|
Kot filozofi pred njim je tudi Heraklit iskal neko nespremenljivo vseobsegajoče
prapočelo, našel pa ga je ravno v spreminjanju samem. Prav spreminjanje
je edino, kar je stalno. Vse dogajanje je namreč v toku: v neko reko lahko
stopimo dvakrat, a to ni več ista reka - pritekle so že nove vode. Kozmični
zakon, ki ves tok stvari ureja, je Logos, gonilo spreminjanja pa so nasprotja,
ki neprenehoma prehajajo drugo v drugega. Kajti Heraklit pravi: "Narava
se žene za nasprotji; iz teh napravlja ubranost, ne iz enakega."
In drugje zapiše: "Eno in isto biva v nas: živo in mrtvo, bedeče
in speče, mlado in staro; zakaj to postane po premeni ono, ono po novi
izmeni to."
Prav takšno dinamičnost izraža drugo poglavje Dao de jinga, po katerem
se nasprotja med seboj rojevajo, izpopolnjujejo, pogojujejo, osvajajo
in uglašujejo. Nasprotni poli so tako povezani v krogotoku neprestane
izmenjave, vse se dogaja zaradi neutrudnega prerojevanja stvari v svoje
nasprotje.
Tretja in četrta vrstica tega poglavja se glasita:
"Ko vsi vedo: da je dobro dobro,
je tu tudi zlo."
Pravo vedenje je torej v doumetju tega, da sta dobro in zlo soodvisna.
Tu ne gre le za preprosto ljudsko modrost, da je v vsaki slabi stvari
tudi nekaj dobrega, kajti oba pojma sta enakovredna, eden brez drugega
ne moreta. Le kot enako močna sta uravnovešena - kot yin in yang. (Zato
po Dao de jingu konfucijanski trud za dobro podira harmonijo, kar pa vzbudi
reakcijo naravnega reda, a nekaj o tem kasneje.)
Zelo podobno najdemo pri Heraklitu, ki vidi dobro in hudo kot neločljivo
eno. Po njegovem namreč bolezen in zdravnik delata isto (oba zadajata
bolečino), pa je prvo slabo, drugo dobro. To ilustrira še s primerom morske
vode: "Morje je najbolj čista in najbolj nesnažna voda: ribam pitna
in zdrava, ljudem neužitna in škodljiva." Vse, kar se dogaja, je
v bistvu dobro, kot slabo vidimo to le z našega stališča. Po svetovnem
redu pa drugače ne more biti. Ne le pri naravnih, tudi pri vrednostnih
opozicijah je torej tako, da eno brez drugega ne gre. Z različnih vidikov
ima ista stvar različne lastnosti, kajti le tako je v skladu s celotnim
univerzumom, je uravnovešena. Enkrat eno, drugič drugo - brez prednosti,
kakor zelo primerno ponazarja znak taijitu.
Do tu je podobnost med nazorom Heraklita in Dao de jinga velika. Toda
- kako daleč seže? Odgovor: dokler smo na področju naravnega principa,
ki je izvorni in končni moment vsega. Vse iz njega izhaja in se vanj vrača,
nespremenljiva enost se deli na "deset tisoč stvari", ki se
spet zlijejo v eno. Nikjer ni mirovanja, vse se spreminja, vse teče -
panta rei (!) , vse se vrača nazaj - k Dau, k Logosu. Oba se torej stikata
tu. Gre za pojmovanje obeh kot kozmičnega in moralnega principa. Dao ima
sicer mnogo širši in nedoločljivejši pomen, a tu nas zanima stičišče pomenov.
Poleg tega je moralni aspekt Daa v daoizmu (glede na konfucijanstvo) manj
poudarjen, a vsekakor velja, da je največ vredno slediti Dau:
"Če imam le kanček znanja,
bi pot ubiral po široki poti Daa,
in se plaho izogibal vseh drugih poti."
Enakih misli je Heraklit: "Samo eno je modro: razumeti misel, ki
vlada vse po vsem." In tej misli, to je Logosu, bi moral slediti
vsakdo, kajti skupen je vsem in vsemu in vse obvladuje. Je vrhovni zakon,
iz katerega izvirajo vsi človeški zakoni. Pa vendar so ljudje slepi za
to resnico, bodisi da je res ne vidijo ali pa je nočejo videti, in večina
zato živi, kot da bi spala. In kakor se pritožuje Heraklit, tako tudi
Lao Zi potarna:
"Zelo lahko je razumeti moje besede,
zelo lahko se je po njih ravnati;
pa vendar ni enega na svetu,
ki bi jih razumel, ki bi se po njih ravnal."
To vendar ne bi smelo biti tako zelo težko, kajti po Heraklitu nosimo
svetovni um v sebi - v duši, ki je del Logosa, vsakemu pa je dano spoznati
se. Enako trdi daoizem, da je treba modrost iskati znotraj sebe, saj človek
kot mikrokozmos odslikava (tudi telesno) red narave in deluje po njem.
Namreč:
"Ne stopiš čez prag,
pa veš vse o svetu;
ne ozreš se skozi okno,
pa le vidiš Dao Neba."
Največja modrost je torej doumeti vesoljni red in ga posnemati, se z
njim uskladiti. Na tem mestu pa nastopi razlika. Delovanje najvišjega
principa se v življenju ljudi, skupnosti, kaže bistveno drugače. Heraklitov
boj med nasprotji v univerzumu preide tudi v boj med ljudmi, kajti: "Boj
je oče vsemu, je vsemu kralj: ene izkaže za bogove, druge za ljudi, iz
enih naredi sužnje, iz drugih svobodne." Iz tega izpelje Heraklit
tudi to, da je vojna splošen pojav, saj se vse dogaja zaradi nujnega "prepira",
to je zaradi boja nasprotij. Družbeno stanje torej odslikava stanje v
naravi in je kot takšno povsem normalno. Zato Heraklit obsoja prizadevanja
za demokracijo, češ da enakost vseh tako ali tako ni možna. Da je med
ljudmi veliko neenakosti, priznava tudi Lao Zi, a idealno stanje, se pravi
zlitje z delovanjem vseobsegajočega Daa, vidi povsem drugače. Seveda ne
operira z njemu tujim pojmom demokracije. Njegova družba je hierarhično
urejena, enako kot kozmos, a to ne predpostavlja vzvišenosti nad nižjimi.
Skladno z načeli Daa namreč ljudem vlada od Neba določeni vladar, katerega
odlika je pravičnost do vseh. Harmonija zavlada lahko le tedaj, ko ima
vsak tisto in toliko, kot potrebuje. Tako deluje Dao Neba in temu bi moral
slediti človek.
"Mar ni Dao Neba enak
napenjanju loka?
Kar je visoko zgoraj, se potisne dol,
kar je nizko spodaj, se privzdigne,
kjer je preveč, tam se odtrga,
kjer je prepičlo, tam se dotehta.
Dao Neba je, ki izobilju jemlje,
da pičlemu dotehta.
Človekov Dao pa ne ravna tako:
od pičlega še kaj odškrne,
da izobilju to doda."
Lahko torej rečemo, da si Lao Zi idealno stanje predstavlja drugače
od dejanske situacije, Heraklit pa jo enostavno sprejme in "uzakoni"
kot idealno.
Neenakosti ni težko doseči. Kdor je močnejši, si pridobi več in si to
tudi zasluži. Takšen je pač zakon boja za obstanek. Tako Heraklit. Pot
Dao de jinga je težja, a zaradi humanosti tudi privlačnejša. Toda - kako
doseči stanje harmonije v sebi in s svetom? Biti je treba moder, kar pomeni
slediti Dau Neba.
"Dao Neba nikdar ni v sporu in vedno zmaga,
ne govori in vedno najde odgovor,
ne kliče, vsi pa sami pritekajo k njemu,
miruje, pa vendar zmore modro voditi."
In kaj početi, da sledimo Dau? O tem govori
drugi del Dao de jinga 2: treba je - nedelovati. Vendar
tega nedelovanja nikakor ne smemo razumeti kot neko apatično čakanje na
kar koli že. Gre za wu-wei, odsotnost hotenega delovanja, ki bi posegalo
v naravni red in ga poskušalo spremeniti. To pomeni tudi nenačrtovanje
prihodnosti, neprizadevanje za uspeh, neželjo po priznanjih, neprizadeto
sprejemanje kritike, najsi bo pozitivna ali negativna. Vsako zavestno,
torej hoteno in zato enostransko dejanje, bi utečeni ritem nekako iztirilo,
vzbudilo bi reakcijo nasprotja, kajti po načelu harmonije bi moralo priti
do ponovne izravnave. Toku stvari se je treba prepustiti, tako bo človekovo
delovanje spontano, nehoteno in, ker je kot takšno v skladu z Daom, dobro.
Tako človek postane modrec in svojo modrost tudi ohranja. Do pravega vedenja
pa se ne da priti z racionalnim razčlenjevanjem, zaključevanjem in/ali
dokazovanjem. Pot do njega vodi preko samoočiščenja in praznine, kar je
zaradi nedeljive povezave s telesom bolj praktično izkustvo.
Samoočiščenje je proces, skozi katerega se je treba znebiti vseh želja,
strasti, nasprotovanj, idej, vrednotenj, skratka vsega, kar bi lahko vodilo
v z naravo neskladno delovanje. Pomoč pri tem nudi modri učitelj, toda
ne z navodili, z aktivnim poseganjem v učenčev svet, ampak z lastnim vzorom,
nehoteno, zgolj s svojo vrlino, z usklajenostjo z Daom. Ne trudi se delovati,
a vendar deluje na način modreca, torej tudi na način Daa - nedelujoče.
Tehnika, ki pomaga voditi k dosegi tega, pa je meditacija. Vendar ne meditacija
v smislu velike miselne aktivnosti, razglabljanja o nečem, kakršen pomen
ima na zahodu, najbolj reprezentativno pri Descartesu. Gre za psihofizično
umiritev, pri čemer se duh osvobaja uklenjajočih ga misli, kajti mnogoznalstvo
(kar tudi Heraklit očita mnogim svojim od drugih čislanim predhodnikom
in sodobnikom) je nevednost in nikakor ni najvišje vedenje. Temu odpira
pot praznina, ki jo z očiščenjem v sebi vzpostavi človek. A ta praznina
ni nikakršen nič, ni vakuum. Je prostor, kjer se lahko naseli Dao. Ne,
to ni dobro rečeno. Je prostor, v katerem - na svoj wu-wei način - lahko
začne delovati že prej vseprežemajoči Dao. Večni Dao (chang Dao), ki je
spoznan kot prava in edina realnost, enost z izgledom mnogoterosti, a
še vedno nepopisljiv in neizrekljiv. Z uvidenjem tega praznina postane
polnost, še več, popolnost, saj hrani v sebi bistvo vse realnosti in je
prostor uskladitve delovanja Daa človeka in vesoljstva.
Takšno pojmovanje najvišjega in tak način življenja kar sama navajata
na misel, kako drugačno je naše gledanje na tisto najvišje. Govorila bom
o krščanskem Bogu, ker je pojmovanje njega bistveno vplivalo na evropsko
in iz nje izhajajoče tradicije. Boga bom jemala takšnega, kot ga razume
velika večina, in ne takšnega, kot so si ga predstavljali posamazni filozofi
naše tradicije, na primer Spinoza.
O nepopisljivosti Daa je bila, paradoksalno, napisana že nepregledna množica
tekstov. Sama se v takšno sizifovsko delo ne bi spuščala. Menim pa, da
(a le v določenem obsegu) besedo Dao dokaj dobro ponazori izraz Absolutno.
Je namreč dovolj abstrakten, da za sicer neizrekljivo ne prikliče kakšne
določene predstave (za kar se skozi ves Dao de jing trudi Lao Zi). Poleg
tega meri bolj na "kaj" kot na "kdo". In tu se pokaže
bistveni kontrast z Bogom. Če bi zanj rekli, da je Absolutno, bi se nam
zdelo, da nekaj manjka. Nekaj v vsebini obeh pojmov se ne bi pokrivalo.
Namreč vzeli bi mu njegovo osebnost. Ne osebnost kot značaj, marveč kot
lastnost, da je oseba. Nič pa ne bi bilo narobe z izjavo: Bog je absoluten.
V tem primeru gre le za njegov predikat (Kakšen je Bog?). V prejšnji obliki
(Bog je Absolutno.) pa bi se vprašanje glasilo: Kaj je Bog? In tu bi Absolutno
postalo ekvivalent Bogu, ne le njegov predikat. S tem bi mu odvzeli njegovo
antropomorfnost, ki je ena njegovih bistvenih lastnosti. Bog je namreč
ustvaril človeka po svoji "podobi in sličnosti" . Morda bi skušal
kdo oporekati, da gre pri tem le za metaforo. A ravno v tem je stvar.
Gre prav za predstavo, za različna pogleda na najvišje zamisljivo. Saj
je tudi Dao le metafora za nekaj neizrazljivega. Vprašanje, ki se mi je
tu porodilo, pa je, iz česa izhajata tako različni pojmovanji.
Menim, da je treba vzrok temu iskati v (ne)ločevanju telesne in duhovne
substance.
Dokler je človek eno z naravo in duša eno s telesom, je najvišje, kar
si človek predstavlja, lahko nekaj nedoločljivega, nepersonificiranega,
celo na meji (ne)biti. Lahko je nekaj, kar je hkrati vse in za vsem, kar
je celotno kozmično dogajanje urejajoči princip in znotraj človeka delujoče
načelo, ki vpliva sočasno in neločeno tako na telesno življenje kot na
mišljenje. Takšen je Dao. (Že sama beseda, čeprav se različno prevaja,
ne pomeni bitja, temveč stvar.) Najpogosteje je označevan z vrednostno
nevtralnimi pridevniki, ki niso značilni za opise oseb (brezimeni, brezoblični,
megleni; bežen, nedosegljiv, globok, mračen) . Ravno nasprotno je pri
Bogu. Že njegovo ime predstavlja osebo in imenovan je v skladu s tem kot
Gospod, (nebeški) Oče, Stvarnik in podobno. Pridevniki, s katerimi je
opisovan, pa nikakor niso vrednostno nevtralni, temveč imajo močno pozitivno
konotacijo. Predstavljajo vse tiste vrline, za katere si mora prizadevati
vernik. Tako je Bog hvaljen (in čaščen mora biti) kot najmodrejši in pravičen,
a milostljiv sodnik, neskončno dober, vsemogočen, vseveden in vseviden
... Najbolj očitna pa je razlika v delovanju Daa in Boga. Prvemu se je
potrebno le prepustiti in bo samodejno deloval v nas in skozi nas, medtem
ko se je za naklonjenost drugega treba aktivno truditi. Bog namreč zapoveduje,
zahteva, nagrajuje in kaznuje, celo preizkuša. Le če je razumljen kot
bitje, oseba (in ne zgolj nekaj), ima lahko tolikšno in takšno avtoriteto.
Iz te pa izhajajo tudi močna čustva do njega, naprimer ljubezen in bogaboječnost.
Te čustvene navezanosti v daoizmu ni, apak gre za bolj intelektualno dojemanje
Absolutnega.
Različen način delovanja Daa in Boga se zelo izrazito kaže v nastajanju
kozmosa. Oba sta začetek vsega, a ob branju Dao de jinga vidimo, da so
stvari iz Daa izšle. Čeprav je sam ne-bivanje ali vsaj na njegovi meji,
je iz njega privrelo vse bivajoče, vseh "deset tisoč stvari"
se v njem vzdržuje in se nazaj vanj vrača. Tudi človek sodi v ta stalno
vrteči se krog. Pri Bogu je povsem drugače. On je vse, kar je, ustvaril.
Z dejanjem, ki je bilo beseda. Aktivnost stvarjenja je zelo poudarjena.
Bog je rekel, naj bo nekaj, in to nekaj je nastalo. Tako je oblikoval
tudi človeka. Ustvaril ga je po svoji podobi in mu podvrgel naravo. Zakaj?
Ker naj bi bil človek več vreden od narave. In spet - zakaj? Ker ima človek
duha, ki mu ga je vdahnil Stvarnik. Ta primat duha nad materijo se kaže
torej že na začetku starozaveznega krščanstva in verjetno sega še dlje.
Le takšno mišljenje je lahko ustvarilo podobo Boga, kakršnega poznamo.
Naj povzamem: če je duh po pomembnosti nad telesom, potem mora biti najvišje
zamisljivo podobno tistemu, kar je za človeka in v njem vredno največ,
le da mora biti stopnjevano do popolnosti. Tako nastane podoba popolnega
duha - Boga. Da pa bi bil prepad med duhom in materijo/telesom vsaj malo
premoščen, se je Bog utelesil - na svet je poslal svojega sina. A tudi
Kristus je s (telesno) smrtjo na križu znova poveličal moč duha, saj je
po treh dneh v grobu vstal od mrtvih. Če pogledamo še svetnike - s čim
so si zaslužili večno življenje? Večina jih je umrla mučeniške smrti,
kar pomeni, da so jim do smrti izmučili telo, a s tem so si okrepili vero,
to je duha. (Mnogi so se z istim namenom mučili tudi sami.)
Vse to kaže na dolgo in močno tradicijo prevlade duha, ki ima korenine
globoko v našem mišljenju. Zato ni čudno, da je nerazumevanje in nesprejemanje
azijskih filozofij tako pogosto. Odnos do njih je ignorantski enostavno
zato, ker je njihovo razmišljanje povsem izven naših (zahodnih) okvirov.
|