|
Morda se kateri od sodobnih "pametnjakovičev" celo nasmehne
"neukosti" davnih prebivalcev doline Nila, ki so v svoji nepoučenosti
razglašali, da so mišice bitij, ki so jim pripisovali vsemogočnost, pravzaprav
iz toge in mrzle kovine. Radovednež, ki mu prva razlaga ni čisto po volji,
bi v svoji vnemi lahko celo sklepal, da so bila nadnaravna bitja v svojem
telesnem ustroju od navadnih smrtnikov tako različna, da je presnovnemu
traktu najbolj ustrezalo zlato in so zato najraje uživali prav to kovino,
ki jim je teknila podobno kot nam meso. Nekatere sodobne filozofske izpeljanke
nedvomno razmišljajo v tej smeri, saj vse pogosteje beremo o "čudodelnih"
zdravilnih eliksirjih, pri katerih je bistvena sestavina prav zlati prah.
Kaj bodo o takšnih "zdravilih" menili medicinski strokovnjaki,
je sicer vprašanje, a prav lahko bi celo ugotovili, da takšni pripravki
nič kaj blagodejno ne vplivajo na presnovne organe. Še celo več. Morda
bodo kot pri živem srebru, ki je v preteklosti predvsem zaradi alkimističnih
nasvetov pristalo v prenekateri "žavbi", celo menili, da so
takšni napoji strupeni. Še vedno se torej lahko sprašujemo, zakaj si je
zlato prislužilo tako nenavadno ime.
Uradni vodiči v dunajskem Kunsthistorisches Museum (Umetnostni muzej),
ki vas popeljejo po priložnostni, še dva meseca trajajoči razstavi z naslovom
Zlato faraonov, vam ne pozabijo povedati, da so bili vsi razstavljeni
predmeti najdeni v grobovih nekdanjih veljakov večno zelene doline Nila.
To so torej grobni dodatki, kakršne poznamo skozi s"koraj vso zgodovino
človeških civilizacij, za nekakšno popotnico pokojniku, ki naj bi mu služila
v večnosti. Razlaga je pravzaprav zelo logična, saj je večina predmetov
kopija stvari, ki jih je preminuli uporabljal v vsakdanjem življenju,
in ker so izdelani iz "večne" kovine, je osnovna ideja več kot
potrjena.
Samo statusni simbol?
To dokazujejo tudi pisni viri zgodnje Evrope in marsikateri filozofi,
ki so iz tega izpeljali mogočne razlage o simboliki zlata ter "praznovetju"
posameznih kultur, ki naj bi "brezčasni" material uporabljale
za dokazovanje svojega položaja v družbi. Bolj ko je bil osebek ovešen
s svetlikajočim nakitom, večja naj bi bila njegova moč in z njo povezani
ugled. V bližnji zgodovini bo to nedvomno držalo, saj umetniški portreti
veljakov te razlage potrjujejo. Ta navada sega celo v današnji čas, saj
jo lahko zasledimo pri kraljevskih družinah, prav tako bi v to skupino
lahko uvrstili ogrlice županov in rektorjev univerz. Do tu je torej vse
v redu. A pozoren poslušalec bo nedvomno zastrigel z ušesi, ko bo izvedel,
da stari Egipčani zlata v vsakdanjem življenju niso uporabljali. Še celo
tako imenovano "zaslužno zlato", ki so ga posamezni visoki uradniki
dobili od faraona za dobro opravljeno delo, je služilo svojemu namenu
šele po smrti obdarovanca. V najstarejših časih so bili torej statusni
simboli živečih smrtnikov iz povsem drugačnih materialov, šele pozneje
je to vlogo, morda tudi zaradi (napačnih?) filozofskih razlag, prevzelo
zlato. Kaj bi torej lahko bila tista pomembna naloga, ki jo je imelo v
začetku?
Namig visi na ušesu
Stoletja dolgo so mornarji nosili v ušesni mečici obešen zlat uhan.
Ne kot znak pripadnosti cehu, temveč iz zelo preprostega razloga. Ta okrasek
je bil namenjen plačilu pogrebnih stroškov, če je morjeplovec umrl v tuji
deželi. V marsikateri zgodbi o morskih volkovih so pijanega junaka, ki
je v daljnem pristanišču negotovo "vozil barko" po suhem, nepridipravi
oropali do golega, pustili so mu le uhan. Kdor si ga je drznil vzeti,
je menda klical nesrečo sam nase in kaj takšnega so si privoščile le najbolj
"kosmate duše".
Pomorščaki so idejo za ta običaj morda dobili v starogrških mitih, kjer
je zapisano, da mora umrli za vstop v Had plačati brodnino staremu čolnarju
Haronu, da ga prepelje prek reke Stiks, ki loči svet živih od sveta mrtvih.
Da ne bi bil pokojnik v zadregi, so mu pred pokopom dali med zobe zlati
obolos, s katerim si je zagotovil takojšen prehod temačnega vodovja. Kdor
ga ni imel, je bil obsojen na večno tavanje po meglenih in blatnih obalah.
Kaj če so starodavni častilci boga Zevsa to navado kot toliko drugih stvari
prinesli iz Egipta, katerega kultura je bistveno starejša? Misel, da umrli.
potuje prek reke, bi lahko izvirala od tam, saj so bile vse grobnice starega
Egipta na zahodni obali Nila, "kjer umira bog Ra sončna obla".
A pokojnik je to pot opravil, preden so, ga položili k počitku. Zakaj'
bi mu torej služila še dodatna "potnina"? Mar res le za "vsakdanjo
rabo" v večnem življenju? Če bi to držalo, potem je razlaga imena
"meso bogov" bolj daleč kot kadar koli.
V nasprotju s sodobnimi verovanji, ki govorijo o tem, da le človekova
duša odpotuje v nebo, so bili Egipčani prepričani, da se med zvezde poda
tudi telo, kar je pravzaprav edinstvena ideja, ki je niso prevzeli niti
Grki, saj so svoje mrtve preprosto napotili v podzemlje.
Povsem nora misel
Morda imajo prav vsi tisti ki pritrjujejo "noremu Švicarju"
Erichu von Danikenu in njegovi teoriji, da so bili "bogovi"
pravzaprav le astronavti, od katerih so si nekateri celo privoščili, da
so vladali na našem svetu kot faraoni, inke in še drugače imenovani kralji.
Če so umrli tukaj, so njihovo truplo balzamirali, da je počakalo na naslednji
obisk, ko so jih odpeljali v večni počitek domov "med zvezde".
Stroški transporta so bili "priloženi" v zlatu, ki ga je transportno
plovilo, med domorodci čaščeno kot božanstvo, "použilo" in potem
zadovoljno zabrundalo ter se povzpelo kvišku. Večina nepoučenih bi lahko
menila, da je zlato nujna hrana "boga", nekakšno meso za nasičenje
njegovega drobovja.
Obiski so prenehali, mumije
s priloženim "mesom", ljubeče in z velikim mojstrstvom izdelanimi
umetninami, v katerih je vgrajeno obilo skritih informacij, so tisočletja
čakale na odhod v nebo, a so dočakale prihod "tatov", ki trupel
ne pošljejo med zvezde, "potnino" pa kljub temu vpišejo med
svojo lastnino in jo občasno razkazujejo vesoljnemu svetu
|
