|
Je res tako uničujoče, če se ljudje ločujejo?
Zagotovo gre za moralni problem. Ločitev je mogoče v redu za posameznika,
za otroke je slaba. Za to svobodo plačujemo visoko ceno. Številne študije
kažejo povezave med ločitvami in najstniško nosečnostjo, poslabšanjem
šolskega uspeha in povečanjem stopnje kriminala.
Ali s tem ne opisujete določenega ameriškega problema v določenem družbenem
sloju? Ko na Švedskem materialno preskrbljen, družbeno integriran, neporočen
par dobi otroka, nima to ničesar opraviti ne z moralnim spodkopavanjem
ne s kriminalom.
V Ameriki je to bolj ekstremno in res je, da se tu problemi koncentrirajo
pri črnskem prebivalstvu. A na Švedskem je sorazmerno več premoženjskih
deliktov kot v ZDA, tudi tam je socialni nered in tudi tam družina propada.
Le da to nima enakih socialnih posledic kot v ZDA, ker ima Švedska enotnejše
prebivalstvo in ljudje niso tako mobilni.
A vse to lahko razlagamo tudi kot povsem normalno spremembo običajev,
ne pa kot katastrofo?
Nočem trobiti v isti rog kot konservativci, češ da je vse skupaj tako
grozno kot še nikoli. Hočem le pokazati, da na prehodu iz ene v drugo
gospodarsko reformo obstaja ta fenomen preobrata. V začetku 19. stoletja
se je zgodilo isto - takrat je v Veliki Britaniji prišlo do dramatičnega
porasta alkoholizma in izvenzakonskih rojstev. Ko pogledamo nazaj, se
sicer lahko vprašamo, kaj je bilo v tem tako hudega. Ampak za tiste,
ki so to prestajali, je bilo hudo.
Kdo je kriv? Vlade? Žensko gibanje?
Državni socialni programi imajo svoj delež pri razpadu družin, a nemara
le petnajstodstotnega. Preostanek gre na račun sprememb v gospodarstvu
in svetu dela. Informacijska družba je na trgu delovne sile odprla nove
možnosti za ženske, prišlo je do iznajdbe kontracepcijske tabletke. Tako
lahko trenutek preobrata precej natančno določimo.
Opisujete, kako z novimi tehnologijami, medmrežjem in neformalnimi
delovnimi razmerami zdaj nastaja nov družbeni red, ki so ga ustvarili
državljani sami. Bodo shajali brez države?
Čez dvajset let bo država še obstajala. A meja med državo in trgom
se premika v smeri trga. Nemčija denimo si ne bo več mogla dolgo privoščiti
svojega socialnega sistema, sicer bo bankrotirala. To ni le gospodarsko,
ampak tudi moralno vprašanje: Bi država res morala vzdrževati odrasle
zdrave ljudi za to, da posedajo naokoli, namesto da bi delali?
Ni to konec družbene solidarnosti?
Med Evropejci in Američani obstaja temeljno nesoglasje. Če rečem zaupanje,
socialna podpora, solidarnost, potem Evropejci takoj pomislijo na državo,
ki mora skrbeti za to. A socialna država je okorna. Potrebujemo ljudi,
ki si bodo vzajemno pomagali, se spontano združevali: Država lahko zagotovi
notranjo in zunanjo varnost. Če pa od nje pričakujemo, da bo najpomembnejši
vir socialnega povezovanja, potem bo to problem.
Bodo nove povezave državljanov prek omrežja nadomestile družino?
Ravno narobe - družina bo vse pomembnejša. Lahko se vpišete na mailing
listo, priključite nevladni organizaciji, delovno mesto zamenjate vsakih
nekaj let: vstop v organizacijo in izstop iz nje bo vse lažji. V kibernetskem
prostoru se sicer množijo socialne povezave, vendar hkrati postajajo vse
površnejše. Družina ostaja edina globoko moralna obveznost. Ko
človek zboli, ko nekoga potrebuješ, da bo poskrbel za otroka tega znanec
z interneta ne bo naredil zate. V vaseh so nekoč skrbeli za vdove in starce.
Kasneje je to nalogo prevzela država. A ljudje skrbi za otroke in stare
v resnici niso hoteli prenesti na državo. V bioloških osnovah, v načelu
porekla leži najmočnejša socialna povezovalna moč. Zato je prednost, da
bomo v prihodnosti spet več delali doma.
Na Japonskem so te tradicionafne povezave še močnejše kot na Zahodu.
Je tudi tam prišlo do preobrata?
Japonski je do zdaj dobro uspevalo ohraniti delovna mesta moškega voditelja
gospodinjstva. A tudi to je prišlo pod množični pnitisk. Tehnološka nula
je enaka kot na Zahodu in prišlo bo do enakih socialnih sprememb.
Ste z Japonsko osebno povezani?
Moja družina je v ZDA že tri generacije. Japonsko ne govorim, odrasel
sem v New Yorku. Japonce vidim kot outsider. Ko grem na obisk, sem vedno
znova presenečen, kako enkratna dežela je to.
Kako to, da je bil japonski sistem lahko toliko časa uspešen?
Vzrok za to, da je šlo Japoncem tako dolgo tako dobro in da jim gre zdaj
tako slabo, je enak: bili so še v fazi dohitevanja. V poznih osemdesetih
letih je bila Japonska tehnološko še deset, petnajst let za ZDA. Pri dohitevanju
je močna država lahko določala, v katero smer se bo gibala dežela. A to
se je spremenilo v preveč tog sistem, denimo pri dosmrtni zvestobi podjetju.
Velja prepričanje, da je ta globako ukoreninjena, a v resnici obstaja
šele od štiridesetih let dalje.
Lahko države fazo moralnega zloma, kot ga opisujete, preskočijo in
iz tradicionalne ureditve preidejo v novo?
Lahko se učijo iz napak drugih. Singapur si je ogledal ZDA z vsemi njihovimi
socialnimi problemi, in se odločil: tja mi nočemo.
Kdo je za to novo ureditev najbolje opremljen? Amerika, Evropa, Japonska?
Prednosti, ki jih Amerika še ima, ne bodo večno zadoščale. Ta prednost
se sicer zdi nedosegljiva, a tako smo bili pred desetimi leti prepričani
tudi glede Japonske. Ravnotežje bo spremenila Evropska unija. Saj globalizacija
do pred nekaj leti v Evropi sploh še ni bila resna tema in evro je star
šele nekaj mesecev.
Kako se bo morala spremeniti Evropa?
Evropa ima preveč togih institucij. Prišlo bo do nekaterih šokov, ki jo
bodo prisilili, da prilagodi svoj sistem. Velika tema bo priseljevanje.
Ker je rodnost tako nizka, države,kot sta Nemčija ali Italija,
ne bodo mogle obdržati gospodarske rasti brez velikega priseljevanja.
To bo za Evropejce velik konflikt.
A le če bodo vztrajali pri ideji tradicionalne nacionalne države.
V novi, z medmrežjem povezani družbi, ki jo opisujete, etnije ne bodo
igrale nobene vloge več.
Jasno, če vam bo uspelo o tem prepričati gospoda Haiderja, potem ni to
noben problem. Dejstvo je, da so desničarji povsod v vzponu. Kako bo to
šele takrat, ko bo trideset odstotkov prebivalstva muslimanov?
Nezmožnost multikulturalizma je torej v tem, da so proti desničarji?
Ali v tem, da kot takšen pač ne more delovati?
Osnovni problem je, da je v Evropi državljanstvo vezano na etničnost.
Saj se v Nemčiji dogajajo absurdne stvari: Da Nemec iz Rusije, ki ne govori
besede nemško, velja za Nemca, Turek tretje generacije pa ne.
Zakaj se Evropa toliko teže od ZDA sprijazni z integracijo?
V Ameriki državljanstvo že od vsega začetka izhaja iz politične ideje.
Ničesar nima opraviti z etnično pripadnostjo, temveč s političnimi vrednotami,
z demokracijo. Francija in Nemčija pa sta bili pravi državi dolgo pred
tem, preden sta postali demokraciji.
Bi bilo 30 odstotkov muslimanov za ZDA kakšen problem?
Hitro se približujemo točki, ko večina Američanov ne bo več bela in bodo
špansko govoreči imeli pomemben delež. A to ne bo tako težko. Muslimane
je teže asimilirati kot katoliške Latinoameričane.
Svarite pred tem, da bi opustili angleščino kot edini državni jezik.
Zakaj?
Govorim iz izkušnje moje lastne družine. Stari oče je leta 1905 prišel
v Los Angeles, oče je odrastel v javnem šolskem sistemu, kjer ni bilo
nobenih koncesij zavoljo njegovega izvora. . To je bila čista asimilacija.
Ker se je dosti hitreje naučil angleško, smo imeli od tega korist vsi.
Edini učinek, ki ga je imel eksperiment z dvojezičnostjo v Kalifarniji,
je bil ta, da so latinoameriški otroci dlje govorili španščino. Ko so
jo zadnje leto ukinili, je šel njihov šolski uspeh naglo navzgor. Temu
je nasprotoval špansko govoreči srednji razred, ki se večinoma sestoji
iz učiteljev. Hoteli so obdržati službe in vpliv ne glede na to, ali je
to dobro za otroke.
Priseljenski otroci se torej ne bi smedi ukvarjati s kulturo in jezikom
svoje izvirne domovine?
To je napaka. Skupna politična kultura neke države se začne s skupnim
jezikom. Leopold Senghor, senegalski pesnik, je bil član Francoske akademije,
ker je pisal francoske pesmi. Biti Francoz pomeni živeti francoski jezik
in francosko kulturo in to ni vezano na to, da si belec. Ta koncept državljanstva
bi morale imeti vse države.
Kako bo s tem problemom opravila Japonska?
To bo strašno. Že zdaj manjšine trpijo odkrito diskriminacijo. Tujca,
celo Japonca tujega izvora, lahko podjetje odpusti, ne da bi navedlo razlog
- zgolj zato, ker izgleda drugače. Politična kriza, ki bo prišla na Japonsko
s priseljevanjem, bo dramatičnejša kot v katerikoli drugi državi.
Se priseljevanju ni mogoče izogniti?
Ne. Delovna sila se krči, prebivalstvo se hitro stara.
Do zdaj so bili politiki proti, kerse bojijo, da se družba s tem ne bi
mogla sprijazniti. Ker se oni sami s tem ne bi mogli sprijazniti.
Od šestdesetih let dalje doživfjajo ZDA, Evropa in Japonska propad socialne
in moralne ureditve, piše ameriški politolog Francis Fukuyama v svoji
novi knjigi The Great Disruption, Veliki prelom. Kot dokaz navaja propad
institucije družine in eksplozijo kriminala. A obstaja upanje: Ker je
človek po svoji naravi socialno bitje s potrebo po povezovanju, bodo bogate
države to krizo prebrodile. Nove tehnologije, medmrežje in ponovna
okrepitev druzinskih vrednot bodo temelji nove ureditve, ki ta čas
kot feniks iz pepela raste iz ruševin starega. Tako kot njegova uspešnica
Konec zgodovine je tudi nova knjiga Francisa Fukuyame že sprožila velike
polemike.
|