Se še splača biti dober?

Ali se ob tolikih zlih dejanjih, ki jih sedaj doživljamo na zemlji, še splača biti dober človek? Zakaj cloveštvo v kritičnih trenutkih tako malo upošteva svete knjige, kot so Sveto pismo, Koran in še drugi sveti spisi v hinduizmu, budizmu, šintoizmu ...? Kako lahko rešujemo človeka, ki divja v atomsko vojno? Prepričana sem, da Bog ne more umreti, kot je prerokoval Nietzsche. Danes umira človek, ker postaja stroj, robot in suženj svojih izumov.
MATILDA

Kljub katastrofam in tragedijam, ki so povzročile toliko prelite krvi in solza, se še vedno splača biti dober človek. Bistvo človekovega poslanstva na našem planetu bi lahko strnili v nekaj vprašanj: Kako naj živim, da bom postal dober človek, poln ljubezni, dobrote in usmiljenja? Kaj naj storim, da bom v sebi zgradil plemenito osebnost? Kaj je pravzaprav krščanski etos? Dr. Vladimir Truhlar v svoji knjigi Pokoncilski katoliški etos na 8. strani dobesedno pravi: "Etos pomeni določeno etično gledanje, ki ga človek ne le kakorkoli pozna, temveč si ga tudi osebno prilasti, usvoji, tako da to gledanje v njem nujno prehaja hkrati v praktično držo in življenjsko ravnanje."
Človeštvo ima vsa temeljna načela za urejeno življenje na zemlji zapisana v svetih knjigah. Kristjani in Izraelci imamo Sveto pismo, muslimani imajo Koran, verniki drugih religij imajo svoje svete knjige, v katerih so uzakonjena temeljna etična načela. Dokler ta načela in zapovedi ostanejo zgolj v knjigah in ne preidejo v človekovo življenje, so mrtev duhovni kapital brez vidnih in učinkovitih sadov. Kadar pa ta načela, zapovedi in zakoni preidejo v dejanja in se uresničujejo v konkretnem človeku, dobijo moč, ki spreminja družbo in podobo človekovega življenja na zemlji. Tako kristjani kakor muslimani ne bi začeli nobene križarske ali kakorkoli že imenovane vojne, če bi zares živeli po načelih Biblije ali Korana. V novi zavezi SP najdemo celo zapoved ljubezni do sovražnikov. Koran pa nagovarja muslimane, da morajo biti bolj strpni do "ljudstev knjige" (do židov in kristjanov). Veliko strožji pa je Koran do nevernikov (ateistov). Muslimanom dovoljuje, da se z njimi vojskujejo ali jih na silo privedejo v muslimansko vero.
Nemški filozof Friedrich Nietzsche (umrl Ieta1900) je v svoji knjigi Tako je dejal Zaratustra sporočil človeku 20. stoletja: "Bratje, oznanjam vam veselo oznanilo, Bog je umrl." Marksistični psihoanalitik Erich Fromm je bistro zaobrnil filozofove besede: "Nietzsche je dejal, da je Bog umrl .. . Danes pa bi lahko rekli: človek je umrl. Nastal je odtujeni človek, ki se spreminja v potrošniško blago brez ljubezni in pristnih človeških čustev." (Prim. Anton Trstenjak, Za človeka gre, str. 21.)
Najbolj pretresljiva resnica 20. stoletja je bila - umiranje in smrt človeka, ki je postal stroj, robot, pogreznjen v mrtvo materijo, ki ga ne more odrešiti. Vsi najsodobnejši računalniki so čisto nebogljeni ob soočanju s človeško bolečino, trpljenjem, boleznijo, razočaranjem, obupom, ki se dokaj pogosto konča s samomorom v narkomaniji in alkoholizmu. Ob vstopu v 21. stoletje moramo reševati človeka in ne Boga, ki je neuničljiv v svoji večnosti.
Naš pesnik - prerok Srečko Kosovel je že julija 1925 leta v Tomaju napisal protest proti človeku - robotu v literarnem manifestu "MEHANIKOM": ...
"Paradoks je mehaniku nerazumljiv, ker presega mehanične zakone. Paradoks je skok iz mehanike v življenje. Paradoks je živ kakor elektrika ... /
Stik električnih žic povzroča iskro ...
Prihajamo, da uničimo mehanizme.
Človek - stroj bo uničen.
Plakatirajte: ČLOVEK - STROJ BO UNIČEN ... /
Novo človeštvo nastaja.
Kaj, če prihaja iz nižin?
Ponižano je bilo!
Kaj, če prihaja iz dna?
Oskrunjeno je bilo!
Kaj, če prihaja z nevihto in strelami!
Tlačeno je bilo! ... Odprite okna!
Nevihtni zrak prihaja v sobo, novo vzdušje nastaja, polno ozona, polno krepkega zdravja! (Ozon prihaja od borov, ki pa se čedalje bolj sušijo!.)
Odprite okna, odprite duri: NOVI ČLOVEK PRIHAJA. Vsi mehanizmi morajo umreti . . . "

Sodobni človek je poln paradoksov. Ne pusti se vpreči v jarem hlapčevanja mehaničnim robotom in najbolj specializiranim elektronskim računalnikom. Človek je nepreračunljivo bitje, ki hrepeni po ljubezni in razumevanju. Mehanizmi in stroji bodo uničeni z generacijo ljudi, ki že prihaja. Iz nižin prihaja novo človeštvo. Dovolj je bilo ponižano, oskrunjeno in razžaljeno. Odprimo okna in vrata svojega srca za človeka, ki prihaja ranjen in ponižan na pot našega življenja. Odvrzimo mehanizme, osvobodimo se mrtve črke. Vstopimo v območje čistejšega ozračja, da zadihamo sveži zrak, ki bo zacelil naša pljuča, ki so morala predolgo vdihavati svinčeno, zastrupljeno ozračje propadajoče industrijske in atomske dobe.
Sodobni človek je poln paradoksov. Ne pusti se vpreči v jarem hlapčevanja mehaničnim robotom in najbolj specializiranim elektronskim računalnikom. Človek je
nepreračunljivo bitje, ki hrepeni po ljubezni in razumevanju.

Ko razmišljam in skušam odgovarjati na ta zapletena vprašanja, mi prihaja na misel prijatelj misijonar Danilo Lisjak, ki je bil pri svojem junaškem delu v afriški Ruandi (kjer je umrlo v plemenskih pobojih morda že milijon ljudi!) že večkrat obsojen na smrt. Ko je rešil več tisoč otrok - sirot gotove smrti, je julija 1994 v največji grozi, v deželi strahotnega trpljenja zapisal: "Ruanda, dežela mučencev. Ljubim te kot nikdar doslej! Človeško večkrat trepetam, priznam. Toda moji prijatelji - mučenci - mi z onstranstva šepetajo: 'Danilo, ostani! Varuj te svete ostanke, ki jim morilska roka (ena ali druga) ni mogla odvzeti zemeljskosti. Nekega dne se srečamo. Čakamo te.'' Zares hodim po deželi mučencev. Kje ste, kristjani? Ruanda jutrišnjega dne je v vaših rokah! Sicer je ne bo več!
Kje smo torej kristjani sedanjega časa? Ali res hočemo še naprej ostati zgolj služabniki mrtve črke in hladnih paragrafov? Ali bomo zapoved ljubezni zavili v puhle fraze in hladno doktrino? Naša odločilna naloga in poslanstvo ob prehodu v tretje tisočletje je: Rešujemo človeka, če hočemo še naprej ostati na modro-zelenem planetu, ki ga imenujemo zemlja. Tudi Amerika, Evropa in Slovenija so v naših rokah. Če bomo zavračali Boga in računali zgolj na moč orožja, Amerike, Evrope, Slovenije kmalu ne bo več!



Družina; duhovnost, sprašujete - odgovarjamo; str. 7
Odgovarja Maks Ipavec, župnik v Ribnici