|
Še pozno v 18. stoletju so se romarji v francoskem Chartreusu udeleževali
zapletenega in nenavadnega krščanskega obreda. Po molitvi v opatiji in
maši v katedrali so se namreč spustili v staro podzemno kripto. Tu so
pobožno obstali pred črnim ebenovinastim kipom sedeče ženske z otrokom
na koler~ah. Ženski kip je imel na glavi krono, na podnožju pa rimski
napis Virgini Paritures. Nato so romarje blagoslovili z vodo iz svetega
vodnjaka, če so želeli, pa so lahko to vodo tudi pili.
V benediktinskem samostanu Montscrrat blizu Barcelone, kamor pogosto romajo
mladoporočenci, tudi častijo črni kip Marije, o kateri pravijo, da varuje
zakonce ter pospešuje seksualnost in plodnost žensk.
V bližini mesta Crotone, na konici italijanskega Škornja, je še vedno
mogoče opaziti ostanke templja, posvečenega rimski boginji Heri, zaščitnici
nosečih žena. Tudi katedrala v Crotonu ima svojo črno Marijo. Vsako leto
jo nosijo v procesiji od ka
tedrale do Marijine cerkve v Capo Colonne. Ponoči jo nato z ribiškimi
čolni, ki jih osvetljujejo bakle, zopet vrnejo v katedralo.
Barva ne pove ničesar
Rimska cerkev uradno zagotavlja, da črne Marije niso nič posebnega ter,
da se jim brez potrebe pripisuje posebna čudežna moč. Toda za romarje
so vedno nekaj izjemnega, saj naj bi imele na človekovo življenje drugačen
vpliv od tistega, ki jim ga pripisuje katoliška cerkev. Poleg omenjenih
črnih Marij jih je na svetu še najmanj 35, in to ne samo v Evropi (Czestochowa
na Poljskem, Einsiedeln v Švici, Rocamadour, Le Puy in Dijon v Franciji,
Orval v Belgiji, Loreto, Benetke in Rim v Italiji), temveč tudi v Mehiki
in še bi lahko naštevali.
Kakor že samo ime pove, so ti kipi črne barve ter so iz ebenovine, črnega
kamna ali pa iz libanonske cedre. Oblečeni so
v drage obleke, ob slovesnostih pa okrašeni tudi z dragimi kamni. Na glavi
imajo krono, velikokrat pa jih obkrožajo iz srebra narejene slikovne predstavitve
lune ali zvezd, kar je mogoče povezati s poganskim oboževanjem ženskih
boginj. Vse pa držijo v rokah majhnega otroka.
Najstarejše med' črnimi Marijami spominjajo na skoraj že pozabljeno umetnost
starega Egipta ali Bizanca. Veliko črnih Marij je bilo v stoletjih že
uničenih in so jih nadomestili z običajnimi Marijinimi kipi, nekaj pa
so jih tudi prebarvali z belo barvo.
Legende o nastanku
Črne Marije pogošto obdajajo legende o njihovem nastanku. Crno Marijo
iz Trindarija na Siciliji naj bi tako v krsti naplavilo na obalo nemirno
morje. Črno Marijo z Montserrata pa naj bi leta 890 našli ovčji pastirji
v neki votlini, kamor sta jih privabila nenavadna svetloba in angelsko
petje. V Aviothu v severovzhodni Franciji so črno Marijo našli jokajočo
v nekem grmu, polnem trnja. V Le Puyu se je črna Marija prikazala vernikom
najprej v neki viziji, nato pa so tam sezidali cerkev. Sam obris cerkvenega
poslopja pa je sredi vročega poletja določil snežni metež, posvetitev
same cerkve, šele sto let kasneje, pa sta spremljali nenavadna nebesna
svetloba in petje angelskih zborov.
Caščenje črne Marije je prvič doživelo razcvet v srednjem veku, posebno
še v času križarskih vojn. V veliki meri je to čaščenje pripisati tudi
vplivu svetega Bernarda (1090-1153), znanega opata iz Clairvauxa v Franciji.
Po pripovedi je sveti Bernard molil pred črno Marijo iz Chatillona, in
ko je zmolil avemarijo, je Marijin kip stisnil svoje prsi, iz katerih
so padle v odprta usta cistercijanskega meniha tri kaplje njenega mleka.
"Kraljica nebes" je bila tudi uradna zaščitnica templjarjev
in kasneje nemškega viteškega reda. Njen lik je bil na njihovih viteških
zastavah in njeno ime je bilo viteški bojni klic.
Včasih so jo simbolno istovetili tudi s svetim duhom in jo predstavljali
z golobom v roki.
Devica Marija je prva
V srednjem veku je bilo torej krščansko verovanje usmerjeno predvsem k
devici Mariji. Sam bog ni bil več dominantna osebnost in tudi njen sin
Jezus je imel vedno več ženskih karakternih potez. Velike gotske katedrale
tistega časa so bile pravzaprav templji, posvečeni Mariji. Med leti 1170
in 1270 je bilo samo v Franciji več kakor 80 katedral in 500 cerkva, posvečenih
"naši devici Mariji". Velik del teh zgradb pa je nastal na krajih,
kjer so že prej častili Marijine kipe, ki so bili pogosto črne barve.
Katoliška cerkev se je ob vedno večjem oboževanju črne Marije počutila
nelagodno. Uradno ni želela delati razlike med belo in črno Marijo ter
je želela za črno vedno najti razumno razlago. Nekatera pojasnila so bila
čisto logična, kot je bilo to, da je les zaradi dima sveč in starosti
počrnel.
V drugih primerih naj bi srebro, ki je pogosto obdajalo Marijin kip, oksidiralo
in kip počrnilo. Vendar kljub temu ni mogoče spregledati dejstva, da so
nekateri kipi izdelani iz ebenovine, to je črnega lesa, ali pa izklesani
iz črnega kamna. Črna barva kipov je bila vsaj v teh primerih izbrana
namenoma.
Poganske korenine
Čaščenje črnih Marij nikoli ni bilo v soglasju z obstoječo katoliško dogmo.
Veliko s črnimi Marijami povezanih verovanj namreč riima nič skupnega
s krščanstvom, temveč le s poganskimi verovanji. Črne Marije namreč ljudje
radi povezujejo s seksualnostjo, plodnostjo in razmnoževanjem. Vse to
pa so lastnosti, ki jih tradicionalna krščanska cerkev ne pripisuje devici
Mariji.
Tako na primer črno Marijo iz Montserrata častijo tudi z orgiastičnim
krožnim plesnim ritualom, ki ima nedvomno pogaiiske korenine. Črno Marijo
iz Chartreusa pa verniki celo istovetijo s "kraljico podzemlja".
Tudi samo čaščenje Marije, bele ali črne, ima nedvomno izvor v poganskih
kultih. Domneva se da so naši predniki, še predeh so začeli častiti moške
bogove; molili k ženskemu stvarniku. Ciklus rojstva je bil takrat še obdan
z veliko skrivnostjo. Vsako spolno občevanje ni vedno imelo za posledico
nosečnosti, zato naj bi bila boginja tista, ki je imela moč oploditve.
Tega mnenja so še danes nekateri verniki.
P. S. ; NEDELJSKI DNEVNIK ; 12.8.2001
|