Intenziv, odmetavanie bolestnih nagnjenj

SKRAJŠANA METODA

Viktor Gerkman

V zadn jih neka j letih so v intenziv 'razsvetl jen ja ; ki je bil pred letom dni obširneje obravnavan tudi v AURI, nekateri voditelji te tehnike vnesli določene spremembe. Eni, kot npr. R. lCržišnik, favorizirajo podal jšane oblike, drugi pa se, tudi pod vplivom znanega psihologa, ki je intenziv razširii po naši nekdanji domovini, odločajo za njegovo skrajšanje na en sam dan. Že pred nekaj leti sem sam vodil nekaj krajših intenzivov, večinoma po kabalistični tehniki sredn jega stebra v drevesu življenja, in sicer v skupnem traianju po največ 11 efektivnih ur, pa sem bil s tempom in z dosežki procesiran ja kar zadovol jen.

Pred nedavnim sem se tudi kot udeleženec enodnevnega intenziva, ki je potekal po standardni, oziroma lerahlo spremenjeni metodi, prepričal o njegovi učinkovitosti. Zdi se mi, da je intenziv tako rekoč idealna metoda pospešenega prepoznavanja odtujujočih momentov v doživljanju notranjega in zunanjega sveta, s tem pa kar najhitrejša pot k samemu sebi, v neposredno navzočnost tukaj in zdaj. Traja toliko časa kot delavnik, se pravi komaj 8 ur z odmori vred, pa vendar se da v tem času odvreči zelo veliko tega, kar človeka teži in bremeni. Pogoj za uspeh je preprost: zavedati se moraš, da je bistvo problemov v napačnem pristopu k stvarnosti, ne pa v stvarnosti sami. Vrag, ki te muči, je potemtakem tvoj vrag, naseljen v glavi, ne v hiši, niti ne zunaj nje. In pa lotiti se ga moraš upati.

Bistvo intenzivskega dogajanja je neodjenljivo poskušanje doživeti samega sebe bolj in še bolj pristno, resnično, čisto in nepogojeno. Tehnika se dela v dvojici, ki si sedi naproti in se gleda v oči s kar največjo mogočo budnostjo in pozornostjo. Učinek pospešenega luščenja in odmetavanja odtujujočih vzgibov in samopodob temelji na načelu, da je dvoje zavesti močnejše od ene podzavesti. 4seba, ki je aktivni del dvojice, vrta vase, doživlja in izraža vse, na kar v tem procesu zadene. Seveda se ji še največ vsiljujejo ravno tiste vsebine, ki jih ima navado skrivati in jih potlačevati. Te vsebine so tudi njen poglavitni problem. Če zmore pogum, da jih pogleda, in nato premaga sram, ter jih tudi izrazi, bo s tem samim dejanjem njihov obremenilni vpliv začel učinkovito kopneti.

USVAJANJE SENCE
Bistvo intenzivskega procesira nja je torej usvajanje lastne sence, kot bi rekli psihoanalitiki in pred njimi nerazumljeni alkimisti. Odrešilno je uvidevanje, priznavanje in sprejemanje svojih skritih plati, ki potem, ko so vključene v sebi dovoljeno samopodobo, osebe več ne strašijo s svojo fantomsko ogrožujočnostjo. Razkritje manj uglednega dela osebnosti seveda pomeni demistifikacijo njene zlagane fasade. Ta proces je vsekakor naporen in včasih mukotrpen, saj pomeni intenziven boj z notranjimi odpori. Marsikomu se med procesiranjem nelagodja pojavi močna želja, da bi kar ušel. Potrebna je kar precejšnja volja do razbremenitve in do mogočega vrhunskega doživetja, da res dosledno slediš tehniki in kljubu ješ odporom blefirajočega jaza, ki noče biti ponižan, niti noče nastaviti svoje prave podobe na ogled.

V intenzivskem spoznavanju svojih doživljajskih procesov vse jasneje prepoznavamo, kako sta dobro in zlo v človeku tako rekoč nerazdružljiva, in to kljub najboljšim namenom. Še tako lepi želji se v hipu primeša strah, da se bo vse skupaj ponesrečilo. Želja in bojazen sta tako blizu skupaj, da se prej ali slej zazdi, da smo se začeli bati že želja samih. In seveda potlej o njihovem uresničevanju zdvomimo, smo nespretni in neprepričljivi, tako da naposled ostanemo praznih rok, razočarani in poraženi. Vsak sram rojeva strah pred nesprejetostjo, vsako nezau~anje vase in v življenje pa skrbi. Cim pa se pojavi najmanjši vzgib strahu ali skrbi v duši, človek hipoma zgubi naravnost in pa spontanost ter v istem trenutku začne iskati dobro in učinkovito izhodišče za svoje početje, ki pa ga zunaj naravne spontanosti nikjer ni.

Še tako dobronameren človek je nesrečen, dokler ga muči kateri koli strah. Njegova notranja moč je zaradi strahov zlomljena ali razcepljena, njegova lepota zaradi nezaupanja nedostopna, njegove želje zaradi bojazni ustavljene in usihajoče. Smer rešitve je ena sama: treba je zmanjšati sram in nezaupanje, pa strahove in skrbi, da ti ne bi vsak hip blokirali spontanega izražanja lastnega bitja. In to se da storiti spet na en sam način: treba se je z njimi soočiti in jih sprejeti. Kar sprejmemo, pred tem več ne bežimo, s tem si upamo živeti. Intenziv torej ne pomeni nič drugega kot pospešen proces temeljitega pristajanja na to, da si kljub vsem posebnostim še vedno samo zelo navaden človek. Kljub morebitnim kvalitetam še vedno banalno nagonski, zamerljiv in škodoželjen, poželjiv in včasih pohoten, lažniv in manipulantski, lagoden, če že ne len, in velikokrat veliko bolj nemočen, prestrašen in zmeden, kot bi ti bilo v čast.
NELAG~DJE NASILNE MORALE
V našem stoletju se kaže vse več nelagodja glede morale. Najraje z njo sploh ne bi imeli opraviti, vendar pa sprenevedavo tiščanje glave v pesek ne bo ničesar spremenilo. Pod pritiski večstoletne kastrativne moralne vzgoje se nekje globoko v sebi, tako rekoč vsi brez izjeme, sebe sramujemo. In zato nekako le moramo razčistiti svoje probleme z njo. Dokler skrivamo kateri koli vidik svojih misli ali svoje prakse, delamo to zato, ker nas muči strah pred kaznijo ali zavrnitvijo, ker nismo dovolj dobri. V želji po sprejetosti in uspehu se delamo boljše, kot verjamemo, da smo. In to seveda ne omogoča trdnih tal pod nogami, niti varnosti v odnosih, niti dobrega počutja spričo mirne vesti. Poraja kvečjemu prikrit boj z nesprejetim delom sebe in stalno skrb za neproblematičen, gladek videz, ki okolico lahko preslepi le za nekaj časa.

Mir je mogoč samo skozi globok uvid v nasilnost moralnega pogojevanja in v odtujujočnost posledičnih strategij jaza, da se pred njim obrani bodisi s prenarejanjem bodisi z nesamozavestnim iskanjem , sugeriranega zaželenega odziva. Na zadnjem intenzivu sem pri prakticiranju tehnike lahko pri sebi opazoval minuciozni proces skoraj trenutne izgube prave spontanosti in potem tavajočega iskanja pravega izkustva samega sebe, ki je tej izgubi sledilo. Budisti so v meditaciji že pred tisočletji opazili, da se ves proces padca iz raja, torej celotna odtujitev od izvornega sebe, ponavlja vsak hip znova, kadar začnemo nekaj iskati. Z drugimi besedami: vsako iskanje pomeni iskanje stran od sebe in s tem neogibno padec zavesti. Tako opazovanje postopno omogoči, da se zavemo zelo nežne in zelo čiste izvorne prisotnosti, ki jo človek v procesu iskanja, ustrezanja in samopotrjevanja s tako lahkoto in naglico zgublja.

Sprejetju katerega koli prej osramočenega dela samega sebe sledi pomembna sprostitev. In čim več sramu predelamo, s čim več strahu se soočimo, čim več nemoči in nezaupanja priznamo, tem bolj se naše prej razcepljene in med seboj sprte energije začno zlivati. V notranjih protislovjih prej vpeta energija se razveže in akumulira, in če imamo nekaj sreče, privede do globoke sprostitve, ki kulminira v tako imenovanem vrhunskem doži vetju. To je sicer vsakikrat drugačno, vendar vedno prinaša občutek enovitosti, lahkotnosti, prostosti in veselja, ki jih sicer doživimo komaj kdaj. Človekova identiteta je v takem stanju z vidika logike doživeta protislovno: čutiš, da hkrati nekaj si, pa tudi nisi. In to te niti malo ne bega. Tako odprta identiteta omogoča nesluteno pretočnost življenjskih oblik, skratka tako veliko svobodo, da si povsem lahko in brez zadržkov to, kar ti pač prinese trenutek.

PRESEŽENJE DISTANCE
Vrnimo se k naslovu. Bolestna, torej škodljiva nagnjenja so tiste navade odzivanja, v katerih se nagibamo nekako stran od sebe. Živimo neko obliko, pa vendar z njo nismo docela zliti,.ampak ostajamo do nje na večji ali manjši razdalji. In zato del razpoložljive življenjske energije ne more steči skozi nas, temveč zadene na ovire. To doživljamo kot bolečino, kot nepoteše nost, kot pomanjkanje polnega uživanja. Človekov problcm ni ne pitje, ne kajenje, ne spolno izživljanje, ne obilica dela. Problem je to, da v teh stvareh ne ostajamo docela prisebni v najčistejšem pomenu besede. In zato v pomanjkanju vživetja in izpolnitve hočemo še in še, pa mera užitka kljub temu nikoli ni polna. Odnehamo kvečjemu zaradi izčrpanosti, ne zaradi blažene potešitve. Celo v zabavi in igri nam ne uspeva, da bi se popolnoma predali. Izguba velikega dela energije pa seveda vodi v bolezen.

Intenziv nam lahko pomaga, da se zavemo, kako se v glavi v stotinkah sekunde rojeva pekel in se zgube nebesa. Prava zavestnost je mogoča samo skozi prepoznavo in preseženje prej nezavednega mehanizma samoizgube. Ta proces je najbistvenejši del duhovnosti. Duhovno učenje in dozorevanje nima nič z verjetjem v neko posmrtno odrešenje kdo ve kje. Nasprotno, vsako prelaganj e življ enj ske dozoritve in izpolnitve v neko namišljeno on stranstvo je zavajanje in vodi v izgubo dragocenih zdajšnjih priložnosti. Božje kraljestvo je stanje zavesti, ne pa kraj poplačila. In intenziv je izjemna metoda ozaveščanja ter pomeni destilat tisočletne izkušnje odpravljanja vsega lažnega in popačenega v človeških manirah doživlj anj a in potem tudi vedenj a.

V naši deželi je kar precej kolikor toliko usposobljenih voditeljev intenziva, zato je več kot škoda, da ne gre skozi to dragoceno, da ne rečem skorajda nezamenljivo izkušnjo veliko več ljudi. Menim, da bi metoda pomagala do pospešenega sprijaznenja s sabo in z življenjem tisočem in desettisočem naših bližnjikov. In to ne do nekakšnega resigniranega, za silo potolaženega sprijaznenja, ampak do zares veselega sprejetja življenja, o kakršnem se večini niti ne sanja. Nobena blaginja ni vredna veliko, če je človek ne more užiti s povsem odprtim srcem. Toda kdo ga ima? Silno redko kateri! Če že nismo bolni telesno, na duhu smo tako ali drugače skoraj vsi.

V korenini katere koli bolezni je skrita usodna distanca do bistvenih vidikov človeškega bitja: do upanja in zaupanja, do želja in potreb, do iznajdljivosti in moči odločanja, do bližine in samote, do notranjih vzgibov in zunanjih stvari. Trajno in resnično ozdravljenje ni mogoče prej, preden se te distance ne zavemo in svoje pripadnosti temu, kar po svoji naravi smo, bistveno ne povečamo. Zares zdravi pa bomo šele, ko bo ta distanca enkrat za vselej zginila. Tedaj bomo deležni razsvetljenja, proti kateremu lahko z velikimi in pogumnimi koraki stopamo še posebno skozi intenzive. V vsakem naslednjem gremo lahko še dosti dosti globlje.