|
Konkvistadorji niso imeli težav z obnavljanjem svojih zalog. Na bregovih
rek so našli skladišča, do vrha polna gomoljev manioke. Indijanci so na
veliko gojili okusne želve in lovili some in koščenojezičnice. Od naselij,
utrjenih s palisadami in nasipi, so do rodovitnih plantaž v zaledju vodile
široke poti.
Leta 1590 sta se Pedro de Ursua in Lope de Aguirre z 900, možmi podala
izpod Andov na plovbo po MaraDonu in Amazonki. Njuna poročila so dolgo
veljala za špansko propagando, katere edini namen naj bi bil širiti mit
o Eldoradu, obljubljeni deželi v džungli.
Toda novejše raziskave kažejo, da bi se v zapisih osvajaleev vsekakor
utegnil skrivati kanček resnice. Najbolj osupljiv izsledek: veliki predeli
amazonskega deževnega gozda sploh niso nedotaknjena divjina, temveč gre
za pokrajino, ki so jo prvotni prebivalci skozi tisočletja preoblikovali
z intenzivnim obdelovanjem.
"Človeški vpliv na amazonsko nižavje je bil še pred prihodom Evropejcev
tako močan, da na tem območju ni skoraj ničesar več, kar bi lahko imeli
za naravno," pravi Clark Erickson, antropolog na University of Pennsylvania.
Newyorški arheolog Warren DeBoer dodaja: "Današnji prebivalci Amazonije
so begunci kolonializma." In imajo komaj kaj skupnega z nekdanjimi
prebivalci ob Amazonki, ki so svoje okolje vztrajno spreminjali.
Je amazonski deževni gozd, ki ga naravovarstveniki radi razglašajo
za nepokvarjeno divjino, torej vsaj deloma bolj nekakšen fantastičen botanični
vrt? Je bil nekoč celo temelj celotne visoke kulture?
Še do pred nekaj leti so bili mnogi strokovnjaki prepričani, da nikjer
v amazonskem nižavju ni moglo v utrjenih naselbinah preživeti več kot
nekaj sto Ijudi. Dolgo je veljalo, da tla na tem področju nimajo dovolj
hranilnih snovi. Zaradi visoke stopnje presnavljanja v vlažnem in toplem
podnebju so tla največkrat že po nekaj letih kmetijske izrabe izčrpana
in niso za nobeno rabo več.
Zeleni aktivisti so zato že zgodaj zahtevali temeljito zaščito te goščave.
Obdelovanje tega področja, tako utemeljujejo svoje zahteve, ne bi uničilo
le gozdov, temveč bi ljudem trajno odvzelo eksistenčno osnovo.
Toda že v začetku osemdesetih je ta prepričljivo predstavljena idejna
stavba dobila prve razpoke. Globoko v džungli je ameriška arheologinja
Anna Roosevelt odkrila na stotine do 20 metrov visokih kupov zemlje. Nasipe,
ki so merili tudi do enega kvadratnega kilometra, je Rooseveltova razglasila
za osrčje "mestne civilizacije" in za delo zgodnje velesile
z več kot 100000 ljudmi. V letih od 400 do 1400 naj bi indijanska visoka
kultura v Amazonkini delti doživljala svoj razcvet.
S svojimi trditvami je Rooseveltova med znanstveniki zanetila spor, ki
stroko razdvaja še danes. Kako naj bi se tisoči Indijancev preživljali
z bornim pridelkom nerodovitnih pragozdnih tal, denimo sprašuje arheologinja
Betty Meggcrs iz washingtonskega Naravoslovnega muzeja. Prepričana je,
da ponovno oživljanje mita o Eldoradu na podlagi neutemeljenih trditev
raziskovalce zgolj spreminja v pomagače lesne industrije.
Dokazov v prid nekdanji intenzivni izrabi predelov vlažnega nižavja pa
je vse več. Zdi se da je ravno prst s tega področja, ki je dolgo veljala
za popolnoma nerodovitno, bolj raznolika, kot so raziskovalci menili doslej.
Kajti poleg dejansko skrajno revnih, takoimenovanih oxisolskih tal, so
raziskovalci sedaj že na celotnem področju ob Amazonki odkrili precej
rodovitnejše predele.
Domačini to dva do tri tisoč let staro zemeljsko surovino imenujejo"terra
preta", črna zemlja. Njena skrivnost je v zel ovisokem deležu nepopolno
zgorele biomase. Rastline rastejo na terri preti dvakrat hitreje kot na
oxisolu, tako da je donos nekajkrat večji," opisuje že akoraj neverjetne
lastnosti črne prsti nemški pedolog Bruno Glaser iz Bayreutha.
Od naselij, utrjenih s palisadami in nasipi, so do rodovitnih plantaž
v zaledju vodile široke poti.
Najbolj osupljivo spoznanje: mnogi raziskovalci domnevajo, da je terro
preto tako rekoč ustvarila človeška roka. Glaser meni, da je za rodovitnost
teh tal najverjetneje zaslužno lesno oglje iz tabornih ognjev Indijancev
ali žerjavica, pomešana s človeškimi iztrebki, ribjimi koščicami in ostanki
z lovskih pohodov. Prav visok delež lesnega oglja preprečuje, da bi nenehni
dež hranilne snovi takoj spet spral iz tal. Možnost, da bi terra preta
nastala zaradi naravnih požarov ali zaradi danes običajnega pridobivanja
obdelovalne zemlje s požiganjem, Glaser izključuje. Delež nezgorelega
materiala je namreč za kaj takega previsok.
"Terra preta je prej podobna živemu superorganizmu kot pa mrtvi materiji,"
se navdušuje tudi William Woods, pedolog z univerze Southern Illinois.
Prepričan je, da ta rodovitna snov prekriva najmanj 10 odstotkov Amazonije
-to pa je površina, velika kot Francija. Woods je proučeval tla, ki vsebujejo
veliko terre prete, v gričevnati okolici brazilskega mesta Santarem ob
spodnjem toku Amazonke. Še danes domačini cenijo veliko rodovitnost tega
področja in tam pridelujejo koruzo, sladki krompir in tobak.
Če naj verjamemo izsledkom raziskovalcev, je bilo kmetijstvo na tem področju
nekoč še intenzivnejše. Indijanci naj bi tam že pred 4.000 leti gojili
do 140 vrst rastlin, meni brazilski botanik Charles Clement. Nasadili
naj bi plantaže sadnega drevja in oreškov in s tem po vsej rečni nižini
spremenili sestavo vrst. Clement: "Prepričan sem, da je na tem področju
človek preoblikoval vse."
So bili deli amazonskega deževnega gozda nekoč torej dejansko kultivirana
krajina, primerljiva s Toskano ali severnonemškim nižavjem? Tezo o preoblikovanem
gozdu so medtem odprtih rok sprejeli celo nekateri naravovarstveniki.
Navdušuje jih, da so Indijanci svoje okolje intenzivno obdelovali, ne
da bi ga hkrati tudi uničevali.
"Udomačeni gozdovi in divji vrtovi -če Amazonije ne obravnavamo kot
divjine, temveč kot pokrajino, ki jo je mogoče preoblikovati, je v bistvu
mogoče doseči še več," meni denimo antropolog David Leary, član naravovarstvene
organizacije "The Nature Conservancya v Braziliji. Prav stare indijanske
metode pridelovanja bi utegnile izboljšati usklajevanje interesov varstva
narave in prebivalstva. Pedologa G laser in Woods sta v Braziliji že začela
uresničevati projekt "Terra preta nova", s katerim bi podrobneje
preučili nastanek in sestavo te obetavne črne prsti. Če se bodo njune
napovedi uresničile, bo prej običajno krčenje s požiganjem ("slash-and-burn")
v prihodnosti nadomestilo sekanje in oglenenje, "slash-and-char".
Medtem ko les pri krčenju s požiganjem skoraj popolnoma zgori v le kratek
čas rodoviten pepel, nastaja pri nepopolnem zgorevanju lesno oglje, ki
več let ohrani lastnosi, ki izboljšujejo rodovitnost tal.
"Z gnojenjem z lesnim ogljem bi lahko na izčrpanih tleh tega področja
dosegli podobno rodovitnost, kot ju že danes ima črna prst," pravi
Glaser - kar bi bilo koristno tako za človeka kot za gozd: mali kmetje
bi tako lahko v prihodnje opustili draga mineralna gnojila in krčenje
s požiganjem.
Der Spiegel, Hamburg ; sobotna priloga dela ; 6.4.2002
|