KOMENTAR K DRUGEMU POGLAVJU
DAO DE JINGA

 

Pomembnost Heraklita Efeškega (Morda ne toliko pomemben, kot zanimiv podatek: Heraklit (ok. 550 - 480) je živel praktično istočasno kot Konfucij (ok. 551 - 479). Torej sta bila oba mlajša Lao Zijeva sodobnika. Le - na različnih kontinentih.) vidi zgodovina filozofije bolj v tem, da je v svoja razmišljanja vpletel človeka (pravi, da je raziskoval samega sebe, s čimer je stopil korak naprej od jonskih naravoslovcev), kot pa v njegovi teoriji o svetovnem procesu. Prvo je namreč razvoju evropske misli bližje in zato pomembnejše, drugo pa spada bolj v naravoslovje, kar za tradicijo, ki vztrajno ločuje telo in duha, nima večjega filozofskega pomena. Sicer pri Grkih stare dobe res najdemo ideje o zdravem duhu v zdravem telesu, a tu ne gre za primarno enotnost obeh, kot jo razumejo stari Kitajci, pač pa je telo še vedno podrejeno duhu. Že iz sintagme same je razvidno, da je duh znotraj telesa, omejen z njim, telo pa mu, če je zdravo in močno, lahko le pomaga pri delovanju.

Kot filozofi pred njim je tudi Heraklit iskal neko nespremenljivo vseobsegajoče prapočelo, našel pa ga je ravno v spreminjanju samem. Prav spreminjanje je edino, kar je stalno. Vse dogajanje je namreč v toku: v neko reko lahko stopimo dvakrat, a to ni več ista reka - pritekle so že nove vode. Kozmični zakon, ki ves tok stvari ureja, je Logos, gonilo spreminjanja pa so nasprotja, ki neprenehoma prehajajo drugo v drugega. Kajti Heraklit pravi: "Narava se žene za nasprotji; iz teh napravlja ubranost, ne iz enakega." In drugje zapiše: "Eno in isto biva v nas: živo in mrtvo, bedeče in speče, mlado in staro; zakaj to postane po premeni ono, ono po novi izmeni to."
Prav takšno dinamičnost izraža drugo poglavje Dao de jinga, po katerem se nasprotja med seboj rojevajo, izpopolnjujejo, pogojujejo, osvajajo in uglašujejo. Nasprotni poli so tako povezani v krogotoku neprestane izmenjave, vse se dogaja zaradi neutrudnega prerojevanja stvari v svoje nasprotje.
Tretja in četrta vrstica tega poglavja se glasita:

"Ko vsi vedo: da je dobro dobro,
je tu tudi zlo."

Pravo vedenje je torej v doumetju tega, da sta dobro in zlo soodvisna. Tu ne gre le za preprosto ljudsko modrost, da je v vsaki slabi stvari tudi nekaj dobrega, kajti oba pojma sta enakovredna, eden brez drugega ne moreta. Le kot enako močna sta uravnovešena - kot yin in yang. (Zato po Dao de jingu konfucijanski trud za dobro podira harmonijo, kar pa vzbudi reakcijo naravnega reda, a nekaj o tem kasneje.)
Zelo podobno najdemo pri Heraklitu, ki vidi dobro in hudo kot neločljivo eno. Po njegovem namreč bolezen in zdravnik delata isto (oba zadajata bolečino), pa je prvo slabo, drugo dobro. To ilustrira še s primerom morske vode: "Morje je najbolj čista in najbolj nesnažna voda: ribam pitna in zdrava, ljudem neužitna in škodljiva." Vse, kar se dogaja, je v bistvu dobro, kot slabo vidimo to le z našega stališča. Po svetovnem redu pa drugače ne more biti. Ne le pri naravnih, tudi pri vrednostnih opozicijah je torej tako, da eno brez drugega ne gre. Z različnih vidikov ima ista stvar različne lastnosti, kajti le tako je v skladu s celotnim univerzumom, je uravnovešena. Enkrat eno, drugič drugo - brez prednosti, kakor zelo primerno ponazarja znak taijitu.
Do tu je podobnost med nazorom Heraklita in Dao de jinga velika. Toda - kako daleč seže? Odgovor: dokler smo na področju naravnega principa, ki je izvorni in končni moment vsega. Vse iz njega izhaja in se vanj vrača, nespremenljiva enost se deli na "deset tisoč stvari", ki se spet zlijejo v eno. Nikjer ni mirovanja, vse se spreminja, vse teče - panta rei (!) , vse se vrača nazaj - k Dau, k Logosu. Oba se torej stikata tu. Gre za pojmovanje obeh kot kozmičnega in moralnega principa. Dao ima sicer mnogo širši in nedoločljivejši pomen, a tu nas zanima stičišče pomenov. Poleg tega je moralni aspekt Daa v daoizmu (glede na konfucijanstvo) manj poudarjen, a vsekakor velja, da je največ vredno slediti Dau:

"Če imam le kanček znanja,
bi pot ubiral po široki poti Daa,
in se plaho izogibal vseh drugih poti."

Enakih misli je Heraklit: "Samo eno je modro: razumeti misel, ki vlada vse po vsem." In tej misli, to je Logosu, bi moral slediti vsakdo, kajti skupen je vsem in vsemu in vse obvladuje. Je vrhovni zakon, iz katerega izvirajo vsi človeški zakoni. Pa vendar so ljudje slepi za to resnico, bodisi da je res ne vidijo ali pa je nočejo videti, in večina zato živi, kot da bi spala. In kakor se pritožuje Heraklit, tako tudi Lao Zi potarna:

"Zelo lahko je razumeti moje besede,
zelo lahko se je po njih ravnati;
pa vendar ni enega na svetu,
ki bi jih razumel, ki bi se po njih ravnal."

To vendar ne bi smelo biti tako zelo težko, kajti po Heraklitu nosimo svetovni um v sebi - v duši, ki je del Logosa, vsakemu pa je dano spoznati se. Enako trdi daoizem, da je treba modrost iskati znotraj sebe, saj človek kot mikrokozmos odslikava (tudi telesno) red narave in deluje po njem. Namreč:

"Ne stopiš čez prag,
pa veš vse o svetu;
ne ozreš se skozi okno,
pa le vidiš Dao Neba."

Največja modrost je torej doumeti vesoljni red in ga posnemati, se z njim uskladiti. Na tem mestu pa nastopi razlika. Delovanje najvišjega principa se v življenju ljudi, skupnosti, kaže bistveno drugače. Heraklitov boj med nasprotji v univerzumu preide tudi v boj med ljudmi, kajti: "Boj je oče vsemu, je vsemu kralj: ene izkaže za bogove, druge za ljudi, iz enih naredi sužnje, iz drugih svobodne." Iz tega izpelje Heraklit tudi to, da je vojna splošen pojav, saj se vse dogaja zaradi nujnega "prepira", to je zaradi boja nasprotij. Družbeno stanje torej odslikava stanje v naravi in je kot takšno povsem normalno. Zato Heraklit obsoja prizadevanja za demokracijo, češ da enakost vseh tako ali tako ni možna. Da je med ljudmi veliko neenakosti, priznava tudi Lao Zi, a idealno stanje, se pravi zlitje z delovanjem vseobsegajočega Daa, vidi povsem drugače. Seveda ne operira z njemu tujim pojmom demokracije. Njegova družba je hierarhično urejena, enako kot kozmos, a to ne predpostavlja vzvišenosti nad nižjimi. Skladno z načeli Daa namreč ljudem vlada od Neba določeni vladar, katerega odlika je pravičnost do vseh. Harmonija zavlada lahko le tedaj, ko ima vsak tisto in toliko, kot potrebuje. Tako deluje Dao Neba in temu bi moral slediti človek.

"Mar ni Dao Neba enak
napenjanju loka?
Kar je visoko zgoraj, se potisne dol,
kar je nizko spodaj, se privzdigne,
kjer je preveč, tam se odtrga,
kjer je prepičlo, tam se dotehta.
Dao Neba je, ki izobilju jemlje,
da pičlemu dotehta.
Človekov Dao pa ne ravna tako:
od pičlega še kaj odškrne,
da izobilju to doda."

Lahko torej rečemo, da si Lao Zi idealno stanje predstavlja drugače od dejanske situacije, Heraklit pa jo enostavno sprejme in "uzakoni" kot idealno.
Neenakosti ni težko doseči. Kdor je močnejši, si pridobi več in si to tudi zasluži. Takšen je pač zakon boja za obstanek. Tako Heraklit. Pot Dao de jinga je težja, a zaradi humanosti tudi privlačnejša. Toda - kako doseči stanje harmonije v sebi in s svetom? Biti je treba moder, kar pomeni slediti Dau Neba.

"Dao Neba nikdar ni v sporu in vedno zmaga,
ne govori in vedno najde odgovor,
ne kliče, vsi pa sami pritekajo k njemu,
miruje, pa vendar zmore modro voditi."

In kaj početi, da sledimo Dau? O tem govori drugi del Dao de jinga 2: treba je - nedelovati. Vendar tega nedelovanja nikakor ne smemo razumeti kot neko apatično čakanje na kar koli že. Gre za wu-wei, odsotnost hotenega delovanja, ki bi posegalo v naravni red in ga poskušalo spremeniti. To pomeni tudi nenačrtovanje prihodnosti, neprizadevanje za uspeh, neželjo po priznanjih, neprizadeto sprejemanje kritike, najsi bo pozitivna ali negativna. Vsako zavestno, torej hoteno in zato enostransko dejanje, bi utečeni ritem nekako iztirilo, vzbudilo bi reakcijo nasprotja, kajti po načelu harmonije bi moralo priti do ponovne izravnave. Toku stvari se je treba prepustiti, tako bo človekovo delovanje spontano, nehoteno in, ker je kot takšno v skladu z Daom, dobro. Tako človek postane modrec in svojo modrost tudi ohranja. Do pravega vedenja pa se ne da priti z racionalnim razčlenjevanjem, zaključevanjem in/ali dokazovanjem. Pot do njega vodi preko samoočiščenja in praznine, kar je zaradi nedeljive povezave s telesom bolj praktično izkustvo.
Samoočiščenje je proces, skozi katerega se je treba znebiti vseh želja, strasti, nasprotovanj, idej, vrednotenj, skratka vsega, kar bi lahko vodilo v z naravo neskladno delovanje. Pomoč pri tem nudi modri učitelj, toda ne z navodili, z aktivnim poseganjem v učenčev svet, ampak z lastnim vzorom, nehoteno, zgolj s svojo vrlino, z usklajenostjo z Daom. Ne trudi se delovati, a vendar deluje na način modreca, torej tudi na način Daa - nedelujoče. Tehnika, ki pomaga voditi k dosegi tega, pa je meditacija. Vendar ne meditacija v smislu velike miselne aktivnosti, razglabljanja o nečem, kakršen pomen ima na zahodu, najbolj reprezentativno pri Descartesu. Gre za psihofizično umiritev, pri čemer se duh osvobaja uklenjajočih ga misli, kajti mnogoznalstvo (kar tudi Heraklit očita mnogim svojim od drugih čislanim predhodnikom in sodobnikom) je nevednost in nikakor ni najvišje vedenje. Temu odpira pot praznina, ki jo z očiščenjem v sebi vzpostavi človek. A ta praznina ni nikakršen nič, ni vakuum. Je prostor, kjer se lahko naseli Dao. Ne, to ni dobro rečeno. Je prostor, v katerem - na svoj wu-wei način - lahko začne delovati že prej vseprežemajoči Dao. Večni Dao (chang Dao), ki je spoznan kot prava in edina realnost, enost z izgledom mnogoterosti, a še vedno nepopisljiv in neizrekljiv. Z uvidenjem tega praznina postane polnost, še več, popolnost, saj hrani v sebi bistvo vse realnosti in je prostor uskladitve delovanja Daa človeka in vesoljstva.
Takšno pojmovanje najvišjega in tak način življenja kar sama navajata na misel, kako drugačno je naše gledanje na tisto najvišje. Govorila bom o krščanskem Bogu, ker je pojmovanje njega bistveno vplivalo na evropsko in iz nje izhajajoče tradicije. Boga bom jemala takšnega, kot ga razume velika večina, in ne takšnega, kot so si ga predstavljali posamazni filozofi naše tradicije, na primer Spinoza.
O nepopisljivosti Daa je bila, paradoksalno, napisana že nepregledna množica tekstov. Sama se v takšno sizifovsko delo ne bi spuščala. Menim pa, da (a le v določenem obsegu) besedo Dao dokaj dobro ponazori izraz Absolutno. Je namreč dovolj abstrakten, da za sicer neizrekljivo ne prikliče kakšne določene predstave (za kar se skozi ves Dao de jing trudi Lao Zi). Poleg tega meri bolj na "kaj" kot na "kdo". In tu se pokaže bistveni kontrast z Bogom. Če bi zanj rekli, da je Absolutno, bi se nam zdelo, da nekaj manjka. Nekaj v vsebini obeh pojmov se ne bi pokrivalo. Namreč vzeli bi mu njegovo osebnost. Ne osebnost kot značaj, marveč kot lastnost, da je oseba. Nič pa ne bi bilo narobe z izjavo: Bog je absoluten. V tem primeru gre le za njegov predikat (Kakšen je Bog?). V prejšnji obliki (Bog je Absolutno.) pa bi se vprašanje glasilo: Kaj je Bog? In tu bi Absolutno postalo ekvivalent Bogu, ne le njegov predikat. S tem bi mu odvzeli njegovo antropomorfnost, ki je ena njegovih bistvenih lastnosti. Bog je namreč ustvaril človeka po svoji "podobi in sličnosti" . Morda bi skušal kdo oporekati, da gre pri tem le za metaforo. A ravno v tem je stvar. Gre prav za predstavo, za različna pogleda na najvišje zamisljivo. Saj je tudi Dao le metafora za nekaj neizrazljivega. Vprašanje, ki se mi je tu porodilo, pa je, iz česa izhajata tako različni pojmovanji.
Menim, da je treba vzrok temu iskati v (ne)ločevanju telesne in duhovne substance.
Dokler je človek eno z naravo in duša eno s telesom, je najvišje, kar si človek predstavlja, lahko nekaj nedoločljivega, nepersonificiranega, celo na meji (ne)biti. Lahko je nekaj, kar je hkrati vse in za vsem, kar je celotno kozmično dogajanje urejajoči princip in znotraj človeka delujoče načelo, ki vpliva sočasno in neločeno tako na telesno življenje kot na mišljenje. Takšen je Dao. (Že sama beseda, čeprav se različno prevaja, ne pomeni bitja, temveč stvar.) Najpogosteje je označevan z vrednostno nevtralnimi pridevniki, ki niso značilni za opise oseb (brezimeni, brezoblični, megleni; bežen, nedosegljiv, globok, mračen) . Ravno nasprotno je pri Bogu. Že njegovo ime predstavlja osebo in imenovan je v skladu s tem kot Gospod, (nebeški) Oče, Stvarnik in podobno. Pridevniki, s katerimi je opisovan, pa nikakor niso vrednostno nevtralni, temveč imajo močno pozitivno konotacijo. Predstavljajo vse tiste vrline, za katere si mora prizadevati vernik. Tako je Bog hvaljen (in čaščen mora biti) kot najmodrejši in pravičen, a milostljiv sodnik, neskončno dober, vsemogočen, vseveden in vseviden ... Najbolj očitna pa je razlika v delovanju Daa in Boga. Prvemu se je potrebno le prepustiti in bo samodejno deloval v nas in skozi nas, medtem ko se je za naklonjenost drugega treba aktivno truditi. Bog namreč zapoveduje, zahteva, nagrajuje in kaznuje, celo preizkuša. Le če je razumljen kot bitje, oseba (in ne zgolj nekaj), ima lahko tolikšno in takšno avtoriteto. Iz te pa izhajajo tudi močna čustva do njega, naprimer ljubezen in bogaboječnost. Te čustvene navezanosti v daoizmu ni, apak gre za bolj intelektualno dojemanje Absolutnega.
Različen način delovanja Daa in Boga se zelo izrazito kaže v nastajanju kozmosa. Oba sta začetek vsega, a ob branju Dao de jinga vidimo, da so stvari iz Daa izšle. Čeprav je sam ne-bivanje ali vsaj na njegovi meji, je iz njega privrelo vse bivajoče, vseh "deset tisoč stvari" se v njem vzdržuje in se nazaj vanj vrača. Tudi človek sodi v ta stalno vrteči se krog. Pri Bogu je povsem drugače. On je vse, kar je, ustvaril. Z dejanjem, ki je bilo beseda. Aktivnost stvarjenja je zelo poudarjena. Bog je rekel, naj bo nekaj, in to nekaj je nastalo. Tako je oblikoval tudi človeka. Ustvaril ga je po svoji podobi in mu podvrgel naravo. Zakaj? Ker naj bi bil človek več vreden od narave. In spet - zakaj? Ker ima človek duha, ki mu ga je vdahnil Stvarnik. Ta primat duha nad materijo se kaže torej že na začetku starozaveznega krščanstva in verjetno sega še dlje. Le takšno mišljenje je lahko ustvarilo podobo Boga, kakršnega poznamo.
Naj povzamem: če je duh po pomembnosti nad telesom, potem mora biti najvišje zamisljivo podobno tistemu, kar je za človeka in v njem vredno največ, le da mora biti stopnjevano do popolnosti. Tako nastane podoba popolnega duha - Boga. Da pa bi bil prepad med duhom in materijo/telesom vsaj malo premoščen, se je Bog utelesil - na svet je poslal svojega sina. A tudi Kristus je s (telesno) smrtjo na križu znova poveličal moč duha, saj je po treh dneh v grobu vstal od mrtvih. Če pogledamo še svetnike - s čim so si zaslužili večno življenje? Večina jih je umrla mučeniške smrti, kar pomeni, da so jim do smrti izmučili telo, a s tem so si okrepili vero, to je duha. (Mnogi so se z istim namenom mučili tudi sami.)
Vse to kaže na dolgo in močno tradicijo prevlade duha, ki ima korenine globoko v našem mišljenju. Zato ni čudno, da je nerazumevanje in nesprejemanje azijskih filozofij tako pogosto. Odnos do njih je ignorantski enostavno zato, ker je njihovo razmišljanje povsem izven naših (zahodnih) okvirov.

ZA KONEC

Sedaj, ko sem končala, me je prešinilo, kaj sem s to nalogo sploh hotela doseči. Ničesar nisem dokazala in ne verjamem, da sem kaj novega odkrila. A verjetno to tudi ni bilo potrebno, saj je naslov seminarske naloge Komentar k ... Tako sem prebrala izbrano poglavje in se prepustila razmišljanjem v zvezi z njim. Kod in kako so me vodila, pa kažejo prejšnje strani.

ZAKAJ RAVNO TAKA SEMINARSKA NALOGA?

Glede na moje skromno poznavanje (bolje nepoznavanje) azijskih filozofij, je bila prva asociacija ob branju Dao de jinga v zvezi s tistim, kar že poznam - v zvezi z evropsko filozofsko tradicijo. Drugo poglavje, ki me je tudi sicer najbolj pritegnilo, me je spomnilo, da sem nekaj podobnega že brala pri starogrških filozofih. Ugotovila sem, da pri Heraklitu. Zanimalo me je, v čem je, če sploh je, podobnost. Ob nadaljnjem poglabljanju v tekst in izbrano snov sem opažala še povezave in kontraste z drugimi področji. Najprej in najbolj me je motivirala ravno ideja o primerjavi s Heraklitom, čeprav na začetku še nisem vedela, ali je podobnost zgolj navidezna ali dejanska. Stalno pa mi je bila pred očmi tudi velika razlika med kitajsko in našo tradicijo.

VIRI IN LITERATURA :

1. Klasiki daoizma (prevedla Maja Milčinski). Slovenska matica. Ljubljana, 1992.
2. A. Sovre: Predsokratiki. Slovenska matica. Ljubljana, 1988.
3. Maja Milčinski: Pot praznine in tišine. Založba Obzorja Maribor, 1992.
4. Sveto pismo.

 

Mateja Bartol
(seminarska naloga pri predmetu Azijske filozofije)

***

Ta seminarska naloga je bila razširjena v
diplomsko nalogo Premene v daoizmu