|
OZNAČEVANJE NARAVNIH BITIJ
Ker vidcev, ki bi lahko naravna bitja opazovali in kakor koli razvrščali,
ni pretirano veliko, tega ni opravil še nihče. Res je sicer, da so se
v preteklosti in tudi sedanjosti nekateri vendarle trudili poimenovati
vsaj njihove glavne skupine, jim dati okvirne in razpoznavne oznake, a
zaradi verjetnosti, da gre za ogromne, vedno izmikajoče se svetove, so
pač obstali pri tistih, ki so jih spoznali oni. Trenutno je najudobnejše,
da jih vržemo vse v en koš in jih kar povprek imenujemo "naravna
bitja".
Ker se spričo vsakovrstnih zadreg nismo dokopali do njihovega enotnega
poimenovanja,jihje vsak videc poimenoval po svoje in nastala je kar precejšnja
zmeda.
Navsezadnje je to po svoje opravičljivo, saj imamo celo v našem fizičnem
svetu za isto rožico več imen. V zvezi s poimenovanjem tistih bitij, ki
mi jih je uspelo vsaj nekajkrat opaziti, pa se tudi sam nisem posebno
trudil. Tudi poznal sem jih premalo.
Ker sem se pogosto znašel na brezpotjih, sem kljub temu tistih nekaj,
s katerimi sem se srečeval, poimenoval po svoje. V tako raznovrstnem svetu
sem se moral nekako znajti tudi sam. In tako sem k splošni označevalni
zmedi pri imenovanju naravnih bitij pripomogel tudi sam.
Naravnih bitij nisem nikoli iskal. Kadar sem jih zaznal ali zagledal,
je bilo tako srečanje nenamerno. Stiki z njimi so se dogajali iz enega
samega razloga: imam pač manjši dar opazovanja s tretjim očesom in srečanja
s takimi bitjeci so se dogajala spontano, vendar vedno na obrobju. Poglavitni
del mojega zanimanja je zadeval jasnovidna doživetja, ki sem jih orisal
v knjigi Za sedmim pečatom, ki jo je pravkar izdala založba Aura. Prav
jasnovidna doživetja so mi omogočala, da sem razvil dokaj podroben pregled
Potovanj pokojnih v zasmrtje in Pojavnost svetlobnih doživetij. Obe deli
v isti založbi še čakata na izid.
Zaradi take obrobnosti srečanj z naravnimi bitji le-teh niti nisem nameraval
opisovati, saj imamo Slovenci Marka Pogačnika, ki ima z njimi zelo veliko
izkušenj in stikov, vendar sem jih na prošnjo uredništva revije vendarle
opisal. Tako je treba te zapise jemati le kot morebiten prispevek k še
drugačnemu, poglobljenemu poznavanju tega področja.
Pri poimenovanju sem nihal med tem, ali naj taka bitja uvrstim med palčke
ali med razvitejše energijske kosme s posebnimi nalogami, kamor sodi služenje
človekovim potrebam. Če bi jih uvrstil med prve, bi to pomenilo, da sodijo
na najnižjo stopničko v hierarhiji naravnih bitij, če pa med druge, bi
jih lahko uvrstil med najrazvitejše energijske kosme.
Ker jih nisem mogel stlačiti v nič znanega, sem jih imenoval "bitja
od nekod vmes".
HIŠNA BITJA
Pri nas doma smo redoljubni. Četudi ne pričakujemo nobenega takega obiskovalca,
ki bi mimogrede s prstom potegnil po polici, da bi ugotovil, ali redno
uporabljamo krpo za brisanje prahu, imamo stanovanje vedno pospravljeno.
Naneslo pa je, da sem nekoč ostal za nekaj dni popolnoma sam doma. Že
drugi dan take samote je privrela na dan moja resnična narava. Tako rekoč
čez noč nisem čutil niti najmanjše potrebe, da bi hlače zvečer lepo poravnal
in jih obesil na obešalnik. Sesalniku za prah sem po dolgih letih garanja
privoščil dopust. Ze po nekaj dneh samevanja so bili pokopani vsi snažnostni
vzgojni zaznamki v mojih možganih. Namesto njih sem si izdelal celo filozofsko
zgradbo, da je prah sestavni del vsakega stanovanja, in se ga zato ni
treba sramovati. Ob tem sem se veselil, da smo za nekaj življenj naprej
založeni s toliko kuhinjskega posodja, da me po njegovi uporabi skorje
zastarane hrane niso vznemirjale.
S privzgojenimi načeli se nisem trudil niti tedaj, ko sem kaj použil in
se zadovoljen zleknil v naslanjač. Kmalu me je zmotil telefon in me neusmiljeno
priganjal, naj vstanem in dvignem slušalko. Vsiljivca sem na kratko odpravil
in se od preobilnega obroka slabo pogrete hrane znova sesedel v naslanjač.
Nekaj časa sem strmel skozi okno, potem se mi je oko ustavilo na časniku,
ki je z debelimi črkami mrhovinarsko objedal nekega politika. Ni mi bilo
do branja napihnjenega poročila. Mi je pa pogled obstal na kuhinjski mizi,
kjer se mi je prvi trenutek zazdelo, da mrgolijo mravlje. Tiste drobne,
ki
so jih z južnim sadjem zanesli k nam iz Egipta.
Ne da bi pomislil na kaj drugega kot na mravlje, se je v meni oglasil
nergaški inženir in obtožil sodobne gradbene materiale, v katere se zaleze
vsakovrsten mrčes. Graje nisem utegnil v mislih niti do konca razplesti,
ko sem se zavedel, da ne gre za nikakršne mravlje niti za drug mrčes,
temveč da so se po ostankih hrane na mizi nagnetle cele kolonije neznatno
majhnih nevidnih bitij, ki so hlastala za delci kruhovih drobtin, jabolčnega
ogrizka, solate in vsega, kar mi je v zadnjih dneh padlo na mizo in tam
tudi ostalo. Pogledal sem nepomito posodo, uperil pogled na tla, nato
pa še v spalnico med razmetane rjuhe na postelji in moral povsod spoznati
enako resnico.
A da ne bo pomote. Nikakor ni šlo za to, da bi z ostrim vidom fizičnih
oči zasačil v nepospravljenem stanovanju mikrobe ali kakšno drugo živo
bitje iz živalskega sveta.
Nikakor! Takih gomazečk nisem dotlej opazil še nikoli. Rečem dotlej.
Zdaj pa sem imel široko odprto tretje oko in sem videl več kot z navadnim
očesom.
V poznejših letih sem taka bitja v različnih okoljih opazoval vedno znova,
vendar so imela povsem drugačne naloge kakor te pobiralke stanovanjske
nesnage.
Zame je bila takrat ta nova podvrsta stanovanjskih bitij pravzaprav odkritje.
V trenutku sem se počutil kot naravoslovec, ki pod drobnogledom odkrije
novo živo bitje, ki ga dotlej ni opazil še nihče.
Kaj hitro sem ugotovil, da bitjeca nimajo slabega namena, zato jih tudi
nisem mogel imenovati zlobitja. Požrešnice, ki so mrgolele po zanemarjenem
stanovanju, sem začel opazovati z notranjim vidom. Sicer so se ves časgibale,
vendar se je pravo vrvenje začelo tisti trenutek, ko je padla na primer
na mizo drobtina kruha, kaplja sadnega soka ali košček sira, za katerim
se mi ni dalo skloniti, da bi ga pobral in vrgel v smetnjak.
Opazil sem, da se mora ta drobnjad nekako sporazumevati. Če sem nastavil
energijsko zanimiv drobec hrane, so bili opozorjeni vsi roji v stanovanju.
Hrano so zaznali celo v drugem prostoru in se začeli živahneje premikati.
Se pa niso vedli kot kakšne sitne muhe, ki brezobzirno sedejo na žlico,
tik preden jo hočemo dati v usta.
Ne!
Tistega, kar je bilo pospravljeno, urejeno, zloženo in česar nisem imel
za odpadek, se niso dotaknili. Ti pametni energijski kosmi so bili nekakšna
zrcalna podoba fizične umazanije, le da so bili skriti očem. Takoj ko
sem mizo pobrisal, so izginili neznano kam.
Med tako nezaslišano številno družbo, ki je gomazela po tleh, mizah in
prašnih policah (ob obilju hrane ji prah ni najbolj teknil), sem opazil,
da se nekaterih ostankov sploh ne dotaknejo.
Spremenil sem se v kulinaričnega raziskovalca.
Za spoznanje resnice ni bil potreben prav velik možganski trud. Ta
bitja "od nekod vmes" so prav dobro ločevala energijsko bogato,
naravno hrano od ostankov tovarniške, umetno predelane.
Od tod do drugih spoznanj ni bilo daleč.
S svojim drugim vidom in ob duhovnem poglabljanju sem prenehal biti
zgolj opazovalec življenja, ki je zajelo moje trenutno zanemarjeno stanovanje,
temveč sem postal sam del odpadlih živil.
Pravzaprav sem se potopil v bistvo stvari. To neposredno ni več zadevalo
nepovabljenih energijskih mrhovinark, temveč sem stopil v resnično ozadje
hrane, ki sem jo užival, in hranitvenih navad teh pol razumnih nevidnih
živalic.
Vsako živilo vsebuje spomin na celotno pot, ki jo je moralo prehoditi,
preden konča v naših želodcih. V njem ostanejo shranjeni vsi energijski
zaznamki, ki so se mu vtiskovali od nastanka do zadnje postaje. Četudi
je rastlina ali žival med strojno predelavo v obratih sodobne živilske
industrije povsem razsekana, zmleta, pasterizirana, kemijsko obdelana,
pobarvana, zavarovana pred prehitrim razpadanjem, obogatena kdo ve s kakšnimi
pripravki, vsebuje vsaj bled praspomin na svoj izvor, na seme, tla, v
katera je bila rastlina vsajena, in na rast ter na vse neštete tehnološke
obdelave. Opazil sem, da so v vseh tako predelanih živilih poti, s katerih
bi morale zajemati nevidne energije, zožene. Tako siljeni deli živil so
ob najdragocenejšo sestavino, ki jo lahko dajo človeku.
Če sem rekel del, bi nekdo lahko pomislil na kaj velikega, takega, česar
se dotaknemo, ga primemo vsaj z dvema prstoma ali zagledamo s prostim
očesom.
Ne! Z delčkom sem mislil na najneznatnejšo molekulo, ki bi jo komajda
ugledali pod drobnogledom.
Kakovost hrane in njene sestavine, ki jih moramo ljudje ugotavljati z
zapletenimi kemijskimi, biološkimi in kdo ve še kakšnimi postopki, so
bitjeca od "nekod vmes" razpoznavala v delcu sekunde in si uredila
jedilnik po svojem okusu.
Kemijsko pripravljenih živil se namreč niso dotaknila. Bila so dovolj
pametna, da jim ni bilo mar za lužico stratačele, sladoleda, s katerim
sem se pravkar posladkal.
Zdaj ko sem ugotovil, da mi tretji vid omogoča še vse kaj drugega
kot samo opazovanje nepoklicanih obiskovalk, sem se brez omahovanja prepustil
tudi opazovanju jedi, ki sem jo pripravil v mikrovalovni pečici. Da bi
jih hitreje privabil k temu novemu živilu, sem ga namenoma razdrobil in
razmazal po mizi.
Da si tako ne bi nikoli več pokvaril teka!
Pogled na toplotno obdelano hrano je bil vse prej kot prijeten. Bitja
od "vmes" so se ostankom hrane ognila, kot bi bili kužni. Če
seje pri nekaterih prejšnjih ostankih še pojavil kakšen soj in očitno
upal, da bo našel kaj užitnega, je mikrovalovno obdelana hrana delovala
nanje kot strup. Ostanki hrane, katerih notranjo zgradbo sem zaznaval,
so doživeli mikrovalovni stres. Njen nevidni del je bil tako razrahljan
in zamešan, da se očitno ni mogel več spomniti temeljnega vzorca svoje
prvobitne zgradbe.
Ni ga znal več sestaviti.
Če bi jo zaužil, bi mi sicer napolnila želodec, dobil bi občutek sitosti,
vendar telo iz nje ne bi dobilo nič več prvobitnega. Torej hrana brez
sleherne energijske vrednosti.
A ne samo to.
Sodobnim kmetovalcem ni niti najmanj mar, kje imajo njive, ki sevajo škodljiva
nihanja, iz katerih zajemajo rastline nezdravo energijo, vseeno jim je,
ali gojijo poljščine pod daljnovodi visoke napetosti, ob avtocestah in
tovarnah, ki bruhajo v zrak in okolico strupene pline. Mi, porabniki,
ki kupujemo njihove pridelke in druga živila, pa niti ne pomislimo, da
smo z debelimi, barvitimi, čvrstimi plodovi kupili tisto, česar se bitja
od "nekod vmes" komaj dotaknejo.
STROJNA BITJA
Kolovrat, ki je še v prejšnjem stoletju brnel na marsikateri domačiji
po Evropi, je dandanes, v našem tehnološko zelo razvitem okolju odšel
v zasluženi pokoj. Kdo neki bi se ob obilju vsem dostopnega tekstila še
mučil z zrejo ovac, striženjem volne, s predenjem in ročnim pletenjem?
To sijajno napravico so nadomestili stroji za prejo in tkanje. Vidimo
je le še v muzeju in kot hišni spomin na kakšni kmetiji.
Ko sem imel na eni takih kmetij v Pomurju opravek, sem se zagledal v leseno
napravo, saj lahko tako imenujem kolovrat, ki je zaprašen sameval v kotu.
Nikoli v življenju nisem imel priložnosti videti, kako pravzaprav deluje.
Radovednost mi ni dala miru, pa sem povprašal, sli še kdo od domačih obvlada
umetnost predenja. Pričakoval sem, da bodo poklicali na pomoč kakšno prababico.
Toda ne. Za leseno kolo je sedlo mlado dekle in obrisalo z njega prah.
Preja iz dolgih vlaken je bila že pripravljena. Le še z nogo je pognala
nogalnico v tek in že začela vleči nit.
Predstavitev delovanja tega vretena, ki je človeštvu zvesto služilo tisoče
let, je bila prvinsko doživetje.
Medtem, ko sem poslušal njegovo pomirjujoče brnenje, se mi je pogled preusmeril
na drugo stran vidnega.
Nenadoma kolovrat ni bil več sam. Dokler je miroval, ni bilo na njem opaziti
nič nenavadnega. Z njim vred se ni nič premaknilo. Takoj, ko gaje dekle
pognalo, pa ni veselo oživel le mehanizem, temveč je na njem in ob njem
začelo mrgoleti življenje.
Saj to so pa naravna bitja, sem vzkliknil pri sebi presenečeno. In takoj
našel zanje ime "strojna bitja" ter bil prepričan, da je to
zanje edino primerno ime. Vas pa nisem pričakoval! Sem jim poslal prijazno
misel.
Bitja pa seveda nič. Na delujočem lesenem strojčku so le veselo poskakovala,
se prekopicevala, delala akrobatske norčije, se divje vrtela s špulo vred,
vlekla nit pomagala predici poganjati kolo.
Bila so zgledni in delavni pomočniki.
Do tega obiska na pomurski domačiji in srečanja s starinskim kolovratom,
kjer je kot v posmeh hišnemu ropotačku grmel na dvorišču panonski traktor,
sem mislil, daje tehnična civilizacija dokončno in usodno posegla v življenje
takih bitij.
Naš čas je resda mnoga pohabil, jim odvzel naloge, ki so jih opravljali
celi rodovi, vendar jih očitno ni uničil. Če bi jih, bi bil obglavljen
tudi človek.
Ceprav so bitja vzporednih svetov med skupnim bivanjem na istem prostoru,
ne pa na isti ravni ločena od nas, smo se z nekaterimi od njih povezali.
To so pravkar dokazovali kolovratčani.
Potem ko sem se poslovil od prijaznih Pomurcev, sem moral narediti še
korak naprej. Morda pa ta starosvetna bitja, ki so že zdavnaj izginila
iz človekovega vidnega polja in njegove preproste zavesti, ne pomagajo
le predici na kakšni sodobni kmetiji, temveč se prilagajajo tudi drugim
novodobnim tehničnim dosežkom.
Če je bilo le mogoče, sem pri vseh zunajtelesnih doživetjih skušal prodreti
čim globlje v ozadje tistega, kar sem opazoval po svoje. Tudi pri tem
novem spoznanju ni bilo drugače.
Moja poglobljena razmišljanja, ki niso imela veliko skupnega z navadnim
umovanjem, ampak bolj z zrenjem, so mi sporočala, da so taka bitja od
"nekod vmes" sestavni del vseh sodobnih strojev in naprav. Vprašal
sem se, ali se z vsakim novim strojem ali napravo vselijo vanj, potem
ko ta zapusti tovarno in se priučijo novih delovnih nalog, ali so navzoča
že od začetka predelave neke surovine?
Postalo mi je jasno, da se ob izdelavi raznih strojev in naprav taka bitja
niso šele naselila vanje in se prilagodila novim razmeram, temveč da so
spremljala surovine že od vsega začetka. Od takrat, ko so bili še rudnine,
kamnine, lesovi.
Takih bitij očitno niti najmanj ne motijo velike preskušnje, kijih morajo
prestajati med taljenjem rudnin, grobo in fino obdelavo, oblikovanjem
in prekladanjem po človeških rokah, skozi katere potujejo, dokler ni izdelek
končan. So neločljivo povezana z osnovnim gradivom, s katerim so živela
skupaj vse od njihovega nastanka.
Seveda se mi je ob takem razmišljanju porodilo kar nekaj vprašanj. Eno
takih je bilo, kako je na primer mogoče, da iz različnih rud, ki se mešajo
v plavžih, dobi vsak končni izdelek svoje strojno bitje?
Morda tiči odgovor v tem, da vsak, še tako neznaten delček rude ohrani
temeljni zapis celotnega rudišča, četudi se večkrat razcepi in razdeli.
In če se v plavžu mešajo rude iz raznih delov sveta in raznih rudnikov,
prevzame poglavitno vlogo tista, ki premore nihanja, najustreznejša izdelku.
Lahko bi pomenilo, da na osnovnem gradivu, iz katerega se med delovnim
postopkom rojevajo nove tehnične naprave, vedno ostajajo energijski vzorci
bitij, ki oživijo skupaj z delovanjem končnega izdelka. Strojna bitja
so torej povsod, kjer postaja povezava stroja s človekom tesnejša, ali
celo tam, kjer je ni.
Naj bo kakor koli. Strojna bitja najdemo v vsakem avtomobilu, traktorju,
lokomotivi, letalu, morda celo v elektroniki. Ali so se že precepila v
robote?
Ta bitjeca so po svojih najboljših močeh soupravljavci naših strojev.
Kdo ve, za kaj skrbijo? Morda zato, da ni prezgodnjih lomov kovin, morda
za boljše delovanje stroja.
Kaj pa če znajo preprečiti tudi kakšno nesrečo?
Ne dvomim, da so se vsaj nekatera prilagodila sodobnim razmeram in da
tako prilagojena sodobnemu času prevzemajo naloge, ki jih v preteklosti
niso poznala.
Z njimi seje zgodilo očitno nekaj takega kot s človekom. Kdo bi si lahko
še pred dobrim stoletjem mislil, da se bomo vozili brez konjske vprege,
v letalih ipd. in da bi v vseh teh zapletenih strojih in napravah lahko
našli kakšna živa bitja, kakršna so se naselila na primer na kolovratu.
Po teh spoznanjih se ne posmehujem več nekaterim lastnikom avtomobilov,
ki dajejo svojim avtomobilom in strojem ljubkovalna imena, jih božajo
in negujejo. Niti župnikom in kaplanom ne, ki jih blagoslavljajo. Ko da
bi nekje v globini svoje zavesti slutili, da pravzaprav ljubkujejo živa
bitja v njih in pričakujejo, da bodo ta prijazna tudi do njihove lastnine.
* Prispevek je napisal posebej za revijo in ni zajet v knjigo Za sedmim
pečatom.
AURA - JANUAR - FEBRUAR 2004
|