Mar ni tako razmišljanje izraz občutka večvrednosti vasezagledanih kristjanov inv popolnem nasprotju s prizadevanjem za uveljavitev svetovnega etosa? Človekova moralno-etična sfera stoji in pade na človekovih čutenjih - v najširšem pomenu te besede. Temelji človekove etičnosti so metaintelektualni, zato filozofi s svojimi razumskimi utemeljitvami etike niso kaj prida prispevali k moralnemu zdravju človeštva, pač pa so mnogi med njimi to storili s svojim zgledom. Intelektualni diskurz lahko rabi kvečjemu za opis moralnega čutenja in opredeljevanja, ne pa za njegovo utemeIjitev. Intelekt je sam po sebi amoralen in nič ne dokazuje tega bolje, kot ravnanje intelektualnih elit, ki so odgovorne za večino tistih odločitev v sodobnem svetu, ki prinašajo zle posledice za človeka in za naravo v celoti.
Zato številni misleci opozarjajo, da je intelekt sila nevarna igračka v rokah duhovnih manipulatorjev, še posebej zato, ker je v zahodni civilizaciji kot orodje znanosti postal velikanski, zaslepljujoči fetiš. Večina naših sodobnikov nemreč skorajda ne loči več med intelektualnostjo in spoznavno bistrino, med igračkanjem s sofisticiranimi pojmi in intuitivno prodornostjo. Mišljenje se je v času razsvetljenstva odcepilo od čutenja in tako postalo orodje naraščajočega moralnega relativizma, ki si dandanes ne prizadeva več za nobeno univerzalno resnico ali pa skupno humano moralo, pač pa trdi, da ima vsaka doba, vsaka skupnost in vsak posameznik svoja prepričanja glede obojega, in da so ta zanje edino veljavna.
Ker pa ima človeštvo tako s kolektivnimi kot tudi z individualnimi etičnimi izrojenostmi že zelo slabe izkušnje, zbujata moralni relativizem in subjektivizem kar precej tesnobe. Številni ugledni misleci so zato v zadnjih desetletjih, ko se je začelo kazati, da svet postaja zelo prepleten in vsepovezan, hkrati pa ostaja poln napetosti zaradi krivičnih neravnotežij, začeli znova iskati, kaj bi lahko v človeškem vrednostnem čutenju le bilo univerzalnega. Tako je nastalo gibanje, ki je svoje napore združilo okoli ideje svetovnega etosa. Osrednja osebnost tega gibanja je nemški teolog Hans Kong, ki je idejo predstavil leta 1990 in poudaril osrednjo vlogo soglasja religij pri njeni uveljavitvi. Projekt svetovnega etosa je izšel iz spoznanja, da:
- ne bo svetovnega miru, če ne bo miru med religijami,
- ne bo miru med religijami, če ne bo med njimi dialoga,
- ne bo dialoga med religijami brez raziskovanja temeljev religij.
Parlament svetovnih religij je na svojern kongresu leta 1993 v Chicagu ugotovil, da vsekakor obstaja nekaj vrednot, ki predstavljajo skupni imenovalec vseh religij in sprejel izjavo, v kateri so se predstavniki različnih religij sporazumeli o načelih svetovnega etosa ter sprejeli naslednje obveze glede tega, kako ga uresničevati v praksi:
- obveza glede kulture nenasilja in spoštovanja vsega živega,
- obveza glede kulture solidarnosti in pravične gospodarske ureditve,
- obveza glede kulture strpnosti in življenja v iskrenosti,
- obveza glede kulture enakopravnosti in partnerstva med moškim in žensko. Na univerzi v Tubingenu je pod Kungovim vodstvom nastal inštitut za ekumenske raziskave, grof von der Groeben pa je leta 1995 z visoko donacijo omogočil nastanek Fundacije svetovni etos, potem ko je prebral Kungovo programsko knjigo. Dejal je, naj bo fundacija ljudem zgled, da obstajajo tudi bolj izpolnjujoče vrednote, kot pa je uživanje v materialnih stvareh. Znebili naj bi se ujetosti v razmišljanje zgolj o lastni uresničitvi in obsedenosti z blaginjo ter si predočili, da so za skupno življenje v miru in svobodi potrebna visoka etična merila.
Fundacija financira manjši raziskovalni tim, ki se aktivno ukvarja z medkulturnimi in medreligijskimi študijami, in seveda tudi z izobraževanjem na tem področju, pa z organizacijo in podporo medkulturnih in medreligijskih srečanj, na medmrežju pa objavlja tudi dokumente in literaturo potrebne za te študije. Projekt je našel pri dobronamernih pripadnikih različnih religij po svetu kar precej podpore, ne bi pa mogli reči, da je ta podpora v kakem okolju večinska. Kot je značilno za kristjane, je značilno tudi za druge verske skupnosti, da se rade počutijo večvredne in jih taki skupni imenovalci ne zanimajo prav posebej.
Pri nas se svetovnim etosom še največ ukvarja filozof Tine Hribar, ki kot temeljno, vsem religijam in etikam skupno načelo predstavlja tako imenovano zlato pravilo: "Ne stori drugemu, kar ne želiš, da bi drugi storil tebi!" Poleg tega Hribar navaja tudi tri, vsebinsko opredeljene osrednje vrednote, glede katerih se duhovne tradicije strinjajo. To so "spoštovanje svetosti življenja, posvečenost mrtvih in pa človekovo dostojanstvo". Teh vrednot človek ne sme prekoračiti, ne da bi stopil na pot zla, ki je hudo pač toliko, kolikor je groba kršitev teh vrednot. Primer: smrtna kazen naj bi bila hud prestopek zoper svetost življenja, zato jo vse več ljudi zavrača.
Seveda okoli minimalnih teoretičnih izhodišč niti ni težko najti soglasja. Težave pa se začno, čim ta načela začnemo uporabljati za presojo konkretnih aktualnih ali pa tudi zgodovinskih situacij. Že na omenjenem posvetu o vrednotah se je pokazalo, da se Slovenci še vedno ne moremo sporazumeti glede tega, da so enako težka dejanja pri različnih političnih straneh vendarle enako moralno sporna. Pri vrednotah je glavni problem pristranskost presoje, intelekt pa je navadno v službi opravičevanja te pristranskosti. Človek se pač raje solidarizira s tistimi, ki so mu blizu, kot pa s tistimi, ki mu niso.
Glede vašega vprašanja je treba reči, da imate prav. Ideja o svetovnem etosu je utemeljena v globokem spoznanju o enem samem bistvu vsake pristne, resnične religioznosti. Absolut je eden, bistvo obstoja je eno in celota življenja je ena sama. Kako kdo to božansko počelo imenuje in na kakšen način ga časti, je drugotno vprašanje. Mistiki in modrijani vseh časov in vseh dežel so se zavedali, da je stvarnik nad vsemi oblikami in zato nikoli niso bili med seboj sprti. Vse kaj drugega pa velja za institucionalne verske učitelje in voditelje. Teh ne zanima skrito duhovno bistvo, ki je skupno vsem Ijudem, pač pa površinske razlike v predstavah in verjetjih, na osnovi katerih lahko delijo ljudi in jih potem ocenjujejo ter jim vladajo.
Globoko religiozno občutje ni nič drugega kot tista senzibilnost, ki prepoznava pristnost, naravnost in čistost tam, kjer je ta navzoča. Gre za občutljivost, ki začuti skrivnostnost, čudežnost in nedolžnost izvirnih življenjskih oblik. Ta prodorni čut se ne bega s tem, da nekdo svoje pristno duhovno razpoloženje poimenuje kot pobožnost, drugi pa čisto podobno razpoloženje kot ateizern. Razlika med obema je le ta, da prvi antropomorfne predstave o absolutu tolerira in jih presega, drugi pa jih preprosto zavrača. Že beseda 'religio' pove, da gre za dogajanje, ki človeka ponovno poveže. Ker ne pove, s čim ga poveže, velja, da ga poveže z nečim nedoločnim, ki pa je vsem skupno.
Ker so predstave o božanskem močno kompromitirane in so postale jabolko sporov, sodobni misleci velikokrat raje govore o svetem, o občutku za sveto in o svetosti življenja. Občutek za sveto bistvo obstoja, prizadevanje za spoštljivo in mirno sožitje ter sočutna naravnanost do vseh čutečih bitij so skupne vsem duhovnostim. Nikakor pa niso skupne vsem teologijam. Teologija pomeni umevanje boga. Umevanje boga pa ni mogoče, ker um ni zmožen zapopasti enosti nasprotij. Um je utemeljen na razlikah in na načelu protislovja. Zato je primeren le za obravnavo sveta oblik. V bogu pa ni nobenega protislovja, zato um v poskusih zares razumeti boga in božanski izvor sveta, povsem obnemore.
Smisel za dojemanje svetosti vsega bivajočega gre zato veliko globlje od teoloških spekulacij. Že govorica dr. Krašovca kaže precej pomanjkljiv smisel za to svetost in za bistvo vrednot nasploh. Vrednot namreč ni treba utemeljevati, kot trdi on, pač pa,jih je treba čutiti. Zato niti krščanske niti kake druge utemeljitve vrednot ne pomenijo kake posebne dobrobiti, kaj šele civilizacijske prednosti, kot sugerira naš ugledni biblicist. Kuko na trhlih nogah so njegove trditve, se vidi takoj, čim njegove trditve primerjamo z dejstvi, se pravi z moralno prakso. Samo praksa je namreč merilo tega, koliko smisla za vrednote ima kak posamemik ali pa tudi kaka civilizacija.
Judovsko-krščanska civilizacija je znana kot najbolj pohlepna, najbolj gospodovalna, najbolj genocidna in najbolj menticidna. Nakopičila je največ bogastva zase in pri tem osiromašila tri četrt sveta. Razpolaga s skoraj vsemi svetovnimi surovinami, za popoln nadzor nad gorivi pa se še vojskuje. Gospodarsko, politično, informacijsko in vojaško dominira tako močno, da o resni suverenosti nacionalnih držav sploh ni več moč govoriti. Zdesetkala in ponižala je domorodsko prebivalstvo Severne in Južne Amerike ter Avstralije, Afriko pa pahnila v bedo, bolezen in vojne. Edino narodi te civilizacije so poskušali podjarmiti ves svet in to jim je precej tudi uspelo.
Morda bo kdo ugovarjal, da pa ta civilizacija vsah menticidna ni, da torej ne ubija pameti. Če sodimo po tehnoloških dosežkih, je zadnjih 500 let seveda superiorna. Toda menticid se kaže v tem, da zahodnjaki vse manj mislijo, da se o ničemer zares ne sprašujejo. Zato so tudi tako neodporni proti miselnim vplivom. Prav judovsko-krščanska civilizacija je porodiIa največje totalitarizme, najhujše inkvizicije in najbolj sterilna enoumja. Z njo glede ozkosti sem ter tja tekmuje edino islam, bližnji sorodnik prenapete judovske mentalitete. Prav ta civilizacija je izumila tudi potrošništvo, ta prototip čiste pozunanjenosti. Zdaj ga prenaša še v sfero kulture, da bi pobebljenost zahodnega človeka postala kompletna.
Prav judovsko-krščanska civiIizacija nima nobenega spoštovanja do zemlje, zato si jo lasti in jo ropa brez pomislekov. Prav ta civilizacija za zabavo in za hrano ubija živali, čeprav zaradi razvitega poljedelstva take hrane nujno sploh ne potrebuje. Prav znanost te civilizacije je človeka reducirala na biomehanski stroj, ki ga potem reže in tretira s kemikalijami, namesto da bi mu pomagala do sprijaznjenja z življenjem, do sprave s soljudmi in do predanosti skritemu bistvu življenja ter ga tako pomirila, osrečila in ozdravila.
Izrazita osebnostna naravnanost judovsko-krščanske kulture ni taka prednost, kot se zdi dr. Krašovcu. Osebnost s tem, da ima svobodo odločanja in da je nosilec vrednot, namreč še zdaleč ni tudi dejansko svobodno bitje. V sebi nosi samo potencial svobode, na katerega religije kažejo kot na možnost odrešitve. Osnovni vzrok nesvobode pa je prav osebnost, ta splet želja, potreb, privrženosti in omejitvenih prepričanj. Poudarek na vrednosti človeka kot osebnega bitja je res lahko obramba pred odtujevalnimi kolektivizmi, vendar pa človeka ne ščiti prav nič pred odtujitvami, ki se hranijo s človekovimi osebnimi, individualnimi iluzijami in sprevrženostmi.
Taka odtujitev je na primer potrošništvo. To vedno apelira na človekovo pripravIjenost, da naredi nekaj zase, da da sebi vrednost s tem, da kupi kako novo dobrino ali si privošči kako novo storitev. S tem pa v človeku krepi egoizem celo dosti bolj, kot so ga kolektivne ideologije, ki so v večini kultivirale altruistične ideale. Logika osebnosti je namreč vedno egocentrična, in če poudarjamo njen pomen, s tem lahko krepimo občutek vrednosti tega, kar morda vredno sploh ni. Velike vzhodne religije prav tako poudarjajo vrednost posameznika, vendar pa ne njegove osebnosti, pač pa njegove zavestnosti. Osebnost je samo nosilka potencialne svobode, popolno ozaveščenje pa pomeni uresničenje te svobode. Za osebnost so vedno značilne individualne meje in želja po njihovi ohranitvi, zato predstavlja oviro za popolno zbližanje, zlitje z božanskim.
Zagovorniki judovsko-krščanske civilizacijsko-kulturne superiornosti včasih poskušajo v zlu, ki ga pomenijo kruti kolektivizmi, videti nekaj "aziatskega". Pa vendar vsi vemo, da so tako rekoč vse kolektivne ideologije evropski izum in da ostali svet ne pozna nič bolj krutega, kot so bile inkvizicija, konkvista, revolucijska klanja, holokavst, gulagi in pa atomsko ter klasično zravnanje velikih mest z zemljo. Zato je težko videti, na čem je utemeljen občutek, da je civilizacija, ki življenju dela tolikšno silo, v kakršnikoli prednosti, ko je govor o vrednotah. Morda bi nekaj razloga za tak občutek imeli kvečjemu budisti, ki so ustvarili civilizacijo, ki spoštuje življenje v vseh oblikah in se nasilju odpoveduje tudi v praksi, ne samo v teoriji.
Poborniki svetovnega etosa so še posebej poudarili, da je za razumevanje človekovega duhovnega bistva potreben študij religijskih temeljev. Ta temelj pa so najgloblja duhovna doživetja njihovih začetnikov, ki so imela za posledico popolno prevzetost in predanost svetemu. Sveto je tista dimenzija doživljanja življenja, kjer ni razlikovanja in nobene distance do nikogar. Meister Echkart je zanjo uporabil izraz bivanjski pratemelj (Urgrund), danes pa ji nekateri rečejo tudi ničelna raven. Vsaj slutnja te vsesprejemajoče bližine, ali bolje rečeno vseprežemajoče bitnosti je potrebna, da bi lahko drug v drugem prepoznali bližnjost in bratstvo, o katerem so precej podobno govorili veliki duhovni buditelji.
Tine Hribar je na pogovoru o vrednotah dejal, da če svetovni etos in njegove osrednje vrednote ne bodo postali univerzalni okvir globalizacije, bo o vsem odločala samo premoč. Težnja po premoči pa je diaboličen princip. Po mojem občutku je v težnji, judovskokrščansko kulturo razglasiti za nekaj bolj kvalitetnega, za nekaj prednostnega, prav nezavedna ali pa tudi zavedna želja po premoči. Danes je verske, civilizacijske in rasne predsodke pač treba izražati bolj fino kot nekoč. Ne reče se več, da so druge vere inferiorne, ker ne častijo pravega boga, pač pa le, da tvoja vera vseeno pomeni prednost.
Verska večvrednost je še posebno značilna za "ljudstva knjige", to pa so judaisti, kristjani in muslimani. Njihov občutek večvrednosti je izhajal iz tega, da so imeli veliki tekst, ki so mu pripisovali božanski izvor, medtem ko sosednja Ijudstva takega teksta niso imela. Dr. Krašovec je znan biblicist in je zato njegovo stališče, da je Biblija knjiga vseh knjig, kolikortoliko razumljivo. V kristjanih vidi naslednike izvoljenega izraelskega Ijudstva, ki ga je ukazovalni, ljubosumni, pogodbarski in genocide sugerirajoči Jahve postavil nad vsa druga ljudstva. Občutek izbranoati in večvrednosti je tako rekoč sopomenka za judovsko mentaliteto, nekoliko manj pa tudi za starozavezno misleče kristjane.
Ti na ostali svet že skozi vso zgodovino gledajo kot na duhovno siroščino, ki ji je treba prinesti blagovest ter jih tako rešiti mraka njihovih praznoverij. Tipični kristjani se drugih kultur lotevajo z neverjetnimi predsodki. Še do danes niso odkrili, da so nekatera Ijudstva v času, ko so Judje pisali svoje starozavezne tekste, imela literaturo, ki je v marsičem odražala vsaj enako globoke. če že ne globlje uvide v naravo stvarstva in v bistvo življenja. Prav tako kristjanov ne zanima, da je Biblija, kar se poročil o Jezusovi blagovesti tiče, že zdavnaj presežena. Oni so že zdavnaj razglasili konec pisnega razodetja, četudi jih je apostol Pavel izrecno opozarjal, naj Duha ne ugašajo in naj mu ne postavljajo meja.
Občutek večvrednosti je, kar zadeva duhovno senzibilnost, res nevaren. V človeku ubije zdravo radovednost in ohromi njegovo iskateljsko žilico, s katero bi lahko odkril, da se božanska dimenzija razodeva vedno znova, in to času primerno, sodobno in sveže. Dr. Krašovec je avtor ali pa soavtor obsežnih in zelo razkošno opremljenih biblicističnih knjig. Take knjige zagotovo rabijo osebnemu, najbrž pa tudi nacionalnemu prestižu. Vendar name žal ne naredijo nobenega vtisa, ker se mi zdi, da njihova oblikovna dognanost zdaleč presega njihov vsebinski navdih. Dvomim, da bodo koga zadele v srce in da bodo spreobrnile enega samega človeka. Če pa ga ne bodo, čemu potem tolikšen obseg in takšen luksuz?
Biblicistika je v Lutrovem času pomenila zdravilo za krščanstvo, ki je tonilo v odpustkarskem praznoverju. Dandanes pa se izgublja v tekstnih in zgodovinskih raziskavah, pozabljajoč, da je razodetje navsezadnje predmet duhovne senzibilnosti, ne pa faktografske izčrpnosti. Naš, kar zadeva vrednote letargični čas, potrebuje karizmatičnih eksegetov, ki bi zmogli prebuditi dremotne duše. Take karizme pa ne proizvede obsežno teološko znanje, pač pa globoka duhovna izkušnja. Mnogim Slovencem najbrž godi, da imamo svetovno znanega bibličnega strokovnjaka, ki je nosilec pomembnih znanstvenih simpozijev. Toda to nekaj šteje le v svetu osebnosti, v duhovnem svetu pa štejejo druge kvalitete, drugačen, finejši posluh. Denimo tista otroška radovednost, ki vsepovsod išče in večinoma tudi najde zapis iste neme, pa vendar zelo zgovorne govorice življenja.

VIKTOR GERKMAN - klinični psiholog specialist astrolog
Tel. (04) 533 81 82 ali 041 213 058

AURA - DECEMBER 2003 - JANUAR 2003 2004