Pogovor: Mihela Ponebšek
Nekako čutim, da sem bila izbrana, najbrž tudi zato,
ker sem v enem od prejšnjih življenj živela na Atlantidi. Bila sem svečenica;
verjamem, da moram tudi zdaj živeti tako, da širim med Ijudi dobro, kakor
sem tedaj.
VABLJENI DOBRI DUH ALTLANTIDE
"Ko ne bo več Har-Beru-Ne je, se bo vse člo veštvo spominjalo samo
tebe, dobri duh Atlantide, in zmeraj znova boš vodil ljudi čistih misli,"
je napisala Mihela Ponebšek v svojem knjižnem prvencu Atlantida. Če kdaj,
se zdi, da prav zdaj, ko je sosed sosedu vrag, potrebujemo vero in upanje
v dobro. Vero in upanje zase, za druge in bol jši svet za vse. Kdo ve,
morda se vam bosta povrnila ali okrepila prav ob branju pogovora z Mihelo
Ponebšek ali ob prebiran ju n jene kn jige. Vabl jeni.
• Zakaj ste svoj knjižni prvenec umestili v mitično Atlantido, izgubljeno
deželo, in ne morda v deželo, ki bi bila bliže zgodovinskemu spominu sodobnega
človeka, denimo v stari Egipt?
Pred približno štirimi leti sem imela vizijo zgodbe, in to sem potem napisala,
od začetka do konca. Bilo je, ko da bi sledila zgodbi na filmskem platnu,
čeprav se je v resnici dogajala v moji glavi. Sprva sem bila precej v
dvomih, zgodba me je namreč spominjala na znanstvenofantastične pripovedi.
Šele ko sem prebrala nekaj knjig o Atlantidi, sem spoznala, da se moje
videnje ujema s tem, kar je doslej znano o njej. Nazadnje sem le zbrala
dovolj časa in moči, da sem sedla za pisalni stroj in začela pisati. Sprva
mi ni šlo prav od rok, imela sem občutek, da je berivo preveč dolgočasno.
Potem sem dobila malce spremenjeno vizijo, še zmeraj je šlo za enako dogajanje,
le da sem ga zdaj videla z vojakovimi očmi. Ce sem hotela opisati podrobnosti,
sem lahko sliko nekako izostrila. Ker so ljudje danes preobremenjeni in
namenjajo branju bolj malo časa, sem hotela bralca čim bolj pritegniti
z razgibano zgodbo.
• Potemtakem ste gledali zgodbo, ki ste jo pozneje napisali, v nekakšnih
nadaljevankah ?
Da, včasih so se mi razvijale slike za eno poglavje, potem kak teden
nič, nato pa sem spet dobila vižijo za več poglavij skupaj.
• Ste si morda, preden so se vam začele vrteti podobe iz daljne preteklosti,
sami dopovedovali, da želite pisati in o čem?
Imela sem trden namen dati ljudem nekaj lepega, dobrega. Atlantida
je izredno čista knjiga. Ves čas, ko je nastajala, sem čutila močno pozitivno
energijo in jo tudi sprejemala. Najbrž mi sicer ne bi uspelo. Ob službi
in gospodinjskih obveznostih je bilo pisanje knjige nekakšna tretja služba,
zato sem jo težko zmogla. Že prej sem si velikokrat želela pisati. Večkrat
sem že začela, vendar sem pozneje zaradi preobremenjenosti odnehala. Zgodba
o Atlantidi me je močno prevzela, pritegnila me je silna plemenitost ljudi
iz svobodnega stanu, vse to me je opogumljalo, naj knjigo napišem do konca.
• Je zgodba morda vaš spomin na prejšnjo inkarnacijo ali vam jo je
v misli poklonil kdo, recimo energijsko bitje, z nekim namenom ?
Menim, da je zgodba sporočilo Atlantidov sodobnim ljudem. Sporočilo
je moralo priti med ljudi, ker jim vliva upanje. Zgodbo razume seveda
vsak drugače, v sozvočju s seboj. Nekdo bo morda samo sprejemal pozitivno
energijo, ki jo knjiga izžareva, drug pa bo v njej našel kako sporočilo
zase.
• Zakaj je bila zgodba v podobah razodeta prav vam?
Ne vem, nekako čutim, da sem bila izbrana, najbrž tudi zato, ker
sem v enem od prejšnjih življenj živela na Atlantidi. Bila sem svečenica;
verjamem, da moram tudi zdaj živeti tako, da širim med Ijudi dobro, kakor
sem tedaj.
• Verjamete torej, da se lahko sodobno človeštvo bolj oplemeniti,
če se vrne k vrednotam starih Atlantidov njihova dežela pa najbrž ni bila
uničena naključno - kakor k vrednotam iz bližnje zgodovine?
Ta knjiga kliče k prevrednotenju vrednot. Ljudje iz najvišjega, svobodnega
stanu so tisočletja z delom, znanjem, odpovedovanjem in s požrtvovalnostjo
oblikovali plemenite vrednote. Skušali so pridobiti in ohranjati v sebi
visoko duhovno raven, ki je bila prvi pogoj, da bi bili lahko kos visoki
duhovni tehnologiji. Kakor Atlantidi iz svobodnega stanu, morajo tudi
danes ljudje nameniti pozornost hranjenju sebe na duhovni ravni, da bi
bili kos spremembam, ki se obetajo svetu.
• Če vas prav razumem človeštvo je nekoč v zgodovini, natanko v Atlantidi,
doseglo svoj duhovni vrh, poznejša zgodovina pa je peljala v duhovno nazadovanje
in če želimo znova doseči tako visoko duhovno raven, se moramo spomniti
Atlantide, se nekako vrniti k njenim vrednotam. Ali to drži?
Da. Treba se je vrniti k svojim koreninam, in to tako, da se bo vsak spoprijel
sam s seboj, našel trden temelj v sebi in na tem nadalje ustvarjal dobro
zase in za druge. To je včasih zelo težko, najbrž pelje najtežja pot,
ki jo sploh lahko kdaj prehodimo, prav v nas same. Vendar tudi drži, da
samo pot v našo notranjost pelje v prihodnost in je torej pravšnja za
kogar koli.
• Če je Atlantida zgled idealne družbe~ zakaj je sploh
propadla ?
Družba je razpadla, ko je odpovedal vladar Har-Beru-Neje. Ni več
zmogel pravilno usmerjati vojaškega aparata, to pa je peljalo v anarhijo,
popolno zmedo in propad. In zakaj se je to sploh zgodilo? Bilo je premalo
ljudi, ki bi bili na dovolj visoki duhovni ravni, da bi lahko z zgledom,
znanjem itn. potegnili za seboj vsaj tretjino prebivalcev Atlantide. Naša
civilizacija je peta zapored. Smo na prelomnici v šesto civilizacijo.
Upam, da bomo znali prihajajočo svetlobo, ki napoveduje rojstvo šeste
civilizacije, izrabiti veliko bolje, kakor so jo naši predniki. To pa
pomeni, da mora biti vsaj tretjina ljudi, tretjina Zemljanov, na visoki
duhovni ravni, tako da zmore za seboj potegniti tudi drugi dve tretjini
ljudi, ki še niso na taki duhovni ravni.
• Družba Atlantide je na videz silno strogo urejena in razplastena;
to so divjaki, preprosti ljudje, vojaki, stan sonhn~lrtih itn. Vsaka družbena
oblast ima natanko določene odgovornosti in pravice; vsaka kršitev se
strogo, vendar pravično kaznuje. Zakaj je dober tako strogi red?
Tako hierarhično ureditev družbe najdemo tudi v starem Egiptu, pa
pri Majih in Inkih. Gre za idealno družbo, ki pa v bistvu nikogar ne prikrajšuje,
omejuje, kakor se zdi na prvi pogled. Bistveno je namreč to, da je vsak
na mestu, kateremu je dorasel ali za katero je naj sposobnej ši. Nekateri
potrebujejo vodstvo, drugi kazen. Nekateri zmorejo voditi, drugim za kaj
takega primanjkuje duhovne moči, znanja in spretnosti.
• "Ne razdajajte svojega znanja, temveč ga delite po kapljicah
in toliko, kolikor vam je dovoljeno," ste med drugim napisali. Ali
to pomeni, da znanje ni za preproste ljudi?
Visoka duhovna tehnologija je bila v Atlantidi v rokah svečenikov,
svečenic in ljudi svobodnega stanu. Pa še to: nihče ni imel popolnega
znanja, marveč je natanko poznal košček v mozaiku celotnega znanj a, s
tem pa so preprečevali morebitno zlorabo. Moč je bila torej razpršena,
ne pa osrediščena v rokah ene same osebe. Šesta civilizacija, ki se bo
oblikovala okoli leta 2012, bo zelo podobna civilizaciji Atlantide. Znanje
bo v rokah ljudi, ki si ga bodo zaslužili s svojim delom, itn. Pomembno
je, da se ljudje vrnemo k sebi. Vsak naj bi razvijal svoje zmožnosti,
drugi pa naj bi mu pri tem pomagali. Ni vsak za vse. Vsak zase mora najti
to, v čemer je najboljši, in to razvijati. Včasih so starejši svetovali
mladim, naj ne hodijo študirat nekaj, s čimer se ne bodo mogli preživljati,
saj ne bodo mogli dobiti službe. Na srečo je takih "modrih nasvetov"
čedalje manj. Če je kdo za kaj nadarjen, bo dobil službo, svoj poklic
pa bo uspešno opravljal, saj je zanj najbolje usposobljen.
• Če vas prav razumem, se človeštvo po letu 2012 še ne bo poslovilo
od vojske?
Še kar nekaj časa bo potrebovalo vojake, in sicer zato, ker veliko
ljudi še ne bo dovolj duhovno zrelih. Vojske ne bomo potrebovali, ko se
bodo vsi ljudje zavedali kozmičnih zakonov in po njih živeli. Kozmični
zakoni veljajo za vse, res pa je, da se tega zaveda le kaka desetina ali
dvajsetina ljudi. Drugi ljudje, ki kršijo kozmične zakone, se tega ne
zavedajo, zato potrebujejo neki represiven aparat, ki jih na kršitve opozarja
s kaznijo.
• Je za vas Atlantida nekakšen simbol za vrnitev domov, v dobre stare
čase?
Pomeni mi spoznavanje korenin, iz katerih izviram in iz katerih lahko
zajemam modrost zase.
• Koliko Slovencev je po vašem mnenju že danes pripravljenih na rojstvo
šeste civilizacije? Dovolj, da Sloveniji ne bo treba izkusiti trpkega
konca Atlantide ?
Slovenija ima zelo veliko ljudi, ki so na visoki duhovni ravni. To
so po navadi skromni, tihi ljudje, ki naredijo veliko dobrega, ne da bi
se s tem postavljali pred drugimi. Nekateri se ne želijo razkriti javnosti,
da se ne bi izpostavili posmehu, nerazumevanju, in podobno.
• Po čem to sklepate?
To vidim. Srečala sem že veliko jasnovidcev, ki imaj o podobne vizije
kot jaz. Slovenci smo zelo zadržani, čeprav imamo dovolj zmožnosti, da
se nam ne bi bilo treba skrivati.
• Kako vidite auro Slovenije?
Naša dežela ima še veliko neizrabljenih energijskih zmožnosti, pa
tudi veliko ljudi, ki so že na visoki duhovni ravni. Lahko bi dejali,
da energija slovenske krajine ljudi spodbuja k duhovnemu razvoju.
• In vendar je v Sloveniji veliko nasilja, v to sodijo tudi neprevidna
in nasilna vožnja, ki povzroča številne prometne nesreče, samomori, ki
so storjeni prej krvavo kakor ne, itn. Čemu ta nasilnost, če pa krajina
spodbuja k razvoju dobrega?
V Sloveniji je kaka desetina ljudi zelo duhovno razvitih, na drugi
strani pa je vsaj desetina takih, ki so, če smem tako reči, hudi negativci.
Samomori pa so najbrž posledica velike zaprtosti, zadržanosti, zatiranja
in neizživetosti čustev.
• Kakšno vlogo ima Slovenija v primerjavi z Evropo in svetom pri
rojstvu šeste civilizacije?
Njena vloga je zelo pomembna. Samo upam lahko, da bomo to spoznali
še pravi čas in temu primerno tudi ravnali. Slovenija je res središče,
srce Evrope. Kakšna natanko bo naša prihodnost, pa je odvisno od nas.
Usoda je v naših rokah. Zelo težko je predvideti, kaj se bo zgodilo v
prihodnosti, ker je prihodnost odvisna od množice dejavnikov. Zanimivo
pa je, da čedalje več ljudi premišljeno ustvarjaprihodnost. Delo jasnovidcev
je zelo odgovorno. Vzemimo, da jasnovidec vidi, da se bo komu zgodilo
nekaj slabega. Verjetnost, da se bo to res zgodilo, je velika glede na
dejavnike, ki prav zdaj ustvarjajo tako prihodnost: človek sam, kakršen
pač že je, okoliščine, s katerinu se spoprijema, in tudi njegovo znanje
ter spretnosti, od katerih je odvisno, kako se z njimi spopada, ljudje,
s katerimi je v stiku, vpliv zgodovinskega trenutka itn. Vendar pa, če
se bo kateri koli od teh dejavnikov pomembno spremenil, se bo spremenila
tudi napovedana prihodnost. Denimo da bo ta, ki mu je bilo prerokovano
kaj slabega, spoznal, da lahko težave ureja drugače, kakor jih je doslej.
Z zavestno odločitvijo bo torej sprožil prihod drugačne, boljše prihodnosti.
Ni naključno, da je jezik prerokov dvoumen, vzemimo za zgled Nostradamusove
napovedi. Dvoumne prerokbe so namenjene temu, da človeka prebudijo, ga
usmerijo vase, da v sebi pretehta, kdo je, kaj želi in česa ne. Če bo
znal izrabiti napoved za notranje prebujenje, bo lahko preusmeril tudi
tok prihodnosti. Odgovoren jasnovidec ve, da je prihodnost gnetljiva.
Čeprav so morda možnosti za njeno spreminjanje omejene, še zmeraj so.
Po Nostradamusovih prerokbah bi moral konec sveta že priti, pa ni Zakaj?
Poleti leta 1996 se je zgodila pomembna bitka med dobrim in zlim, tehtnica
moči se je prevesila v dobro. O usodi Zemlje odločajo višje sile. Ljudem
so že pomagale pri rojstvu šeste civilizacije, ker je veliko ljudi pokazalo,
da so pripravljeni storiti nekaj dobrega zase in za druge. Če ne bi bilo
te pripravljenosti, tudi pomoči ne bi bilo. Boli me, ko vidim, kako še
zmeraj veliko ljudi razume novi val. Nekaj coprnic se zbere, vržejo karte,
popijejo kavo in prerokujejo. To ni novi val. Novi val združuje vse, kar
je dobro v ljudeh, ne glede na raso, poklic, versko pripadnost itn.
• Potemtakem je novodobnica prej prodajalka, ki z iskrenim nasmehom
in naklonjenostjo in blagoslovom prodaja kruh, kakor samooklicani duhovni
učitelj z lažnim nasmehom?
Seveda.
• Če vas prav razumem, je ključna energija srca?
Da, novi val sestavlja vse, kar je dobro - dobre misli in dobra dejanja.
Ni pomembno, kdo ste, kaj počnete, temveč da vas vselej prežemajo dobre
misli o sebi in drugih in da sejete dobra dejanja. Knjiga Atlantida naj
bi pomagala v ljudeh obuditi vero v dobro in jim povrnila upanje. Moje
izkušnje in videnja kažejo, da knjiga izžareva močno pozitivno energijo,
na to pa so me opozorili tudi bralci. Knjigo lahko, denimo, položite na
mizo in se prepustite njenim blagodejnim energijam, ali pa si jo z rokami
prislonite k prsim.
• Recimo, da se bralec po prebrani knjigi spomni, da bi lahko postal
boljši človek, in knjiga mu vlije voljo in moč, da začne to tudi uresničevati
... Ali to pomeni, da je bil vaš namen pisanja s tem dosežen?
Seveda. Veliko bralcev mi je povedalo, da so se v pripovedi našli,
prepoznali so sebe, pa tudi nauk o sebi. Veseli me, da je tako. Zlasti
ker si knjige ne lastim, ne mislim, da je to moja knjiga, marveč da je
bila po meni dana na voljo za širjenje dobrega.
• Dejali ste, da je usoda v naših rokah. Želite bralce opozoriti
ali pripraviti na kake posebne pf eskušnje, ki čakajo vse, da jim ne bi
spodletelo?
Težko je kar koli napovedovati. Lahko povem samo to, kar je v rokah
višjih sil, tega, kar je v naših, pa ne morem, ker se utegne le-to zaradi
našega delovanja, kakršno koli že je, zelo hitro prevesiti v dobro ali
slabo. Za Slovence iskreno upam, da bomo še pravi čas našli sebe in upravičili
svojo samostojnost. Moramo si razširiti obzorje, se odpreti, navznoter
in navzven. Ne smemo se ustavljati pri drobnj akarskih razprtij ah, marveč
moramo poiskati trdnost v sebi in drugih ter složno uresničevati prave
cilje, prizadevanja za združevanje, brez kakršnega koli razlikovanja na
podlagi spolne, narodnostne in drugačne pripadnosti. Žal zdaj nismo na
najboljši poti.
• Knjigo ste končali z nekakšnim vnebovzetjem ljudi iz svobodnega
stanu. To precej spominja na prehod v novo razsežnost skozi vrata 11:
ll, ki jo svetu napoveduje vizionarka Solara, pa tudi na breztelesni prehod
ljudi v novo razsežnost, ki jo opisuje James Redfield v Celestinski prerokbi.
Ali čaka tudi našo civilizacijo "vnebovzetje"?
Ne gre za vnebovzetj e, marveč za prehod v drugačno razsežnost. Ko
ljudje dosežejo neko duhovno raven, lahko preidejo v drugo razsežnost
obstoja. To ni smrt, popoln konec, kvečjemu smrt v tej razsežnosti in
rojstvo v drugi. Vendar prehod ljudi v drugo razsežnost, kakršen se je
zgodil na Atlantidi, ob rojstvu šeste civilizacije ne bo potreben. Vsi
ljudje bomo ostali v snovni resničnosti in izpeljali nalogo, ki smo si
jo zadali ob rojstvu, do konca. Prej bi lahko rekli, da gre za nekakšno
novo roj stvo v snovnem telesu. Ljudje se bomo notranje prebudili in živeli
na višji duhovni ravni kakor doslej.
• Na Zemlji še nikoli doslej ni živelo toliko ljudi. Ekologi opozarjajo,
da je naš planet prenaseljen. Ali se bo Zemlja v prehodnem obdobju s potresi,
ognjeniškimi izbruhi in drugimi naravnimi ujmami "otresla" nekaterih
ljudi?
Do leta 2012 še prav gotovo ne bo konec sveta. Leto 1999 je leto
duhovne, bele energije. Zelo je naklonjena ljudem, ki skrbijo za duhovni
razvoj. Leto 2000 bo v znamenju ognja, to pa pomeni, da bodo ljudje imeli
več moči. Vprašanje~je le, za kaj jo bodo uporabili. Ce bodo kos izzivu
in je bodo zbrali dovolj za to, da se spoprimejo s seboj, se znebijo nepotrebne
navlake miselnih in drugih vzorcev o sebi ter se trdno odločijo za dobro,
si bodo tlakovali pot v življenje v šesti civilizaciji. Višje sile ne
bodo dovolile popolnega konca sveta, ne bodo nam dopustile, da bi uničili
naš planet. O številu žrtev v prehodnem obdobju pa odločamo ljudje sami.
Planet Zemlja se je okoli božiča 1997 energijsko zaprl in se energijsko
obnavlja, temeljni elementi se prav zdaj uravnotežajo, to pa se med drugim
kaže v velikih vremenskih spremembah.
• Nekateri ljudje ne verjamejo, da bi še lahko trdno stopili na pot
duhovne rasti, češ da so že preveč zabredli v slabo ali pa da nimajo več
dovolj časa. Je letos kaj upanja tudi za take?
Prvi korak na poti naprej je naša iskrena želj a, da naredimo nekaj
zase in se spremenimo. Ko kdo spozna, da je storil kaj hudega, nekaj,
s čimer je kršil kozmične zakone, in prosi odpuščanja, mu bo morda naloženo,
da mora narediti veliko dobrega, vendar mu je veliko odpuščenega že s
tem, da si je priznal napako in se je pripravljen spoprijeti s posledicami
takega ravnanja.
• Potemtakem nihče ni tako črn ali izgubljen, da ne bi mogel narediti
vsaj nekaj?
Seveda ne. Zmeraj je pot. Kozmos je ljudem naklonjen, zmeraj znova
išče stik z njimi in jih vabi k dobremu. Sega tudi do najbolj izgubljenih,
če smem tako reči. Vprašanje pa je, če človek zazna taka povabila in jih
želi tudi izrabiti. Ko so ljudje začeli izgubljati vero, so se nenadomapoj
avili bioenergetiki in drugi zdravilci. Po njih so ljudje lahko začeli
spoznavati kozmos. Bog ni možak strogega pogleda, ki bedi nad nami s šibo
v rokah, temveč je Življenje, življenjska energija, do katere smo upravičeni
vsi.
• Resnica je čudna reč, vsak jo vidi drugače, ker jo gleda iz svojega
zornega kota. Dejali ste, da naj bi živeli v dobrem. Ali lahko to pojasnite?
Mar dobro za nekoga nujno pomeni slabo za koga drugega?
Vsaka duša je čista, ustvarjalna, polna življenjske energije in dobra.
Nikomur ni bilo položeno v zibel nič slabega. Nihče se ni rodil umazan,
marveč čist. Vse, kar je v nas slabega, smo dobili pozneje v življenju,
ne ob roj stvu. Če kakor koli kršimo kozmične zakone, vede ali nevede,
se v nas naseli slabo. Dobro pomeni živeti v skladu s seboj, svojo resnično
naravo in uresničevati kakršen koli cilj v skladu s kozmičnimi zakoni.
Najprej se moramo torej vprašati, kdo sem, kakšna je moja pot. Če opravljamo
poklic, ki je v sozvočju z nami, "svoj poklič", nas delo ne
bo izčrpavalo, zdravi bomo in podobno. Če smo na poti dobrega, smo ves
čas v stiku z življenjsko energijo in se z njo polnimo. To pa med drugim
pomeni, da smo polni energije, veseli, zdravi itn.
• Ali to tudi pomeni, da za duhovno rast ne potrebujemo bolečine in
trpljenja?
Žal ju potrebujemo. Na poti spoznavanja sebe se utegnemo kdaj zmotiti,
ubrati napačno pot, bolečina in trpljenje nam lahko pokažeta, da smo namesto
koraka k sebi naredili korak proč od sebe. Z bolečino si kalimo tudi vero,
zaupanje. Če česa ne izkusimo sami, ne verjamemo ali ne zmoremo povsem
doumeti.
• Je bolečina zmeraj znamenje, da je nekaj narobe?
Ne. Vedeti moramo, da današnja civilizacija ni idealna. Ali, če pojasnim
drugače: v svetu, kjer je slabo včasih bolj razširjeno kakor dobro, se
mora človek, ki je na dobri poti, spoprijeti z veliko ovirami, preskušnjami.
Zbrati mora veliko moči, volje in truda, da se prebije čez ovire, ki mu
jih postavljajo drugi, ker so sami na napačni poti. Vendar pa bo vsak,
ki je na poti k dobremu, ne glede na ovire zmogel vztrajati, življenjska
energija ga bo podpirala in spodbujala. Denimo, ko mu bo že primanjkovalo
moči, bo nepričakovano spoznal koga, ki ga bo opugumil, naj nadaljuje,
in podobno. Nikoli se nam ne zgodi nič, kar bi bilo samo slabo, vselej
je v slabem tudi kaj dobrega. Iz napak v preteklosti lahko izoblikujemo
nauk za boljšo prihodnost.
• Dejali ste, da je življenjska energija na voljo vsem, ne le izbrancem.
Ali lahko svetujete, kako naj se morda tudi s kakim obredom polnimo z
njo, da bi (p)ostali zdravi, in podobno?
Zadostuje misel, prošnja. Če ste verni, boste morda prosili: "O,
Bog, nakloni mi energijo, ki jo potrebujem za svoje zdravje, da bom lahko
opravil svojo nalogo: ' Ob tem dvignite roke in začutili boste, kako se
zliva v vas. Če ne verjamete v Boga, vam bo morda laže, če začnete prošnjo
takole: "O, Kozmos . .. ". Pomembno je, da imamo pri naslavljanju
prošnje čist namen in odprto srce. Čim bolj smo čisti, dobri v mislih
in dejanjih, tem bolj se odpremo življenjski energiji, več je lahko sprejmemo,
in zato še bolj zmoremo živeti v dobrem.
• Dorian Gray je imel sliko, na kateri je lahko takoj videl, kako
slabo, ki se mu prepušča v življenju, uničuje njegovo čistost in načenja
njegovo dobroto. Je v vsakdanjem življenju takšna slika naša vest?
Prej je to dober občutek, dotokblagodejne energije. Kozmos je pravičen.
Kar seješ, to žanješ. Če daješ dobro, ti bo dobro povrnjeno. Če ne jutri,
pa čez deset let. Ozrimo se v preteklost in se spomnimo, kakšen okus ima
dobro. Ko smo kdaj naredili kaj dobrega, ne da bi za to kar koli pričakovali
v povračilo, smo se počutili bolje. Preden zvečer ležemo, se vprašajmo,
ali ima preživeti dan okus po dobrem ali ne. Imamo trpek priokus, ko se
spomnimo česa, kar smo naredili, ali ne? Če se zavemo napake, ne naredimo
nove tako, da se začnemo obtoževati, marveč izpeljimo nauk iz te izkušnje
in se trdno odločimo, da je ne bomo več ponovili. Takoj ko naredimo kaj
dobrega, začutimo dotok sveže blagodejne energije, ki se bo morda izrazil
kakor občutek zadovoljstva, veselja.
• Bi lahko opozorili še na danes najpogostejše kršitve kozmičnih
zakonov?
Najpogostejšakršitev je, če zasedamo mesto, ki nam ne pripada. Namesto
da bi izvirali iz sebe, se zavedali svojih zmožnosti in jih izrabili za
opravljanje česa, kar nam je pisano na dušo, se iz kakršnih koli razlo~ov
zadovoljimo s čim drugim. Ce opravlj ate napačen poklic, škodite sebi
in drugim. Sebi, ker s tem poklicem zanikate, zatirate svojo dušo, torej
ne uresničujete svojega poslanstva, drugim pa, ker zasedate mesto, ki
bi bilo kot nalašč za koga drugega. Premalo je ljubezni, požrtvovalnosti,
skrbi za druge. Veliko ljudi je gluhih, ko se nanje kdo obrne po pomoč,
ki bi mu jo lahko dali. Pot v prihodnost je tlakovana s sodelovanjem in
z združevanjem. Marsikdo prehitro opusti kakšno početje, ker ne obrodi
zaželenih sadov ali vsaj ne v pričakovanem času. Ko smo na dobri poti,
moramo vztrajati. Morda se kdo ob naši podpori ne bo spremenil od danes
na jutri, vendar se bo vsekakor laže, če mu bomo stali ob strani. Moramo
se vprašati, kaj je pomembno. Menim, da je pomembnej ša pomoč sočloveku
kakor čiščenje stanovanja, tako da se vse sveti. Če niste pripravljeni
ničesar storiti za druge, ne morete pričakovati, da bodo drugi kdaj storili
kaj za vas.
|