolj sarkastičnega humorja, kar ga premore država, a tudi kot neupogljivi šef, ki ne pusti na cedilu svojih fantov niti takrat, kadar trčijo ob časopisne vplivneže. Pogorevc namreč ne bi bil Pogorevc, če ne bi zaznal populističnega refleksa v javnosti, ki je problem naših sumljivcev iz Pena razumela kot kaprico razvajenih pisunov. Zloba in zavist, iz katerih se napaja ta refleks, sta seve kar se da človeški. Toda človeška je tudi tale zdravorazumska pomisel: če so tako ravnali z doktorjem Miheljakom, kaj vse se lahko zgodi šele Janezu Brezimniku!