Kaj je Demonologija?
Demonologija je veja teologije, znanstvena veda, ki prou‹uje pojave v
zvezi z delovanjem hudega duha. Sicer je pa del angelologije, ki razmiälja
o ustvarjenih duhovnih bitjih, angelih. Krä‹ansko razodetje namre‹ pripisuje
Bogu ustvarjanje vidnih in nevidnih resni‹nosti. Nikakor pa nauk o angelih
in hudem duhu ni kakäna osrednja tema krä‹anske teologije. Je pa v zadnjem
‹asu postala zelo aktualna zaradi najrazli‹nejäih pojavov, ki so se bolj
mnoìi‹no pri‹eli pojavljati.
Kako je zasnovan njen teoloäki koncept?
Kot vsaka teoloäka panoga tudi ta zajema iz razli‹nih virov. Prvi tak
vir so Razodetja - Sveto pismo in ustno izro‹ilo Cerkve. Sledijo cerkveni
u‹itelji in teologi, slednji pomagamo pri razumevanju razodetih resnic.
Podro‹je demonologije se zdi celo nekaterim poklicnim teologom
sporno, niso hudi duhovi le neke manj väe‹ne ‹lovekove zna‹ajske poteze?
Pred dvajsetimi in ve‹ Ieti so zlasti nekateri protestantski
teologi razvijali teorije, da hudi duh ne obstaja, da je to samo simbol
za zlo, ki pa ga ustvari ‹lovek. Ampak Cerkev tega nikoli ni u‹ila.
Kaj pa je Cerkev u‹ila in u‹i?
Tradicionalno Cerkev priznava obstoj duhovnih bitij, med
katerimi so tudi hudobni duhovi kot Èpadli angeliÇ. Ker gre za duhovna
bitja, ki jih ne opredeljujeta kategoriji prostora in ‹asa, si seveda
ljudje o njih teìko ustvarimo predstave. Bivajo na drugi ravni
kot duhovno telesna bitja. Vsekakor pa jim krä‹ansko razodetje pripisuje
osebnostno strukturo, ‹eprav je treba takoj dodati, da so na druga‹en
na‹in osebe, kot smo ljudje osebe. Zaradi njihove enovitosti je tudi njihovo
dojemanje in delovanje povsem neprimerIjivo z naäim. So svobodna bitja,
ki se seveda odlo‹ijo Èenkrat za vselejÇ. In hudobni duhovi bi se naj,
po svetopisemskem razodetju, Bogu Stvarniku uprli in zaradi tega postali
pravzaprav antipodoba tega, kar je ìelel Bog; torej iz dobrih bitij so
postala hudobna.
Kakäna je opredelitev Cerkve do zla? Je zlo vedno slabo ali
pa‹ katalizator dobrega?
V teoloäki viziji je zlo vedno zlo. Ni nekaj samostojnega,
ni äe eno po‹elo vsega obstoje‹ega, kot na primer v kakänem dualizmu.
V krä‹anstvu je edini izvor vsega Bog, zato je izvorno tudi vse, kar obstaja,
dobro, saj Bog, ki je Ljubezen, ne more ustvariti kaj slabega.
V tej perspektivi je zlo vedno posledica delovanja svobodnega bitja, ki
deluje v odnosu komunikacije z drugim. Kadar se zgodi zlo s povsem
svobodno, zavestno in hoteno odlo‹itvijo posameznika govorimo o grehu,
ki je moralno zlo. Kot tako ima torej izvor v svobodnem ustvarjenem
osebnem bitju (‹lovek, angel). Zato je v tem pogledu vedno tudi osebna
odgovornost.
Hudi duh, hudi‹, skuänjavec, ve‹ imen za negativizem, protislovnost
v miselni naravnanosti?
Ne, po krä‹anskem pojmovanju je hudi duh samostojno
duhovno bitje in ne sodi v negativni pol energije, ki je nujen za polarnost.
Zaradi svoje zgolj duhovne oblike bivanja, ima hudi duh viäje zmoìnosti
spoznavanja in tudi vplivanja na niìji svet (materialni in telesno duhovni).
To vplivanje je seveda posredno, a zaradi svoje inteligentnosti teìko
razpoznavno. Zato lahko na ‹loveka deluje le posredno in ga tako
navaja v slabo.
Torej je po svoji naravi dober, ‹e je duhovno bitje É
Da, a se je svobodno odlo‹il za zlo, s tem, ko se je uprl
Bogu.
Angel lu‹i navajajo viri. Nekoliko paradoksno, mar ne?
Da. Lucifer dobesedno pomeni Ènosilec lu‹iÇ; to je bil
njegov prvotni namen; z uporom Bogu pa se je njegovo delovanje sprevrglo
v svoje nasprotje; njegovo delovanje je zavajajo‹e in njegov namen
je prinesti temo in ne razsvetliti ‹loveka.
V knjigi preroka Izaija piäe: ''Jaz delam lu‹ in ustvarjam
temo; jaz delam mir in ustvarjam zlo; jaz sem Gospod, ki dela vse te stvari.''
Bog ne ustvarja zla, temve‹ ‹loveku in tudi duhovnim
bitjem daje moìnost odlo‹anja za dobro ali za zlo. V Izaijevem
besedilu pa je odsev takratnega stanja dojemanja razodetja o Bogu, ki
ga Sveto pismo pozneje dopolni. Kajti Sveto pismo je knjiga, ki je nastajala
ve‹ stoletij in jo je treba jemati kot celoto, sicer lahko posamezni iztrgani
odlomki posredujejo tudi samo delna spoznanja, ki äe niso zadnje sporo‹ilo,
ki ga Sveto pismo o neki zadevi ìeli posredovati.
Prvo dejanje stvarjenja naj bi bilo lo‹itev nasprotij, dneva
od no‹i, svetlobe od teme.
Res je. A to ni v povezavi s hudim duhom, ki se je po
svobodni volji odlo‹il za zlo. Gre za opis vere v stvarjenje kozmosa,
naravnih zakonitosti.
Kako si je sv. Avguätin razlagal naravo dobre volje?
Ha, ha. ha. Sv. Avguätin si jo je v svojih obdobjih, bilo
jih je ve‹, razlagal razli‹no. Imel je obdobje, ko je bil precej doketisti‹no,
äe prej celo manihejsko usmerjen, in takrat je naravo svobodne volje pojmoval
precej dualisti‹no, ‹eä, svet vodita dva enakovredna principa, pozitivni
in negativni, svobodne volje ni.
V lzpovedih govori o svoji spolni izkuänji. ''Torej nisem
bil jaz vzrok tega, temve‹ greh, ki biva v meni,'' razlaga ob spoznanju
svoje nemo‹i.
Izpovedi so v bistvu nastale v njegovem zrelem obdobju;
ko je rekel greh, pa je mislil tisto, ‹esar sam no‹e po‹eti: kot apostol
Pavel je tudi Avguätin doìivljal v sebi dvojnost, dobro in zlo,
ki se je v njem borilo; kon‹no je sploäna ‹loveäka izkuänja, da kdaj po‹nemo
stvari, ki jih v resnici ne ìelimo.
Kakäen je demonoloäki pogled na krivdo: kot na iluzoren,
oseben ali nadoseben pojem?
Krivda v krä‹anskem konceptu je vedno osebna odgovornost.
In je nekaj bistveno drugega kot ob‹utek krivde, ki je povsem psihi‹na
resni‹nost. Krivda izhaja iz dejanske in zavestne usmeritve posameznika
ali neke skupine proti spoznanemu stvarjenjskemu redu v stvarstvu. To
pomeni torej hoteno odlo‹itev za zlo, ki bi ga ‹lovek lahko prepre‹il
pa ga ne.
Ali smemo govoriti samo o odgovornosti, ne o krivdi?
To je stvar konceptov, besed, ki jih uporabljamo. Sam lahko
re‹em tudi, da sem kriv, da je nekomu dobro. O krivdi lahko govorimo,
kadar je ‹lovek nekaj slabega storil svobodno, zavestno in hote.
S tem äe ne postane slab?
‰lovek kot tak ni slab, ima pa svobodno voljo in se lahko
odlo‹i, da bo slabo deloval. Recimo, da je pet stopenj do za‹etka
procesa, ki na koncu privede do greha. Prva stopnja je sugestija, ki lahko
pride od zunaj ali od znotraj. Nekaj moralno slabega v meni vznikne in
mi daje moìnost, da grem v tej smeri. To je skuänjava, ki je redno delovanje
hudega duha. To äe ni greh. Lahko pa ‹lovek pade na peto
stopnjo greäne navade ali strasti. To pomeni, da v prihodnje ne bo ve‹
skakal z ene stopnje na drugo, temve‹ bo svojo ìeljo takoj, ko se bo pojavila,
zadovoljil. Vmes pa so äe trije koraki: nek notranji pogovor s sugestijo,
ki, ‹e predolgo traja, lahko preide v notranji boj, ko je ‹lovek enkrat
za ÈstvarÇ, drugi‹ pa proti; pogosto se ta boj kon‹a z odlo‹itvijo storiti
to, kar sugestija predlaga, takoj ko bo mogo‹e. In prav v tej dolo‹itvi,
kolikor je svobodna, nastopi greh. ‰lovek se vse ìivljenje odlo‹a,
kosa za svoje napa‹ne odlo‹itve, se u‹i. Pri angelih, ki so viäje razvita
duhovna bitja, govorimo o enkratnih odlo‹itvah. Ti ne
morejo ve‹ popravljati svojih odlo‹itev. ‰loveku pa je vedno dano dovolj
milosti, da se nanjo obrne in se opredeli za dobro, ne pa za tisto, kar
mu äkodi.
Kako je sploh nastal hudi‹, kdo ga je ustvaril?
Bog je ustvaril angele kot nekaj dobrega, kajti Bog ne
more ustvariti nekaj slabega. V krä‹anskem razodetju obstaja podatek,
da se je del svobodnih duhovnih bitij, ustvarjenih od Boga, Bogu uprl.
Je to duhovno bitje proti bogu ali proti ‹loveku?
Proti Bogu in proti vsemu, kar je on ustvaril.
Je kaj na kar ta duhovna bitja nimajo vpliva?
Kolikor lahko dojamemo njihovo stanje, je to ljubezen.
Ker je to edina stvar, ki je hudi duh ne dojema. Ljubezen mu je
povsem tuja. In prav zaradi svoje sposobnosti ljubezni ga ‹lovek
prekaäa, ‹eprav je sicer v redu bivanja niìje bitje od njega. Zato hudobni
duh tudi ni dojel, da je bila Kristusova smrt na kriìu, ki jo je svobodno
sprejel nase iz ljubezni do ‹loveätva, zanj pravzaprav poraz in ne zmaga,
kakor se je na videz dozdevalo.
Ali lahko re‹emo, da je hudi‹ platno na katerega se projicirajo
'neobvladljivi' ‹lovekovi ‹ustveni, ‹utni, miselni procesi?
Ne, hudi duh je tisti, ki lahko vpliva
na ‹lovekov ‹ustveni, miselni, ‹utni svet.
Kdo torej predstavlja kanal po katerem prihaja na ta svet.
Ker ne biva v ‹asovno-prostorskih razseìnostih, ne potrebuje
kanala za prihod na ta svet. On je hkrati navzo‹ povsod, vendar
se mu ‹lovek odpira ali pa ne. Ker je omejeno duhovno bitje,
saj je ustvarjen, ne more ‹loveka neposredno posesti. Zanj so dojemljivi
tisti, ki so mu nekako odprli vsaj ÈäpranjoÇ. Hudi duh v ‹loveka ne more
vdreti po mili volji.
Kako se manifestira njegovo delovanje?
Njegovo delovanje se kaìe kot redno zapeljevanje z namenom,
da bi nas oddaljil od Boga in spoznal äibke to‹ke ‹loveka, kjer nato äe
siloviteje 'napade'. Na primer, sam lahko razumsko vem, da nekaj ni dobro
zame, pa kljub temu to po‹nem, nekaj iz notranjosti me vle‹e v slabo.
Na tem podro‹ju nezavedanja lahko deluje hudi duh in doda svoj deleì k
temu, da delam slabo. Poznamo pa tudi izredno delovanje hudobnega duha,
ki se razvije tam, kjer mu kdo omogo‹i vstop. Pri tem delovanju naletimo
na nenavadne pojave, ki so pogosto zelo podobni paranormalnim fenomenom,
imajo pa redno zelo negativne posledice. Govorimo o 'duhovni onesnaìenosti'
krajev ali oseb. Zadnja najhujäa oblika tega delovanja pa je posedenost,
pri kateri si hudobni duh povsem podredi sposobnosti neke osebe.
Demonologi naätevajo äe jezo, strah, obupanost, ‹ustva, ki
so denimo znamenja t.i. posedenosti. Posega teologija na podro‹je psihologije
in medicine?
Noben eksorcist po cerkvenih pravilih ne sme delovati
brez zdravnika - eksorcist je äele zadnji v vrsti strokovnjakov, ki se
ukvarjajo s ‹lovekom z nekaterimi simptomi. Sprva je treba vztrajno zavra‹ati
misel, da je ‹lovek poseden. áele ‹e drugi strokovnjaki povedo, da ne
najdejo vzroka za te pojave na svojih podro‹jih, lahko poseìe strokovnjak
za duhovnost, na primer eksorcist. Ljudje, ki pridejo ali ki jih pripeljejo
k eksorcistu, se vedejo res nenavadno. Naj navedem kot primer majhno deklico,
ki meni ni‹ tebi ni‹ razme‹e ducat moìakarjev, vsakega v svoj kot. Vsi,
ki pridejo k eksorcistu, pa kaìejo hud odpor do svetega in do krä‹anske
simbolike, na primer kriìa. Na mojih predavanjih nekateri kar posko‹ijo,
ko pokaìem ‹arovniäko biblijo, medtem ko nih‹e ne vpraäa za Sveto pismo.
Nenadno obvladovanje spretnosti, ki se jih posedni nikdar
ni u‹il, na primer slikanje, igranje klavirja, govorjenje tujih jezikov,
naj bi bile po mnenju demonologov tudi znamenja delovanja hudega duha.
Kako je to lahko nekaj slabega?
Saj samo po sebi ni. Neka dejavnost, ustvarjanje, je slaba, kadar je njen
namen äkodovati. V primerih, ki ste jih povzeli, gre za izraìeno parapsiholoäko
sposobnost, ki se je ‹lovek lahko zaveda ali pa tudi ne. Naäteti pojavi
se lahko dogajajo tudi pod vplivom hipnoze. O telekinezi na primer govorimo,
kadar nekdo zavestno uporablja svojo parapsiholoäko sposobnost. Treba
je vedeti, da so parapsiholoäke sposobnosti v vsakem ‹loveku, le da v
ve‹ini ljudi spijo. V krä‹anski perspektivi so paranormalne sposobnosti
ali boìji (karizme) ali naravni dar in v tem primeru rabijo dobremu. Kakor
koli, ‹e bo ‹lovek z Bogom sodeloval, bo ta dar moral imeti dobre posledice.
O nezavedanju svojih sposobnosti govorimo pri psihokinezi. Te sposobnosti
se aktivirajo ob posameznih stresnih situacijah. Po njihovih sadovih jih
boste spoznali. Tretja moìnost razumevanja nenavadnih pojavov pa je delovanje
hudega duha. V tem primeru pa sadovi, vsaj dolgoro‹no, razkrivajo vedno
negativnost.
Utegnejo biti omenjena stanja plod domiäljije?
Da, zato je treba ‹loveka najprej napotiti k zdravniku.
Vpraäanje se postavi takrat, ko zdravniki povedo, da v tem ni ni‹ takega,
‹esar smo vajeni. Ne najdejo vzroka na svoji ravni delovanja. Eksorcizem
namre‹ deluje na duhovni ravni, ne samo na psihi‹ni ali telesni. Seveda
je pa lahko domiäljija Èvstopno mestoÇ tudi za delovanje hudobnega duha.
In kaj natan‹no je eksorcistova naloga?
Eksorcist je strokovnjak v razlo‹evanju duhov in opravlja obred
zarotitve hudega duha. To lahko po‹ne samo po posebnem pooblastilu krajevnega
äkofa. Vendar so primeri pravih posedenosti redki. Sorazmerno veliko pa
je v zadnjih letih niìjih oblik raznih teìav in motenj, ki lahko pomenijo
dolo‹eno stopnjo Èduhovne onesnaìenostiÇ, ki jo je mogo‹e odpravljati
s posebnimi molitvami za duhovno osvoboditev ali za ozdravitev in predvsem
z rednim krä‹anskim ìivljenjem. In tudi s temi ljudmi se lahko ukvarja
eksorcist, ‹eprav za to delo ni potrebno posebno pooblastilo äkofa.
Menda äamani s petjem in plesom doseìejo posebna stanja,
skoznje takrat menda govorijo duhovi prednikov. Ali lahko krä‹anska vera
trdi, da jih je obsedel hudi‹, samo zato, ker ne pripadajo dolo‹enemu
sistemu verovanja?
Ne. Kar se dogaja pri äamanizmu, je lahko preprosto paranormalno
dogajanje, to pa pomeni, da je izvor take dejavnosti lahko poseben boìji
ali nravni dar. Ena izmed moìnosti pa je, da hudi duh to simulira v äamanu.
Podatki pa res kaìejo, da v mnogih znanih primerih tovrstna dejavnost
ne vpliva pozitivno na ìivljenje ljudi, vsaj dolgoro‹no gledano.
V ‹em se po vaäi oceni razlikuje staliä‹e katoliäke Cerkve
do zla, slabega v svetu od staliä‹ necerkvenih strani?
Pojmovanj zla je seveda ve‹. Bistvena razlika je gotovo
v priznavanju Cerkve, da gre pri za‹etku zla za osebno svobodno
odlo‹itev proti najviäjemu dobremu, Bogu, druga mnenja pa so
lahko med seboj zelo razli‹na. Na primer, priznavanje zla kot enakovrednega
principa z dobrim in da stvarjenje in zgodovina nastajata v medsebojnem
boju teh dveh po‹el. V tem pogledu seveda ‹lovek ni za ni‹ kriv, saj sam
ne more vplivati na potek tega boja. Drugi sploh zanikajo, da bi kaj lahko
bilo slabo, zato lahko ‹lovek po‹ne, kar koli ho‹e in tudi ni nikomur
za ni‹ odgovoren. Na drugi skrajnosti pa je prepri‹anje o obstoju absolutnega
zla, ki gaje treba ‹astiti kot boga in mu sluìiti z delanjem slabega.
Je katoliäka cerkev tako radikalno definirala slabo (beseda
hudi‹ ali pa greh imata predvsem negativno konotacijo), da bi zaä‹itila
vrednoto usmerjenosti k dobremu?
Katoliäka cerkev poudarja predvsem usmerjenost k dobremu.
To pomeni, da ne more prepre‹iti, da se slabe stvari ne bi dogajale, ‹loveku
pa ponuja moìnost, da se prek osebnega stika z Bogom odlo‹i za
dobro. Hudi‹a pa si ni izmislila, ampak ga sprejema iz razodetja.
Zakaj se sodobnemu umu utegne zdeti ideja o hudemu duhu ‹udno
smeäna?
Predvsem zaradi racionalisti‹ne misli, ki je dolga leta
nekako dominirala, smiselno pa se je, seveda s kriti‹no distanco, odpirati
tudi nekoliko äiräi resni‹nosti, kar se s pojavom nove dobe tudi dogaja,
in to s povsem druge, necerkvene, strani. Zato mislim, da ÈumÇ, ki bi
se mu ta ideja zdela smeäna, ni ve‹ Èsodobni umÇ, kajti danes ljudje z
neverjetno lahkoto verjamejo mnogo bolj neverjetne stvari. Razni Nobelovi
nagrajenci so hkrati zagovorniki in pristaäi povsem iracionalnih newagevskih
idej in smeri. Spomnimo se samo skupinskih samomorov, ki so jih kakäne
skupine naredile na prigovarjanje svojega ÈgurujaÇ, da bi se na primer
lahko z vesoljsko ladjo, ki bi se naj pred leti pribliìala za kometom,
odpeljali na neki planet in tako dosegli viäjo stopnjo zavesti.
Dr. Turnäek ali ima vsak ‹lovek tako kot angela varuha tudi
svojega hudi‹a?
átevil‹nost je pri duhovnih bitjih dvomljiva
zadeva.
Saäa Zlatkov
AURA - DECEMBER
2002 - JANUAR 2003
|