PSIHIČNA IN FIZIČNA RESNIČNOST
Psihična resničnost ni nič manj resnična od fizične, ki jo kruti
racionalizem priznava kot edino. To trditev je v različicah v svojih delih
poudarjal razlagalec človekove duše, slavni švicarski psihoanalitik Carl
Gustav Jung. Ista trditev je tudi eden od temeljev ezoterike. Po ezoteričnih
naukih sta omenjeni dve vrsti resničnosti enako resnični, in tisto,
kar imenujemo psihična resničnost, naj bi bilo celo primarno. Zavest je
vzrok, pojavni svet pa posledica - to je temeljno načelo ezoteričnega
nauka. Zmaj obstaja torej kot psihično dejstvo v zavesti in v človekovem
nezavednem. Je eden od najbolj razširjenih in najstarejših arhetipskih
simbolov. Ni civilizacije ali mitologije. v kateri ne bi bilo zmajev.
Razlog je v tem, ker je zmaj kot predstava, kot arhetipska slika močno
vraščen v kolektivno nezavedno in kot gejzir izbruhne na plan z miti,
bajkami in ljudskimi pripovedkami.
Za zmaja je, tako kot za druge univerzalne simbole, značilna večpomenskost.
Zmaj kot simbol zajema razpon od skrajnega dobrega do skrajnega zlega
in vse odtenke med tema skrajnostma, in to je tudi sicer ena od temeljnih
značilnosti arhetipskih simbolov.
SIMBOL JE PSIHIČNI PREOBLIKOVALEC
Iz ezoteričnega zornega kota in tudi s stališča Jungove analitične
psihologije je najpomembnejše, da simbol ni zgolj prikaz nečesa. Simbol
je psihični transformator, ki je sposoben preobraziti psihično energijo.
Prav v tej njegovi lastnosti tiči tisočletna pomembna vrednost simbola.
Pravi simbol ima ob očitnem pomenu (na primer, vidimo narisano kačo in
takoj vemo, da je kača tista žival, ki jo poznamo) zmeraj še svoj skriti
pomen. Ta pomen ni v domeni zavesti, še manj racionalnega uma, temveč
je globoko zasidran v nezavednem. Tega nezavednega vidika simbola ni nikoli
mogoče povsem dojeti in razložiti. Če bi se to zgodilo, potem ne bi bil
več simbol, temveč navaden znak. Temeljna značilnost simbola je
torej, da vsebuje poleg zunanjega še notranji vidik, ki je večidel v nezavednem.
Zakaj? Zato ker sestavine vsakega pravega simbola niso dostopne razumu,
temveč jih je mogoče zajeti samo kot simbol.
Racionalistično stališče poveličuje um kot moč, ki obvladuje naravo in
tako napreduje. Za naš čas je značilen mit o napredku, po katerem naj
bi naša civilizacija nenehno napredovala po zaslugi razuma. Ezoterični
uvid in izkušnja pa kažeta, da je duhovno gledano res prav nasprotno.
Prej lahko govorimo o nazadovanju kakor o napredovanju. Tehnološki napredek
ni napredek v pravem pomenu besede, ker ne vodi k cilju človekovega obstoja
na Zemlji, to je k širjenju zavesti z ozaveščanjem velikih prostranstev
nezavednega in s tem k ustvarjanju človekove celostnosti. Šele s tem procesom,
ki ga imenujemo duhovni razvoj, se človek zave svoje božanske narave.
Ni naključje, da vsa verstva in ezoterične tradicije uporabljajo za ponazarjanje
svojih idej jezik simbolov in slik. Zakaj? Zato, ker se teh vsebin drugače
ne da ponazoriti. To je jasen zgled zavestne uporabe simbola. Drugi vidik
zavestne uporabe simbola so praktične ezoterične tehnike, pri katerih
uporabljajo simbole kot preoblikovalce psihične energije za doseganje
spremenjenih stanj zavesti, da bi s tem razširili zavest in doživeli tako
imenovano višjo resničnost. Človek namreč z umom nikoli ničesar ne dojame
povsem, zato so simboli edina pot, po kateri doume nedostopne vidike resničnosti.
PORAJANJE IZ NEZAVEDNEGA
Bistveno je tudi. da se simbol poraja v nezavednem in od tod
preide v zavest. Iz nezavednega se porajajo tudi miti, ki so pravzaprav
sestavljeni simboli. Mit tudi ni nič drugega kot mozaik medsebojno povezanih
in prepletenih simbolov. Nezavedno torej poraja tudi simbole in mite zato,
ker je nezavedno nepojmljivo širše in »ve neprimerno več« od zavestnega
dela bitja. Enako je spoznal tudi psihoanalitik Jung in zapisal, da je
zavestni del le majhen izsek velikanskega kroga.
Simboli se pri posamezniku porajajo v sanjah in domišljiji, na ravni človeštva
pa so miti neka vrsta kolektivnih sanj. Miti, porojeni iz zavesti, so
pravzaprav sanje človeštva. Jezik simbolov in mitov ni po naključju slikovit,
kajti slika je način, s katerim se lahko sporazumevamo z nezavednim. Nezavedno
ne razume jezika uma, temveč razume le jezik slik.
Gledano ezoterično je vloga simbolov in mitov v tem, da omogočajo premostiti
prepad med navadno, vsakdanjo zavestjo in zavestjo višjih ravni. Po večini
ezoteričnih naukov obstaja več ravni resničnosti - od Boga, pa prek posrednih
ravni do fizične, človeške ravni. Po teh naukih naj bi bil ves univerzum
sestavljen iz vibracij, ki imajo na različnih ravneh obstoja različne
frekvence, podobno kot različne valovne dolžine na radiu. zato se je težko
sporazumevati. Simboli in miti, ki delujejo kot preoblikovalci psihične
energije, pa ta prepad premoščajo. Ko vplivajo na človekovo nezavedno,
ustvarjajo v njem poleg čustvenega odziva tudi tisto vibracijsko stanje,
ki omogoča notranje spoznanje, sprejemanje »nedojemljivega«, dojemanje
višjih ravni resničnosti in sporazumevanje z njimi.
Ko simboli in miti delujejo na nezavedno, povzročajo ustrezne spremembe
v zavesti. Delujejo na neracionalne in iracionalne človekove plasti. Razum
je pri tem bolj ali manj ob strani. Poskusi razuma, da bi razčlenil simbol
in potem razčlenjeno nekako sintetiziral, se zmeraj izjalovijo. O tem
pričajo opisi simbolov po enciklopedijah - ta simbol simbolizira to, drugi
ono in tako naprej - ne podaja pa bistva simbola.
Za simbol je zelo pomembno, da se smisel simbola in mita spreminja glede
na sposobnost dojemanja. To je tudi razlog, da so simboli večplastni in
večpomenski. Ne obstaja torej »pravilna« ali »nepravilna« razlaga nekega
simbola, temveč so samo različne ravni in različne globine razlag.
Vsaka razlaga je na neki ravni pravilna, toda popolna razlaga ni mogoča.
Popolno dojetje simbola je dejanje, ki daleč presega razum in kakršno
koli razlago ter prehaja na področje neizrekljivega.
EZOTERIČNA IN DUHOVNA RAZLAGA SIMBOLA
V ezoteriki večinoma ni posebnih, ezoteričnih simbolov, ki bi
se razlikovali od simbolov v mitologijah ali celo tistih v ljudskem pojmovanju.
Razlika je le v načinu razlage simbolov, ki je v ezoteriki drugačen. Gre
za razkrivanje najgloblje plasti pomena, ki zadeva samo
bistvo obstoja in človekovega razmerja z univerzumom in Bogom. Gre za
samospoznanje, ki vodi k celostnemu dojemanju Boga, sveta, človeka in
medsebojnih razmerij.
Večina ljudi ne ve, da so veliki simboli večpomenski in jih je treba razlagati
na več ravneh. V nekaterih knjigah lahko na primer preberemo, da je bil
simbol zmaja v začetku pozitiven, nato je postopno dobival negativne značilnosti,
nazadnje pristal povsem na negativnem polu. Toda z ezoteričnega vidika
ni zgodovinskega razvoja simbola, skozi katerega bi se kakšen prvobitni
simbolni koncept sčasoma razvijal in spreminjal, ker simbol ni nekaj,
kar se zavestno ustvarja in razvija. Simbol je od nekdaj takšen, kakršen
je. Tisto, kar je videti kot njegov razvoj, je pravzaprav samo razkrivanje
njegovih že obstoječih ravni. Simbol ni koncept, ki bi ga ljudje zavestno
snovali stoletja in bi tako sprva preprosti simbol sčasoma pridobil različne
pomene. Vsi njegovi pomeni so v njem že od začetka in samo od ravni zavesti
je odvisno, kateri pomen ali katera raven se bo razodela.
Zakaj je tako? Zato ker so simboli in z njimi tudi miti kot skupek simbolov
pravzaprav kolektivni spomin človeške rase na lastno »pozabljeno resničnost«,
na tisto, kar imenujemo absolutna resničnost. Ta pa ima različna imena:
Bog, Tao, Resnica, narava Bude, Absolut ... Vseeno je, kako to resničnost
poimenujemo.
Simboli in miti so v bistvu nejasen spomin, po njih se nekako megleno
zaradi »padca duha v materijo« spominjamo pozabljene resničnosti, »otroštva«,
zore človeštva, tistega, kar človek pravzaprav je božansko bitje, del
Velikega Edinega.
ALI JE MOGOČE SIMBOL »POKVARITI«?
Po drugi strani pa žal obstaja še nekaj, čemur bi lahko rekli
kvarjenje simbola. Slaba razlaga, ki zaradi racionalističnega prijema
zanemari bistvene prvine, lahko simbol uniči, zatre njegovo moč in njegove
skrite pomene. Vzemimo za zgled otroške pravljice prirejene našemu umu.
Pravljice so vrsta mitov in tako seveda že pri »navadni« »otroški« pravljici
najdemo omenjeno mitološko večplastnost. Najprej dojamemo njen površinski
pomen, pogosto poln jasnih vzgojnih didaktičnih prvin, katerega namen
je razvedriti otroka in ga vzgajati. Ta pomenska plast deluje neposredno
na zavest. Sledi ji globlji psihološki pomen in šele pod tem se skriva
resnični duhovni pomen. Na tej najgloblji ravni nam pravljice govorijo
o duhovnem razvoju. Zadnji dve pomenski ravni delujeta po nezavednem in
veliko globlje kakor površinski pomen, ki se obrača k človKot zgled kvarjenja
simbola nam lahko rabi pravljica o Sneguljčici in sedmih palčkih, ki ima
tako kot vse pravljice, več različic. V zadnjem času žal prevladuje »racionalistična
različica«. V njej Sneguljčica ne umre zaradi strupa, ki ji gaje dala
čarovnica, temveč samo otrpne. Ko palčki izpustijo njeno krsto, zakašlja,
izpljune košček strupenega jabolka in oživi. Za racionalni prijem je takšno
dogajanje logično, saj je tudi namen racionalnega uma, da naredi pravljico
»logično«. Toda s takšno razlago se bistvo pravljice uniči.
V izvirni pravljici Sneguljčica umre, ker je simbolična smrt uvod v duhovno
rojstvo. Prinčev poljub jo oživi, ker je ljubezen eno od najmočnejših
gibal duhovnega razvoja. Če tega ne bi bilo, bi se zanemarilo
bistvo tega čudovitega mita, globoko sporočilo, namenjeno nezavednemu.ekovemu
zavednemu delu.
To se danes žal dogaja s številnimi pravljicami in simboli. Zato je zmeraj,
ko gre za praktično uporabo simbola in mita, pomembno poznati izvirno
obliko, ki vsebuje skrito znanje nedostopno racionalnemu umu.
SIMBOLIKA ZMAJA
Kot pri drugih velikih simbolih tudi pri zmaju ne poznamo posebne
ezoterične simbolike, le ezoterična razlaga tega simbola se razlikuje
od znane mitološke razlage. Lahko rečemo, da simbolizira zmaj - gledano
ezoterično in samospoznavno - tako kakor vsi veliki simboli, le še ena
vrata k samospoznanju. Vsi veliki simboli in veliki miti
so pravzaprav samo to - simbolni prikazi vrat k spoznavanju sveta, življenja
in Boga po poti samospoznavanja.
V mitologiji je zmaj izrazito večpomenski simbol. Navzoč je v vseh tradicijah.
Zelo pogosto simbolizira prvotne vode. Te ponazarjajo kaos, kaos pa je
v mitologiji stanje nemanifestiranega, absoluta, ki se še ni izrazil,
oziroma stanje pred nastankom pojavnega sveta. V večini teh mitov zmaja,
kot recimo babilonskega Tijamata, razkosajo, neki junak ga razseka v delčke,
iz teh pa nastane človeški rod ali pojavni svet. Zmaj znova oživi, ko
se ciklus stvarjenja izteče in se manifestirano znova umakne v nemanifestirano,
»božanske iskre« pa se znova združijo v enoten »božanski ogenj«.
Na tej točki je zelo tesna povezava med zmajem in uroborusom, alkimijsko-gnostičnim
simbolom; ta je včasih prikazan kot kača, včasih pa kot zmaj, ki se grize
v rep, in pravzaprav govori o samomanifestaciji univerzuma, o njegovi
samooploditvi, o neskončnih ciklih življenja in »smrti«, ustvarjanja in
uničenja, nastajanja in izginjanja. Indijska tradicija govori o »dnevu
in noči Brahme«. Ko Brahma, vrhovni bog v indijskem panteonu, odpre oko,
nastane »dan Brahme«, faza nastajanja, obdobje manifestiranega sveta.
Ko oko zapre, se manifestirano povrne v nemanifestirano, »reke se znova
zlijejo v ocean«. Začetna točka v simboliki zmaja je torej simbol nemanifestiranega,
simbol Boga, ki še ni ustvaril sveta. Zmaj pogosto bruha ogenj, iz njega
švigajo strele, to pa simbolizira manifestacijo. Ko zmaj, nemanifestirano,
prvotna voda, kaos, bruha ogenj, ponazarja to pravzaprav stvarjenje sveta.
KOMBINACIJA KAČE IN PTIČA
Zmaj je tudi po videzu sestavljen simbol. Je pravzaprav kombinacija
kače in ptiča. To dokazuje njegovo dvojno naravo; zajema dve skrajnosti,
vendar hkrati tudi ves razpon možnosti med njima. Kot združitev
kače in ptiča je spoj materije in duha, zemlje in neba, zgornjega in spodnjega
sveta, mikro in makrokozmosa, evolucije in involucije, jina in janga ...
V številnih tradicijah, zlasti na Daljnem vzhodu, istijo zmaja z bogovi
neba, in kot takšen je cesarski simbol na Kitajskem in Japonskem. V nekaterih
drugih velikih tradicijah, kot je južnoameriška, je zmaj simbol sonca.
Azteki imajo Quetzalcoatla, pernato kačo, ki je še bolj očitno združitev
ptiča in kače. Pri južnoameriških Indijancih spet srečamo kozmogonski
mit, podoben babilonskemu, v katerem ptica roparica ubije in razkosa kačo;
iz njene krvi nastane svet, to pa je znova simbolna slika stvarjenja,
manifestacije, ki se poraja iz nemanifestiranega, neizraženega.
Zlasti na Daljnem vzhodu pripisujejo kači nadnaravno moč, modrost in skrivno
znanje, in to je tisto, kar nas še posebno zanima. Zmaj v teh tradicijah
pravzaprav označuje nesmrtno bistvo vsega obstoječega. Podobno je v indijski
jogijski tradiciji, kjer imajo kačo modrosti, kundalini.
S popolno prebuditvijo energije kundalini pride na individualni
ravni do dokončnega razsvetljenja, do samouresničitve. V taoizmu
in budizmu zmaj prav tako ponazarja najvišjo duhovno moč, nadnaravno in
božansko, ter simbolizira skrivno znanje kot zunanji vidik skritega, notranjega
znanja, razsvetljenja, kot vrhunsko ndividualno spoznanje, kot samo duhovno
bistvo univerzuma.
ZMAJEVA DVOJNOST
Toda v številnih drugih tradicijah zmaj hkrati simbolizira dež,
ki prinaša rodovitnost, in grom, temo in svetlobo, dobro in zlo, v monoteističnih
religijah (zlasti v krščanstvu) pa je prevladala negativna prvina in je
zmaj postal simbol zla, Satana, sovražnika Boga, največjega
skušnjavca in zapeljevalca sveta. V tej zvezi je boj svetega Jurija z
zmajem pravzaprav boj svetlobe s temo, duhovnega z materialnim, njegova
zmaga nad zmajem pa zmaga svetlobe nad silami teme ali zmaga Boga nad
Satanom, izvorom zla in greha.
Odkod izražena dvojnost in ostra nasprotja v simboliki zmaja? Nasprotje
je hkratno zajemanje skrajnosti in temeljna narava vsakega pravega simbola.
Iz ezoteričnega zomega kota ni pravega simbola, če ne zajema obeh polov
in vsega razpona možnosti med njima, in tako simbolizira združitev nasprotij,
svet brez dvojnosti. Cilj duhovne evolucije človeške rase v večini ezoteričnih
naukov je pravzaprav svet brez dvojnosti, vrnitev v stanje Boga, v katerem
ni več dvojnosti (svetloba-tema, moško-žensko, jaz-ti, dobro-zlo, duh
materija ...), ker so združene v Velikem Enem.
DVOJNOST ZMAJA V ALKIMIJI
Dvojnost simbolike zmaja poznamo tudi v alkimiji. Nasproti zakoreninjenemu
pojmovanju alkimije, kot vede, katere pripadniki si prizadevajo iz kovin
narediti zlato, ali pojmovanju alkimije kot predhodnice kemije, je drugačna
resničnost. Alkimija je predvsem ezoterična veda. Je učinkovit sistem
duhovnega razvoja tudi v svojem fizičnem vidiku. Ta je tudi res obstajal.
Obstajajo preverjena pričevanja o spreminjanju svinca v zlato. Ni nujno,
da jim verjamemo, toda, kot pravi sir William Crookes, slavni angleški
znanstvenik in raziskovalec onstranskega, če ne verjamemo pričevanjem,
potem moramo zavreči vso zgodovino. Za kaj bi verjeli pričevanju, ki pravi,
da je ta in ta kralj nasledil tega in tega kralja, da je ta in ta cesar
pokoril to in to deželo, ne verjamemo pa v zelo podobno pričevanje, celo
iz istega časa in istega vira, ki pravi, da je Nicolas Flamel, znani francoski
alkimist iz 14. stoletja, naredil zlato?
Za alkimijo je bistveno, da je bil njen zunanji, fizični vidik
samo zunanji izraz notranjega procesa, ki je potekal v alkimistu.
Pri tem je bil alkimist na začetku Veledela, kot so imenovali celoten
alkimijski proces, »svinec«, na koncu pa se je spremenil v »zlato«, tako
kot seje tudi kovina, ki jo je obdeloval na začetku, svinec, na koncu
spremenila v zlato.
Vsa tradicionalna alkimija je prikazana z alegorijami in simboli, zmaj
pa je eden od prvih slikovnih simbolov, ki jih srečamo v alkimijskih rokopisih.
Pogosto simbolizira nepopolno materijo, tako imenovano osnovno snov (materia
prima), s katero se Veledelo začne. V nekaterih drugih prikazih je zmaj
»brat« živega srebra. Pri tem je živo srebro duša, zmaj pa telo. Včasih
zmaja istijo z živim srebrom, pri čemer ta simbolizira dušo, ujeto v telo.
To je ena temeljnih postavk starih gnostikov - da je duša, božanska
iskra, ujeta v telesu, in da je duhovni razvoj njena osvoboditev in vrnitev
k prvotnemu izviru, iz katerega je izšla.
Številni spisi pravijo, da se osnovna snov (materia primn), s katero se
začenja alkimijski proces, čisti z ognjem (tako imenovana purifikacija),
da bi se telo svinca preobrazilo v zlato telo zmaja. Potem v spisih zasledimo,
da pokončanje zmaja na začetku alkimijskega procesa vodi v trohnjenje,
tako imenovano fazo nigredo, ki prek faze beljenja ali faze albedo vodi
h končnemu cilju alkimijskega procesa, tako imenovani fazi rubedo, rdeči
fazi, ki da kamen modrih. Zanimivo je, da kamen modrih simbolizirata zmaj
in feniks. Zmaja imamo torej na začetku in na koncu, zmaja,
ki je ubit in očiščen z ognjem, ki trohni v črni fazi, da bi iz procesa
izšel kot kamen modrih, ki z ezoteričnega vidika ni nič drugega kot božanska
iskra, ujeta v nas. Z alkimijskim procesom se osvobaja. Veledelo tako
simbolizira smrt in vstajenje-zmaj kot nižja človekova narava umira, da
bi se znova rodil kot resnični jaz, osvobojena božanska iskra.
Po drugi strani pridobivanje kamna modrih z veledelom ponazarja spoznanje
in obvladanje skrivnosti ustvarjanja in s tem, mistično gledano, združitev
z Bogom, z lastnim božanskim bistvom. Zato ni čudno, da v alkimiji pogosto
najdemo vzporednico med kamnom modrih in Kristusom. Kristus simbolizira
stanje zavesti, v katerem se človek Kristus kot zgodovinski Kristus zaveda
svoje božanske narave.
UROBORUS / KRILATI ZMAJ
Zanimivo je omeniti tudi alkimijsko-gnostično razlago vloge
kače v biblijski zgodbi o izgonu iz raja, ko kača po Evi pregovori Adama,
naj zaužije jabolko z drevesa spoznanja; zato Adam in z njim ves človeški
rod iz rajskega stanja preide v nepopolno bivanje na Zemlji, v stanje
greha. Gnostično-alkimijska tradicija vso zgodbo povsem obrne
in pravi, da kača, ki jo lahko poistimo z zmajem, pravzaprav pomaga, da
se človek usmeri k znanju in dobi moč, da odkrije skrivnost ustvarjanja.
In ko bo odkril skrivnost ustvarjanja, se bo človek lahko vrnil tja, odkoder
je prišel.
Gnostični uroborus, ki se v alkimiji prikazuje kot krilati zmaj, ki se
grize v rep, prav tako simbolizira isti ciklus vrnitve k izviru. Dejstvo,
da se grize v rep - to očitno ponazarja zaprti krog - govori, da se vse
začne in konča v isti točki. Tudi alkimijski proces izhaja iz
Enega, da bi prišel do Enega, začenja se z zmajem in se z njim tudi končuje.
To nas na koncu pripelje k spoznanju, da procesa v resnici sploh ni, da
je ustvarjanje in razkrajanje, proces nastajanja in končevanja sveta,
manifestacije in vrnitve v nemanifestirano pravzaprav iluzorni proces.
V resnici vse poteka oziroma ne poteka v eni točki in samo vprašanje
je, ali zavest o tem obstaja ali ne.
ZMAJ KOT VARUH ZAKLADA
Bistven vidik simbolike zmaja, ki je posebno pomemben iz ezoteričnega
zornega kota, je, daje v številnih mitih zmaj varuh zaklada. Da bi prišel
do zaklada, se mora junak bojevati z zmajem in ga po hudem boju tudi premagati,
ali pa mora pred zmajem rešiti devico. Ta zgodba ima velik psihološki
pomen, in na to je zelo dobro opozoril Jung. Junak je v resnici zavestni
jaz, ki se bojuje s senco, z instinktivnim, nezavednim delom sebe, da
bi ga ozavestil in skozi proces individuacije, kakor ga imenuje Jung,
včlenil v zavestni organizem. V tem pomenu je torej zmaga nad zmajem ozaveščanje
sence, dvig zavesti in razširitev zavestnega jaza.
Toda niti ta raven razlaganja, čeprav zelo globoka, v smislu osvetljevanja
človekove narave, ni najgloblja. Pod njo je še ezoterična razlaga, po
kateri je zaklad pravzaprav skrito notranje znanje ali gnoza.
Zmaj je ego, namišljena struktura jaza, ki si »domišlja«, da obstaja,
in ki preprečuje, da bi bitje prišlo do zaklada, ki ga nosi v sebi, da
se pravzaprav sreča s samim seboj. Devica je pri tem
človekova čista božanska narava, pokončanje zmaja zato, da bi se rešila
devica, pa ponazarja pokončanje ega, da bi se osvobodilo čisto božansko
bitje, ki prebiva v človeku.
Večplastnost simbolike zmaja in nasprotna pola, ki ju ta simbolika zaobsega,
torej pričajo, da je zmaj res arhetipski simbol. Takšni simboli zmeraj
združujejo nasprotja in s tem poudarjajo, da je absolutna resničnost
nad nasprotjema, v njej ni nasprotij, ker so združena v eno.
Simbol zmaja nam hkrati tudi ponazarja pot duhovne involucije, pot 'padca
duha v materijo' ali padanja v nezavedno. Bitja in tudi nasprotna pot,
pot duhovne evolucije, ali pot ozaveščanja svoje resnične narave. Če govorimo
z ezoteričnim besednjakom, zmaj simbolizira pot samospoznavanja, znanja,
ki osvobaja, pot končnega spoznanja po poti samospoznavanja.
Kam pravzaprav pelje pot samospoznavanja? Po ezoteričnih tradicijah je
cilj združitev človeka z absolutno resničnostjo. Absolut, Bog, Brahman,
Tao, Resnica, narava Bude ... so samo različni izrazi za isto resničnost,
absolutno resničnost neločljivega Enega, ki je edino, kar res obstaja.
Človek je v svojem običajnem stanju zavesti ujet v iluzijo dvojnosti,
večkratnosti. Zato je prepričan, da je ločen od Boga, od sočloveka in
drugega univerzuma, v resnici pa se mora le zavedeti Enosti, ki ji od
nekdaj pripada. To seveda ni lahka naloga, toda že hoja po tej poti je
človeku v zadovoljstvo in mu prinese veliko dobrega. In z vsakim nadaljnjim
korakom se vse bolj približuje samemu sebi, tistemu Človeku, ki v resnici
je.
Zmaj nam torej pripoveduje gnostično zgodbo o tem, da so se bogovi
spustili v materijo, v svet časa in prostora, vzroka in posledice in se
tu zaigrali. Igra jih je tako pritegnila, da so sčasoma pozabili, kdo
v resnici so. Ko jim je zavest o lastni božanski naravi potemnela, so
ostali ujeti v iluzijo, pozabili so, da so bogovi.
Zakaj je zmaj na začetku in na koncu poti? Zato, ker poti pravzaprav ni.
Pot ni nič drugega kot ozaveščanje resničnosti, takšne, kakršna je že
zdaj, v tem trenutku. Po ezoteričnih in mističnih tradicijah je vsako
človeško bitje že božansko bitje, samo da se tega ne zaveda. Tisto, kar
razumemo pod izrazi: duhovni razvoj, samouresničenje, vrnitev k Izviru
... je samo postopno ozaveščanje tega dejstva ob premagovanju strukturega,
ki preprečujejo to spoznanje oziroma zavest o tem. Tako je zgodba o zmaju
pravzaprav zgodba o poti ločevanja od iluzije in združevanja s svojim
pravim bitjem, o poti, na kateri zmaj umira, da bi se rodil nov zmaj.
Milan Gligorjević Gaon
AURA - JANUAR - FEBRUAR 2003
|