OSHO

MEDITACIJA: UMETNOST EKSTAZE

KUNDALINI
Razsvetljenje: neskončen začetek
Totalna želja: pot do brezželjnosti
Manifestacija prane v sedmih telesih

...

Šele ko v drugi fazi dinamične meditacije izvržete vse, je možna tretja stopnja. Vaša identiteta se izgubi, vaša podoba se razbije, kajti karkoli veste o sebi, niste vi, to je le nalepka. Povedali so vam, da ste »to« ali »tisto« in vi ste se s tem poistovetili. Toda v energičnem gibanju, v kozmičnem plesu se izgubijo vse identifikacije. Prvikrat boste, kar ste bili, ko ste se rodili. In s tem novim rojstvom postanete nov človek.

6. poglavje
Kundalini: prebuditev življenjske sile

* Kundalini, razlaga Osho, je prehod, skozi katerega se giblje življenjska sila. Vendar pa ponavadi mislijo, da je življenjska sila sama in ga vizualizirajo kot zvito kačo, ki počiva v najnižji čakri ali središču v telesu, v muladhari čakri, ki se nahaja na spodnjem koncu hrbtenice. Ko se energija v meditaciji prebudi, se kundalini giblje skozi čakre in se nazadnje, ko se dogodi razsvetljenje, sprosti skozi sahasraro, zadnjo čakro, ki se nahaja na temenu glave. Sprostitev energije skozi sahasraro se navadno vizualizira kakor odpiranje tisoč listnega lotusa. Sedmero čaker, skozi katere prehaja kundalini, bi v fizičnem telesu lahko locirali (1) na spodnjemu koncu hrbtenice, (2) pod popkom, (3) nad popkom, (4) v srcu, (5) v grlu, tj. žlezi ščitnici (6) v srednjem očesu (češeriki, in (7) na temenu glave.

Pri meditaciji ni nobeno teoretično znanje in nobena anatomska vizualizacija kundalinija* resnično smiselna. Ko to rečem, ne mislim, da kundalinija ali čaker ni. Kundalini je, čakre so, toda tu nikakršno znanje ne pomaga. Nasprotno, celo ovira lahko. Lahko iz marsikakšnega razloga postane prepreka.
Eden od teh razlogov je, da se vsako znanje o kundaliniju ali o ezoteričnih poteh bioenergije - notranjih poteh elan vitala - posplošuje. Dejansko pa se od posameznika do posameznika razlikuje; koren ni vselej enak. Pri »A-ju« je na enem mestu; pri »B-ju« na drugem; pri »C-ju« spet drugje. Notranje življenje je individualno, zato tedaj, ko si pridobite nekaj teoretičnega znanja, to ne pomaga - lahko pa ovira kajti ne velja za vas. Ne more biti za vas. Sebe boste spoznali šele tedaj, ko boste šli vase.
Čakre so, vendar je njihovo število pri vsakem človeku drugačno. Nekdo jih ima morda sedem; nekdo devet; nekdo še več; nekdo manj. To je razlog, zakaj se je razvilo toliko različnih tradicij. Budisti govorijo o devetih čakrah, hindujci o sedmih, Tibetanci o štirih - in vsi imajo prav!
Koren kundalinija, prehoda skozi katerega steče kundalini, je prav tako pri vsakem posamezniku drugačen. Čim globlje greste, toliko bolj individualni ste. Na primer, v vašem telesu je obraz najbolj individualen del, na samem obrazu pa so najbolj individualne oči. Obraz je bolj živ kakor katerikoli drugi del telesa; zato si tudi privzame individualnost. Morda niste opazili, da pri določeni starosti - še zlasti, ko dosežete spolno zrelost - dobi obraz obliko, ki jo nato bolj ali manj ohrani vse življenje. Pred spolno zrelostjo se obraz močno spreminja, toda s spolno zrelostjo se vaša individualnost ustali in privzame določen vzorec, po tistem obraz bolj ali manj ostaja enak.
Oči so še bolj žive od obraza in so tako individualne, da se spreminjajo iz trenutka v trenutek. Dokler človek ne doseže razsvetljenja, niso oči nikdar ustaljene. Razsvetljenje je drugačna vrsta zrelosti.
S spolno zrelostjo se ustali obraz, vendar pa je še druga zrelost, ko se ustalijo oči. V Budovih očeh ne boste opazili nikakršne spremembe: telo se bo postaralo, umrlo bo, toda njegove oči bodo vselej enake. To tudi je eno od znamenj. Ko nekdo doseže nirvano, so oči edina vrata, skozi katera zunanji opazovalci lahko vedo, ali je človek resnično dosegel. Tedaj se oči nič več ne spreminjajo. Vse se spreminja, toda oči ostajajo enake. Oči izražajo notranji svet. Kundalini pa je še globlje.
Tu ne pomaga nobeno teoretično znanje. Ko imate nekaj teoretičnega znanja, si ga začenjate vsiljevati. Začenjate vizualizirati stvari na način, kakor ste se naučili, vendar pa morda ne ustrezajo vam kot posamezniku. Tedaj se ustvari velika zmešnjava.
Čakre morate začutiti, ne pa vedeti »o« njih. Morate jih čutiti; pošljite tipalke vase. Šele tedaj, ko svoje čakre začutite - in svoj kundalini in njegov prehod - vam je to v pomoč. Sicer pa vam ni v nikakršno pomoč. Dejansko ,je znanje, kar zadeva notranji svet, izredno destruktivno. Čim več znanja si pridobite, toliko manj je možnosti, da začutite resnične, avtentične stvari.
Začnete si vsiljevati tisto, kar veste. Če vam nekdo reče: »Tule je čakra, tu je središče,« potem vizualizirate čakro na tistem mestu. Morda pa je tam sploh ni! Potem ustvarite imaginarne čakre. Lahko jih ustvarite. Um ima to sposobnost. Lahko ustvarite imaginarne čakre in potem se bo zaradi vaše domišljije začel tok, ki ne bo kundalini, temveč čisto navadna domišljija - popolna iluzija - sanjski pojav.
Lahko vizualizirate središča in lahko ustvarite imaginaren kundalini in potem lahko ustvarite karkoli. Potem bodo sledile domišljijske izkušnje in v sebi boste razvili lažen svet. Svet ki je zunaj, je iluzoren, vendar pa ni tako iluzoren, kakor je lahko iluzoren svet, ki ga ustvarite v sebi.
Vse kar je znotraj, ni nujno resnično ali resnica, kajti tudi domišljija je prav tako notranja. sanje so prav tako notranje. Um ima sposobnost - izredno močno sposobnost - sanjati, ustvarjati iluzije, projicirati. Zato je v meditaciji dobro napredovati, ne da bi se kundalinija, čaker sploh zavedali. Če naletite nanje, prav. Morda boste kaj začutili. Šele tedaj vprašajte. Morda boste začutili delovanje čakre, toda počakajte najprej na občutek. Morda boste čutili dvigovanje energije, toda počakajte najprej na občutek. Ne domišljajte si, ne razmišljajte o tem, nikar si intelektualno ne prizadevajte, da bi to vnaprej razumeli. Nobena vnaprejšnja predstava ni potrebna. Pa ne le da ni potrebna, je dejansko škodljiva.
In še nekaj: kundalini in čakre niso del anatomije, fiziologije. Cakre in kundalini pripadajo subtilnemu telesu, sukšma šariri, ne temu telesu, fizičnemu telesu. Seveda obstajajo ustrezajoče stične točke. Čakre so del vaše skušma šnrire, toda fiziološko in anatomsko ohstaja,jo točke, ki ji ustrezajo. Če začutite notranjo čakro, šele tedaj lahko začutite ustrezno mesto v telesu. Sicer lahko secirate celo telo, pa ne boste našli ničesar čakram podobnega.
Vse govorjenje in vsi tako imenovani dokazi in znanstvene trditve, da je v fizičnem telesu najti karkoli kundaliniju in čakram podobnega je nesmisel, popoln nonsens. Obstajajo ustrezna mesta, vendar pa ta mesta začutite le tedaj, ko začutite resnične čakre. S seciranjem fizičnega telesa ne boste našli nič. Tam ni ničesar. Zato tu ne gre za anatomijo.
Še nekaj: ni nujno iti skozi čakre. To ni nujno! Lahko greste kar mimo njih. Prav tako ni nujno, da boste pred razsvetljenjem začutili kundalini. Pojav je precej drugačen od tistega, kar si morda zamišljate. Kundalinija ne čutite zato, ker se dviga. Kundalini čutite le, če nimate zadosti čistega prehoda. Če je prehod popolnoma čist, potem v njem teče energija, ne da bi jo sploh čutili.
Čutite jo, kadar je nekaj, kar se pretoku upira. Če energija teče navzgor in če imate prehod blokiran, potem jo boste čutili. Oseba, ki močneje čuti kundalini, je v resnici blokirana: v prehodu ima blokado, tako da kundalini ne more teči.
Kadar je odpor, tedaj čutite kundalini. Energije same neposredno ne morete čutiti, če ni nobenega odpora. Če premaknem svojo roko in če ni nobenega odpora, potem gibanja ne bom čutil. Gibanje čutim zato, ker se mu zrak upira, vendar pa ta upor ni tolikšen, kolikšen je na primer upor kamna. Tedaj bom gibanje čutil močneje. V vakuumu pa gibanja sploh ne bom čutil. Zato je to relativno.
Buda ni nikdar govoril o kundaliniju. Pa ne zato, ker v njegovem telesu kundalinija ne bi bilo, temveč je bil prehod pri njem tako čist, da ni bilo nikakršnega upora. Zato ga sploh ni čutil. Mahavir ni nikdar govoril o kundaliniju. Zato so si ljudje ustvarili zelo napačno predstavo in džainisti, Mahavirovi učenci, so mislili, da ,je kundalini čisti nesmisel, da sploh ne obstaja. Zato ker Mahavir kundalinija ni čutil, ga je džainistično izročilo petindvajset stoletij zanikovalo, trdeč: »Ne obstaja.« Toda vzrok, zakaj Mahavir ni govoril o tem, je čisto drugačen. Ker v njegovem telesu ni bilo nobenih blokad, ga sploh ni čutil.
Zato ni nujno, da boste čutili kundalini. Morda ga sploh ne boste čutili. In če ne boste čutili kundalinija, potem boste šli mimo vseh čaker, kajti čakre delujejo samo zato, da razbijejo blokade. Sicer sploh niso potrebne.
Kadar obstaja blokada in je kundalini blokiran, potem se zaradi blokiranega kundalinija najbližja čakra začne gibati. Postane dinamična. Čakra se začne vrteti zaradi blokiranega kundalinija in vrti se tako hitro, da se zaradi njenega gibanja ustvari določena energija, ki razbije blokado.
Če je prehod čist, čakra ni potrebna in čutili ne boste ničesar. V resnici čakre obstajajo zato, da vam pomagajo. Če je kundalini blokiran, potem je pomoč takoj pri roki. Določena čakra bo prevzela blokirano energijo. Če se energija ne bo mogla gibati naprej, se bo vrnila nazaj. Preden pa pade nazaj, bo čakra popolnoma absorbirala energijo in kundalini gre v čakro. Z gibanjem energije postane bolj vitalen, postane bolj živ, in ko znova pride do blokade, jo lahko razbije. Torej je to pripomoček, pomoč.
Če se kundalini giblje in če ni nobenih blokad, potem ne boste čutili nobene čakre. Zato nekdo čuti devet čaker, nekdo morda deset in spet nekdo drug samo tri ali štiri, ali eno ali sploh nobene. To je odvisno. Dejansko pa ,je čaker neskončno in pri vsakem gibu, pri vsakem premiku kundalinija mu čakra stoji ob strani, pripravljena na pomoč. Če je pomoč potrebna, jo lahko dobi.
Zato trdim, da teoretično seznanjanje ni koristno. In meditacija, kot taka, se s kundalinijem v bistvu sploh ne ukvarja. Če se kundalini pojavi, je to druga stvar - toda s tem nima meditacija nič. Meditacijo lahko razložimo, ne da bi sploh omenili kundalini. Za to ni nikakršne potrebe. In če omenjamo kundalini, da bi jo razložili, se ustvari še več konfliktov .
Meditacijo lahko razložimo neposredno; s čakrami se vam ni treba ukvarjati. Vi začnite z meditacijo. Če je prehod blokiran, boste morda začutili kundalini in čakre, vendar pa je to popolnoma zunaj vaše volje. Zapomnite si, da je to zunaj vaše volje; vaša volja tu sploh ni potrebna.
Čim globlja je pot, toliko bolj je zunaj vaše volje. Jaz lahko premaknem svojo roko - to sem izbral po svoji volji ne morem pa premikati svoje krvi. Lahko poskusim. Z leti in leti vaje se človek lahko usposobi, da dobi pretok krvi pod nadzor svoje volje - s hatha jogo se to lahko doseže; to so že naredili; ni nemogoče, vendar pa je nesmiselno. Trideset let vaje samo zato, da bi nadzorovali pretok krvi, nima nikakršnega smisla in je neumno, kajti s to kontrolo ne pridobite nič. Krvni obtok je zunaj volje; volja ni potrebna. Ko pojeste hrano, tisti trenutek, ko jo pojeste, vaša volja ni več potrebna: telesni ustroj, telesni mehanizem jo je prevzel in počne vse, kar je potrebno. Spanec je zunaj naše volje, rojstvo je zunaj naše volje, smrt je zunaj naše volje. To so mehanizmi zunaj naše volje.
Kundalini je še globlje, globlje od smrti, globlje od rojstva, globlje od krvi, kajti kundalini je obtok vašega drugega telesa. Kri je obtok fizičnega telesa; kundalini je obtok eteričnega telesa. Je absolutno zunaj vaše volje. Celo hatha jogi ne more z voljo ničesar narediti pri njem.
Iti morate v meditacijo; tedaj se energija začne gibati. Tisti del, ki ga morate opraviti vi, je meditacija. Če greste globoko vanjo, tedaj se notranja energija usmeri navzgor. In začutili boste spremembo toka. Začutili jo boste na mnogo načinov; razliko lahko spoznate celo fiziološko.
Na primer, ponavadi je, biološko vzeto, znamenje dobrega zdravja, če imate tople noge in hladno glavo. Biološko je to zdravo znamenje. Ko pride do nasprotnega - ko postanejo noge hladne in postane glava topla - je človek bolan. A enako se zgodi, ko začne kundalini teči navzgor: stopala postanejo mrzla.

V resnici ni toplota v stopalih nič drugega, kakor spolna energija, ki teče navzdol. Brž ko se vitalna energija, kundalini, usmeri navzgor, ji sledi spolna energija. Začne teči navzgor: stopala se ohladijo, glava se ogreje. Biološko je bolje, da so stopala toplejša od glave, toda duhovno je bolj zdravo, da so stopala hladnejša, kajti to je znamenje, da energija teče navzgor.
Ko začne energija teči navzgor, se lahko pojavijo številne bolezni, kajti biološko gledano, ste zmotili celoten organizem. Buda je bil ob smrti hudo bolan; Mahavir je bil ob smrti hudi bolan; Ramana Maharshi je umrl za rakom; Ramakrishna je umrl za rakom. Razlog pa je ta, da je bil celoten biološki sistem zmoten. Ljudje navajajo mnoge druge razloge, toda to so sami nesmisli.
Džainisti so se izmislili mnogo zgodb, ker niso mogli dojeti, da bi bil Mahavir lahko bolan. Po mojem pa je dejansko nasprotno; ne morem si zamisliti, kako bi bil lahko popolnoma zdrav. Saj ni mogel biti, kajti to je bilo njegovo zadnje rojstvo in celotni biološki sistem se je moral podreti. Sistem, ki je deloval tisočletja, se je moral podreti. Saj ni mogel biti zdrav; na koncu je moral biti hudo bolan. In bil je! A njegovim učencem je bilo zelo težko sprejeti, da je bil Mahavir bolan.
V tistih časih so imeli za bolezen eno samo razlago. Če si trpel zaradi neke bolezni, je to pomenilo, da imaš slabo karmo, da si bil storil slaba dejanja. Če je Mahavir trpel zaradi bolezni, potem bi to pomenilo, da je bil še zmeraj pod karmičnim vplivom. Ker pa tako ni moglo biti, so si izmislili domiselno zgodbico: da je Goshalak, Mahavirov tekmec, uporabljal zle sile zoper njega. Vendar pa sploh ni bilo tako.
Naravni biološki tok teče navzdol; duhovni tok teče navzgor. In celoten organizem je prirejen za tok navzdol.
Morda boste začutili mnoge spremembe v telesu, toda prve spremembe se pojavijo v subtilnem telesu. Meditacija pa,je prav za to, da ustvari most med grobim in subtilnim.
Ko pravim »meditacija«, mislim samo to. Da ste sposobni skočiti iz svojega fizičnega telesa, to je mišljeno z meditacijo. A za ta skok boste potrebovali pomoč svojega fizičnega telesa. Uporabiti ga boste morali kot odskočni kamen.
Skočite lahko s katerekoli skrajne točke. Za dosego skrajnosti so uporabljali na primer post. Z dolgim, nenehnim postom pridete do samega roba. Človekovo telo običajno lahko prenese devetdeset dni posta, toda tedaj, v trenutku, ko je telo popolnoma izčrpano, v trenutku, ko se rezervoar, v katerem je bila zbrana energija za primer sile, izprazni, v tistem trenutku je možno dvoje. Če ne naredite nič, lahko umrete, če pa uporabite tisti trenutek za meditacijo, lahko pride do skoka.
Če ne naredite nič - če se samo še naprej postite lahko umrete. Tedaj je to samomor. Mahavir, ki je s postom eksperimentiral tako kakor nihče drug v celotni zgodovini človeškega razvoja, je edini človek, ki je svojim učencem dovoljeval duhovni samomor. Imenoval ga je santhara; prelomna točka, ko je možno oboje. V enem samem trenutku lahko umrete ali pa skočite. Če uporabite določeno tehniko, se da skočiti. Tedaj, pravi Mahavir, to ni samomor, temveč neznanska duhovna eksplozija. Mahavir je bil edini človek - edini - ki je dejal, če imaš pogum, potem lahko tudi samomor uporabiš za duhovno napredovanje.
Skok je možen s katerekoli skrajne točke. Sufiji so uporabljali ples. V plesu pride do trenutka, ko se začneš čutiti nezemeljsko. Pri pravem sufijskem plesalcu se celo gledalci začnejo čutiti nezemeljsko. S telesnimi gibi, z ritmičnim gibanjem plesalec kmalu začuti, da je drugačen od telesa, ločen od telesa. Sam sicer začne plesati, vendar pa gibanje kmalu prevzame samodejni telesni mehanizem.
Vi začnete, toda če tudi končate, potem je bil ples samo navaden ples. A če začnete in potem na koncu čutite, kakor da je nekje vmes ples prevzel samodejen mehanizem, potem je to postal derviški ples. Premikate se tako naglo, da se telo stresa in pleše samo.
To je točka, kjer lahko znorite ali pa skočite. Lahko znorite, ker je gibanje telesa prevzel samodejen mehanizem. Je onstran vaše kontrole; ne morete storiti nič. Lahko preprosto znorite in se iz tega nehotenega gibanja nikdar več ne morete vrniti. To je točka, kjer je ali norost ali, če poznate tehniko skoka, meditacija.
Zato so bili sufiji vselej znani kot norci. Vselej so jih imeli za nore! V običajnem smislu tudi so nori! V Bengaliji obstaja ločina, ki je čisto podobna sufijem: baul fakirji. Ti hodijo iz vasi do vasi, plešejo in pojejo. Že sama beseda baul pomeni bawla, nor. To so ljudje, ki so nori.
Norost se dogodi marsikdaj, toda če poznate tehniko, se lahko dogodi meditacija. Vselej se dogodi na samem robu. Zato so mistiki vselej uporabljali pojem »ostrina meča.« Lahko se dogodi norost ali pa meditacija in vsaka metoda uporablja telo kot ostrino meča, s katere je možno eno ali drugo.
Kakšna je torej tehnika za skok v meditacijo? Govoril sem o dveh: postu in plesu. Vse tehnike meditacije imajo namen, da vas potisnejo do roba, od koder boste skočili, a skok sam se lahko dogodi samo po zelo preprosti, zelo nemetodični metodi .
Če ste se v tistem trenutku, ko vas je post privedel do brezna smrti, sposobni zavedati, če ste se sposobni zavedati v trenutku, ko bo nastopila smrt, če se lahko zavedate, potem smrti ni. A ne le da smrti ni tistikrat. Tedaj ni smrti nikdar več. Skočili ste! Ko je trenutek tako intenziven, da veste, da bo v eni sekundi že za vami, ko veste, da se, če bi zgubili samo sekundo, ne bi mogli več vrniti, se zavedajte. . . in nato skočite! Zavedanje je metoda. In ker je metoda zavedanje, pravijo v zenu, da metode ni. Zavedanje sploh ni metoda. Zato Krishnamurti govori, da ni nobene metode.
Seveda zavedanje v resnici ni nikakršna metoda. A kljub temu ji pravim metoda, kajti če se ne morete zavedati, potem boste prav v tistem trenutku, ko bi bil skok možen, izgubljeni. Če torej nekdo pravi: »Samo zavedanje je potrebno«, je to lahko res za enega od deset tisoč ljudi, vendar pa bo to res za tistega, ki je prišel do točke, kjer je možna ali norost ali smrt. Ta pa je do tiste točke prišel tako in tako. Pri drugih - pri večini ljudi - pa samo govorjenje o zavedanju ni zadosti. Najprej jih je treba izuriti.
Ni zadosti, da se zavedate običajnih situacij. In še v običajnih situacijah se niste sposobni zavedati. Nespamet človekovega uma ima dolgo zgodovino - njegova letargija, lenost, nezavedanje je tako staro - da samo s poslušanjem Krishnamurtija ali mene ali kogarkoli drugega nimate nobenega upanja, da bi se kdajkoli zavedali. In težko se vam bo zavedati tistih stvari, ki ste jih tolikokrat počeli brez zavedanja.
Pridete v svojo pisarno, ne da bi se sploh zavedali, da ste se gibali; obračali ste se, hodili, odpirali ste vrata. To počnete že vse življenje. Zdaj je to postal samodejen mehanizem. Popolnoma je zbrisan iz vaše zavesti. In Krishnamurti pravi: »Zavedajte se, ko hodite. Toda vi ste hodili, ne da bi se sploh zavedali. Tako globoko vam je prišlo v navado: usedlo se vam je v kosti in kri. Zdaj je to zelo težko.
Zavedate se le v nujnih primerih, v nenadni izjemni stiski. Nekdo vam uperi pištolo v prsi. Tedaj se zavedate, kajti to je situacija, ki je niste nikdar vadili. A če vam je situacija domača, se sploh ne boste zavedali.
Post se uporablja zato, da se ustvarijo izjemne razmere in takšna stiska, v kakršni niste bili še nikdar. Zato nekomu, ki je vadil post, ta ne bo v pomoč. Potreboval bo daljši post. Če niste nikdar plesali, vam bo ples zlahka v pomoč. A če ste izurjen plesalec, potem sufijski derviški plesi ne bodo zadosti. Ne bodo zadosti, ker ste tako popolni, tako učinkoviti, učinkovitost pa pomeni, da stvar zdaj počnete z samodejnim delom uma. Učinkovitost pomeni prav to. Zato je bilo razvitih sto dvanajst metod meditacije. Vsaka ne bo za vas, kakšna pa bo. In tista. ki vam bo v največjo pomoč, bo prav tista, ki vam je popolnoma neznana. Če se niste nikdar vadili v kakšni metodi, potem se izjemno stanje ustvari zelo hitro. In v tisti stiski se zavedajte!
Ukvarjajte se torej z meditacijo in ne s kundalinijem. In ko se boste zavedali, se bodo v vas začele dogajati stvari. Prvikrat se boste zavedali notranjega sveta, ki je večji, širnejši, ogromnejši od vesolja. Neznane energije, popolnoma neznane, se bodo začele pretakati v vas. Dogajali se bodo pojavi, za kakršne niste nikdar slišali, ki si jih niste nikdar predstavljali ali o njih sanjali. A pri vsakem človeku so drugačni, zato je dobro, da o njih ne govorite.
Razlikujejo se. Odtod tudi tradicionalen poudarek na učitelju. Spisi niso zadosti; samo učitelj je v pomoč. In učitelji so bili vselej proti spisom, čeravno spisi govorijo o učiteljih in jih hvalijo. Sam pojem učitelja je v nasprotju s spisi. Dobro znan pregovor »Guru bin gnana nahee« - brez guruja ni znanja - v resnici ne pomeni, da brez guruja ni znanja. Pomeni samo s spisi ni nikakršnega znanja.
Potreben je živ učitelj, ne mrtva knjiga. Knjiga ne more vedeti, kakšne vrste posameznik ste. Knjiga je vselej posplošena, ne more biti posamezna. To ni mogoče; te možnosti ni. Samo živa oseba se lahko zaveda vaših potreb, stvari, ki se vam bodo dogajale.
To je v resnici paradoks: spisi govorijo o učiteljih »guru bin gnana nahee,« ni znanja brez guruja - toda učitelji so simbolično proti spisom. Že sam koncept, da vam bo guru dal znanje, ne pomeni, da vas bo on oskrbel z znanjem. Nasprotno, pomeni, da vam lahko pomaga samo živa oseba. Zakaj? Zato ker samo on pozna posameznika.
Nobena knjiga ne more poznati posameznika. Knjige niso namenjene nobenemu posamezniku; namenjene so vsem. A ko vam je treba dati metodo, je treba upoštevati vašo individualnost, in to zelo, zelo podrobno.

Znanje, ki ga prenaša učitelj, se je vselej prenašalo naskrivaj, zasebno, od učitelja na učenca. Zakaj ta skrivnostnost? Skrivnostnost je edini način za prenos znanja. Učencu ukažejo, da o tem nikomur ne sme govoriti. Um hoče govoriti. Če nekaj veste, potem je to zelo težko obdržati zase: to je ena najtežjih reči. A učitelji so vselej delali tako, to je bil njihov način. Dajo vam nekaj pod pogojem, da o tem ne govorite. Zakaj? Zakaj ta skrivnostnost?
Marsikdo bo rekel, da resnica ne potrebuje nobenega skrivanja; ne potrebuje nikakršne zasebnosti. To je nesmisel. Resnica potrebuje več zasebnosti kakor neresnica, kajti, če jo prejme kdorkoli, lahko postane usodna; lahko postane nevarna. Dana je bila določenemu posamezniku. Namenjena je njemu in nikomur drugemu. Ne sme je dati nikomur, dokler sam ni prišel do točke, kjer izgubi svojo individualnost. To je treba razumeti.
Guru je oseba, čigar individualnosti ni več. Le tedaj lahko pogleda globoko v vašo individualnost. Če je on sam posameznik, potem vas lahko razlaga, vendar vas ne more nikdar spoznati. Na primer, če sem jaz tu in nekaj govorim o vas, potem o vas govorim jaz. Ne govorim o vas; govorim bolj o sebi. Ne morem vam pomagati, zato ker vas v resnici sploh ne poznam. V kolikor vas poznam, vas poznam po ovinkih, s poznavanjem sebe.
To, da sem jaz tukaj, mora izginiti. Jaz moram biti samo odsotnost. Šele tedaj grem lahko globoko v vas, brez kakršnegakoli interpretiranja. Šele tedaj vas lahko spoznam, kakršni ste, ne kakršni se zdite meni. In le tedaj lahko pomagam. Zato skrivnostnost.
Zato ni dobro govoriti o kundaliniju in čakrah. Samo meditacije se je treba učiti, ji prisluhniti in jo razumeti. Tedaj se bo vse drugo zgodilo samo po sebi.
Kundalini sam po sebi ni življenjska sila. Je poseben prehod, pot za življenjsko silo. Toda življenjska sila lahko ubere druge poti, zato ni nujno, da gre skozi kundalini. Možno je, da človek doseže razsvetljenje, ne da bi šel skozi kundalini - toda kundalini je najlažji, najkrajši prehod.
Če gre življenjska sila skozi kundalini, potem je končna točka brahma-randhra. Toda če življenjska sila ubere drugo pot - in možnih poti je neskončno - potem brahmarandhra ne bo zaključek. Zato je razcvet brahma-randhre samo možnost, potencial, če življenjska sila steče skozi kundalini.
Obstajajo joge, v katerih kundalini ni niti omenjen. Tedaj ni nikakršne brahma-randhre. Toda to je najlažja pot, zato gre devetdeset odstotkov vseh ljudi, ki se realizirajo, skozi kundalini. Kundalini in čakre se ne nahajajo v fizičnem telesu. Pripadajo eteričnemu telesu, vendar imajo ustrezne točke v fizičnem telesu. To je tako, kakor če ste zaljubljeni in denete svojo roko na srce. Tam ni nikakršne »ljubezni« toda vaše srce, vaše telesno srce, je ustrezna točka. Ko položite roko na srce, polagate roko na čakro, ki pripada eteričnemu telesu in ta točka je približno vzporedna s fizičnim srcem.
Kundalini je del eteričnega telesa, zato nič od tistega, kar dosežete na poti kundalinija, ne umre s fizičnim telesom. Gre naprej z vami. Karkoli dosežete, ostane z vami, ker ni del vašega fizičnega telesa. Če bi bilo del vašega fizičnega telesa, potem bi se izgubilo z vsako smrtjo in bi morali vsakič začeti čisto z začetka. Toda če nekdo doseže tretjo čakro, potem mu ta napredek ostane v naslednjem življenju. Gre naprej z njim; shrani se v eteričnem telesu.
Ko rečem, da gre življenjska energija skozi kundalini, mislim na kundalini kot na prehod - celoten prehod, ki povezuje sedmero čaker. Te čakre niso v fizičnem telesu, zato je vse, kar rečemo o kundaliniju, izrečeno o eteričnem telesu.
Ko življenjska sila steče skozi kundalini, začno čakre vibrirati in se razcvetevati. Tisti hip, ko pride energija do njih, oživijo. To je tako kakor v hidrocentrali. Pritisk in sila vode obračata generator. Če pritiska in vode ne bi bilo, bi se generator ustavil; ne bi deloval. Generator se vrti zaradi pritiska. Na enak način obstajajo tudi čakre, vendar pa so mrtve, dokler vanje ne prodre življenjska sila. Šele tedaj se zavrtijo.
Zato se tudi imenujejo »čakre«. Beseda »čakra« se ne da točno prevesti z besedo »središče«, kajti središče pomeni nekaj statičnega, čakra pa je nekaj gibajočega. Zato bi bil pravilen prevod »kolo«, ne »središče«. Ali na primer dinamično središče. . . ali vrteče se središče. . . gibajoče se središče.
Čakre so središča, dokler vanje ne pride življenjska sila. Brž ko k njim priteče življenjska sila, postanejo čakre. Tedaj niso več središča: so vrteča se kolesa. In vsako kolo z vrtenjem ustvarja novo vrsto energije. Ta energija se nato znova uporabi za vrtenje drugih čaker. Zato postanejo bolj vitalne, bolj žive, vsakič ko življenjska sila steče skozi katerokoli čakro.
Kundalini je prehod, skozi katerega se giblje življenjska sila. Življenjska sila se nahaja v spolnem središču, shranjena je v spolnem središču, muladhari. Uporabljamo jo lahko kakor spolno energijo. Tedaj generira določeno vrsto življenja, biološko življenje. Tedaj prav tako ustvari gibanje; tudi tedaj ustvarja več energije. Toda to je biološka energija. Če se ista energija usmeri navzgor, se odpre prehod kundalini.
Spolno središče, muladhara se odpre najprej. Odpre se lahko za biološko generiranje ali pa za duhovno generiranje. Muladhara ima dvoje odprtin, spodnjo in zgornjo. Pri prehodu kundalinija je najvišje središče sahasrara, pri kateri je brahma-randhra središčna točka. Odpiranje brahma-randhre je ena pot k samorealizaciji.
Možne so tudi druge poti, v katerih prehod kundalini ni uporabljen. Vendar so te poti težje. Pri drugih metodah sploh ni govora o kundaliniju. Tedaj ni gibanja skozi ta prehod. Obstajajo hindujske metode: radža joga, mantra joga in vse številne tantrične tehnike. Obstajajo krščanske metode, budistične metode, zenovske metode, taoistične metode. Te se ne ukvarjajo s prebuditvijo kundalinija. Tega prehoda ne uporabljajo. Uporabljajo druge metode, prehode, ki niti ne pripadajo eteričnemu telesu. Lahko se uporabijo astralni prehodi. Astralno telo, tretje telo, ima svoj lasten prehod, mentalno telo, četrto telo, ima svoj lasten prehod. Vsako od sedmerih teles ima svoj lasten prehod.
Obstajajo številne joge, ki nimajo nič opraviti s kundalinijem. Samo hatha joga uporablja kundalini kot prehod. Vendar pa je to najbolj znanstveno izdelan in najmanj zahteven prehod. To je metoda napredovanja korak za korakom za bolj postopno prebuditev kakor pri drugih jogah.
Tudi če kundalini ni uporabljen kot prehod, pride včasih do nenadnih prebuditev kundalinija. Dogajajo se stvari, ki presegajo vaše zmožnosti, včasih se dogodijo stvari, ki jih ne morete niti dojeti. Tedaj ste popolnoma pretreseni. Drugi prehodi imajo svoje lastne priprave. Tantrične ali okultne metode niso kundalini joga. Kundalini joga je samo ena od mnogih metod. Vendar pa je bolje ukvarjati se z eno samo.
Metoda dinamične meditacije, ki jo uporabljam jaz, se ukvarja s kundalinijem, kajti tu imate opravka z drugim telesom. Čim globlje greste - na primer v tretje ali četrto telo - toliko težje postaja. Drugo telo je najbližje fizičnemu telesu in obstajajo ustrezne točke v fizičnem telesu, zato je to lažje.
Če delate s tretjim telesom, so ustrezne točke v drugem telesu, če delate s četrtim, so ustrezne točke v tretjem. Tedaj se to sploh ne dotika vašega fizičnega telesa. V fizičnem telesu ne čutite prav ničesar. Toda pri kundaliniju lahko vsak korak natančno čutite in veste, kje ste. Tedaj imate več zaupanja. Pri drugih metodah se,je treba naučiti tehnik, ki vam pomagajo čutiti ustrezajoče točke v drugem ali tretjem telesu, to pa spet zahteva svoj čas.
Druge metode zanikajo kundalini, toda njihovo zanikanje ni pravilno. Zanikajo ga zato, ker se ne ukvarjajo z njim.
Kundalini ima svojo lastno metodologijo. Če delate po zenovski metodi, se ne smete ukvarjati s kundalinijem.
Toda včasih se kundalini pojavi celo pri delu z drugo metodo, kajti vseh sedmero teles se prepleta med sabo; so medsebojno povezana. Če delate z astralnim telesom, tretjim telesom, potem se lahko aktivira drugo telo. Lahko prejme iskro od tretjega.
Nasprotno pa ni možno. Če delate z drugim telesom, se tretje telo ne bo vžgalo, kajti drugo je nižje od tretjega. Toda če delate s tretjim, potem ustvarite energijo, ki lahko pride v drugo brez kakršnegakoli truda z vaše strani. Energija teče navzdol. Vaše drugo telo je nižje od tretjega, zato energija, ustvarjena v tretjem, včasih steče vanj.
Kundalini lahko začutite z drugimi metodami, toda kdor uči takšno metodo, ki se ne ukvarja s kundalinijem, vam ne bo dovolil, da bi mu posvečali pozornost. Če mu boste posvetili pozornost, potem bo prihajalo vse več in več energije. S tem je onemogočena celotna metoda, ki se sicer ni ukvarjala z kundalinijem. Ker o kundaliniju ne vedo nič, ne vedo, kako delati z njim.
Učitelji drugih metod bodo popolnoma zanikali kundalini. Dejali bodo: »To je nesmisel,« dejali bodo, »samo domišljate si.« Dejali bodo: »Samo projicirate. Ne ukvarjajte se s tem; ne posvečajte mu pozornosti.« In če niste pozorni in če še naprej delujete v tretjem telesu, se bo kundalini postopoma ustavil. Energija ne bo nič več prihajala v drugo telo. Tedaj je bolje.
Torej, če se ukvarjate s kakršnokoli metodo, potem se z njo ukvarjajte totalno. Nikar se ne zapletajte v drugo metodo, niti ne razmišljajte o katerikoli drugi metodi, kajti tedaj nastane zmešnjava. Prehod kundalinija pa je tako subtilen in neznan, da je vsaka zmeda škodljiva.
Moja metoda dinamične meditacije se ukvarja s kundalinijem. Tudi če samo opazujete svoj dih, bo to pomagalo kundaliniju, kajti dih, ki ga spremlja prana, življenjska energija, je povezan z eteričnim telesom, z drugim telesom. Tudi ta ne zadeva vašega fizičnega telesa. Jemlje jo iz vašega fizičnega telesa, vsrkava jo iz vašega fizičnega telesa, toda fizično telo so samo vrata.
Prana pripada eteričnemu telesu. Pljuča dihajo, toda to delajo za eterično telo. Fizično telo, prvo telo, deluje za eterično telo, drugo telo. Na enak način deluje eterično telo za astralno telo, za tretje telo, in astralno telo deluje za mentalno telo, četrto telo.
Fizično telo so vrata za drugo telo. Drugo telo je tako subtilno, da ne more imeti neposrednega stika z materialnim svetom, zato fizično telo pretvori vse materialno v vitalne oblike. Tedaj te postanejo hrana za drugo telo.
Vse, kar prejmete od čutil, se preoblikuje v vitalne oblike. Te potem postanejo hrana za drugo telo. Nato jih drugo telo preobrazi v še bolj subtilne oblike, ki potem postanejo hrana za tretje telo.
Takole je: prsti ne morete jesti, toda v rastlinah se elementi iz prsti preobrazijo. Tedaj jih lahko pojeste. Rastlinski svet preobraža prst v živo, subtilno obliko. Takšno vi lahko pojeste. Trave ne morete jesti, to za vas opravi krava. Krava poje travo in jo preoblikuje v mleko. Tedaj jo vi lahko zaužijete, lahko popijete mleko.
Na enak način vaše prvo telo sprejema materijo in jo preobraža v vitalne oblike. Nato jih vzame drugo telo. Dihate s pljuči: pljuča so stroj, ki dela za drugo telo. Če drugo telo umre, so pljuča nedotaknjena, toda dihanja ni več. Diha ni več. Drugo telo je gospodar prvega telesa, tretje telo pa gospodar drugega telesa. Vsako nižje telo je služabnik višjemu.
Zato je zavedanje dihanja koristno pri vadenju kundalinija. Ustvarja energijo; shranjuje energijo in pomaga, da se življenjska sila usmeri navzgor. Vsa moja metoda se ukvarja s kundalinijem. Ko enkrat dojamete metodo, potem lahko z njo naredite vse. Tedaj ni potrebno prav nič več.
Zadnja čakra, sahasrara, se lahko doseže po katerikoli metodi. Sahasrara in brahma-randhra sta imeni, ki sta bili dani sedmi čakri v kundalini jogi. Če ne delate s kundalinijem, če delate na tretjem telesu, potem boste prav tako prišli do te točke, toda ne boste je spoznali kot brahma-randhre in tudi prvih šest čaker ne bo. Greste skozi drug prehod. Miljniki so drugačni, toda cilj je enak. Vseh sedmero teles je povezanih s sedmo čakro, zato jo lahko dosežete od koderkoli.
Ne smete se ukvarjati z dvema prehodoma, z dvema metodama hkrati. Sicer boste ustvarili zmedo in notranja energija se bo usmerila v dva kanala. Vsaka metoda mora usmeriti celotno energijo v eno samo dimenzijo. To počne moja metoda dinamične meditacije in zato se začne z desetimi minutami globokega, naglega dihanja.

Vprašanje: »Ali se kundalini čuti podobno kot gibanje kače?«

Ne, drugače. Recimo, da nekdo ni nikdar videl kače. Če se mu prebudi kundalini, ga ne more dojeti kot »kačjo silo.« To ni mogoče, saj nima tega simbola. Tedaj jo bo začutil na drugačen način. To morate razumeti.
Na Zahodu kundalinija ne morejo dojeti kot kačjo silo, kajti kača ni realnost iz vsakdanjega življenja. V starodavni Indiji pa je bila; kača je bila vaš sosed, vaš vsakodnevni sosed. In bila je ena od najmočnejših opaženih stvari, z izredno čudovitimi gibi, zato so izbrali simbol kače za predstavitev pojava kundalinija. Toda drugje kača ne more biti simbol. To bi bilo nenaravno. Kač tam ne poznajo. Zato je tedaj ne morete dojeti na tak način; ne morete si je niti predstavljati.
Simboli so. . . in so smiselni, v kolikor zadeva vašo osebnost, toda določeni simbol je smiseln le tedaj, če je za vas resničen, le tedaj se ujame z vašo mentalno strukturo.

Vprašanje: Ali je kundalini psihičen pojav?

Ko me vprašate: »Ali je psihičen pojav?«, vas je strah, da je, če je psihičen, neresničen. Psiha ima svojo lastno resničnost! Psihično pomeni drugo področje resničnosti: nematerialno. V svojem umu imamo resnično in materialno za sopomenki, pa nista. Resničnost ,je mnogo več od materialnega. Materialno je samo ena dimenzija resničnosti. Celo sanje imajo svojo lastno resničnost. Niso materialne, vendar pa niso neresnične; so psihične, vendar pa jih zato ne gre jemati za neresnične. To, je samo druga dimenzija resničnosti.
Tudi misel ima svojo lastno resničnost, čeprav ni materialna. Vse ima svojo lastno resničnost in obstajajo področja resničnosti in stopnje resničnosti ter različne dimenzije resničnosti. Toda v naših predstavah je materialno postalo edina resničnost, zato, brž ko rečemo »psihično«, ko rečemo »mentalno«, stvar obsodimo za neresnično.
Pravim, da je kundalini simboličen, psihičen; psihična resničnost. Toda simbol je vaš. Ni lasten njemu samemu. Pojav je psihičen. Nekaj v vas se dviguje: to je silovit dvig. Nekaj se dviga od spodaj k vašemu umu. Nasilno prodira. Čutite, a ko hočete izraziti, se pojavi simbol. Celo ko že razumevate, uporabljate simbol. In simbolov ne uporabljate le tedaj. ko pojav razlagate drugim. Sami ga ne morete razumeti brez simbola.
Ko pravimo »dviguje,« je tudi to simbol. Ko rečemo »štiri«, je tudi to simbol, ko rečemo »navzgor« in »navzdol«, sta to simbola; v resnici ni nič zgoraj in nič spodaj.
V resničnosti so eksistencialni občutki, toda ni simbolov, s katerimi bi te občutke razumeli in izrazili. Zato se tedaj, ko razumete, pojavi metafora. Rečete: »Je čisto kakor kača. Tedaj postane čisto kakor kača. Privzame obliko vašega simbola; začne se kazati kakor vaše dojemanje. Vi ste jo ukalupili v določen vzorec; sicer je ne morete razumeti: »Razcvet,« boste rekli, »odpiranje«. »prodiranje«, Stvar samo se da razumeti samo skozi mnoge metafore.

…

Človeški um ne more misliti v relativnih, čisto abstraktnih pojmih. Ne more. Resničnosti se ne da dojeti v pojmih čiste matematike: dojamemo jo lahko le s simboli. Povezava s simboli je temeljna značilnost človeškega značaja. Dejansko ustvarja simbole samo človeški um; živali jih ne morejo ustvariti.
Simbol je živa slika. Kadarkoli se zgodi nekaj notranjega, morate uporabiti zunanji simbol. Kadarkoli začutite nekaj, se samodejno pojavi simbol in brž ko se pojavi simbol, se oblika prelije v tisti simbol. Na ta način kundalini postane čisto kakor kača: postane kača. Začutili jo boste in videli jo boste. In bo celo bolj živa od žive kače. Začutili boste kundalini kot kačo, zato ker ne morete čutiti abstrakcije. Ne morete!
Ustvarili smo idole boga, zato ker ne moremo opazovati abstrakcije. Bog postane kot abstrakcija nesmiseln. Postane samo matematika. Vemo, da besede »bog« ni, toda besedo moramo uporabljati. Ta beseda je simbol. Vemo, da je beseda »bog« simbol, pojem, in ni dejansko bog, toda še naprej jo moramo uporabljati in to je paradoks: ko veste, da nekaj ni dejstvo, a ko tudi veste, da ni izmišljeno, da je nujnost, in to dejanska nujnost, potem morate simbol preseči. Potem morate iti onstran simbola in spoznati tudi tisto onstran.
A um ne more dojeti ničesar onstranskega. In um je edini instrument, ki ga imate. Vsak pojem mora priti do vas skozi um. Zato boste začutili simbol; postal bo resničen. Drugi osebi pa bo neki drugi simbol postal tako resničen, kakor je vaš simbol postal resničen vam. Tedaj pride do spora. Vsaki osebi je avtentičen, resničen, njegov ali njen simbol, vsi pa smo obsedeni s konkretno resničnostjo. Resnično mora biti nam, sicer ni resnično.
Rečemo lahko: »Tale magnetofon je resničen,« kajti resničen je za nas vse. Ima objektivno resničnost. Toda joga se ukvarja s subjektivno resničnostjo. Subjektivna resničnost ni tako resnična kakor objektivna resničnost, toda vendarle je resnična na svoj način.
Treba se je znebiti obsedenosti z objektivnim. Subjektivna resničnost je prav tako resnična kakor objektivna resničnost, toda brž ko jo dojamete, ji daste svoj vonj. Daste ji svoje ime, daste ji svojo metaforo. In takšen način videnja ne more biti drugačen kakor individualen. Tudi če nekdo izkusi isto stvar, bodo zapiski drugačni. Celo dve kači se bosta razlikovali, ker metafora pride od dveh različnih posameznikov.
Na primer, Mohamed si boga ni mogel zamisliti kot »sočutje«. Sočutja v njegovem okolju sploh ni bilo. Vse je vlivalo strah, bilo je nevarno, tako da si je bilo treba boga zamisliti drugače. Potujoč iz ene dežele v drugo, v nenehnem klanju; ljudi je v Mohamedovi okolici niso mogli dojeti boga, ki ne bi bil krut. Bog, ki ni bil krut, sočuten bog, bi jim bil neresničen, kajti ta koncept ni ustrezal njihovi resničnosti.
Hindujec gleda boga skozi svoje okolje. Narava je čudovita, zemlja je rodovitna. Rod je globoko zakoreninjen v zemlji. Vse teče in teče v določeno smer, v zelo počasnem gibanju, prav kakor Ganges. Ne vliva strahu in ni nevaren. Zato je hindujski bog Krišna, ki pleše in igra na flavto. Ta podoba pride iz okolja, iz uma določene rase in njenih izkušenj.

7. poglavje
Razsvetljenje: neskončen začetek

Meditacija je potovanje navznoter. Potovanje je neskončno, neskončno v smislu, da se vrata odpirajo in kar naprej odpirajo. . . Dokler vrata sama ne postanejo vesolje. Meditacija vzcveti in cveti, dokler razcvet sam ne postane vesolje. Potovanje je neskončno: začne se, a se nikdar ne konča.
V razsvetljenju ne obstajajo stopnje. Ko enkrat je, potem je. To je tako, kakor da bi skočili v morje čutenja. Ko skočite, postanete eno z morjem, kakor postane eno z njim kaplja, ki pade vanj. Vendar to ne pomeni, da ste spoznali ocean.
Trenutek je popoln: trenutek odvrženja ega - trenutek odstranitve ega, trenutek brez ega - je popoln. Kar zadeva vas, je popoln. A kar zadeva morje, kar zadeva božansko, je to le začetek in konca ni.
Eno stvar si zapomnite: nevednost nima začetka, toda ima konec. Ne morete vedeti, kje se začenja vaša nevednost. Vselej jo najdete; vselej ste sredi nje. Začetka ne poznate: začetka ni.
Nevednost nima začetka, toda ima konec. Razsvetljenje ima začetek, toda nikdar se ne konča. In obe točki postaneta eno; obe sta eno. Začetek razsvetljenja in konec nevednosti je ena sama točka. Je ena sama točka, nevarna točka z dvema obličjema; eno lice gleda k brezzačetni nevednosti, drugo lice gleda k začetku brezkončnega razsvetljenja.
Tako dosežete razsvetljenje, a ga vendar nikdar ne dosežete. Pridete do njega, padete vanj, postanete eno z njim, toda še zmeraj obstaja širno neznano. In to je tisto lepo v njem. To je njegova skrivnost.
Če bi bilo v razsvetljenju vse znano, ne bi bilo nič skrivnostnega. Če bi vse postalo znano, potem bi vse skupaj postalo grdo. Potem ne bi bilo nobene skrivnosti; vse bi bilo mrtvo. Zato razsvetljenje ni »vedenje« v tem smislu. To ni vedenje kot samomor. To je vedenje v smislu, da je odpiranje v večje skrivnosti. »Vedeti« tedaj pomeni, da ste spoznali skrivnost, da ste se zavedeli skrivnosti. Ne pomeni pa, da ste jo rešili: ni tako, kakor da bi bila matematična formula in je nato vse znano. Nasprotno, poznavanje razsvetljenja pomeni, da ste prišli do točke, kjer je skrivnost postala najvišja.
Spoznali ste, da je to najvišja skrivnost; spoznali ste jo kot skrivnost. Zdaj je postala tako skrivnostna, da nimate niti upanja, da bi jo rešili. Tedaj se odpoveste vsemu upanju. Vendar pa to ni obup; to ni brezupnost. To je samo razumevanje narave skrivnosti.
Skrivnost je takšna, da je nerešljiva; skrivnost je takšna, da je absurdno že samo prizadevanje, da bi jo rešili. Skrivnost je takšna, da je nesmiselno prizadevati si, da bi jo rešili z intelektom. Prišli ste do meja svojega mišljenja. Zdaj mišljenja ni več. In začne se vedenje.

Vprašanje:
»Ali pride transcendenca z odprtjem sahasrare?

Ne, transcendenca je onstran odprtja. Toda razsvetljenje ima dvoje konotacij. Prvič, umirajoči um - um, ki je na koncu, um ki bo umrl, um, ki je prišel do svojega vrhunca, um, ki je prišel do svojega konca - dojame razsvetljenje. Toda pojavila se je pregrada in zdaj um ne more iti preko nje. Um ve, da je to konec in s svojim koncem um tudi ve, da je konec trpljenja. Um spozna tudi konec delitve, um spozna tudi konec konflikta, ki je obstajal. Vse to se konča in to um dojame kakor razsvetljenje. Toda to še zmeraj dojema um. To je torej razsvetljenje, kot ga dojema um.
Ko um izgine, tedaj se dogodi resnično razsvetljenje. Tedaj ste presegli, vendar pa o tem ne morete govoriti, o tem ne morete ničesar reči. Zato Lao Ce pravi: »Vse, kar se da povedati, ne more biti resnično. Tisto, kar se lahko pove, ni resnično in resnice se ne da povedati. Samo toliko se lahko pove in samo toliko je resnično.«
In to je zadnja trditev uma. Ta zadnja trditev ima smisel, veliko smisla, vendar pa to ni transcendenca. Smisel je še zmeraj omejitev uma. To je še zmeraj mentalno; to je še zmeraj dojeto skozi um.
To je kakor plamen, plamen v svetilki, ki bo vsak trenutek ugasnila. Tema se spušča: prihaja tema, kroži vse bliže in bliže. Plamen umira, prišel je do samega konca svojega obstoja. Tedaj pravi: »Zdaj je tema.« in ugasne. Tedaj je tema postala popolna in celovita. Toda zadnjo trditev umirajočega plamena je spoznal plamen: tema ni bila popolna, kajti plamen je še bil, svetloba je še bila. Temo je dojela svetloba.
Svetloba pa v resnici ne more dojeti teme. Svetloba lahko dojame samo svoje lastne omejitve, onstran tistega pa je tema. Tema je prihajala vse bliže in bliže, luč je umirala. Zmogla je še zadnjo trditev: »Umrla bom,« in nato je bila tema. Tema je prihajala in prihajala. Tedaj je luč izrekla svojo zadnjo trditev in ugasnila, tema je bila popolna. Trditev je bila resnična, toda ni bila Resnica.
To je razlika med resničnim in Resnico. Resnica ni trditev. Plamen je izginil in vlada tema. To, je Resnica. Zdaj to ni trditev: tema je. Trditev je bila resnična, ni bila neresnična. Bila je resnična: tema je prihajala, pritiskala, obkrožala. A kljub temu je trditev še zmeraj izrekla luč. In trditev, ki jo izreče luč o temi, je lahko največ resnična - ni pa Resnica.
Ko uma ni več, je Resnica spoznana: ko uma ni, Resnica je. In ko um je, ste vi lahko bolj resnični, vendar pa ne Resnica; lahko ste manj neresnični, toda ne morete biti Resnica. Zadnja trditev, ki jo izreče um, bo najmanj neresnična, toda to je tudi vse, kar se da izreči.
Zato je med razsvetljenjem, kakor ga dojame um, in razsvetljenjem kot takšnim, velika razlika, čeprav spet ne tako velika. Ko plamen umira, ne manjka do njegove smrti niti en sam trenutek. Potem plamen ugasne in obenem pride tema. Med obema stanjema ne mine niti en sam trenutek, toda razlika med njima, je velika.
Umirajoči um na koncu vidi vizije - vizije tistega, kar prihaja. Vendar pa te vizije dojema skozi metafore, slike, arhetipe. Um ne more dojeti nič drugega. Um je izurjen v simbolih, nič drugega. Obstajajo religiozni simboli, umetniški simboli, estetski, matematični in znanstveni simboli, toda vse to so simboli. Tako je um naučen.
Kristjan bo zagledal Jezusa, toda umirajoči matematik, um, ki je bil izšolan nereligiozno, ne bo v zadnjem trenutku videl nič drugega kakor matematično formulo. Morda ničlo ali simbol neskončnosti, vsekakor pa ne Jezusa ali Bude. Umirajoči Picasso v zadnjem trenutku morda vidi samo abstrakten tok barv. To je njemu božansko. Božanskega drugače ne more dojeti.
Konec uma je torej konec simbolov in na koncu um uporabi najpomembnejši simbol, kar jih pozna. Po tistem simbolov ni več, kajti uma ni več.

Vprašanje: Na prvi pogled se zdi, da sanjas človekove aktivnosti omejuje. Zakaj rnora človek spremeniti obleko in obleči rdeča oblačila? Zakaj mora spremeniti svoj videz, saj je sanjas nekaj, kar je povezano bolj z nekaj, kar je povezano bolj z notranjim kot z zunanjim?
Sanjas ni nekaj negativnega. Sama beseda sicer zaznamuje negativno, vendar pa ni čista negativnost. Pomeni, nekaj zapustiti, toda zapustiti nekaj samo zato, ker ste dobili nekaj drugega. Nekaj je treba zapustiti. S tem ni mišljeno, da je zapuščanje smiselno samo po sebi, temveč da ustvari prostor, da pride vanj nekaj drugega. Negativnost je samo ustvarjanje prostora … in če hočete rasti, potrebujete prostor.
Kakršni smo zdaj, v sebi nimamo nobenega prostora. Tako smo prenapolnjeni z nepotrebnimi rečmi in mislimi. Sanjas v svojem negativnem vidiku pomeni samo ustvarjanje prostora - pometati vstran vse malenkostno, nekoristno, nesmiselno, tako da lahko zrasteš v sebi.
Rast je propadanje, toda rast je tudi pozitivna. In jaz odločno trdim, da je sanjas pozitiven Negativnost je samo čiščenje: to je priprava zemljišča za novo rast. Negativnost je samo nekaj zunanjega - rast pa je notranja. Pozitivno je v središču, negativno pa je na obodu.
In v resnici ne more obstajati nič, kar bi bilo samo negativno ali samo pozitivno. To ni mogoče, kajti to sta dve polarnosti. Eksistenca obstaja vmes: to sta dva bregova, med katerima teče eksistenca. Ni reke z enim samim bregom in prav tako ni takšne eksistence. Če poudarek velja samo eni strani ali enemu bregu ali enemu polu, to postane lažno. A ko sprejmete celoto potem ni poudarka na ničemer. Preprosto sprejmete obe polarnosti in nato rastete v sebi. In uporabljate obe kot dialektiko znotraj katere se gibljete.
Sanjas se razume kot nekaj negativnega. Pridobil si je negativen prizvok, zato ker morate začeti z negativnim, morate začeti na obodu. To je treba razumeti, kajti sanjas je notranji. Nekaj mora zrasti v notranjščini, zakaj je torej treba začeti od zunaj? Če morate rasti v sebi, zakaj ne začeti znotraj?
Toda znotraj ne morete začeti, kajti takšni, kakršni ste, ste na obodu, na periferiji. Začeti morate s tiste točke, kjer ste; ne morete začeti od nekje, kjer niste.
Na primer. zdravje je nekaj notranjega; raste. Toda vi ste bolni in bolehni, zato moramo začeti z boleznijo, ne z vašim zdravjem. Najprej moramo negirati bolezen. Z, negacijo bolezni ustvarjamo prostor za rast zdravja. Toda začetek je negativen.
Medicina nima definicije zdravja. Saj je ne more imeti. Vse, kar imajo, je definicija, kaj je bolezen, in znanje, kako jo negirati. Zdravje ostaja nedefinirano in bolezen je negativno definirana, kajti začeti je treba pri bolezni. Ne morete začeti pri zdravju. Ko zdravje je, vam sploh ni treba začeti.
Če torej imate notranji prostor, ne potrebujete sanjasa. Sanjas je negacija samsare, sveta - bolezni. Ko rečem samsara, ne mislim, da je svet bolezen. Nasprotno, s tem menim svet, ki ste ga ustvarili okoli sebe. Vsakdo živi v svetu, ki ga je ustvaril sam.
Ne zanikam, da zunanji svet obstaja. Tega ni mogoče zanikati; obstaja. Toda vi živite v fantazijskem svetu, v sanjskem svetu okrog sebe in ta sanjski svet je postal vi. Obod je postal vaše središče in vi ste na središče popolnoma pozabili. Ko torej človek začne, mora zanikati ta sanjski svet, kajti to zanikanje je začetek.
To postane negativno in sanjas se nato zdi negativen. Dajemo mu negativen prizvok, kajti pomeni negacijo sanjskega sveta. Zato je sanjas v resnici zdravilen: je zdravilo za zanikanje bolezni. Ko je bolezen negirana, zraste možnost za notranjo rast. Zato sanjas samo pripravi situacijo.
Jasno morate razumeti, da, ko pravim: »Zanikati svet,« to ne pomeni sveta, ki obstaja, temveč nasprotno sveta, ki ga vsak posameznik ustvari okrog sebe. Zaradi tega sanjskega sveta ne moremo spoznati sveta, ki resnično obstaja. Nenehno sanjanje postane pregrada. Postane dvojna pregrada: ne morete iti vase - tam je nekaj eksistencialnega; ne morete iti iz sebe - tudi tam je nekaj eksistencialnega. Obtičali ste v svojem sanjskem umu in ne morete nikamor.
Ko je ta sanjska pregrada podrta, se dogodi čudež. Tedaj ni nikakršne bolezni več. Tedaj začnete živeti v dveh svetovih hkrati, samo da tedaj nič več nista dvoje, kajti ločevala ju je bila pregrada. Postali ste eksistencialni v sebi in postali ste eksistencialni na zunaj. Zato je bil izbran negativen pristop.
Kako to - postati sanjasin - vpliva na vaše vedenje. Dve možnosti sta: zavestno spremeniti vedenje ali pa zavestno spremeniti svojo zavest. Vedenje ni nič drugega kakor izražena zavest, toda če začnete z vedenjem, boste morda nadaljevali s staro zavestjo. Katerokoli novo vedenje boste prilagodili stari zavesti in nato se vedenje spremeni na zunaj, v resnici pa se ne spremeni nič.
Na primer, vaša zavest je še naprej lahko nasilna, toda v svojem vedenju ste lahko nenasilni. Lahko ste nenasilni v svojem vedenju, toda vaša zavest bo ostala enaka, kakršna je bila, ko je bilo vaše vedenje še nasilno. Tedaj začnete tlačiti svojo zavest. Morate jo potlačiti, kajti igrati morate vedenje, ki ga v zavesti ni. Zavest morate potlačiti in ko potlačite zavest, ustvarite v sebi nezavedno.
Ko se začnete vesti na način, kakor se vaša zavest ni pripravljena vesti, potem zanikate del svoje zavesti, jo potiskate proč. Ta del postane vaše nezavedno in postane močnejši od zavesti, ker morate svoje vedenje ves čas zanikovati. Postanete lažni; ustvari se lažna osebnost. Ta lažna osebnost obstaja samo do tiste točke, do kamor obstaja nezavedno. Če si torej prizadevate, da bi neposredno spremenili svoje vedenje, boste postajali vse manj in manj zavedni in vse bolj in bolj nezavedni .
Oseba, ki je popolnoma usmerjena k vedenju, je samo avtomat. Pri njej obstaja samo zelo majhen del zavesti, ki je potreben za samodejno delovanje. Sicer celoten um postane nezaveden. In ta nezavedni um je bolezen vaše zavesti.
Začnete lahko tako, da spremenite svoje vedenje, kakor počno bolj ali manj »etične« osebnosti. Tako imenovane religije začenjajo s spreminjanjem vedenja. Jaz pa ne začenjam s spreminjanjem vašega vedenja; začenjam s spreminjanjem vaše zavesti, kajti v resnici je vedenje zavest. To je vedenje.
Zunanje vedenje pa je brezpredmetno. Začnite torej spreminjati svojo zavest.
Zato tudi velja moj poudarek meditaciji in ne vedenju. Meditacija spremeni vašo zavest. Najprej podre pregrado med zavestnim in nezavednim. Postajate bolj tekoči; začenjate se gibati na manj ustaljene načine; postanete eno s svojo zavestjo. Meditacija mora torej najprej podreti notranjo pregrado. In uničenje pregrade pomeni razširitev vaše zavesti.
Postati morate bolj zavedni. Prva stvar je torej biti bolj zavesten v vsem, kar počnete. Ne zanima me vsebina vašega delovanja, temveč zavestnost vašega delovanja. Bodite bolj zavestni v tem, kaj delate!
Na primer, če ste nasilni, bodo tako imenovani moralisti in religiozni ljudje rekli: »Bodite nenasilni, kultivirajte nenasilje.« Jaz tega ne bom rekel. Rekel bom: »Bodite nasilni, toda zdaj bodite zavestno nasilni. Ne spreminjajte svojega vedenja. Zavedajte se svoje nasilnosti in ugotovili boste, da ne morete biti zavestno nasilni, kajti čim bolj postajate zavestni, toliko manj je možnosti, da boste nasilni.
Nasilje ima vgrajen proces. Obstaja le tedaj, kadar se ne zavedate. Že samo vaše zavedanje vse skupaj spremeni: ne morete biti nasilni, če se zavedate. Nezavedanje je nuja, da lahko obstaja nasilje ali jeza ali spolnost ali karkoli, kar hoče človek v svojem vedenju spremeniti.
Čim močnejši je ta vgrajeni mehanizem, toliko manj se zavedate tega, kar počnete in toliko bolj lahko počnete stvari, ki so slabe. Ko rečem, da je neka stvar slaba, s tem ne mislim na vsebino. Pravim, da je stvar slaba, ko po nepotrebnem ustvarja nezavedno: to ,je moja definicija. Ne govorim, da je nasilje slabo, zato ker boste nekoga ubili. Pravim, da je nasilje slabo, ker ne morete biti nasilni brez nezavednosti. Ta nezavednost je zlo, kajti ta nezavednost je ozadje, temelj vse nevednosti, vseh sanj, vseh iluzij, vsega nesmisla, ki ga ustvarjamo. Zlo ni nič drugega kot nezaveden um.
Za sanjasina - tistega, ki je privzel sanjas - torej velja, delaj tisto, kar delaš. Ne spreminjaj vedenja; spremeni svojo zavest. Zavestno počnite vse, kar počnete. Bodite jezni; jeza ni vzrok za zaskrbljenost. Toda bodite jezni zavestno. Ta zavest postane preobrazba in celotno vedenje se bo spremenilo. Ne boste mogli ostati isti. A tedaj sprememba ni zgolj sprememba v vedenju. Postane tudi sprememba bitja, ne le delovanja.
Ni vam treba ustvariti lažne osebnosti - maske. Lahko ste povsem sproščeni sami s sabo. In ta »sproščenost s sabo« lahko pride le tedaj, ko postanete popolnoma zavestni. Napetost obstaja zato, ker živite z maskami: ste nasilni in morate biti nenasilni; ste jezni in morate biti prijazni; ste seksualni in morate biti neseksualni. To ustvarja napetosti, to ustvarja zaskrbljenost … to je tesnoba - vsa tesnoba. Morate biti nekaj, kar niste, zato ste pač nenehno v hudih skrbeh. To »biti nekaj, kar niste« pomeni, da življenje usiha in vene v napetostih in konfliktih. V resnici niste nikdar v konfiliktu z nekom drugim, vselej s samim sabo. Zato poudarjam sproščenost s samim seboj. Sproščeni pa ste lahko le tedaj, kadar je vaše vedenje zavestno. Zato bodite zavestni; meditirajte in se zavedajte svojega vedenja. Tedaj se bodo stvari začele spreminjati, ne da bi vi to vedeli. Postali boste drugačni zaradi svoje drugačne zavesti.
Vprašujete me, zakaj poudarjam spremembo obleke, spremembo imena - teh zunanjih reči. Tako zunanjih, najbolj zunanjih reči.
Kakor poznam človeka - kakor človek obstaja - je le obleka. Za človeka, kakršen je, so obleke izredno pomembne. Dajte človeku vojaško uniformo in njegov obraz in celo njegov odnos se bo spremenil. V njem se bo pojavilo nekaj drugega. Glejte policaja, kadar je v`civilni obleki in kadar je v uniformi. Saj to sploh ni isti človek. Zakaj?
Zunanje stvari ustvarijo notranjo spremembo, kajti vi niste nič drugega kakor zunanjost. Trenutno ni prav ničesar, kar bi bilo »notranje«. Gurdžijev je povedal nekaj globoko smiselnega: »Takšni, kakršni ste zdaj, nimate duše.« Imel je prav in obenem tudi ne. Imate dušo, toda zanjo ne veste.
Ste zunanjost in zato je obleka tako pomembna. Kajti zaradi obleke postane človek lep in zaradi obleke postane človek grd. Zaradi obleke postane spoštovan; zaradi obleke ga ne spoštujejo. Sodnik mora nositi določeno obleko - sodnik vrhovnega sodišča mora nositi določeno obleko - a nihče ne vpraša, zakaj. S tisto obleko je sodnik vrhovnega sodišča; brez tiste obleke ni nič.
Takšen je človek. Ko gledam človeka, je ta bolj obleka kakor um. In tako tudi mora biti, saj pripadamo telesu; identificiramo se s telesom. Identifikacija s telesom postane identifikacija z obleko.
Če prosim moškega, naj obleče žensko obleko in se sprehodi po ulici, ali mislite, da bo to samo sprememba obleke? Ne! Najprej je ne bo hotel nositi. Noben moški je ne bo hotel nositi. Zakaj ta nepripravljenost, zakaj ta odpor? Saj je samo sprememba obleke in obleke niso niti moške niti ženske. Kako naj bi bila obleka moškega ali ženskega spola? A v resnici obleka ni samo obleka, psihološko jo identificiramo kot moško ali žensko. Kakšne vrste um torej imamo, ko imajo celo obleke svoj spol?
Če boste hodili v ženski obleki, se boste počutili žensko. Vaše kretnje bodo drugačne; vaša hoja bo drugačna; vaše oči bodo drugačne; celo zavedanje tega, kar se dogaja na ulici, bo drugačno. Zavedali se boste stvari, ki se jih prej niste nikdar zavedali, čeprav ste morda vse življenje hodili po isti ulici. Kajti vse okrog vas bo drugačno, drugi vas bodo gledali drugače. . . in vi se boste drugače odzivali na njihovo gledanje. Ne boste ista oseba.
Ko pravim, da je obleka vaša zunanjost, se samo zdi zunanjost. Prodrla je zelo globoko v notranjost; preniknila je v notranjost; zato poudarjam spremembo obleke. Pripravljenost na spremembo obleke je pripravljenost odvreči stari um, ki je bil asociiran z oblekami. Pripravljenost narediti to spremembo je pripravljenost za spremembo svoje identitete.
Ko se nekdo upira spremembi obleke, vem, zakaj se upira. Zato sprašuje: »Zakaj poudarjate obleko?« Toda jaz je ne poudarjam. On jo poudarja. Nenehno govori: »Zakaj poudarjate obleko? To je samo zunanja stvar. Kakšna pa _je razlika, če bom še naprej nosil svojo staro obleko?«
Jaz obleke sploh ne poudarjam; on jo poudarja. In niti tega se ne zaveda, da se upira. Nato ga jaz vprašam: »Zakaj se pa upirate?« Če pride kdo k meni in se sploh nič ne upira, mu morda sploh ne bom rekel, naj spremeni obleko. Če mu rečem, naj zamenja obleko in če mi on reče: »Prav,« potem mu morda sploh ne bom rekel, naj jo zamenja, ker se v resnici sploh ni poistovetil z obleko.
Zato vam bom morda dejal, da spremenite svojo obleko; da nosite določeno vrsto obleke, določene barve. Tisti trenutek, ko spremenite svojo obleko, se spremenite. Včasih ste ta barva, včasih druga barva. Če vas zaprosim, da spremenite vrsto obleke, ne da bi določil barvo, to morda sploh ne bo sprememba, kajti vi nenehno spreminjate svojo obleko. Sprememba se torej lahko dogodi le z nespremenljivim oblačilom. Tedaj je to resnična sprememba. Če vam dam nespremenljivo oblačilo, potem se bo v vas dogodila sprememba.
Zakaj pa v resnici menjavamo obleke? To ni samo zunanja, to je bolj globoka stvar. Zakaj se naveličamo enega stila, ene barve, enega tipa oblek? Zakaj se naveličamo? Um vselej prosi za nekaj novega, za nekaj drugačnega. Mi pa se nenehno sprašujemo, kako bi ustavili svoj um, da ne bi nenehno tekal naokrog, a kljub temu ga vselej hranimo z nečim novim. Vprašujemo se, kako ustaviti to konstantno nihanje v umu - kako ga pripraviti do ustavitve, da bi bil tiho - a mu vendar nenehno na subtilne načine dajemo hrano. Menjamo obleke, spreminjamo stvari - ves čas spreminjamo. Naveličamo se vsega, kar je konstantno. A čim bolj hranimo um s sprememhami, toliko več hrane mu dajemo.

Pri nespremenljivem oblačilu se mora vaš um prvikrat vsakodnevno, vsak trenutek, bojevati z identiteto, ki jo hoče spremeniti. In če ste zadovoljni z nespremenljivim oblačilom, boste kmalu zadovoljni z nespremenljivim svetom. To je samo začetek. Čim bolj ste zadovoljni z nečim nespremenljivim, toliko bolj bo um sposoben, da se ustavi.
Zato je poudarek na tem, da boste vse bolj in bolj zadovoljni z nespremenljivim. Le tedaj pridete do večnega. Kako boste z umom, ki išče nenehne spremembe, prišli do večnega? Začeti boste morali z nespremenljivim.
Z nespreminjanjem svojih oblačil se v neki točki ne boste več zavedali oblačil. Če nosite isto oblačilo iste barve, se kmalu ne boste več zavedali obleke. Ko boste hodili po ulicah, se ne boste več zavedali trgovin z obleko. Vaša zavest o teh stvareh bo preprosto odpadla, kajti opazi jih um. In če si um spet ogleduje obleke in trgovine, se tega zavedajte. Za kaj vas prosi um?
Nenehno menjavanje oblek čutimo kot nekaj čudovitega. Toda v nespremenljivem oblačilu lahko dosežete ljubkost, kakršne ne morete nikdar doseči s spremembami obleke. Pri spremenljivem oblačilu skrivate grdost, nič drugega. A z nespremenljivim oblačilom se razkrije vse o vas, kakršni ste.
Ko zamenjate svojo obleko, se drugi zavejo vaše obleke. Zato vas vsi sprašujejo po novih oblačilih. A če ste vselej v istem oblačilu, vas nihče ne vpraša po obleki. Vpraševanje odpade. Tedaj gledajo vas, ne vaših oblačil.
To je dejstvo, ki ga pozna vsaka ženska. Če nosi lišp in lepe obleke, se zavedate lišpa in oblek in pozabite na žensko. To je skrivanje. Obleke ne izražajo, temveč skrivajo. In čim dražji je nakit, toliko globlje se lahko skrijete, kajti drugi postanejo bolj pozorni do nakita.
Če imam na prstu diamant, se moj prst skrije. Diamant je privlačen in njegov sijaj se nekako poveže z mojim prstom, a sploh ni del mojega prsta. Prst, ki je gol ali nag, je razkrit, kakršen je. Če je lep, potem je lep, če je grd, potem je grd.
Oseba, ki ne skriva svoje grdosti, ima svojo lastno lepoto. Oseba, ki ne skriva ničesar, ima posebno ljubkost. . . in ta ljubkost pride šele tedaj, ko ste popolnoma goli. Ko ste zadovoljni, dobite določeno ljubkost, celo grd obraz postane čudovit. A če skrivate, postane celo lep obraz grd.
Meni pomeni lepota biti takšni, kakršni ste: biti, kakršni ste, in biti v tem popolnoma sproščeni. Če ste grdi, potem ste grdi in ste s tem zadovoljni. Tedaj se po vašem obrazu razlije subtilna lepota. V sproščenosti in zadovoljstvu se začenja izražati subtilen pretok. Ta ne prihaja iz diamanta; prihaja iz notranjega jaza.
Kdor ni zadovoljen sam s sabo, ne more biti zadovoljen z nikomer drugim. In kdor ne ljubi samega sebe, kdor se skriva, tega ne more Ijubiti nihče drug. Vara druge in drugi ga varajo. Tedaj se v resnici nikdar ne srečamo. Srečujejo se samo obrazi! Oddaljeni obrazi. Jaz sem prišel z izdelanim obrazom in vi ste ravno tako prišli z izdelanimi obrazi. Jaz se skrivam in vi se prav tako skrivate. V tej sobi se sreča dvoje obrazov, toda nikjer ni srečanja, nikjer`ni avtentičnega srečanja in stika med tema dvema obrazoma.
A zakaj spreminjate svoje obraze? Spreminjate jih, kajti če jih ne bi, potem ne bi mogli posvečati zadosti pozornosti obrazu, ki ga kažete, in resnično bi se lahko razkrilo. Zato postane vaša ljubljena popolnoma drugačna, ko postane vaša žena. Ni več ista, kajti tedaj si lahko nadene nov obraz. Toliko je z vami, da `se resnično mora pokazati. Zjutraj bo prav takšna, kakršna je - in tedaj je grda! Na obali ste bili očarani, a zjutraj, v postelji, po celi noči, bo prav takšna, kakršna je. In ko ste enkrat spoznali svojo ženo zjutraj, ko ravnokar vstaja iz postelje, poznate njen grdi obraz. A njen obraz ni grd zato, ker bi bila ona grda. Grd je zato, ker zdaj ni nič skritega. Vidite vse; ona vidi vse.
Ko torej rečem, da naj sanjasin ostaja v istem oblačilu, to pomeni, da je osvobojen menjavanja oblek in menjavanja identitet - da ostane, kakršen je, in izraža, kar je. Da preprosto sprejme samega sebe. Tisti hip, ko sprejmete samega sebe, vas bodo začeli sprejemati tudi drugi, a to je brezpredmetno. Sprejemajo ali ne, to je irelevantno. Če razmišljate o tem, da vas bodo ljudje sprejeli, potem ustvarjate še en lažen obraz. O tem ni treba nič razmišljati: to se samo zgodi.
Zato spremenim ime, spremenim obleko, da pomagam človeku, ki živi na svoji periferiji.

10. poglavje
Totalna želja: pot do brezželjnosti

Smrt je pomembnejša od življenja. Življenje je zgolj malenkostno, zgolj površinsko. Smrt je globlja. Skozi smrt zrastete v resnično življenje. . . a skozi življenje pridete le do smrti in nikamor drugam.
Karkoli rečemo in mislimo o življenju, je samo potovanje v smrt. Če lahko doumete, da vaše celo življenje ni nič drugega kakor potovanje, tedaj vas manj zanima življenje in vas bolj zanima smrt. In ko človeka enkrat začne bolj zanimati smrt, gre lahko globoko v samo globino življenja. Sicer bo samo ostal na površju.
A nas smrt sploh ne zanima. Nasprotno, bežimo pred dejstvi; nenehno bežimo pred dejstvi. Smrt je in vsak trenutek umiramo. Smrt ni nekaj oddaljenega; je tukaj in zdaj. Umiramo. A medtem ko umiramo, nas skrbi življenje. Ta skrb za življenje, ta pretirana skrb za življenje, je samo beg, je samo strah. Smrt je, je globoko v nas - raste. Spremenite poudarek: obrnite svojo pozornost naokrog. Če se začnete ukvarjati s smrtjo, se vam bo prvikrat razkrilo življenje, kajti ko boste prvikrat mirni glede smrti, boste prejeli življenje, ki ne more umreti. Tisti hip, ko spoznate smrt, ste spoznali večno življenje.
Smrt so vrata iz površinskega življenja, iz tako imenovanega življenja, iz malenkostnega življenja. So vrata. Če greste skozi ta vrata, pridete v drugo življenje - globlje, večno, brez smrti, nesmrtno. Iz tako imenovanega življenja, ki v resnici ni nič drugega kakor umiranje, morate iti skozi vrata smrti. Le tedaj dosežete življenje, ki je resnično eksistencialno in aktivno - ki v sebi nima smrti.
Toda skozi ta vrata je treba iti globoko zavestno. Mnogokrat smo že umirali. A kadarkoli umiramo, se onesvestimo. Smrti se tako močno bojimo, da se tisti trenutek, ko pride k nam, onesvestimo. Skozi vrata gremo v nezavednem umskem stanju. Nato se znova rodimo in vsa neumnost se začne znova. In spet se prav nič ne ukvarjamo s smrtjo.
Človek, ki se bolj ukvarja s smrtjo kakor z življenjem, začenja hoditi skozi vrata zavestno. To je mišljeno z meditacijo: iti zavestno skozi vrata smrti. Umreti zavestno je meditacija. Vendar pa na smrt ne morete čakati. Vam tudi ni treba, saj je smrt vselej tu. Smrt so vrata, ki obstajajo v vas. To ni nekaj, kar se bo zgodilo v prihodnosti, to ni nekaj zunaj vas, kar morate doseči, je v vas, so vrata.
Brž ko sprejmete dejstvo smrti in ga začnete čutiti, ga živeti, se ga zavedati, začenjate padati skozi notranja vrata. Vrata se odpro in skozi vrata smrti sprejemate prebliske večnega življenja. Samo skozi smrt lahko prejmete prebliske večnega življenja; druge poti ni. Zato je v resnici vse, kar nam je znano kot meditacija, samo prostovoljna smrt, samo notranja poglobitev, notranje utapljanje, notranja potonitev, samo odmik od površine v globino.
Seveda so globine temačne. Brž ko zapustite gladino, začutite, da umirate, kajti površje življenja ste poistovetili s samim seboj. Ne gre zato, da so površinski valovi samo površinski valovi. Vi ste se poistovetili z njimi; vi ste gladina. Ko torej zapustite gladino, ne zapustite le gladine. Zapuščate sebe, svojo identiteto: preteklost, um, spomin. Vse, kar ste bili, morate zapustiti. Zato se meditacija zdi smrt. Umirate. . . in samo če ste pripravljeni umreti to prostovoljno smrt - iti globoko onstran sebe, zapustiti sebe in preseči gladino - pridete do resničnosti, ki je večna.
Za človeka, ki je pripravljen umreti, že ta pripravljenost postane preseganje; ta pripravljenost je religioznost. Ko pravim, da je nekdo posveten, to pomeni, da se bolj ukvarja z življenjem kakor s smrtjo. Pravzaprav, da se absolutno ukvarja z življenjem in da se popolnoma nič ne ukvarja s smrtjo. Posvetna oseba je oseba, h kateri pride smrt na koncu. In ko pride, je v nezavesti.
Religiozen človek je človek, ki umira vsak trenutek. Smrt ni na koncu; je sam proces življenja. Religiozen človek je človek, ki se bolj ukvarja s smrtjo kakor z življenjem, kajti čuti, da mu bo vzeto vse, kar je znano kot življenje. Jemljejo mu ga; izgublja ga vsak trenutek. Življenje je kakor pesek v peščeni uri. Pesek se izgublja vsak trenutek, vi pa ne morete nič. Proces je naraven. Ničesar se ne da storiti; to je nepovratno.
Čas je nekaj, česar se ne da zadržati, česar se ne da preprečiti, čemur se ne da obrniti smeri. Je enodimenzionalen: vrnitve nazaj ni. In, nazadnje, je sam proces časa smrt. Umirate zato, ker izgubljate čas. Nekega dne peska ne bo več in vi boste prazni - samo prazen jaz brez časa. Tedaj umrete.
Ukvarjajte se bolj s smrtjo - in časom. Je prav tukaj in zdaj, tamle za vogalom. . . prisotna ves čas. Ko se enkrat ozrete vanjo, se je zaveste. Je tukaj; a to dejstvo ste spregledali. Pa ne le spregledali, bežali ste pred njim. Zato vstopite v smrt; skočite vanjo. To je ves napor v meditaciji, to je tisto naprezanje: skočiti je treba v smrt.
Ljubezen do življenja je globoka sla, a pripravljenost na smrt se zdi nekako nenaravna. Seveda je smrt ena od najnaravnejših stvari … a umreti se zdi nenaravno.
Tako deluje paradoks, dialektika eksistence: če ste pripravljeni umreti, vas že samo ta pripravljenost naredi nesmrtne - a če niste pripravljeni umreti, vas že samo ta nepripravljenost, ta premočna navezanost in sla po življenju, naredi za umirajoč pojav.
Kadarkoli vzpostavimo neki odnos, vselej dosežemo nasprotno. Takšna je globoka dialektika eksistence. Nikdar ne pride pričakovano; nikdar ne dosežemo tistega, po čemer smo hrepeneli; želja se nikdar ne izpolni. Čim bolj si želimo, toliko bolj izgubljamo. Naj bo dimenzija katerakoli že, nobene razlike ni: zakon ostaja isti. Če preveč prosite za nekaj, boste to izgubili že zaradi samih prošenj.
Če nekdo prosi za ljubezen, ne bo dobil Ijubezni, kajti že same prošnje ga naredijo neljubkega, grdega. Samo dejstvo prošnje postane prepreka. Nihče vas ne more ljubiti, če prosite za ljubezen. Nihče vas ne more ljubiti! Ljubljeni ste lahko le, če ne prosite. Že samo dejstvo, »da ne prosite«, vas naredi čudovite, vas naredi sproščene.
To je čisto tako, kakor če stisnete pest in izgubite zrak, ki je bil prej na odprti dlani. Na odprti dlani zrak je, a brž ko pest stisnete, ste že s samim stiskanjem zrak izgubili. Morda si mislite, da ste s tem, ko ste stisnili pest, zrak dobili, a brž ko ga poskusite posedovati, ste ga izgubili. Če je dlan odprta, zrak je in vi ste gospodar. S stisnjeno pestjo ste poraženec; izgubili ste vse; v roki nimate več zraka.
In čim bolj stisnjena je pest, toliko manj možnosti je, da bi bil zrak v njej. A tako deluje um, to je njegova absurdnost. Če čutite, da zraka ni, boste pest stisnili še bolj. Logika pravi: »Močneje jo stisnite; izgubili ste ves zrak. Izgubili ste ga zato, ker pesti niste dobro stisnili. V resnici pesti niste stisnili tako, kakor bi jo morali; nekje ste pogrešili. Narobe ste stisnili pest. Zato vam je zrak ušel. Zato jo močneje stisnite, stisnite jo močneje,« a izgubljate že s samim stiskanjem. Tako je s tem.
Če nekoga ljubim, postanem posedovalen. Začenjam stiskati. Čim bolj zapiram, toliko bolj se Ijubezen izgublja. Um pravi: »Še bolj stisni,« in si izmisli še kaj drugega, toda nekje uhaja. Zato se ljubezen izgubi. Čim bolj stiskam, toliko bolj izgubljam. Ljubezen imate lahko le z odprto dlanjo; samo z odprto roko, samo z nestisnjenim umom lahko ljubezen postane razcvet. In to se dogaja z vsem …
Če preveč Ijubite življenje, se zaprete. Še zaživa postanete mrtvak. Zato je človek, ki je poln sle po življenju, mrtev človek. Je že mrtvak, samo truplo. Čim bolj čuti, da je samo truplo, toliko bolj hrepeni, da bi bil živ, vendar pa ne pozna dialektike. Že samo hrepenenje je strup. Človek, ki sploh ne hrepeni po življenju - človek, kakršen je bil Buda, brez vsake sle po življenju - živi goreče. Popolno in docela se razcveti v živost.
Tisti dan, ko je Buda umiral, mu je nekdo rekel: »Zdaj umirate. Hudo vas bomo pogrešali, za dolge čase in za dolga življenja.« Buda pa je odgovoril: »Toda jaz sem umrl že dolgo tega. Štirideset let se sploh nisem zavedal, da sem živ. Tisti dan, ko sem dosegel vedenje, razsvetljenje, sem umrl.«
A bil je tako živ! In resnično živ je bil šele po tistem, ko je »umrl«. Z dnem, ko je dosegel notranje razsvetljenje, je na zunaj umrl, toda postal je zelo živ. Potem je bil tako sproščen in spontan. Tedaj je bil brez strahu, brez strahu pred smrtjo.
Strah pred smrtjo je edini strah. Lahko privzame kakršnokoli obliko, toda to je temeljni strah. Ko ste enkrat pripravljeni - ko enkrat umrete - strahu ni več. In samo v eksistenci brez strahu lahko življenje pride do svojega celovitega razcveta.
Tudi tedaj pride smrt. Buda umre. A smrt se zgodi le nam, ne njemu, kajti nekdo, ki je šel skozi vrata smrti, ima večno življenje, brezčasno življenje.
Zato sploh ne skrbite za življenje, celo ne za svoje lastna. In če vas življenje ne zanima, potem si ne morete želeti niti smrti, kajti želja je življenje. Če vas začne zanimati in če si želite smrt, potem si spet želite življenja -- kajti v resnici si smrti sploh ne morete želeti. Želeti si smrt je nemogoče. Kako naj bi si želeli smrti? Želja že sama pomeni življenje.
Ko torej rečem: »Nikar se preveč ne zanimajte za življenje,« s tem ne mislim, »zanimajte se za smrt.« Ko rečem: »Ne zanimajte se za življenje.« potem se zaveste dejstva … to je smrti. Toda tega si ne morete želeti. To v resnici ni želja.

Ko govorim o odprti dlani, razumite tole: pest morate stisniti, a odpreti vam je ni treba. Odpiranje sploh ni trud. Samo zapreti je ni treba in se odpre. Odpiranje ni trud; to ni nekaj pozitivnega, kar je treba narediti. Dejansko, če se trudite, da bi odprli svojo dlan, potem bo to samo zapiranje v obratni smeri. Zdelo se bo odpiranje, toda to je samo obratno od zapiranja.
Resnično odpiranje pomeni samo »nezapiranje.« To je negativen pojav. Če dlani ne stiskate, potem je odprta. Tedaj je odprta, tudi če je stisnjena. Notranje zapiranje je odpadlo, zato tudi če je zdaj stisnjena - napol stisnjena ali kakorkoli že - je odprta, kajti notranjega stiskanja ni več.
Enako si življenje, ki ne pozna želja, ne želi nasprotja. Brezželjnost ni nasprotje želja. Če bi bila nasprotje, potem bi si morali spet začeti želeti. Nasprotno, brezželjnost je samo odsotnost želja.
To razliko morate začutiti. Ko z besedami rečemo »brezželjnost«, to postane nasprotje. Toda brezželjnost ni nasprotje želenja. Je samo odsotnost želenja, ne pa nasprotje. Če ga naredite za nasprotje, potem si znova začnete želeti - želite si brezželjnost - in ko se to zgodi, ste spet v istem krogu.
A to se dogaja. Človek, ki je bil v življenju razočaran, si začne želeti smrti. To spet postane želja. Ne želi si smrti, želi si nekaj drugačnega od svojega lastnega življenja. Zato oseba, ki je prepolna sle po življenju, lahko naredi samomor, toda ta samomor ni brezželjnost. V resnici je želenje nečesa drugega. To je zelo zanimiva točka, ena od skrajnih točk celotnega iskanja. Če se obrnete k nasprotni stvari, potem ste spet na kolesu, spet v začaranem krogu. In nikdar ne boste prišli iz njega. A to se dogaja. . .
Človek se odpove življenju, gre v gozd ali na iskanje božanskega ali iskanje osvoboditve ali česarkoli. Toda, glejte, spet ima željo. Samo predmet želja se je zamenjal, ne pa želja sama. Predmet zdaj ni bogastvo; zdaj je predmet bog. Predmet ni ta svet; postal je oni svet. Toda predmet ostaja.

Želenje je isto, žeja je ista … In napetost in tesnoba bosta isti. Celotni proces se bo znova ponovil z novim predmetom. Predmete svojih želja lahko spreminjate dolga življenja in življenja, a ostali bodo isti, kajti želenje bo isto.
Ko torej rečem »brezželjnost«, mislim na odsomost želja - ne na brezplodnost predmeta, temveč na brezplodnost želenja samega. Tu ne gre za spoznanje, da je ta svet nesmiseln, kajti potem si boste želeli drugega sveta. Ne gre za to, da je življenje brez koristi in da si morate torej zdaj želeti smrt, uničenje, konec, nirvano. Ne, jaz mislim na brezplodnost želenja samega! Samo želenje mora odpasti. Ne gre za zamenjavo ali za nadomestitev predmeta. Želja preprosto postane odsotna. In ta odsotnost, prav ta odsotnost, postane večno življenje.
A to je dogodek: ne dogodi se zaradi vaših želja. Je spontan rezultat brezželjnosti; ni posledičen rezultat. Dogodi se. . . vendar pa iz tega dogodka ne morete narediti želje. Sicer zgrešite.
Ko je dlan odprta, ko je pest odprta, je v njej ves zrak in vi ste gospodar vsega. A če hočete pest odpreti, da bi zagospodovali zraku, je ne boste mogli odpreti, kajti že sam trud bo v notranjem smislu zapiranje. Gospostvo nad zrakom v resnici ni rezultat vašega truda, temveč je pravzaprav naraven dogodek, kadar truda ni.
Če si preprosto ne prizadevam, da bi vas posedoval, tako da ljubezen lahko vzcveti, potem bo prizadevanje, da vas ne bi posedoval, postalo trud. Trud pa lahko zgolj poseduje: celo v neposedovanju je posedovalen. Nenehno se bom zavedal, da vas ne posedujem. V bistvu pravim: »Ljubite me bolj, saj mi ni do tega, da bi vas posedoval.« Potem pa se čudim, zakaj ne pride ljubezen.
Tukaj je bil nekdo, ki se je na vse mogoče načine vsaj deset let trudil, da bi prišel do meditacije, a ni prišel nikamor. Povedal sem mu: »Zadosti ste se trudili - iskreno, resno.
Zdaj si nehajte prizadevati. Samo sedite - brez kakršnegakoli napora. «
Tedaj me je vprašal: »Ali lahko pridem do meditacije s to metodo, brez kakršnegakoli truda?«
Povedal sem mu: »Če še zmeraj sprašujete po rezultatu, potem še zmeraj obstaja zelo subtilen trud. Ne boste samo sedeli. Ne morete samo sedeti, če imate kakršnekoli želje. Želja bo zelo subtilno gibanje v vas ... in gibanje se bo nadaljevalo. Lahko sedite kakor kamen ali kakor Buda, toda kljub temu se bo kamen v sebi premikal. Želja je gibanje.«
Ne morete »samo sedeti«, če obstaja želja. Morda se bo zdelo, da to počnete - morda bo vsakdo rekel, da samo sedite - a vi ne morete samo sedeti. »Samo sedite« lahko le tedaj, ko so želje odsotne. »Samo sedeti« ni nova želja, je samo odsotnost. Vse želenje je postalo brezplodno.
Nad življenjem niste razočarani zaradi predmetov. Verni ljudje pripovedujejo drugim, da ni v ženskah nič, da ni nič v svetu, da ni nič v spolnosti, da ni nič v moči. A to so samo predmeti. Še zmeraj govorijo: »V teh stvareh ni nič. Ne pravijo pa, da ni nič, v željah samih.
Stvari lahko zamenjate in ustvarite nove predmete želja. Celo večno življenje lahko postane predmet želja. In spet ste v krogu: želenju. Želeli ste si vse, preveč ste si želeli.
Če ste zmožni začutiti dejstvo želenja - da je želenje brezplodno, brez smisla - potem ne boste ustvarili drugega predmeta želja. Tedaj se želenje ustavi. Zavedite se ga in ustavilo se bo. Tedaj nastopi odsotnost in ta odsotnost je tišina, kajti ni nobenih želja več.
Če imate željo, ne morete biti tihi. Želja je pravi hrup. Celo če nimate misli - če imate nadzorovan um in lahko prenehate misliti - se bo globlja želja nadaljevala, kajti mišljenje ustavljate prav zato, da bi nekaj dosegli. Subtilen hrup se bo nadaljeval. Nekje v notranjosti bo nekdo gledal in vpraševal, ali je bilo zaželeno doseženo ali ne. »Misli so se ustavile. Kje je zdaj božanska realizacija, kje je bog, kje je razsvetljenje?« Toda če se tega zaveste, potem postane želenje samo brezplodno.
Trik uma pa je prav ta, da se vselej zaveste, da je postal jalov neki predrnet. Potem predmet zamenjate in želja z zamenjavo predmeta še naprej drži vašo zavest v šahu. Vselej se dogodi tako, ko vam postane ta hiša odveč, postane privlačna neka druga: ko en človek postane neprivlačen in odvraten, postane privlačen nekdo drug. In tako gre to naprej … Nekega jutra se zaveste brezplodnosti tega, kar si želite, in um si izbere kakšen drug predmet.
Ko se to dogodi, je vrzel izgubljena. Ko nekaj postane brezplodno, nekoristno, neprivlačno, ostanite v vrzeli. Zavedite se, ali je postal jalov predmet ali so jalove želje same po sebi. In če vam uspe začutiti brezplodnost želje, potem v vas nenadoma nekaj pade. Nenadoma ste se preobrazili na novo raven zavesti. To je praznota, odsotnost, negativnost; ni se začel nov krog.
V tistem trenutku ste stopili s kolesa samsare, sveta. Vendar pa rešitve s kolesa ne morete narediti za predmet svoje želje. Ali čutite razliko? Brezželjnosti ne rnorete narediti za predmet.

Vprašanje: »Ali ni bila Budova želja po realizaciji želja?«
Ja, bila je želja; Buda je imel željo. Ko je Buda dejal: »S tega kraja ne grem. Ne grem, dokler ne dosežem razsvetljenja,« je bila to želja. In s to željo se je začel začaran krog. Začel se je tudi za Budo.
Buda dolgo časa ni mogel doseči razsvetljenja zaradi te želje. Zaradi nje je iskal in iskal šest let. Naredil je vse, kar se je dalo narediti, kar se je moglo narediti. Delal je vse, a ni prišel niti za palec dlje. Ostal je isti, celo bolj razočaran. Zapustil je bil svet, se odpovedal vsemu, zato da bi se realiziral, in iz tega ni prišlo nič. Šest let se je nenehno trudil, a iz vsega skupaj ni bilo nič.

17. poglavje

Manifestacija prane v sedmih telesih

Vprašanje:
"Kaj je prana in kako se izraža v vsakem od sedmih teles."
Prana je energija - živa energija v nas, življenje v nas. Življenje se izraža. kar zadeva fizično telo, kot vdih in izdih. To je dvoje nasprotujočih si stvari. Mi ju jemljemo kot eno - pravimo, "dihanje" - toda dihanje ima dva pola: vdih in izdih. Vsaka energija ima dva pola, vsaka energija obstaja v dveh nasprotujočih si polih. Drugače ne more biti. Nasprotujoča si pola s svojo napetostjo in harmonijo ustvarjata energijo - prav kakor magnetska pola.
Vdih je popolnoma drugačen od izdiha in izdih je popolnoma nasproten vdihu. V enem samem trenutku je vdih kakor rojstvo in izdih kakor smrt. V enem samem trenutku se dogodi oboje: ko vdihnete, se rodite; ko izdihnete, umrete. V enem samem trenutku je rojstvo in smrt. Ta polarnost je dviganje in spuščanje življenjske energije.
V fizičnem telesu se življenjska energija manifestira tako. Življenjska energija se rodi in umre po sedemdesetih letih. Tudi to je velika manifestacija istega pojava: vdiha in izdiha … dneva in noči.

V vsakem od sedmero teles, fizičnem, eteričnem, astralnem, mentalnem, duhovnem, kozmičnem in nirvaničnem je ustrezen proces pojav vstopa in izstopa. Kar zadeva mentalno telo, je pojav vstopajoče in izstopajoče misli pojav iste vrste kakor vdih in izdih. Vsak trenutek misli prihajajo v vaš um in odhajajo iz njega. . .

Misel je sama po sebi energija. V mentalnem telesu se energija manifestira kakor prihod in odhod misli; v fizičnem telesu se manifestira kot vdih in izdih. Zato lahko z dihanjem spremenite svoje mišljenje. Sta povezana.
Če ustavite vdih, preprečite misli, da bi vstopila. Ustavite dih v fizičnem telesu in v mentalnem telesu se bo ustavila misel. In kakor se začne počutiti nelagodno fizično telo, se počuti nelagodno mentalno telo. Fizično telo hoče vdihniti; mentalno telo hoče vsrkati misel.
Prav kakor vdihnete zrak od zunaj in zunaj vas obstaja zrak, podobno obstaja morje misli zunaj vas. Misel pride v vas, misel gre iz vas. Vaš dih lahko v naslednjem trenutku postane moj dih in vaša misel lahko postane moja misel. Ob vsakem izdihu iztisnete tudi svojo misel. Prav kakor obstaja zrak, obstaja misel; prav kakor se lahko onesnaži zrak, se lahko onesnaži misel; prav kakor je lahko nečist zrak, je lahko nečista tudi misel.
Dih sam po sebi ni prana. Prana je vitalna energija, ki se izraža v polarnostih vstopa in izstopa. Prana je energija, ki vdihuje, ne pa dih sam. Energija, ki vdihuje, ta energija, ki povzroči vdih in izdih, je prana.
Energija, ki vsrka misel in ki jo vrže ven: tudi ta energija je prana. Ta proces obstaja v vseh sedmih telesih. Zdajle govorim le o fizičnem in mentalnem, kajti ti dve telesi sta nam znani; zlahka ju razumemo. Toda ista stvar obstaja na vsakem nivoju vašega bitja.
Drugo telo, eterično telo, ima svoj vstopni in izstopni proces. Ta proces boste čutili v vsakem od sedmero teles, toda čutili ga boste prav kakor vdih in izdih, kajti seznanjeni ste le s svojim fizičnim telesom in njegovo prano. Tedaj ga boste vselej narobe razumeli.
Kadarkoli pride k vam občutek drugega telesa ali njegove prane, boste to najprej razumeli kot vstopanje in izstopanje diha, kajti to je edino izkustvo, ki vam je znano. Poznate le to manifestacijo prane, vitalne energije. A na eteričnem nivoju ni niti diha niti misli, temveč vpliv, samo vpliv, ki vstopa in izstopa.
Pridete v stik z nekom, ne da bi ga prej poznali. Niti spregovoril ni z vami, toda nekaj njegovega vstopi v vas. Vi ga ali sprejmete vase ali vržete iz sebe. To je subtilen vpliv: lahko mu rečete ljubezen ali sovraštvo - privlačnost ali odbojnost.
Ko vas nekaj privlači ali odbija, je to vaše drugo telo. In proces poteka vsak trenutek; nikdar se ne ustavi. Nenehno sprejemate vase vplive in jih nato dajete iz sebe. Drugi pol nenehno obstaja. Če ste nekoga ljubili, potem vas bo v nekem trenutku odbil. Če ste nekoga ljubili, potem ste vdihnili: zdaj boste izdihnili in vas bo odbilo. Zato vsakemu trenutku ljubezni sledi trenutek zavračanja.
Vitalna energija obstaja v polarnostih. Nikoli ne obstaja na enem polju. Ne more! In kadarkoli se trudite to doseči, se trudite zaman.
Nekoga ne morete ljubiti, ne da bi ga obenem sovražili. Sovraštvo obstaja, kajti vitalna sila ne more obstajati na enem samem polu. Obstaja na nasprotujočih si polih, zato prijatelj mora postati sovražnik. . . In tako se to nadaljuje. Vstopanje in izstopanje se dogaja vse do sedmega telesa. Nobeno telo ne more obstajati brez tega procesa - vstopanja in izstopanja. Ne more; prav kakor fizično telo ne more obstajati brez vstopajočega in izstopajočega diha.
Kar zadeva fizično telo, vdiha in izdiha nikdar ne jemljemo kot nasprotji, zato nas to ne moti. Življenje ne razlikuje med vdihom in izdihom. Pri tem ne delamo nobene moralne razlike. Tu ni kaj izbrati; oboje je isto. Pojav je naraven.
A kar zadeva drugo telo, tam sovraštva ne sme biti, ljubezen pa mora biti. Tam ste že začeli izbirati. Začeli ste izbirati in ta izbira ustvarja motnje. Zato je ponavadi fizično telo bolj zdravo od drugega, eteričnega telesa. Eterično telo je vselej v konfliktu, kajti moralno izbiranje je iz njega naredilo pekel.
Ko pride k vam ljubezen, se počutite dobro, a ko pride sovraštvo, se čutite bolne. A mora priti. . . zato oseba, ki ve, oseba, ki je razumela polarnost, ni razočarana, ko pride. Človek, ki je spoznal polarnost, je spokojen, je v ravnovesju. Ve, da se tako mora zgoditi, zato niti ne poskuša ljubiti, kadar ni ljubeč, niti ne ustvarja sovraštva. Stvari prihajajo in gredo; ne privlači ga vstopajoče in ne odbija ga izstopajoče. Je samo priča. Pravi: "To je tako kakor vdih in izdih."
Budistična metoda meditacije anapana sati joga se ukvarja s tem. Pravi, samo bodi priča svojemu vdihu in izdihu. Samo bodi priča in začni pri fizičnem telesu. Drugih šest teles v anapana sati jogi ni omenjenih, kajti postopoma pridejo sama po sebi.
Čim bolj se seznanite s polarnostjo, z umiranjem in oživljanjem obenem, s tem hkratnim rojstvom in smrtjo, toliko bolj se zavedate drugega telesa. Do sovraštva, pravi Buda, imejte upekšo, bodite ravnodušni. Bodisi sovraštvo ali ljubezen, bodite ravnodušni. In nikar se ne navežite na kogarkoli, kajti če se navežete, kaj se bo zgodilo z drugim polom? Tedaj boste nemirni. Nemir bo bolezen; ne boste spokojni.
Buda pravi: "Veselimo se prihoda ljubljene osebe in jokamo ob njenem odhodu. Srečanje z neprijetnim človekom je trpljenje, odhod neprijetnega človeka je blaženost. A če sebe deliš na nasprotja, boš v peklu, boš živel v peklu."
Če samo postanete priča tem nasprotjem, potem pravite: "To je naraven pojav. To je naravno za to >telo< - to je za eno od sedmerih teles. Telo obstaja zavoljo tega; sicer ne more obstajati." In brž ko se tega zaveste, telo presežete. Če presežete prvo telo, potem se zaveste drugega. Če presežete drugo telo, potem se zaveste tretjega. . .
Opazovati kot priča je vselej onstran življenja in smrti. Vdih in izdih sta dvoje reči in če postanete priča, potem niste nič od obojega. Tedaj nastopi tretja sila. Tedaj niste manifestacija prane v fizičnem telesu. Tedaj ste prana, priča. Tedaj vidite, da se življenje manifestira na fizičnem nivoju zaradi te polarnosti in če se polarnost ustavi, telesa ne bo več, ne more obstajati. Za svoj obstoj potrebuje napetost - nenehno napetost pri odhajanju in prihajanju, nenehno napetost rojstva in smrti. Obstaja zavoljo tega. Vsak trenutek se giblje med obema poloma. Sicer ne bi obstajalo.
V drugem telesu je osnovno nasprotje "ljubezen in sovraštvo". To se izraža na mnoge načine. Osnovno nasprotje je "ugajanje in neugajanje" in ugajanje ves čas postaja neugajanje, neugajanje pa postaja ugajanje. Ves čas! Toda tega nikdar ne vidite. Ko se ugajanje obrne v ugajanje, potem se dvakrat slepite, če neugajanje potlačite in se slepite, da boste vselej imeli radi iste stvari. In če vam kaj ni všeč, potem ne marate, da bi vam bilo všeč in si sploh ne dovolite, da bi videli trenutke, ko vam je bilo všeč. Potlačimo ljubezen do svojih sovražnikov in potlačimo sovraštvo do svojih prijateljev. Ves čas potlačujemo! Dovoljujemo samo eno gibanje, samo en pol, toda zato ker se vrača, smo zadovoljni. Vrača se, zato smo zadovoljni. Vendar pa diskontinuiteta je; nikdar ne traja brez prestanka.
Vitalna sila se v drugem telesu izraža kot ugajanje in neugajanje. A s tem je tako kakor z dihom; ni nikakršne razlike. Tukaj je medij vpliv; zrak je medij pri fizičnem telesu. Drugo telo živi v atmosferi vplivov. Ne gre le zato, da nekdo pride v stik z vami in vam nato postane všeč. Tudi če nihče ne pride in ste sami v sobi, ugajanje in neugajanje obstajata. Tu ni nikakršne razlike: ugajanje in neugajanje se med sabo nenehno izmenjujeta.
Eterično telo obstaja v tej polarnosti. To je njegov dih. Če postanete priča temu, potem se lahko samo nasmejite. Potem ni več sovražnika in ni prijatelja. Potem veste, da je to samo naraven pojav.

Če se zaveste in postanete priča drugemu telesu - ugajanju in neugajanju - potem spoznate tretje telo. Tretje telo je astralno telo. Enako kakor imamo pri eteričnem telesu "vplive", ima astralno telo "magnetične sile". Njegov dih je magnetizem. Ta trenutek ste močni, v naslednjem trenutku brez moči; v ta trenutek ste polni upanja, naslednji trenutek ste brez upanja; ta trenutek ste zaupljivi, v naslednjem trenutku izgubite vsako zaupanje. Magnetizem prihaja v vas in odhaja iz vas. Enkrat bi izzvali samega boga, drugič se bojite celo lastne sence.
Ko je magnetična sila v vas, ko prihaja v vas, ste veliki; ko je šla iz vas, ste nihče. In to nenehno spreminjanje sem in tja je kakor dan in noč. Krog se vrti, kolo se obrača. Zato je celo oseba Napoleonovega kova imela svoje nemočne trenutke in celo strahopeten človek ima svoje pogumne trenutke.
V judu obstaja tehnika, kako vedeti, kdaj je oseba brez moči. V tistem trenutku ga morate napasti. Kadar je močan, boste poraženi, zato morate vedeti, v katerem trenutku gre magnetična sila iz njega in ga tedaj napasti. In ga spodbuditi k napadu tedaj, kadar magnetska sila vstopa v vas.
To prihajanje in izhajanje magnetske sile se ujema z dihanjem. Zato tedaj, ko morate narediti nekaj težkega, zadržite svoj dih. Na primer, dvigniti hočete težak kamen. Ne morete ga vzdigniti tedaj, ko izdihujete. Ne morete! A tedaj ko vdihujete ali ko zadržujete dih, ga lahko dvignete. Vaš dih ustreza tistemu, kar se dogaja v tretjemu telesu. Ko človek izdihuje - razen če se ni učil, kako vas bo preslepil - je to trenutek, ko gre magnetska sila iz njega. To je trenutek za napad! In to je skrivnost juda. Tedaj lahko premagate celo močnejšega od sebe, če poznate skrivnost, kdaj je bojazljiv in brez moči. Ko gre magnetska sila iz njega, ne bo imel moči.
Tretje telo živi v magnetski sferi podobno kakor v zraku. Vsenaokrog obstajajo magnetske sile: vdihujete jih in izdihujete. A če se zaveste magnetskih sil, ki vstopajo in izstopajo, potem niste niti močni niti brez moči. Presežete oboje.

Potem je še četrto telo, mentalno telo: vsrkavanje misli in iztiskovanje misli. A tudi "vstopanje" in "izstopanje" misli ima svoje vzporednice. Če pride misel k vam, medtem ko vdihujete, se v tistem trenutku rodi izvirna misel. Ko izdihujete, je trenutek nemoči; v tistih trenutkih se ne more roditi nobena izvirna misel. V trenutku, ko se vam porodi izvirna misel, se dihanje celo ustavi. Ko se rodi neka izvirna misel, se dihanje ustavi. Ta dva pojava sta povezana med sabo.

Pri odhajajoči misli se ne rodi nič. Je mrtva. A če se zaveste prihajajočih in odhajajočih misli, spoznate peto telo. Do četrtega telesa stvari ni težko razumeti, kajti imamo nekaj izkušenj, ki nam lahko postanejo temelj za razumevanje. Toda onstran četrtega telesa postanejo stvari zelo nenavadne. . . a kljub temu se nekaj da razumeti. In ko boste presegli četrto telo, boste razumeli več.

V petem telesu - kako to povedati? Atmosfera za peto telo je življenje, prav kakor so misel, dih, magnetična sila, ljubezen in sovraštvo atmosfere nižjih teles.
Za peto telo je atmosfera življenje samo. Zato je v petem telesu vstopanje trenutek življenja, izstopanje pa trenutek smrti. Pri petem telesu se zaveste, da življenje ni nekaj, kar je v vas. Pride v vas in gre iz vas. Življenje samo ni v vas. Preprosto pride in gre, kakor dih.
Zato sta dih in prana postala sinonima, zaradi petega telesa. V petem telesu je beseda "prana" smiselna. To je življenje, ki prihaja, in življenje, ki odhaja. In zato nas nenehno zasleduje strah pred smrtjo. Zmeraj se zavedamo, da je smrt blizu, da čaka za vogalom. Vselej je tam in čaka. Ta občutek smrti, ki vas vselej čaka - ta občutek negotovosti, smrti, teme - je povezan s petim telesom. To je zelo nejasno občutje, zelo bežno, zato ker se tega ne zavedamo docela.
Ko pridete do petega telesa in se ga zaveste, potem veste, da sta življenje in smrt samo dih in izdih petega telesa, vstopanje in izstopanje. In ko se zaveste tega, potem veste, da ne morete umreti, kajti smrt ni vam lasten, inherenten pojav. Prav tako ne življenje. Oboje, življenje in smrt sta zunanja pojava, ki se vam dogajata. Nikdar niste bili živi, nikdar niste bili mrtvi. Ste nekaj, kar popolnoma presega oboje. To občutje transcendence lahko dobite le tedaj, ko se zaveste sile življenja in sile smrti v petem telesu.
Freud je nekoč dejal, da je imel nekakšen preblisk o tem. Ni bil mojster joge, sicer bi bil razumel. To je imenoval "volja po smrti" in dejal, da vsak človek včasih hrepeni po življenju in včasih po smrti. V ljudeh obstaja dvoje nasprotujočih si volj: volja po življenju in volja po smrti. Zahodnemu umu je bilo to popolnoma absurdno: kako naj ti dve kontradiktorni volji obstajata v eni osebi`? Toda Freud je dejal, da zato, ker je samomor možen, mora obstajati volja po smrti.
Nobena žival ne more narediti samomora, kajti nobena žival se ne more zavesti petega telesa. Živali ne morejo narediti samomora, ker se ne morejo zavedati, ker ne morejo vedeti, da so žive. Zato, da naredite samomor, je nujna ena stvar - zavedanje življenja - one pa se življenja ne zavedajo. A potrebna je še neka druga stvar: zato da naredite samomor, se prav tako ne smete zavedati smrti.
Živali ne delajo samomora, ker se ne zavedajo življenja, toda mi lahko naredimo samomor, ker se ga zavedamo, a se ne zavedamo smrti. Če se zavemo smrti, potem ne moremo narediti samomora. Buda ne more narediti samomora, ker je to nepotrebno; to je nesmisel. Ve, da se v resnici ne morete ubiti, da se lahko samo delate, kakor da ste se ubili. Samomor je samo poza, kajti v resnici niste niti živi niti mrtvi.
Smrt je na petem nivoju, v petem telesu. To je izhajanje določene energije in vstopanje določene energije. Vi ste tisti, v katerem se to dogajanje dogaja. Če se poistovetite s prvim, potem lahko naredite drugo. Če se poistovetie z življenjem in življenje postane nemogoče, potem pravite: "Naredil bom samomor." To je drugi vidik samopotrjevanja petega telesa. Ni človeka, ki ni kdaj pomislil, da bi naredil samomor, kajti smrt je druga plat življenja. Druga plat lahko postane ali samomor ali umor: lahko postane eno ali drugo.
Če ste tako obsedeni z življenjem, če ste tako navezani nanj, da hočete smrt popolnoma zanikati, lahko ubijete drugega. Z umorom drugega zadovoljite svojo željo po smrti, "voljo po smrti". S to zvijačo jo zadovoljite in nato si mislite, da vam ne bo treba umreti, ker je umrl nekdo drug.
Vsi, ki so zagrešili velike zločine - Hitler, Mussolini se še zmeraj močno bojijo smrti. Zmeraj se bojijo smrti, zato projicirajo to smrt na druge. Oseba, ki nekoga ubije, čuti, da je močnejša od smrti. Lahko ubija druge. Na "čaroben način", z "magično formulo" misli, da presega smrt zato, ker more ubijati, da stvari, ki jo lahko naredi drugim, njemu ne morejo narediti. To je projekcija smrti. Toda lahko se vrne k vam. Če ubijete toliko oseb, da na koncu naredite samomor, je to vrnitev projekcije k vam.
V petem telesu, ko življenje in smrt prihajata k vam - ko življenje prihaja in odhaja - ne morete biti navezani na nikogar. Če ste navezani, če ne sprejmete polarnosti v njeni celovitosti, zbolite.
Do četrtega telesa to ni bilo tako težko, a dojeti smrt in jo sprejeti kot drugi vidik življenja, je najtežja možna stvar. Dojeti življenje in smrt kot vzporedno -` kot popolnoma isto, kot dva vidika popolnoma iste stvari - je najtežje dejanje. A to je polarnost v petem telesu. To je pranična eksistenca v petem telesu.

Pri šestem telesu postanejo stvari še težje, kajti šesto telo ni več življenje. Pri šestem telesu - kako naj povem? Po petem telesu "jaz" odpade, ego odpade. Ega ni več; postanete eno z Vsem. Zdaj tisto, kar prihaja in odhaja, ni več vaše, kajti ega ni več. Vse postane kozmično in zato, ker postane kozmično, privzame polarnost obliko stvarjenja in uničenja, srišti in pralaja. Od tod težave pri šestem telesu: to je atmosfera "ustvarjalne in uničevalne sile". V hindujski mitologiji sta ti dve sili imenovani Brahma in Šiva.

Brahma je božanstvo stvarjenja, Višnu je božanstvo ohranjanja, Šiva pa je božanstvo velike smrti - uničenja ali razkroja, ko se vse spet vrne v svoj prvotni izvir. Šesto telo je v tej širni sferi stvarjenja in uničenja: sila Brahme in sila Šive.
Vsak trenutek prihaja stvarstvo k vam in vsak trenutek gre v razkroj. Ko torej jogi reče: "Videl sem stvarjenje in videl sem pralajo, konec; videl sem nastajanje sveta in videl sem vračanje sveta v nebivanje," govori o šestem telesu. Ega ni več: vse, kar prihaja in izhaja, ste vi. Vi postanete eno z njim.
Zvezda se rojeva: ta prihod je vaše rojstvo. In zvezda ugaša: to je vaše ugašanje. Zato v hindujski,mitologiji pravijo, da je eno stvarstvo en Brahmov dih - samo en dih! To je dihanje kozmične sile. Ko on, Brahma, vdihne, prikliče stvarstvo v obstoj: zvezda se rodi, iz kaosa nastanejo zvezde. . . Vse pride v obstoj. In ko on izdihne, ugasne vse, je vsega konec: zvezda ugasne. . . bivanje gre v nebivanje.
Zato pravim, da so v šestem telesu stvari težavne. Šesto telo ni egocentrično; je kozmično. In v šestem telesu je znano vse o stvarjenju - vse, o čemer govorijo vse religije sveta. Ko nekdo govori o stvarjenju, govori o šestem telesu in o znanju, povezanim z njim. In ko govori o vesoljnem potopu, o koncu, govori o šestem telesu.
Vesoljni potop judovsko krščanske ali babilonske mitologije, sirske mitologije ali pralaja hindujcev, to je izdih - izdih šestega telesa. To je kozmična, ne osebna izkušnja. To je kozmična izkušnja! Vas ni.
Oseba, ki je v šestem telesu, ki je dosegla šesto telo - bo videla vse, kar umira, kot svojo lastno smrt. Mahavira ne more ubiti mravlje ne zaradi kakršnegakoli načela nenasilja, temveč zato, ker je to njegova smrt. Vse, kar umre, je njegova smrt.
Ko se zaveste tega, stvarjenja in uničenja, stvari, ki prihajajo v obstoj vsak trenutek in stvari, ki vsak trenutek izginjajo iz eksistence, je to zavedanje šestega telesa. Kadarkoli stvar izgineva iz eksistence, vstopa nekaj drugega; sonce umira; nekje se rojeva drugo sonce. . . Zemlja bo umrla: prišla bo druga zemlja. Celo v šestem telesu se navežemo: "Človeštvo ne sme umreti!" Toda vse, kar je rojeno, mora umreti, celo človeštvo mora umreti. Ustvarili bodo vodikove bombe, da bo uničeno. In tisti trenutek, ko ustvarimo vodikove bombe, že naslednji trenutek se ustvari hrepenenje, da bi šli na neki drugi planet, kajti ta bomba pomeni, da je zemlja blizu svoje smrti. Preden zemlja umre, se bo življenje začelo razvijati nekje drugje.
Šesto telo je čutenje kozmičnega stvarjenja in uničenja - stvarjenje: uničenje. . . vdih: izdih. Zato se govori o "Brahmovem dihu". Brahma je osebnost šestega telesa; v šestem telesu postanete Brahma. V resnici se zaveste tako Brahme kot Šive, obeh polarnosti. Višnu je onstran polarnosti. Ti trije tvorijo tritnurti, trojico Brahma, Višnu in Maheš ali Šiva.
Ta trojica je trojica pričevanja. Če se zaveste Brahme in Šive - stvarnika in uničevalca - če se zaveste teh dveh potem spoznate tretjega, to je Višnuja. Višnu je vaša resničnost v šestem telesu. Zato je Višnu postal najpomembnejši od vseh. Brahme se spominjajo, toda - čeprav je bog stvarstva - ga častijo le v enem ali dveh templjih. Morajo ga častiti, toda v resnici ga ne častijo.
Šivo častijo bolj kakor Višnuja, kajti smrti nas je strah. Čaščenje Šive prihaja iz strahu pred smrtjo. Skoraj nihče ne časti Brahme, boga stvarjenja, kajti tam se ni česa bati: ste že ustvarjeni. Zato se z Brahmo ne ukvarjate. Zato mu ni posvečen niti en sam velik tempelj. Je stvarnik, zato bi moral biti vsak tempelj posvečen njemu, pa ni.
Šiva ima največ častilcev. Je povsod, zato so mu v posvetitev zgradili toliko templjev. Že kamen je zadosti za njegov simbol. Sicer bi bilo nemogoče ustvariti toliko njegovih idolov! Že kamen je zadosti. Samo postavite nekje kamen in Šiva je tam. Ker se um tako zelo boji smrti, pred Šivo ne morete zbežati. Morate ga častiti - in častili so ga.

A Višnu je bolj stvarno božanstvo. Zato je Rama utelešenje Višnuja, Krišnu je inkarnacija Višnuja, vsak avatar božanska inkarnacija - je inkarnacija Višnuja. Celo Brahma in Šiva častita Višnuja. Brahma je sicer stvarnik, toda ustvarja za Višnuja; Šiva je sicer uničevalec, toda uničuje za Višnuja. Sta dih Višnuja, vdih in izdih: Brahma je vdih in Šiva je izdih. Višnu pa je resnica v šestem telesu.

V sedmem telesu postanejo stvari še težje. Buda je imenoval sedmo telo nirvana kaja, telo razsvetljenja, kajti resnica, absolutno, je v sedmem telesu. Sedmo telo je zadnje telo, tako da tam celo stvarjenja in uničevanja ni, temveč le bivanje in nebivanje. V sedmem telesu je stvarjenje vselej stvarjenje nečesa drugega, ne vas. Stvarjenje je stvarjenje nečesa drugega in uničevanje je uničevanje nečesa drugega, ne vas, medtem ko je bivanje vaše in nebivanje prav tako vaše.
V sedmem telesu sta dih bivanje in nebivanje - obstoj in neobstoj. Ne smete pa se poistovetiti z nobenim. Vse religije so začeli tisti, ki so dosegli sedmo telo; če stvar zelo poenostavimo, lahko to povemo z dvema besedama: bivanje in nebivanje. Buda govori jezik nebivanja, izdiha, zato pravi: "Resničnost je ničnost," medtem ko Šankara govori jezik bivanja in pravi, da je najvišja resničnost Brahma. Šankara uporablja pozitiven pojem, zato ker je izbral vdih, Buda pa je uporabil negativen pojem, ker je izbral izdih. A ti dve izbiri sta izbiri samo v kolikor zadeva jezik.
Tretja izbira je resničnost, ki se je ne da izreči. Največ kar lahko rečemo, je "absolutno bivanje" ali "absolutno nebivanje." Toliko lahko rečemo, kajti sedmo telo je onstran tega. Transcendenca je še zmeraj možna.
O tej sobi lahko kaj izrečem, če grem ven. Če presežem to sobo in pridem v drugo sobo, se lahko spomnim te sobe, lahko o njej nekaj rečem. Če pa grem ven iz te sobe in padem v brezno, potem ne morem ničesar reči niti o tej sobi.
Do sem smo lahko pri vsakem telesu ujeli tretjo točko v besede, jo simbolizirali, kajti telo je obstajalo. Lahko ste šli tja in se ozrli nazaj. Toda to je možno le do sedmega telesa. Onstran sedmega telesa ni mogoče reči nič, kajti sedmo telo je zadnje telo. Onstran njega pa je "breztelesnost."
Pri sedmem telesu je treba izbrati bivanje ali nebivanje ali jezik zanikanja ali jezik pritrjevanja. In samo ti dve izbiri sta. Ena je Budova izbira, pravi: "Nič ne ostane," druga pa je Šankarjeva, ki pravi: "Vse ostane."
V teh sedmih dimenzijah, v sedmih telesih, se, kar zadeva človeka in kar zadeva svet, življenjska energija manifestira v večdimenzionalnih kraljestvih. Vsepovsod, kjer najdemo življenje, obstaja proces vstopanja in izstopanja. Kjerkoli je življenje, je ta`proces. Življenje brez te polarnosti ne more obstajati.
Zato je prana energija - kozmična energija - in prvikrat se z njo seznanimo v fizičnem telesu. Najprej se manifestira kot dih, nato pa se manifestira kot dih v drugih oblikah: vplivih, magnetizmu, mislih, življenju, stvarjenju, bivanju. Tako se nadaljuje in če se ga človek zave, potem ga vselej preseže in doseže tretjo točko. V trenutku ko dosežete tretjo točko, presežete tisto telo in vstopite v naslednje telo. Iz prvega vstopite v drugo telo in tako naprej.
Pri tem preseganju obstajajo telesa vse do sedmega telesa; po sedmem telesu pa je breztelesnost. Tedaj postanete čisti. Tedaj niste več razdeljeni; tedaj niste nič več polarnost. Tedaj je advaita, ne dvoje: tedaj je enost.